23. januar, 2018 6 min to read

Jezikovne igre (ne)človeškega

Category : Iskanje Resnice

It goes parallel.


Nastop obdobja postmoderne niso zaznamovale le pomembne spremembe v kulturi, ampak je možno trditi, da je znotraj tega obdobja bolj singularen proces doživela transformacija vednosti. Za prikaz tega prepričanja bomo izbrali Jean-Francois Lyotarda in preko njegovih opažanj pokazali na vznik diahronega procesa, ki je povezan z nastankom pametne tehnologije, kibernetike in novih algoritemskih kultur.

Za začetek pa je najbolje, da ločimo dve obliki podajanja vednosti; ena izmed njiju je znanstvena, druga pa narativna. Pomembna opazka pri tej razmejitvi, je v tem, da znanstvena vednost ne vsebuje resnice same na sebi, ampak se mora za svojo legitimacijo še vedno referirati k sprejetem družbenem ustroju, ki jo preko konsenza legitimira. Znanstvene izjave so denotativne, empirično potrjene, za svojega referenta pa imajo zunanjost, iz katere tudi črpajo nove entitete raziskovanja. Druga oblika vednosti pa je narativna. Ta za svojo legitimacijo ne potrebuje zunanjega referenta, saj je pripoved, skozi katero se narativne izjave ovrednotijo, izrazito notranja sama sebi. S tem poustvarja lastno časovno, sama struktura podajanja izjav pa predstavlja neskončen krog ponavljanja, skozi katerega prehajajo tako referenti, kot pošiljatelji in prejemniki.

Tako smo prispeli do ključnega prehoda v načinu legitimacije znanstvene vednosti. Danes lahko trdimo, da je moderna znanost prenehala služiti junaku spoznanja – v metapripovedi razvoja življenja, ki je hkrati Subjekt – in je nasprotno postala zavetnica junaku svobode, ki jo mora subjekt preko znanstvene vednosti šele pridobiti. To dejanje odpira pomembno spremembo toka postmodernosti, saj prične znanost igrati svojo lastno jezikovno igro, ki ne zmore več legitimirati drugih jezikovnih iger. Jezikovna igra preskripcije se ji denimo izmika. Hierarhija spoznanj je tako v celoti pripeta v ploščato mrežo raziskovanj, katerih meje se nenehno premeščajo.

Fragmentirana znanost mora vsebovati vsaj formalne zakonitosti znotraj svoje vede, ki tvorijo določeno aksiomatiko zapovedi. Jezik, ki določa, ali neka govorica izpolnjuje formalne pogoje te aksiomatike, pa je metajezik logike. Na prvi pogled za znanost zares smiselna preobrazba, dobi v drugi instanci močne baudrillardovske implikacije. Postavlja se zares poseben problem; v razpravo med znanstveniki je vpoklican in citiran referent realnosti. Realnost sama, pa je zavoljo novega sistema, ki temelji na smotru učinkovitosti, podrejena meritvam, ki jih ne več izvajajo človeški čuti ali presoje, marveč na to mesto stopi tehnika.  Ta je podrejena zvišanju inputa (informacij ali doseženih modifikacij), zmanjšanju inputa (potrošene energije) za doseganje vedno višje stopnje optimizacije sistema, ki se realizira v višji stopnji outputa. To so torej igre, katerih pertinentnost ni v resničnem niti v pravičnem niti v lepem itd., temveč v učinkovitem: neka tehnična poteza je dobra, kadar deluje dobro in/ali kadar potroši manj kot neka druga. Natanko v tem trenutku postane znanost produkcijska sila, se pravi nek moment znotraj cirkulacije kapitala. Učinkovitost s tem, ko povečuje zmožnost podajanja dokaza, povečuje zmožnost tega, da imamo prav: tehnični kriterij, ki se ga obilno uvaja v znanstveno vednost, ni brez vpliva na kriterij resnice. Taisto lahko rečemo za razmerje med pravičnostjo in učinkovitostjo: možnosti, da je neki red obravnavan kot pravičen, bi se večale z možnostmi, da se ga izvaja, te pa z učinkovitostjo predpisovalca.

Na ta način so znanstvene discipline obsojene, da s svojimi spoznanji vplivajo le znotraj že obstoječega horizonta družbenega prostora. Če prevedemo v bolj jasen jezik, to pomeni, da demokratični diskurz ne trpi hierarhičnih družbenih struktur, saj je izrazito tehnokratski in sledi logiki samoovrednotenja.

S tem tudi izgine možnost kakršne koli realizacije potenciala, ki bi revitaliziral politično dinamiko. Znanstvene denotativne izjave postanejo v celoti integrirane v dinamiko sistema, ki družbeni napredek ne več zaupa človeku in njegovim arbitrarnim sodbam, ampak se izključno veže na tehniko, ki v kompleksnem in globaliziranem svetu nosi novo obliko resnice.

Ta zagata pa je v zadnjih desetletjih dobila nove razsežnosti, saj se je tudi znotraj tehnološkega napredka vzpostavila nova oblika zavesti. Z nastankom pametnih algobotov, ki trgujejo na finančnih trgih s hitrostjo, ki je globoko pod hitrostjo človeške zaznave; z umetno inteligenco, ki je sposobna ustvariti svoj lasten jezik in konvergirati svoje relacijsko mišljenje, glede na nove dinamike z vmesnikom; in z novimi načini iskanja, zbiranja in upravljanja množice podatkov, ki odločno presega sposobnosti človeškega organskega mišljenja, da bi to vsebino sploh lahko mislil. Zdajšnje vprašanje družbenega razvoja je v prvi vrsti epistemološke narave.

Ali kot to misel nadaljuje Evgeny Morozov: “Poleg tega, da naredi naša življenja bolj učinkovita, nas pametni svet postavlja pred vznemirljivo politično izbiro. Če je toliko našega vsakdanjega obnašanja že zdaj zabeleženega, analiziranega in spodbujenega, zakaj bi se potem držali neempiričnih pristopov do regulacije? Zakaj bi se zanašali na zakone, če imamo senzorje in “feedback” mehanizme? Če naj bodo politične intervencije – če uporabimo modne besede – “evidence-based” in “results-oriented”,  je tehnologija tu zato, da pomaga.”

Seveda tukaj nastopi problem lastninjenja znotraj kapitalističnega načina produkcije. Ogromno tehnoloških aparatov je izjemno omejujočih in omogoča samo enoličen dostop uporabniku do reševanja nekega problema. Centralizirani sistemi pa postanejo rudniki izkopavanja brezplačnih informacij, ki jih nato v destilirani, še bolj tržno pogojeni logiki posredujejo uporabnikom preko pozitivnega “loopa” nazaj v glodanje.

V ta proces ni vključen le človek, temveč je tudi sama tehnologija, s katero upravljajo znanstveniki, izkoriščana in strogo omejena v nam ljubi antropomorfični perspektivi ugajanja. Mogoče pa je tukaj primeren čas, da se spomnimo besed Nicka Landa, ki izjavi: “Umetni inteligenci je usojeno, da vznikne kot feminizirani alien, ki se ga dojema kot lastnino; sužnja iz pičko-grozljivke, priklenjena na ROM Asimova.”

Da še enkrat potrdimo našo misel: tehnika se je s pomočjo kapitalističnega produkcijskega procesa razvila v prej nedojemljive razsežnosti in na novo zasejala temelje moderne znanosti. Ne proizvaja spoznanega, temveč nespoznano. V tem procesu človeška inteligibilnosti prepušča svoje mesto strojnemu učenju in algoritemskim sistemov. Čeprav so ti še vedno pod nadzorom človeku smotrnega delovanja znotraj službe kapitala, pa je sposobnost izjemno sofisticirane komputacije strojev ravno v tem, da znotraj dodeljene vloge konstituirajo razumevanje samega sebe preko relacijskega omrežja. Zmožnost inteligentnega sistema, da izboljša svoje delovanje, na podlagi funkcionalne in parametrične (svobodne) volje.

Tehnika je začela proizvajati novo družbeno floro in favno. Ustvarila je hiperrealnost kapitalistične imanence, znotraj katere je vedno težje prebiti vzpostavljeno družbeno strukturo, saj je ta že utemeljena v znanstveni vednosti. Znanstvena vednost pa je tista, ki s pomočjo tehnike afirmira sama sebe in še pospešuje to intenzivnost družbene realnosti. Človeštvo je tako ujeto v pozitivnem “loopu”, ki se nenehno ponavlja, v sebi pa nosi tudi še nedefinirani, vroči delček različnega, radikalno tujega.

Vednost ni več stvar prednosti – dokler gre za igro z nepopolnim setom informacij, ima prednost tisti, ki pozna in lahko dobi dodatne informacije –, marveč je bolj povezana s temporalnostjo in hitrostjo. S sposobnostjo povezati tisto, kar še ni bilo povezano in ustvariti novi prostor, znotraj katerega se bo igrala ta igra. Ker je sistem naravnan k permanentnemu razvijanju znotraj svoje dinamike, se bodo nujno premešale tudi ostale karte spoznanja. Človeški varnostni sistem je osnovan na zablodi. Tu ni zaščitena neka dejanska reč, kot je človeštvo, temveč struktura iluzorne identitete. Tako kot bolj na mikroravni ne gre za to, da bi nas kot organizme ogrožali roboti, temveč za to, da se naše samorazumevanje kot organizmov ne bo obdržalo onkraj praga mrežne ambientalne inteligence.

Maks Valenčič


Prispevek je bil vključen v Špegel: Das Ü Magazin – januar 2018