23. januar, 2018 5 min to read

A problem with creating a scene.

Category : Iskanje Resnice

Kako sprožiti premislek, o nečem, kar je že bilo odločeno v naprej?
Ljubljanska alternativna sfera je obrnjena proti severu. Njen
pogled je fiksiran na Berlin, v ušesih pa odmevajo industrijski
zvoki tehna.


Vsako področje, v katerem se udejstvujemo ima svoje specifike. Te določajo naše prakse delovanja, ki morajo biti dovolj dobro premišljene in sistematizirane, da zadeva deluje. To je dandanes oblika nujne prisile, ki šele omogoči, da se določeno število ljudi formira skupaj in začne delovati skozi zastavljeno strategijo. Te zakonitosti niso prisotne le v javnih institucijah, zasebnih podjetjih, ali pa v študentski organizacijah, ampak so nasploh del celotnega družbenega organiziranja, neglede na njihove želje, perspektive, cilje ali kaj podobnega.

Skratka, generativna oblika družbenega organiziranja je – neglede na svojo umeščenost v alternativno sfero – začela retroaktivno povzemati koncepte kot so racionalnost, učinkovitost, smotrnost in jih jemati za svoje. Imperativ učinkovitosti, ki ga morajo odgovorne osebe ponotranjiti, do določene mere šele omogoča prisotnost v sferi, skozi katero je možno sprožiti specifično obliko političnega interesa. Ta ni omejen na strogo politične vode in lahko vodi v bolj specifične mikro-bitke, ki se odvijajo za priboritev določenih privilegijev, ki so lahko enako pomembni ali celo odločujoči. Znotraj tega procesa zanimivo mesto zaseda kulturna produkcija, ali bolj natančno, produkcija organiziranja elektronske “scene”, ki je trenutno najbolj množična in najbrž edina sposobna odpraviti paradoks neskončnih možnosti istega.

Poskušal bom na tankočuten način prikazati ujetost te produkcije v nekaj, kar Mark Fisher imenuje Capitalist realism. Primer alternativne elektronske sfere je še toliko bolj specifičen, saj znotraj njenega udejstvovanja obstaja svojevrstna brezbrižnost. Oblika verjetja v spremembe na podlagi estetizacije realnosti, skladno s produkcijo, ki na prvi pogled deluje radikalno drugače. Menim, da ni naključne povezave med interakcijami organizatorjev dogodkov, ki obljubljajo moment hipersticije – zmožnosti zanetiti fikcijo, ki bi nato postala resnična – in na drugi strani ne verjetje v: “Kaj če pa se te ideje zares uresničijo?” Kot prikaz vzemimo izpostavljene besede, kot so: anomalija, realnost, iluzija, sanje; ko pa zadeve začno drseti proti nihilizmu, se njihovo navdušenje neha. Lahko je iti v boj, a kam?

Ne mislim delati analize na podlagi semantike, rad bi samo prikazal, kako znotraj produkcije, ki je eksperimentalna, obstaja določena ploskost, enoznačnost. Krog, ki je v preteklosti povezoval eksperimentalno, avantgardno in popularno, je danes umanjkal, nadomestila pa ga je eksperimentalna produkcija, ki ne zaobjema nič drugega kot že etablirane žanre in njihove tržne niše.

Poskusimo na tem mestu zakoličiti proces, ki ne dovoli izhoda tudi sprva najbolj progresivno mišljenim projektom in določiti, kaj so procesi organizacije produkcije, ki silijo subjekte v instrumentalizacijo nečesa, sprva še ne vnaprej določenega.

Začel bom s citatom Nicka Landa, ki seveda služi kot aktualna provokacija vsej zdajšnji elektronski “sceni”: “Artists; those savage beasts that can ‘t get enough of too much.” Navidez je alegorija ne preveč posrečena, saj večina aktualnih ustvarjalcev teži točno k temu. Kako pripraviti svoje dogodke, svoje plošče, svoje videoposnetke na način, ki bo sporočal obliko radikalne tujosti od sveta; hkrati pa naj bi te informacije, že zaradi skupnega zavedanja, v sebi nosile vsaj potencial upora.

Problem nastopi tedaj, ko akterji začno preveč uživati v tej produkciji; organizacija dogodkov pa začne postajati vedno bolj samonanašalna.

Situacionisti so uporabljali pomemben koncept Détournement, ki naj bi subjektu omogočil razne odklone, diverzije, distorzije in druge oblike poneverbe začetnega pomena. To naj bi bil način, kako zapopasti strukturne nujnosti sistema in omogočiti produkcijo novih, še ne kodiranih smeri. A da se ta proces lahko začne, mora biti v začetni produkciji nujno vključena tudi možnost negacije; brez tega postanemo ujeti v samoreferencialnem procesu intenzifikacije določenega pomena, ki pa nikakor ne more postati resničen. Vse kar smo dosegli, je bila oblika lažnega konsenza; pasivizacija možnosti, ki je, čeprav izčrpana, še vedno upravičena nositi avtoriteto. Začetni proces plastičnosti, je postal le liminalna točka znotraj polja že obstoječega. Če parodiram besede Tončija Kuzmanića, bi lahko dejali, da smo priča mrtvim fazanom, ki so še vedno sposobni leteti.

A ta težava daleč presega le umestitev znotraj elektronske sfere. Dandanes je skoraj vsa progresivna politika bolj kot ne obsojena na blokiranje revolucionarnega potenciala novih energij. Justin Murphy tako opiše današnjo impotentnost: “Celotna zgodovina radikalne politike pod kapitalizmom, je tradicija, v kateri aktivisti primarno prodajajo komoditeto optimizma – lahko ga prevedemo tudi v transgresijo –, zavoljo pridobitve socialnega kapitala. Ustvarjena aktivistična firma zdaj prodaja to skupno idejo prihodnosti, ki naj bi omogočila medsebojno korist. Kar pa je zamolčano, je sprememba odnosa med posameznimi subjekti. Ti so zreducirani na raven objektov, ki jih je potrebno organizirati. Končni učinek je zatorej kljub pridobitvi določenih bonusov, še vedno dlje od osvoboditve, kot je to bil pred tem.”

Ker je že začetno izhodišče organizatorjev – bodisi so ti vključeni v produkcijo elektronske sfere ali politične organizacije – zaprečeno s strani instrumentalnega razuma, je končni produkt zatrtje raznolikih mikro-gibanj, ki lahko v sebi nosijo moment pozitivnega generativnega ekscesa, skozi katerega se tvori nova makro-perspektiva. Obsesivna nujnost po produkciji vrednosti zreducira subjekt na objekt, točno v trenutku, ko ta poskuša iti izven nje. Točno tam, na mestu, kjer naj bi mu to bilo omogočeno – znotraj alternativne sfere produkcije.

Tukaj ne želim nastopati proti strateškemu razmišljanju, vse kar si želim pokazati, je to, da obstaja tudi meta perspektiva, ki je znova in znova spregledana. Še posebej na območjih, kjer ljudje zavestno iščejo obliko bolj pristne interakcije, je ta proces izničenja možnih potencialov precej boleč. Vsak poskus proliferacije te perspektive, pa je zreduciran na privatne idiosinkrazije posameznika, ki mu je dano pet minut govora, za osebno, boljše počutje.

Seveda imamo tudi v slovenski sferi ogromno dobrih primerov, mogoče je le izključno zgledovanje po berlinskem nočnem življenju, neprimerno za ta okoliš. Mogoče je naš kolektivni spomin drugačen in ne želi stremeti k njihovi singularnosti, ki se je ustvarila znotraj slavnih klubov kot so Berghain ali Tresor. Imejmo Berlin vsaj za trenutek v mislih, kot obliko dekadence, da lahko ponovno zadihamo in premislimo našo situacijo v tem prostoru.

Maks Valenčič


Prispevek je bil vključen v Špegel: Das Ü Magazin – januar 2018