Tovarna je znano področje produkcije in izkoriščanja, vendar
koliko dejansko vemo o tovarni? Kakšne so naše osebne, ne
akademsko-teoretične izkušnje? Kako razumeti tovarno, ko
dejansko mi ali naši bližnji postanemo del nje? Predstavljam
izčrpno osebno izkušnjo meseca dni dela v TOVARNI.

Tretji teden

Zanimiv je bil Dan Marijinega vnebovzetja. Nisem vedel, da je državni praznik, tako da sem šel na delo. Kot kaže so bili tam večinoma ljudje, ki so se prav tako spozabili. Zamudil sem, ker avtobusa zjutraj ni bilo, tako da sem zamudil razporejanje delavcev. Posledično sem se prvič soočil s težavo, da me niso imeli kam dati, niso pa pretirano radostno prenašali, če sem delal toliko, kolikor sem bral. Poskusil sem vsaj dobiti malico, vendar mi je bilo rečeno, da moraš delati več kot 4 ure, da ti pripada. Odslovili so me po približno dveh urah.

Nadure sem na lakiranju delal le enkrat, to pomeni dodatne 4 ure. Predvsem se naučiš dinamike med izmenami. Najtežja je jutranja, popoldanska je precej bolj sproščena. Baje so na popoldansko premeščeni nekateri delavci, ki jih imajo šefi osebno raje. Razlog je v tem, da se najbolj priganja jutranjo, kar običajno pomeni, da ostane rezerva. Vendar se bo ta rezerva pisala naslednji izmeni. Ker naslednje izmene niso tako preganjane, rezerva ponavadi ne ostaja. Če se to kakorkoli poveže z “šef ima one raje”, se med delavci in do šefov dokaj naglo razvijejo dokaj prikriti napadalni odnosi. Kot prvo ti namreč ni priznano delo, kot drugo je priznano nekomu drugemu. Nekaj podobnega kot v akademiji kraja intelektualnega dela. Produkt resda ne predstavlja identične zakonsko urejene sentimentalne vrednosti, saj akademija proizvede le nekaj del na leto, medtem ko v tovarni govorimo o stoterih kosih na izmeno. Težko je torej s to primerjavo razumeti, kaj za delavca pomeni posamičen izdelek. Lahko bi rekli, da je zanj edini dokaz njegovega obstoja za čas bivanja v tovarni. Pretiravam, vendar opozoril bi na pomen tega, da delavec ve kaj počne. Zakaj je bil del sindikalnega boja izvedeti končni produkt dela. V kolikor ne veš, čemu je namenjeno tvoje delo, ne moreš oceniti svojega dela niti pred samim seboj, niti pred drugimi. Ne moreš oceniti, kaj si počel 8 ur, ko ti ni bilo dopuščeno biti oseba. Nimaš zgodovine. Posledično lahko postane delavec precej navezan na izdelke, še posebno višje v proizvodnji, ko izdelavo delov nadomesti sestavljanje kosov.

Tu nekje so se začele težave. Imam precej velike roke in vselej sem nosil nekoliko premajhne rokavice, vse od prvega delovišča dalje. Vendar je sedaj celo teh zmanjkalo. Na lakiranju oz. poliranju delaš z nekoliko jedkimi snovmi, tako da je priporočljivo imeti zaščito. Ker rokavice nisem več spravil čez zapestje, sem zahteval premestitev. Kot kaže me niso nikjer drugje potrebovali. Nekaj dni sem še zdržal, tako, da sem plenil zadnje zaloge rokavic v okolici, vendar je prej ko slej tudi teh zmanjkalo. Tako sem po treh dnevih postopoma začel vse bolj tanko piskati. Šefi so se zavedali, da me ne morejo prisiliti k delu, saj bi to lahko bil precejšen postopkovni prekršek varnosti delavca in to je bila nekakšna travma tovarne. Vendar se je začel uresničevati scenarij, v katerem niso imeli dela zame, četudi sem prihajal “pravočasno”. Večje številke rokavic so naročili, vendar ni nihče vedel, kdaj pridejo in nekako je prevladoval občutek, da jih še nekaj časa ne bo. Želel sem si plačo, tako da sem pred šefi postajal kreativen. Načeloma sem že precej vedel o delu ljudi okoli sebe, tako da sem se recimo ponudil, da prevzamem in tako razbremenim delo drugega delavca, nekoliko bolj mobilne sorte. Kot kaže je delovalo, skupaj z mojim ječanjem šefu. Začel je vpraševati vse bolj okoli, dokler mi ni našel dela na sosednem oddelku. To je v tovarni nekaj neverjetnega, saj oddelki ne sodelujejo med seboj, tudi če se nahajajo pol metra drug od drugega.

Tako sem prišel v vajeništvo za tovornika. Tako mi je rekel delavec, ki sicer ni bil šef, vendar je imel dokaj specializirano delo, tako da sem mu postal vajenec. Bil je kar ponosen na to. Občutek imam, da delno zato, ker sem bil Slovenec, on pa z juga. Razumela sva se bolj malo, vendar dovolj, da sem naglo posvojil vsa dela, ki so mi bila naložena.

Najprej sem moral enostavno čistiti gajbe in vanje dajati nove neprevodne vrečke. Te gajbe sem nato moral tovoriti na označena mesta. Nato sem moral delavkam pripravljati izolacijo in čistiti osrednji izmet. Nisem čisto prepričan, če vem za kaj se je šlo, mislim da sem je bil oddelek osredotočen na primarno produkcijo delov izdelka in popravilo izmeta višjega ranga. Kose sem nato tovoril na mesta za odvoz in hkrati vzdrževal. Nato sem moral hoditi po tovarni in tovoriti izpraznjene gajbe na moje mesto za čiščenje. Prav tako sem se sprehajal po oddelku in pregledoval izmet strojev v produkciji kosov. Tem je bila namenjena cela hala in to delo je bilo še največji izziv. Čistiš namreč halo stroja, vendar vanjo ne smeš, saj bi se izpostavil stroju oziroma zmotil stroj pri delu. Večina izmeta je padla v gajbe, ostalo sem pometel na kup in odtovoril v končni izmet.

Delo sem oboževal, saj mi je količinsko predstavljalo izziv. Šele tretji dan sem začel ponovno čutiti, da sem dovolj hiter, da mi zmanjkuje dela po pol ure skupaj. Delo je bilo mobilno, z oddelkom sem se super ujel in lahko sem razkazoval svojo iznajdljivost. Namesto da bi kante z izmetom čez celo halo nosil do mesta za končni izmet, sem v kanto vtaknil metlo in jo večino časa z rahlim potiskanjem manevriral po tleh. Fun.

V treh dneh tovorjenja se mi je zgodilo precej zanimivih reči. Delo ni povsem nedolžno. Enkrat sem tovoril kup škatel in bil malenkost preveč vnet. Kup je bil višji od mene in potiskaš ga po tleh. Nižje potiskaš, manj je trenja. Nenadoma je nekdo stopil predme. Ustavil sem se in kup se je začel prevračati naprej. Naglo sem se stegnil in ujel zgornje škatle, vendar se mi je prst ujel mednje. Uspel sem preprečiti nesrečo, vendar sem dobil na prstu precej zoprno modrico. Od tedaj sem bil nekoliko previdnejši, prst me je bolel še kak teden.

V tovarni delajo večinoma ženske in bil sem takoj prevprašan, če sem v zvezi in nato kaj sem po horoskopu, če imam rad dekleta, kaj študiram, od kod prihajam … mlad samski moški je vroča tema.

Še vedno sem bral revije med malicami, vendar ker je moj oddelek imel mizo za počitek nekoliko bližje delovišču, sem naslednji dan vzel nekaj revij več in jih pustil na mizi. Takrat se mi je posvetilo, kakšen je odnos običajnega delavca do tovarne. Delavke so jih z veseljem listale, četudi samo zaradi slik. Večina ni kupovala revij tipa Joker, National Geographic ali Kralji ulice, tako da so jih pregledale že iz radovednosti. Ena je celo ostala na pavzi in brala, namesto da bi se vrnila na delo. Dokaj jasno mi je postalo, da so ostali delavci v podobni osebni stiski kot jaz, in da tovarna tako kot mojo preganja njihovo osebo. To sem lahko videl po tem, da sem moral kasneje revije skrivati. Delavci so me opozarjali, da bodo oni in sam imel težave, če jih vidi šef. To je bilo čudno, saj sem jih puščal na mestu za sprostitev. Drugače povedano, tovarna skrbi, da delavec ne izgleda kot človek. Torej, vzpostavil sem že, da med delom ne sme biti oseba. Vendar je stvar globlja. V kolikor izgleda kot oseba med prostim časom, potem je to že pritisk na šefa, ki naj bi tega delavca komandiral. Če delavec med prostim časom kar najmanj izgleda kot delavec in kar najbolj kot človek, ga je precej težje kot delavca podrejati. Sicer si težko predstavljam, kakšno funkcijo ima preganjanje revij na mestu za sprostitev. Zakaj je prostor za sprostitev še vedno mesto strahu pred tovarno?

Na tovorjenju sem se naučil relacij med oddelki. Načeloma sem opravljal delo težkega čistilca, torej čistilca izmeta in ostalih bi-produktov strojev in dela. V hali s stroji je bil zastrt prostor, v katerem so izdelovali znake za lakiranje. Imeli so precej smeti od stroja, tako da sem se ponudil, da počistim. Rekli so, da ni treba, potem sem kljub temu. Kasneje mi je rekel še mojster, naj tam ne čistim, ker gre za drug oddelek. Torej, pol metra razlike, nobenega dodatnega napora pri čiščenju, isti prostor, oddelki ne sodelujejo. Sem pa imel zadolžitev čistiti izmet stoja, ki ga je uporabljala taista skupina ljudi.

Začel sem tudi peti. Torej, na večini delovnih mest je zoprno peti, ker nisem toliko dober, da bi me ljudje prenašali. Jaz doma težko prenašam sestro. Sem pa bil v pevskem zboru od vrtca, tako da nekaj zaloge sem imel. Pomikal sem se po velikem območju, in ker nisem smel poslušati glasbe, medtem ko v tovarni stalno donijo in cvilijo stroji, sem bil rahlo depriviran konkretnih zvokov. Najprej sem začel preverjati, katere pesmi še znam dovolj, da me jih ni sram peti. Nazadnje sem si najraje pel Slovenskega naroda sin in Bilečanka. Slednjo sem znal prvih par kitic, ki so me precej ganile, tako da sem se potem na netu naučil še preostanek. Pa Rudolf the Red Nosed Raindeer in Cigu, cigu, cagu sem si še rad prepeval. Skratka, postopoma sem se kalibriral. Pri petju sem seveda pel sebi, če me je kdo slišal, je bila njegova stvar. Zgodilo se mi je, da sem enkrat šel mimo skupine šefov in eden od njih se obrne in me vpraša, če imam muziko. Odvrnem, da pojem. Na kratko mi je pojasnil, da je mislil, da poslušam glasbo, ker to bi bilo prepovedano. Tako sem izvedel, da petje ni prepovadano. Kasneje sem se pogovarjal s prijateljico, da je ona podobno imela sodelavca, ki je prepeval. Ker je na delovnem mestu bilo prepovedano praktično vse, je pel. Ugotovil sem, da je petje super stvar za identifikacijo. Precej sem se lahko ukvarjal s seboj, medtem ko sem pel. Kako pojem, kaj pojem, kaj bi si o mojem petju mislili drugim, kje pojem, ali bi se naučil kakšne nove pesmi … gora vprašanj. Navado sem opustil, ko sem ponovno prišel na statično delovno mesto.

Ko so sodelavke omenjale horoskope, sem se spomnil, da znam prerokovati, kar sem seveda omenil. V bistvu sem stvar omenil že na prejšnjem delovišču in se tam dogovarjal za prerokovanje, vendar sva z delavko imela težavo priti skupaj izven delovnega časa, ker sem malical v menzi, ona pa na tistih mizah za sprostitev. Tako sem drugi dan na mizo poleg revij priložil tarot karte. Delavke so bile precej zainteresirane in kmalu smo se začeli dogovarjati. Težava se je bilo dobiti na istem mestu, ker niso hodile v menzo, malice seveda nisem nameraval preskakovati, medtem ko so bili odmori le 10 minut. Prerokovanje vzame minimalno 10 minut. Kljub temu sem med tem časom uspel prerokovati. Prva prerokba ni bila najbolj spodbudna. Sploh ni bila spodbudna. Vendar, kot sem jim pojasnil – moja vloga je preroški svetovalec. Jaz prerokujem, s tem usmerim pozornost, nato je pa na ljudeh, da vplivajo na prerokbo skozi samoiniciativo. Ohranijo, kar je dobrega in se uprejo slabemu. Ženska kateri sem prerokoval, me je razumela samo napol, vendar sem lahko videl, da je bila precej žalostna. Težko je razložiti kako se prerokovanje in preroško svetovanje razlikujeta človeku, ki je izpostavljen le običajnemu prerokovanju in te na pol razume. Kakorkoli, nato sem prerokoval še eni Slovenki, s katero sva se poznala že od lakiranja. Njej sem prerokoval kar na delovišču, malenkost sva si priredila prostor in se prikrila. Ko je šla skupina šefov mimo, sva postala na hitro zelo zaposlena, dokler ni bil zrak spet čist. Prerokba je bila obetavna, tako da se je vesela vrnila na delo. Tudi druge so si želele prerokbe, še posebno, ker sem to počel brez zahteve po plačilu. Načelo je bilo, da sprejemam donacije, kdor želi donirati lahko, vendar plačila ne zahtevam. Zanimivo mi je bilo, ko mi je ena delavka rekla, da naj nič več ne prerokujem, ker mi delavka, kateri sem prerokoval, ni donirala. Nisem sicer mogel več prerokovati, saj sem bil premeščen na zadnji oddelek, čisto sobo. Clean room. Zabavalo me je, da ga delavci poznajo predvsem po angleškem izrazu in običajno jih je moje slovenjenje zmedlo. Morda zaradi multinacionalne strukture tovarne. Neumno se mi je zdelo govoriti Clean room, tako da so se prej ko slej navadili, kaj mislim.

Četrti teden

Kot omenjeno bi moji premestitvi znalo botrovati dogovarjanje med šefi, vendar formalno enostavno zame ni bilo rokavic, medtem ko je bilo tridnevno delo le začasno. Enkrat me je sicer mojster pri dogovarjanju vprašal, če sem rad tovornik. Občutek sem imel, da v kolikor rečem ja, bo dal besedo zame. Dal sem medel potrdilni odgovor, ker sicer mi je bilo všeč, vendar se mi je obetala premestitev, kar je nakazovalo nove izkušnje. Nisem se želel izneveriti raziskovanju, medtem ko sem se na delo tovornika že privadil.

Čista soba je imela omare polne rokavic, vendar iz blaga, ne gume. Večina jih je bila premajhna zame, vendar sem se naučil prepoznavati odtenek rdeče, ki je bil skoraj moje velikosti. Če sem izbral napačnega, so mi bile pol premajhne, vendar so bile več barv, tako da vsaj jasno premajhnih nisem izbiral.

Čisto sobo je prevevala drugačna delovna logika kot ostale dele tovarne. Bila je najbolj strogo delavski oddelek.

Morda za hip izpostavim, da to ni bila prava čista soba, kakršno poznamo iz izdelave mikroprocesorjev. “Čista” označuje le izdatno uravnavanje zraka in čistoče, vendar kot bom pokazal kasneje je bil velik del slednje stvar pretenzije. Čistoča je le namenjena zmanjšanju izmeta in ni ključen del proizvodnje. Vhod je imel prehodno sobo in tečen zvok se je oglasil, če so bila hkrati odprta oboje vrat. Za vhodom so bila lepilna tla, ki so pobrala del umazanije s čevljev. Ob odmorih in koncu dela je bilo potrebno delovišča in izdelke pokriti s posebnimi krpami. Vendar pa je imela soba običajne izhode, ki so jih lahko uporabljali šefi, prav tako pa posebne večje vhode za tovornike oz. namenjena predvsem vozilom.

Mimo tega ima čista soba najbolj strog delovni režim, saj se lahko le stoji. Če želiš posedeti se lahko le nasloniš na stroje, prostorov za druženje v bližini ni. To je nekoliko logično, saj smo ljudje pasé dokaj umazana bitja, vendar je pomenilo, da so bili 10-minutni odmori precej krajši, saj tovarna šteje čas od odhoda do prihoda na delovišče.

Parkrat sem se v čisti sobi sicer sprl zaradi ure. Odmori so bili najbolj natančno določeni od vseh oddelkov, vendar se je odmor načeloma začel, ko so ga razglasili šefi. Dogodilo se je, da šef enostavno ni razglasil odmora pravočasno, nakar je pričakoval, da bomo imeli 5 minut odmora. Osebno sem seveda jadrno preslišal tovrstna pričakovanja. Je pa pomenilo, da so začeli biti šefi zelo pozorni glede česarkoli z uro povezanega, kar se je dogajalo okoli mene. Zelo kmalu so me vzeli na piko. Opozorim naj, da sem na delo migriral okoli 45 minut s trolo, tako da vselej nisem prišel povsem točno, četudi sem običajno uspel priti. In seveda, pričakovali so, da prihajam 15 minut pred začetkom dela. Več kot prej. Tako sem vsake toliko poslušal pridige tipa “Zadnjič si zamudil 3 minut iz pavze, spet drugi dan 5 minut, pa danes si zamudil na delo.” Temu je sledilo križem gledanje kaj naj z menoj. 5 minut pavze je bilo vselej znova ponovljenih, četudi sem vztrajal, da je šlo za napako pri razglašanju pavze. Če je bilo potrebno, so mi očitali še za spore s prejšnjimi oddelki glede prihajanja na delo. Tovarna ima tako ali tako evidenco, kdaj natanko si se s kartico prijavil pri vhodu in kdaj si se odjavil. Moja politika glede sporov je bila enostavna. Jezikaj, če je težava na njih, drži jezik, če ni.

Na tem delovišču sem se sčasoma privadil vsak odmor popiti vročo čokolado, ker je bil blizu avtomat, v katerem je stala le 0,30 €. Nekakšna osebna razvada. Na FDV je vroča čokolada na identičnem avtomatu 0,40 € ali 0,50 € na tistem dražjem, ki da isti zvarek v istem lončku, le da ponudi še kup doplačljivih posipov in prelivov. Pogrešam tovarno in poceni vročo čokolado. Stvar iz otroštva.

Prvi dan v čisti sobi sem se že privadil na prvi stroj, tako da mi je kmalu začela ostajati zaloga. Občutek sem imel, da bi ustvarjanje preveč izmeta znalo povzročati težave. Bil sem lahko pol kosa hitrejši od naslednjega koraka. Tukaj se je pokazala tovarna, saj nisem imel dobesedno nič početi in tudi usesti se nisem imel kam, saj so bili okoli stroji. Ko sem se naslonil na kup omaric, je kmalu prišel nadšef in postal razburjen, da ne delam. Letel je po šefa oddelka, vendar je slednji takoj opazil, da imam zalogo. Posledično me je začel učiti dela na drugem stroju. Slednji je imel precej več korakov v postopku, tako da se mi je za en sam kos običajno zaloga spraznila. Če je recimo imel prvi stroj okoli 10 korakov, jih je drugi imel okoli 20. Tako sva dva delavca delala na istem stroju, le da vsak svoje. Delo je bilo kar solidno, imel sem rad tekmo s samim seboj, tako da mi ni manjkalo zabave. Je bilo pa delo stalno, kosov ni nikoli zmanjkalo, pa tudi sicer ni bilo nikjer za sedeti, tako da je to pomenilo stati skupaj 4x po 2 uri. Hrbet uživa.

Naslednji dan je bila inšpekcija, vendar tista od tovarne. Ugotovili so, da je sodelavka, torej tista v procesu takoj pred mano delala zalogo po 100 kosov s kosi, ki se enostavno opraskajo. Bila je precej nadrta, vsak kos naj bi stal kakih 5€, njej so pripisali visok izmet kasneje v proizvodnji. Izgovorila se je, da je to delal že tisti, ki jo je učil, vendar sem vedel, da to ne bo držalo vode, ker te na to opozorijo na varnosti pri delu. Je pa vzbudilo nekaj simpatije pri inšpektorici, saj je prepričevala razburjenega inšpektorja, da je to vendar napaka tistega, ki jo je učil delati. Tiste delavke nisem več videl.

Tistega dne me se je šef postavil na stran in me opazoval pri delu na drugem stroju. Bil sem kar ponosen, ker sem mislil, da sem precej napredoval v hitrosti. Vendar me je oštel, da sem prepočasen. Moja hitrost je bila največ 100s na kos, običajna 120s. Imel naj bi 50s na kos. Zelo me je vrglo s tira, saj si nisem predstavljal, kako je takšna hitrost mogoča. S trudom sem uspel običajno hitrost spraviti na 70s, seveda le na kose brez napak v postopku … naprava je bila izredno težavna oz. delikatna za upravljanje, saj če niso bili deli stroja v natanko predvideni poziciji, stroj ni delal. Prav tako je spotoma preverjal izdelek in zavrnil korak, če je bil kakšen vijak le par mikrometrov iz pozicije, recimo ker ni bil dovolj dolg. Prav tako je bilo potrebno enega od vijakov vstavljati dokaj po občutku, medtem ko so se stroji dokaj redno kvarili. Takrat je bilo potrebno počakati na šefa, da stroj usposobi nazaj, saj je imel dostop do programov. Ti so nam bili prepovedani, vendar večina delavk verjetno tako ne bi znala delati z njimi, ker so bili v angleščini, tu pa tam celo v nemščini. Zaslon si spremljal, da si vedel kaj ti je početi in zakaj prihaja do napake v kolikor te stroj ne spusti naprej. Med drugim te stroj štopa in ti na koncu napiše, koliko časa si delal izdelek. Tako sem tudi ugotovil, kako priti do 50s. Nikoli sicer tega nisem počel. Stroj je namreč štopal od trenutka dalje, ko si vstavil prvi kos izdelka, vendar je bilo izdelek mogoče delno sestaviti preden ga vstaviš v stroj. Na tak način bi dobil povprečno 10-15s dela, vendar to delo hkrati upočasni, saj ima stroj vstavek, v katerega lahko vstavljaš kose. Torej, če bi želel dejansko delati povprečno 50s, bi moral prevarati stroj, kar je bil verjetno tudi način, kako se je vzpostavila norma. Takšne igrice so mi bile rahlo pod častjo. Koga natanko želim zadovoljiti in zakaj? Do konca dela sem torej uspel znižati delovni čas na povprečno 70s. Zadnji kos pred premestitvijo je bil rekorden in me je nekoliko iznenadil, 54s.

Premeščen sem bil na sosednji oddelek, kjer sem delal na precej enostavnejšem stroju. Posledično sem že skoraj takoj pričel z opravljanjem okoliških del, kakor je postaja tudi predvidevala. Recimo natikanje plastičnih čepkov na plastični okvir je bilo zoprno. Delavci so me opozarjali, naj tega ne počnem na roke, saj me bodo boleli prsti. Ob pritisku čepek pritisne na tkivo blazinice prsta in če na dan obdelaš 300—500 čepkov, boš imel po kakem tednu povsem razbolele prste. Zaradi hitrosti in enostavnosti sem kljub temu delal na roke. Nisem si torej pomagal z mizo, sem pa izdelal par tehnik, ki so precej ublažile pritisk na prst. Kljub temu sem bil srečen za konec tedna, saj tkivo vsakodnevno nima priložnosti, da se obnovi. Kmalu sem delal izredno hitro. Delavci so me sicer konkretneje sprejeli šele, ko sem začel opravljati še delo na tretjem stroju, saj sem bil hitrejši od njihovih pričakovanj. Pred tem sem bil celo označen za nedelavca ali poldelavca. Sicer so imeli praktičen razlog, da so s tem upravičevali manjšo količino proizvodov dokler sem se še uvajal, vendar me je kljub temu zbodlo. Običajno se telo privadi tretji dan na delo do te mere, da lahko tekmuje z izkušenimi.

Na tej postaji smo se solidno razumeli in postopoma sem omenil, da prerokujem. Nekoliko se je bilo težko zbrati zaradi kratkih odmorov, vendar mi je uspelo enkrat prerokovati.

Še en dogodek je bil dildo. Omenil sem, da sem že imel predavanja o drkanju. To je bila napol laž, ker jih nisem popravil v zmoti, da je šlo za šolska predavanja, pač pa bolj amatersko reč, vendar sem imel precej teme, tako da smo se začeli pogovarjati o seksu, drkanju in vibratorjih. Med drugimi sem omenil Dildo akcijo in Pohod golih teles. Sodelavka je v šali predlagala, da dildo prinesem na delovno mesto. Začel sem razmišljati, kako stvar opravičiti, v kolikor bi to pripeljalo do težav. Pri teh rečeh vselej potrebuješ zgodbo, torej legitimni razlog, zakaj je provokacija na mestu.

Nekje takrat smo bili na sestanku posebej obveščeni, da se bo zaostril režim zaradi prihoda inšpekcije in direktorjev iz drugih tovarn ter obhoda našega direktorja. Uvedena je bila posebna škatlica, v katero se odlagajo osebni predmeti na delovnem mestu, prepovedano je imeti stvari po žepih. To se je zdela dovolj trdna podlaga za “ne kriv”.

Morda omenim, da so bili baje sestanki po oddelkih obvezni in tedenski, vendar sem prvič izvedel zanje v čisti sobi. Sestanek izgleda tako, da se vsi zberemo okoli nadzornega človeka, ki nas obvesti o delu oddelka, torej če smo glede česa pohvaljeni, grajani, delovni pogoji, napovedi dogajanja. Ne spomnim se povsem, vendar mi smo verjetno imeli pohvale glede hitrosti, vendar preveč izmeta, medtem ko naj bi zaostrili režim za par dni, ko se izvajajo pregledi inšpekcije in obhodi direktorjev.

Tako sem torej prišel v službo in dildo pustil v omari. Delavka, s katero sva se pogovarjala okoli tega, je namreč prihajala v drugem delu izmene. Tako sem počakal, da je prišla, nato pa skočil po dildo. Nato so se začele stvari kar hitro odvijati. Najprej so začele delavke poizvedovati po kontekstu, torej kaj se dogaja, če je varno in podobno, nato pa se je istočasno začela odpirati debata in “medoddelčna izmenjava”. To je pomenilo, da so delavke hkrati začele na veliko širiti glas o tem, da imamo na oddelku dildo, medtem ko so delavke in delavci prihajali, da si ga ogledajo. Še posebno veliko je bilo delovodij, saj so bili precej bolj mobilni od večine. Veliko je bilo šaljenja, tudi nekoliko pretiranega, vendar so spotoma ugotavljale, kaj je in ni primerno, pa tudi sam sem poskušal dajati sproščen vtis. Novica se je uspela v dveh urah med pavzo porazvedeti po večini tovarne. Prišel je celo odgovorni za čisto sobo. Delo se je že začelo, tako da sem dildo pospravil v škatlico za osebne predmete. On pride, gleda okoli po škatlicah, se ustavi pri meni, gleda dildo, gleda mene v oči, gleda dildo, gleda mene v oči, gleda dildo, gleda mene v oči, nato pa nekoliko razdraženo reče “zakaj pa to rabiš?”. Vprašanje me je nekoliko zmedlo, tako da sem le z nasmeškom skomignil z rameni in poskrbel, da ohranjam očesni kontakt. Ni se mi zdelo smiselno razlagati o dildo akciji, medtem ko je bila misel, da sem prinesel nekaj, o čemer smo se pogovarjali, še nekoliko sveža. Scena se je odvijala prehitro za moj okus. Nato je odšel, se obrnil in rekel “da tega jutri ne prineseš več v tovarno”. Kasneje sem izvedel od ostalih, da se mu je za vogalom začelo režati. Bistvo je bilo, da sem imel za tisti dan dildo odobren. Prišli so najrazličnejši ljudje in izmenjevali najrazličnejša mnenja. Edine slabe izkušnje so bile s strani, da so se delavke bale, kaj se bo zgodilo, ko za sceno izve Goran, torej nekdo precej visoko v vodstvu, ki ni imel slovesa za šale. Izven tega sem skorajda dobil oznako heroja. Itak pretiravam, vendar zelo veliko najrazličnejših ljudi je zelo naglo izvedelo zame, medtem ko sem dobil sloves nekoga, ki si drzne. Hkrati sem skrbel, da kdorkoli je povpraševal kaj se dogaja, je lahko videl, da ima dildo ozadje, da je scena sproščena in da ne poskušam delati težav. Nekateri so bili skoraj razočarani, da je stvar tako umirjena.

Osebno sem užival v debati, ki jo je dildo omogočil. Pogovarjali smo se recimo o partnerjih, seksu in drkanju. Veseli so bili nekoga, ki se je že pogovarjal z ljudmi in je bil pripravljen deliti izkušnje. Nad temo običajno visi strah tabuja. Tovrstni strahovi so pogosto stvar nevednosti, ki raste na vsevednosti. Še tako majhni koščki poznavanja lahko razrešijo ali odgrnejo precej notranjih strahov. Tudi nasploh so se delavci zelo sprostili. Na dva načina. Eden je bil, da so me imeli baje za precej bolj zadrgnjenega. Načeloma to lahko razumem, saj sem introverten in nevpadljiv, večina mojega dela je intelektualnega, to pa ni natanko poudarjeno za strojem ali cenjeno nasploh. Običajno deluje kot razlog, zakaj ti nekdo lahko ukazuje. Drugi je bil, sem dobil slab sloves. Dober slab sloves. Lahko bi bil slab, saj je dildo tabu tema. Ker sem si upal stvar tako neposredno nasloviti, sem izpadel kot nekdo, ki se ne boji biti umazan z družbeno težavnimi temami. To je na ravni delavca ali stvar strahu, kot sedenje med delom, ali stvar ponosa, kot biti oseba na delovišču. Večina jih je bilo precej navdušenih nad Dildo akcijo (tole se mi je zapisalo) in precej ljudi je prišlo narediti fotko, običajno dilda v škatlici za osebne predmete. Dejansko je zelo veliko noto dobilo, da škatla za osebne predmete med delovnim časom ni moja, torej da tovarna odreja, kaj lahko obstaja kot osebni predmet. Še en opomin, da tvoj prostor v tovarni nikoli ni tvoj, saj si za čas dela last tovarne. Dobil sem komentar, da je čudovito, kako hitro je minil tisti dan. Po kakem tednu praktično istega dela se začnejo ure precej vleči, kar poprej nisem toliko opazil, ker sem običajno zelo menjal dela.

Naknadno se ni dogajalo nič pretirano zabavnega okoli dilda, kmalu za tem sem bil premeščen. Sem pa uspel enkrat skozi spraviti šaljivko. Mislim da delovodkinja, bela halja, ki je bila dokaj navdušena nad dildo sceno, me je povprašala, ali tistega dne nimam dilda. Odvrnil sem, da ga nimam, tokrat imam s seboj le naravnega. Kot šala je bilo zabavno, vendar se mi je dejansko zareklo, saj je bilo to v nasprotju z dildo akcijo. Vendar je bilo nekako na mestu. Argument “dildo ni spolni organ in ni samoumevno da je”, je bil smiseln za akademsko okolje, še posebno FDV, vendar je bil v tovarni dokaj prazen. Še vedno je imel polno težo, le relevanten ni bil. To ni nekaj, kar bi delavca zanimalo. Veliko bolj kot to, je večino delavcev pritegnilo vprašanje tabuja in spolne travme, torej kaj se sme početi in o čem se sme govoriti. Tudi nasploh najdeš precej več komentarjev v tej smeri v tovarni, kot na hodnikih fakultete in parčkanje je precej bolj na očeh. Verjetno kot mešanica potlačevanja s strani tovarne in poskusa poosebljanja delavcev, običajno na račun drugih delavcev. Na mojem oddelku je recimo bil moški, za katerega sem izvedel poenostavljeno verzijo, da je bil “najglasnejši”. Stalno je zbadal sodelavke, dokler ga niso začele zbadati nazaj. Jaz sem tako videl le delavca, ki je bil večino časa tiho in so jo vsi zbadali. Še ena dildo scena je bila, da sem bil enkrat med pogovorom samodejno prepoznan kot gej. Zmoto sem popravil, sem pa prepričan, da nikoli nisem dal vedeti, da bi bil gej in da sem poudarjal, da je dildo skulptura ter da sem imel dekle. Dregnila me je moč dilda, da ureja moje razumevanje.

Na istem delovišču sem tudi edinokrat omenil, da smo v telesu trije. Delno ker se je moja delovna doba bližala h koncu, delno ker je šlo takrat za enega bolj stalnih delovišč, delno ker smo se do takrat že super ujeli. To je sprožilo precej dvignjenih obrvi, vendar sem razložil vso sceno, izkušnje in koliko ljudi poznam s podobnimi skrivnostmi, tako da so ljudje okoli mene to dokaj normalno sprejeli. Predvsem so se želeli prepričati, da jih ne vlečem za nos in zakaj to ni bolj očitno. Razložil sem torej, da si deklet ne upam spustiti v tovarno, ker sem še najbolj za tovarno prilagojena oseba. Načeloma je bilo to zaradi moje provokativnosti čudno, vendar bi se mi Jasna precej smilila, medtem ko si ne drznem v tako napadalno okolje spustiti bojevite in svojeglave osebe kot je Gabriela. Običajno se zgrozim, če na kaj takega samo pomislim.

Na tem oddelku sem tudi doživel precej šokantne zadeve, kot videti odraslo delavko jokati. Zgodba za tem je bila, da si je šla pogledati neke sezname in kakor razumem, je predhodno povprašala šefa. Bilo je med delovnim časom in opazil jo je nadšef ter pobesnel. Šef se mu ni upal gor postaviti, tako da so jo doletele nadure. Če poenostavim dogajanje, tovarna lahko določa, kaj boš počel s prostim časom, natančneje, porabil ga boš za delo v tovarni, ženska pa ima doma male otroke. To ni bil edini primer, večkrat sem zasledil, da je šef šel mimo delavk in jim napisal nadure, nakar so o tem izvedele naknadno, vendar seznamov ne smeš spreminjati. Mene so običajno vprašali, če imam kaj časa, tako da me je scena precej presenetila. Tovarna ima sposobnost posegati v privatno življenje delavca, pri čemer je v zraku grožnja, da obstaja še precej delavcev pripravljenih na delo. Uvajalna doba za posamični stroj je nizka, tako da je delavca dokaj enostavno menjati. Eden od načinov upravljanja s časom je recimo, da tovarna nima zate dela za par dni in ti naroči ostati doma, nakar te prisili druge dni v mesecu delati nadure, da lahko opravičiš plačo, torej nimaš vikendov in greš domov samo spat. Kaj lahko torej spravi odraslo žensko v jok? Tovarna. Omenil sem, da pišem za Špegel in delavke so mi razburjene naročale, naj poročam o tem, kako ravnajo z njimi.

Tudi osebno mi je razpoloženje precej nihalo, tako da sem se nekatere dneve želel samo nekam pogrezniti, saj sem vedel, da bo na delovišču šef poskušal gospodovati, vendar takrat resno nisem imel energije za držanje tal pod nogami.

Najbolj sem bil osupel nad dnevi, ko je bila inšpekcija in direktorji. Zaloga tiste dni izven najosnovnejše ni obstajala in veliko delovnih navad, ki so bile običajno spodbujane, je enostavno poniknilo. Naenkrat se mi je zazdelo, da delamo s polžjo hitrostjo. Stvar je v tem, da smo začeli delali po postopku, torej nobenih vzporednih korakov za pospeševanje dela. Osebno se mi je smejalo, saj so bili to verjetno edini dnevi, ko šefi niso dali nobenega komentarja glede hitrosti dela ali nasploh izkazali zaskrbljenosti nad količino proizvodov. Moj komentar na tisti dan bi bil, da napovedana in opažena inšpekcija nima nikakršne možnosti za razumevanje dogajanja v tovarni, vendar tudi nasploh inšpekcija, ki ni del tovarne težko razume, kaj gledajo. Osebno vem da ne bi. Namen “korekcij” je v tem, da se delavci samonormalizirajo v pričakovanja tovarne. Delo je delo, vendar tisti dan se je tovarna glede na običajno spremenila v pravljično deželo.

Pogovarjali smo se tudi o splošnem stanju. Torej, sicer je bilo o marsičem za pojamrati, vendar so bile delavke dokaj enotnega mnenja, da ne gre za slabo delovno mesto glede na običajno. Plača je solidna, zaposlitev redna, delo nezahtevno, dejansko glavni glavobol je odnos s tovarno. Nasploh se razumejo, da so te dni na precej boljšem od večine ljudi njihove izobrazbe. Osebno sem lahko razumel, vse omenjeno sem tudi sam opazil, se mi pa nekoliko smilijo ostali, v koliko je videno delo razumljeno kot nekaj ugodnega.

Peti teden

Zadnja menjava dela je bila nekoliko čudna. Še vedno sem bil na oddelku čiste sobe, vendar izven čistih prostorov. Kljub temu sem še vedno moral delovati po načelih oddelka, kar se čistoče tiče. Zadnji teden sem delal na precej bolj staromodnih aparatih, vendar nič novega. Vsak stroj je bil nekoliko drugačen in zelo se je poznalo, da so bili sestavljeni na terenu oz. postopoma. Malenkost sem pogrešal prejšnje stroje, saj so bili nekoliko enostavnejši za uporabo.

Ena peripetija je bila, da se je končeval odmor, vendar sem si kot običajno poželel vroče čokolade. Privoščil sem si jo, ker sem bil na pavzi tik ob delovišču. Ob vračanju me je pričakal šef in mi rekel, zakaj zamujam, in če vem, koliko je ura. Kot kaže sem zamudil dve minuti. Skomignil sem, ni mi bilo do prepira, povrhu nisem imel posebnega razloga, da sem zamudil. Počutil sem se le, da potrebujem malo sprostitve od dela in vroča čokolada se je zdela dokaj nedolžna. Šef mi je nato rekel, da grem naslednjič, ko zamudim, pred komisijo.

Kasneje sem ga vprašal kaj to pomeni, in kot kaže je to nekaj takega, kot resnejša presoja o odpustitvi. To me je postavilo na precejšen precep. Zelo sem si zaželel priti pred komisijo. Težava je bila, da nisem vedel, če bom moral potem plačati za čevlje. Izgledali so lepi in dragi. Pa tudi sicer sem delal, da bi si nabral nekaj denarja za čez leto. V načrtu sem že imel nov mobi in potovanje okoli sveta (obveza do deklet). Pa tudi sicer sem ugotovil, da pričakovanje večje količine denarja precej dvigne potrošnjo. Poprej sem preživel z 20 € na mesec, vendar sem se naenkrat začel nagrajevati, tako da sem hodil v SLAST jesti na bone (1,80 € doplačila), razvil razvado z vročo čokolado, si kupil sandale in enkrat nekoliko dražji sushi set. Tisti mesec sem verjetno zapravil 50 –100 € samo zato, ker sem se sprostil v pričakovanju plače. Nagrajevanje samega sebe za delo. Razen negotovosti glede plače sem ne želel biti odpuščen zaradi nečesa, kar bi se lahko označilo kot moja napaka. Precej lažje bi bil recimo odpuščen zaradi dilda, saj nisem kršil nobenega pravila. Kljub temu me je naslednja dva dni žrla želja po zamujanju, dokler sčasoma ni popustila. Imel sem še samo par dni dela in bilo je moje prvo resno delo. Želel sem si reči “zdržal sem”, sebi in znancem. Kljub temu nisem mogel mimo občutka, da mi vre kri, in da si želim nekako trčiti s tovarno.

Predzadnji dan sem imel še dve prerokovanji. Eno je bilo še posebno smešno. Če se prav spomnim, je bilo prerokovano, da oseba nespametno ravna z denarjem ter išče srečo skozi pretiravanje s čustvi. Moj nasvet je bil, naj deluje v prihodnosti bolj premišljeno. Baje je bilo to res, vendar ona je, kot kaže, želela prerokbo o ljubezni. Tako me je na koncu vprašala “Kaj o ljubezni pa nič ne pravi?”, nakar odvrnem “Ne, v tej prerokbi ni ljubezni” in dodam “Potem bi bilo verjetno več kelihov in duhovnih kart, so pa večinoma novci.” Žalostna je odšla stran. Kasneje sem se spomnil, da poznam posebno razvrstitev za specifično temo, recimo ljubezen, vendar jo skoraj nikoli ne uporabljam. Škoda, da se nisem spomnil.

Na zadnji službi je sicer primanjkovalo primernih rokavic in šef je pričakoval, da bom 8 ur delal s premajhnimi. Občutek mi je bil veliko preveč poznan, tako da sem mu jasno in direktno rekel “Ne, jih grem iskati” in se vrnil za 5 minut.

Malenkost me je čudil en pripetljaj. Imeli smo šefa v vajeništvu in fiksno število pričakovanih izdelkov. S sodelavcem sva proti koncu pohitela in praktično gotovo izdelala kvoto (sodelavec je štel), vendar vselej, ko sva vprašala, koliko še do konca, je bilo, kot da sva naredila pol manj. Namesto da bi torej prehitro zaključila, nama je delo ostalo. Delovni čas se je iztekel in ponudil sem se, da naredim še tistih par kosov, kolikor jih je ostalo, verjetno 5—10 minut dela. Precej sem se potrudil izpostaviti, da mi ni problem, vendar sem bil zavrnjen, šef je želel dokončati sam in naju je napotil domov. Ni mi bil problem, saj sem želel biti delavna in vestna oseba, ne nekdo, ki je tam do ure za plačo. Osebno sem si reč interpretiral, da se je šef nekje zmotil, potem pa ni želel priznati napake, pač pa je raje sam poskrbel za ostanek. Ker nisem imel pregleda nad računalnikom, nisem mogel preveriti, kaj se dogaja.

Tako se je delo zaključilo. Nekaj delavcev je izrazilo željo, da bi ostal, predvsem, ker so želeli prerokovanje in tudi nekoliko zabaven sem verjetno bil, vendar sem pojasnil, da bom verjetno poskušal delati še drugje, izkušnje pa to. Tudi brez tega se nisem želel zadrževati v okolju, kjer te tako jasno želijo zatolči v neosebo. Saj je bilo zabavno kot izkušnja, vendar ne, hvala.

Konec dela

Ob prejemu plače sem ugotovil, da mi je nekaj manjka, torej za kakih 100€. Osebno sem si to pojasnil, kot priščipnjene ure za branje v prvem delu, “ker sem bral na delovnem mestu”. Sicer sem prvi, drugi in še en dan zamudil, vendar sem imel tudi nadure, tako da bi se moralo vsaj pokriti. Kakorkoli, ugajalo mi je, da sem v takem okolju ostal akademik po duši, tako da nisem dregal dalje. Živimo v potrošni družbi in primanjkljaj plače sem si razložil kot cena za izkušnjo, kako je ostati oseba v tovarni. Je pa razlika v plači del razloga, zakaj si niti pod razno ne želim vrniti v Hello. Je cena da se ne spremenim v živčno razvalino na delovišču 100 €? Naj posvetim več kot 8 ur (+ 90 minut za migracijo) na dan tovarni in sem pri tem še vedno obravnavan kot lopov? Sem kljub trudu res le strošek tovarni? Opažam oglase za delo v Helli po troli. Ne, hvala. Tistega meseca sem želel pisati diplomsko, vendar ob tovrstnem delu je praktično nemogoče, preveč terja.

Aljaž Božičko

Prispevek je bil vključen v Špegel: Das Ü Magazin – januar 2018