23. januar, 2018 25 min to read

Proti pomenu označevalnih struktur

Category : Iskanje Resnice

Kako lahko človeški faktor v tehnocentrični perspektivi sledi
dinamiki kapitala, ko pa ga zmore reprezentirati le za nazaj?
Kapitalizem je namreč zgrajen na kontradikciji. To je sistem,
ki terja konstantno inovacijo, pospeševanje sistema, hkrati pa
ohranja osnovno razmerje med kapitalom in delavcem.


Skozi tekst bom opisal 4 trenutne procese, ki oblikujejo človeško subjektivnost znotraj tehnocentrične perspektive delovanja poznega kapitalizma. Najprej bo individuum moral prepustiti svoje mesto dividuumu, nato sledi razprava o mestu suverenosti znotraj današnje zaprte realnosti – kapitalistične imanence. Trditev, da se je mesto suverenosti iz države premestilo na trg, se bo izkazala za preveč reakcionarno. Kot protipol te misli, bom izpostavil platformo (The Stack), ki je že v svoji notranji strukturi stroj, ki je država. Temu sledi opis delovanja algoritemskih kultur, ki zaznamujejo človeka na infra- ali supra-subjektivni ravni, a mu na ravni njegove subjektivnosti uhajajo zaznavi. Človeštvo nima več lastnih avtonomnih sfer, teorija, ki ne upošteva sprememb v sferi jezika, subjektivnosti in politike pa izgublja svojo pojasnjevalno vrednost. Za konec pa sledi opis novega vladajoče razreda, ki ni dominanten zaradi posedovanja produkcijskih aparatov. Ko se abstrakcija zasebne lastnine razširi na informacijo, postane primat vektorialnega razreda monopol nad informacijo.

  1. DIVIDUUM

Foucault je disciplinarne družbe umestil v 17. in 18. stoletje; svoj višek so dosegle na začetku 20. stoletja. Te družbe pričenjajo z organizacijo velikih okolij zapiranja. Posameznik nenehno prehaja iz enega zaprtega okolja v drugega, vsako izmed teh okolij pa ima svoje zakone: najprej družina, nato šola (Nisi več doma!), nato kasarna (Nisi več v šoli!), zatem tovarna, tu in tam bolnišnica, če tako nanese, tudi zapor, ki predstavlja okolje zapiranja par excellence1. Foucault je zelo dobro analiziral okolje zapiranja, ki je še posebej dobro vidno v tovarni: koncentrirati, razdeliti v prostoru; urediti v času; sestaviti v prostoru-času neko produktivno silo, katere učinek mora biti večji od vsote elementarnih sil. Ker pa je bil odličen mislec, je hitro tudi sam spoznal kratkotrajnost tega modela, ki bo kmalu nadomeščen z novim, veliko bolj neizprosnim in dominantnim. Že v predavanjih leta 1978-79 na Collège de France, je pokazal, kako so ordoliberalni teoretiki vpeljali novi ekonomski nazor, ki bo še bolj liberalen, kot je bilo preteklo pravilo laissez-faire. Ordoliberalci so zahtevali, da se država distancira od družbe in s tem omogoči, da ta postane močna. Družba je je ključni akter tega procesa, njena vloga pa je produkcija depolitiziranih socialnih razmerij, ki bodo preteklo agresijo delavcev sprevračala v odgovornost oziroma delavce v odgovorne podjetnike svoje delovne sile; drugače rečeno: v podjetnike svojega življenjskega kapitala. Za družbo nadzora je tako značilna organizacija podjetje in ne več tovarna. Gre za krogotok opolnomočenja delavcev, da sprejmejo svobodo trga delovne sile z odgovornostjo do mobilnosti, aktivacije, konstantnega iskanja dela in tako dalje. Vitalpolitika je preseganje preteklega, v tovarne zaprtega devitaliziranega delavca. S pomočjo nove oblike subjektivnosti, ki jo poskušajo ustvariti (v tem procesu so hladno uspešni), pripravijo delavca do tega, da postane fleksibilen, kljubuje normam, sposoben se je hitro prekvalificirati, prekarne oblike zaposlitve pa postanejo priložnost za vseživljenjsko učenje in ne oblika izkoriščanja. Socialne politike se tako ne osredotočajo na materialno varnost delavcev, ampak na njihovo vitalnost, na njihovo zmožnost, da se spoprimejo z nezaželenimi razmerami in jih odpravijo. Ordoliberalna misel ne jemlje brezposelnega posameznega kot fiksno identiteto, nasprotno, zanje ni nihče zares zaposlen ali nezaposlen. Vse oblike subjektivnosti so kot prvo mediirane skozi družbo, družba pa je glavna komponenta pri delovanju trga. Trg je torej mediiran skozi družbo, država pa ima le luksuz občasnega posredovanja, ki ne služi vpeljevanju novih zakonov, temveč skrbi (zgodovinska novost) za načelo konkurenčnosti. Na tem mestu si lahko privoščimo tavtološko izjavo: političen konec političnega.

Država pod pritiskom kapitala postane Kantov kategorični imperativ – Ali pa mora biti čisti um sam po sebi praktičen, se pravi, da mora biti zmožen določati voljo z golo formo praktičnega pravila, ne da bi predpostavljal kakršnokoli občutenje2. Manj abstrakten pa je Foucault: Princip, da je ekonomija bistveno neka igra, da se ekonomija razvije kot igra med udeleženci, da mora biti celotna družba prežeta s to ekonomsko igro in da ima država za svojo bistveno funkcijo ravno opredelitev pravil te ekonomske igre in zagotavljanje njihove dejanske aplikacije3.

Vse lepo in prav v teoriji, a tudi politika, ki naj iz države izžene politiko, je še vedno politika4. Resnična kapitalistična imanenca zato zahteva odpravo vsake zunanjosti, ordoliberalni politični projekt pa je zadnji krik pred kolapsom v čisto imanenco. Deleuze medtem že srfa na valovih čiste imanence. Človek discipline je bil diskontinuirani producent energije, a človek kontrole je valujoč, v orbiti, v kontinuiranem omrežju. Surfanje je že povsod nadomestilo starejše športe5.

Že Marx je pisal o odnosu med človekom in strojem. Na tem mestu lahko pustimo njegovo teorijo ob strani, njegov uvid pa nam lahko služi k temu, da moramo produkcijo človeške subjektivnosti vedno meriti v relaciji s tehnološko razvitostjo strojev, ki prikazujejo določeno stopnjo razvoja kapitalizma. Namreč, ne gre za tehnološko evolucijo, ne da bi bila ta v globljem pomenu mutacija kapitalizma. Zlahka bi lahko pokazali, kako vsaki družbi ustreza tip stroja, ne zato, ker so stroji določujoči, temveč zato, ker izražajo družbene oblike, ki so jih zmož­ne poroditi in se jih posluževati. Stare družbe suverenosti so uporabljale preproste stroje, vzvode, škripce, stolpne ure; nedavne disciplinarne družbe so se opremile z energetskimi stroji, s pasivno nevarnostjo entropije in aktivno nevarnostjo sabotaže; medtem ko družbe nadzora delujejo s pomočjo strojev tretje vrste, informacijskimi stroji in računalniki, katerih pasivna nevarnost so motnje, aktivna pa piratstvo in vpeljava virusov6. Nastopil je čas kibernetike.

Kot zapiše Benjamin H. Bratton: Komputacija se je razvila v megastrukturo na planetarni ravni. Je tako širna ovojnica, ki uokvirja mesta, kot tudi elementarna substanca, ki pomaga definirati vsak objekt; mi smo znotraj nje in ona je znotraj nas7. Začnimo najprej pri definiciji pozitivizma danes, kako je ta v celoti vpisan v delovanje novih tehnologij, v naslednjem koraku pa izpostavimo pomanjkljivost pojma individuum, saj ta že sam v sebi predpostavlja dividuuma.

Pozitivizem je onkraj diskurza. Veliko podatkovje zbiranja podatkov poteka v realnem času, ključni premik pa je v tem, da baze algoritemskih kultur, ki zbirajo podatke ne zanima vzročnost, temveč le verjetnost. Algoritmi so neskončno bolj učinkoviti, saj se povsem odmaknejo od preteklih oblik bodisi oglaševanja bodisi politične propagande in urejajo dejavnosti na infra ali supra ravni. Način zbiranja podatkov se tako razlikuje v tem, da se ta ne osredotoča na individuuma, ne zanimajo ga njegove preference kot osebe (popolnoma se odmakne od vsakršnega koli psihologizma), vse kar počne pa je dizajn. Ko človek dostopa v kibernetično realnost preko vmesnika, ga ta določa v naprej. Celotna infrastruktura kibernetike je zgrajena na način, da je človeški subjekt vpleten vanjo šele prek interakcije z aparatom; ta vsebuje strukturo, ki simulira kognitivno delovanje mislečega subjekta (hiperpovezava je reifikacija možganskih povezav, ki povezujejo med seboj ideje, podobe in spomine), a je ta že znotraj polja drugega (algoritemskih kultur). Vse nadaljnje človeške interakcije se odčitavajo v realnem času, način zbiranja podatkov pa nikakor ne pogojuje te osebe (da bi se prilagajal na določeno sebstvo), ampak novim in novim zakonitostim – kako najbolj učinkovito sestaviti baze podatkov, ki bodo pripomogle k večji interakciji že tako priklopljenih oseb. Kibernetika je delno že zdaj, preko svojih “feedback” mehanizmov in “real-time” sprejemanja odločitev, povzročila uničenje spoznavajočega subjekta, kartezijanskega subjekta vednosti, ki je bil poglavitni dosežek razsvetljenskega humanizma. Ko je razmik med človekom in svetom popolnoma odpravljen v “feedback” mehanizmu, subjekt vednosti postane odvečen, saj je subjektivnost konstituirana prav prek tega razmika8. V kibernetiki je posameznik prisiljen, da se identificira z neko drugo mentalno strukturo.

Razlika je torej v razmerju med objektom in subjektom. Če je bil prej človek še vedno subjekt, ki je usmerjal stroj, je sedaj znotraj kompleksnega omrežja raznolikih internetnih platform človek tisti, ki je zreduciran na raven objekta, iz katerega algoritmi ekstrahirajo informacije in jih grupirajo na drugi, v veliko primerih tudi nedostopen način (črna skrinjica). Mogoče je dostopati do začetnega “inputa” in končnega “outputa”, a je vmesni korak nedostopen raziskovanju, ki bi natančno lahko opredelilo algoritemsko zbiranje podatkov in nadaljnje razvrščanje le teh. V kibernetiki je dejstvo, da je človeški nadzor vsaj delno omejen, saj – če si pustimo vpeljati primer iz na primer indijske borze – tam večino vsega trgovanja opravljajo algoboti, s hitrostjo globoko pod človeško kognicijo.

Na tem mestu se je smiselno vprašati, kaj je možno deliti in kaj ne. Kot zapiše Gerald Raunig: Nekako je že ideološka pozicija liberalne buržoazne demokracije, da predpostavlja individuuma. A vendar smo nenehno deljeni s strani moči, ki deluje, kot da vodi ta proces. Vsi vemo, da smo le odboji znotraj podatkovnih mrež, ki se osredotočajo le na majhen delček naše subjektivnosti9.

Na višji ravni, pa se zdi logično predvidevati, da smo le populacija individuumov, ki se skozi tržno dinamiko obnašajo kot individualni potrošniki; ti si med seboj izmenjujejo dobrine na podlagi “racionalnih” preferenc, ki so mediirane prek denarja. Ampak, kot smo že omenili, je poleg infra ravni delujoča tudi supra raven, ki razseka te individualne transakcije, jih oceni s stopnjo tveganja na donosnost na novo sestavljenih denarnih tokov.

Za družbo nadzora je tako značilno, da raje kot ukvarjanje z individuumom izračunava dividuume.

Če strnemo: kapitalizem je kapitalistični stroj, ali deleuzovsko civilizirani kapitalistični stroj. Človeška telesa in kognitivni procesi so postali podrejeni strojnemu kapitalizmu. Stroji uporabljajo algoritme za procesiranje informacij, ki jih nato podredijo logistiki. V ta proces pa postanemo vključeni preko vmesnika, skozi uporabo vidnega aparata se znajdemo v nevidnem, ne diskurzivnem mestu čiste racionalnosti meritev, ki odčitavajo človeški subjekt.

  1. STROJNO SUŽENSTVO (MACHINIC ENSLAVEMENT)

Preden začnemo bolj podrobno opisovati predhodno splošno ubesedene informacije iz prvega poglavja, je priporočljivo, da bolj natančno določimo platformo, skozi katero se generira to razmerje med človeškim in nečloveškim.

Platforme služijo kot podlaga generične univerzalnosti, v tem prostoru pa se znajdejo tako človeški kot nečloveški uporabniki. Te generirajo uporabniške identitete brez posebne privolitve uporabnika, saj sama infrastruktura platform deluje po tem principu. Platforma deluje kot vertikalno in horizontalno vozlišče, ki je sposobno povezati med seboj uporabnike, informacije in dogodke v času in prostoru. Zanjo je značilna tudi distinktivna politična ekonomija: svoj obstoj si platforma zagotavlja s tem, da ustvarja presežno vrednost informacij uporabnikov, ki je večja od vrednosti vzdrževanja te strukture.

Za platforme na največji, globalni ravni je značilna relativna avtonomnost posameznih slojev, vsak od njih pa ima samostojno določeno organizacijsko formo. Znotraj nje lahko uporabnik poizveduje ali odda zahtevo, ta pa bo potovala skozi različne sloje, preden bo uporabniku vrnila informacijo na zahtevo ali prošnjo v tej formi, kot je forma njegovega vmesnika. Metaforo platforme lahko brez slabe vesti prenesemo na planetarno raven10. V tej točki je meta-infrastruktura komputacije realnosti tako napredovala, da je sposobna spremeniti način dojemanja, kako si subjekti predstavljamo oblast. Vznik nove planetarne meta-infrastrukturne komputacije realnosti in informacije kot historičnega agenta nove ekonomske in geografske vladnosti nakazuje, da je nekaj fundamentalnega divergiralo od preteklega centra moči11.

Kot odlično opiše Bratton: Platforma je postala kriza za Vestfalski geografski dizajn. Ne gre se za to, da bi poosebljala državo kot stroj (Weber) ali pa državni stroj/aparat (Althusser). Sama tudi ne toliko vpliva na tehnologijo vladanja (Foucault) kolikor je že sama, v svoji esenci stroj, ki je država. Mogoče na pogled minimalna razlika, a menim, da ne smemo biti zaničljivi do dejstva, kako je na primer platforma Facebook upravljalka z največjo skupnostjo na svetu.

Na tej točki lahko podamo špekulacijo o mestu suverenosti v sodobnem svetu; ta se mogoče ni premaknila iz države na trg, kot je to vsesplošno prepričanje vseh kritikov neoliberalizma, ampak se suverenost nahaja v platformi. Koda postane novi zakon, to je njena kupčija. Nič več nedolžne zunanjosti, le še teoretično rekombinirana notranjost. Država postavi nase armaturo stroja, saj je stroj že sam nase prevzel vlogo in registre države.

Alegoričen zgled tega zasuka najdemo, ironično, kar v samem sloganu platforme Facebook. “Bringing the world closer together” moramo očitno razumeti ortodoksno. Facebook je strojno inkorporiral preteklo verzijo pastoralne oblasti, ki jo je tako koncizno analiziral Foucault. Če tukaj samo na grobo opredelimo njeno ključno značilnost: pastoralna oblast deluje tako uspešno zaradi tehnike, ki kot prvo vsakega posameznika prepriča da je del skupnosti, da je družba konstitutivni del njegovega obstoja, na katero se more vedno referirati, po drugi strani pa je on sam še vedno individuum. Čeprav je družba (v preteklosti skupnost) njegov konstitutivni element, se vladnost še vedno usmerja v vsakega posameznika individualno, ta posameznik pa je vedno vpet v širšo družbeno strukturo, kateri mora odgovarjati, brez da bi se lahko z njo zares zlil. Še vedno ji je zunanji, a hkrati inherentno notranji. Strojna verzija pastoralne oblasti platforme – v tem primeru Facebook – pa je v tem, kako je sposobna ustvariti nujnost po samorazlikovanju, samodefiniranju minimalnih razlik, te razlike pa imajo v sebi še vedno zapisano željo po interakciji, po izražanju svojega trenutnega stanja. Vse se odvija v službi stroja; z željo po spovedi in z željo po komunikaciji. Komunikacija ali bolj natančno interakcija je oblika produkcije vrednosti. Bolj kot je uporabnik vpet v vozlišče, bolj intenzivna kot je aktivnost v tem vozlišču, večjo vrednost ima ta uporabniški račun. Zasebno je v tem pojmovanju le zaščita pred razkritjem podatkov, ki pa pod vplivom imperativa komuniciraj postanejo naknadno deljeni, razdeljeni in nazaj servirani v drugi obliki, v modelu, ki je bolj primeren kot prejšnji model točno te iste interakcije, ki jo je izvedel uporabnik. Algoritmi ne vračajo podatkov v obliki negativnega “feedback loop-a”, marveč je ta pozitiven in vedno vsebuje nadaljnji korak ponovnega ovrednotenja uporabnika samega, kot tudi vseh njegovih delov. Deljenje mnenj je hkrati deljenje dobrin. Algoritem pooseblja najbolj malikovano željo kapitalizma; odlepiti svojo odvisnost od živega dela. Na tem mestu si lahko privoščimo manjšo digresijo in uporabimo blog Urban Future (2.1) za ponazoritev te spremembe: “But what are humans going to do when robots have taken all the real jobs?” he asked after sixteen straight hours of shitposting on Twitter.

  1. ANTI-OZNAČEVALNA SEMIOTIKA

Stroji imajo svoje mesto v vsakdanjem življenju. Človeštvo nima več lastnih avtonomnih sfer – zadeve je konec, konec je z razmišljanjem “o”, ostane nam samo še razmišljanje “z”12. Sprememba zadeva sfere jezika, subjektivitete in politike.

Ko začnemo resno jemati notranje strukturne spremembe kapitalističnega načina produkcije, lahko obrnemo tudi sam proces produkcije subjekta. Zanj ni več ključna točka interpelacija s super-strukturo (ideološki aparati države), ampak je super-struktura le vmesna točka v procesu oblikovanja subjekta. Kapitalistični proces kmalu sam prevzame vajeti in začne tekom posameznikovega življenja (dandanes že od rane mladosti dalje), nadomeščati prej vsiljene človeške kode, ki so oblikovali posameznika ter jih postopoma zamenjevati s svojimi, kapitalističnimi. Znotraj tegale procesa je vključena človeška subjektivnost, ki začne svoje želje, svoje investicije, svoje afekte, svojo podobo, direktno povezovati v izrazito kapitalistično strukturo, ki tej osebi vrača pogled, a jo prikrajša za njeno primarno produkcijo vrednosti. Tako je večji del današnjih identifikacij mediiran skoraj izključno prek kapitalističnega procesa, a ta proces ni pasiven, ne spreminjajoč se uporabnik, temveč je zelo hiter, celo prehiter za človeške sposobnosti slediti temu procesu transformacije. Tudi če se odmaknemo od izrazito psiho-fizičnih, afektivnih sprememb, lahko analogijo potegnemo v primeru zakonske regulacije nad informacijami in internetno zakonodajo. Ob vsakem trudu, da bi poskušali zamejiti določen problem, ki se izvaja znotraj kibernetike (zbiranje informacij na nedovoljen način, sledenje uporabnikom, kraja identitete, itd.), opazimo izjemno nemoč zdajšnjih pravnih pooblastil. Ko poskušamo rešiti problem avtorskih pravic potrebujemo masovno reformo nekaterih pravnih postopkov, v tem času pa se znotraj časovnega obdobja, v katerem smo poskušali odpraviti to težavo pojavita dve novi težavi, le da sta ti po možnosti še kompleksnejši in še toliko bolj ne-jasni. Problem je lahko do te mere tuj, da ga sploh ne zmoremo v celoti umestiti v za nas predobstoječe kulturne in družbene norme. Spomnimo se samo na Snowdna, Assanga, pojav lažnih novic. Za današnji čas je značilna hitrost, človeški subjekt, ki poskuša obvarovati to preteklo, po možnosti celo arhaično identiteto, pa se zavoljo svoje lastne nemoči, zateka k vedno bolj avtoritarnim, populističnim praksam. Vse to, le da bi lahko hlinil svojo premoč; namreč, težko je v pičlih 200+ letih kapitalizma priznati, da obstaja realna možnost, da bo človeštvo moralo opustiti svojo antropocentrično perspektivo linearnosti časa in se zazrti v ogledalo novega sistema produkcije. Izrazito kapitalističnega sistema na čigar obzorju se prikazuje nova oblika singularnosti.

Človeštvo, če si bo zares želelo rešiti probleme, ki so vsaj znotraj trenutnih idealov univerzalizma in humanizma definitivno nerešljivi, bo moralo opustiti reševanje megalomanskih projektov na globalni ravni (projekt Moderne) in se raje vrniti k tribalistični, prostorsko omejeni politični ureditvi, ki ne bo poskušala vse spraviti pod isti imenovalec (s figo v žepu), ampak bo o svoji identiteti odločala bolj trezno, v smislu postajanja.

Ta proces pa označuje tudi premik od politične ekonomije k subjektivni ekonomiji. Marx se je ukvarjal predvsem s produkcijo blag, produkcijo delavca (proletariata) pa je jemal le kot efekt produkcije blag. Maurizio Lazzarato želi to perspektivo postaviti vzporedno; kot paralelen produkcijski proces, ki ne ustvarja objektov (blag), ampak subjekte (uporabnike). V tem procesu “socializacije” oseba privzame nase določene oznake – spol, status, izobrazba, ki tvorijo posameznikovo identiteto. A to je le del procesa. Drugi aspekt človeške identitete je del strojnega suženjstva (“machinic enslavement”), ki tvori obratno perspektivo. Iz človeške, koherentne identitete ustvari desubjektivacijske tokove in fragmente. Ti subjekti tako postanejo posamezni deli stroja, ali bolj ekspresivno, suženjska sila v kibernetičnem smislu13.

Socialna podreditev ustvari subjekta; strojno suženjstvo producira dividuuma. Distorziran, raztreščeni posameznik izgubi nadzor nad svojimi deli, ti pa postanejo nastavki za strojni proces, ki deluje na infra, pod-ravnjo človeškega agenta. Strojni skupki tako tvorijo hibrid človeškega in strojnega, a kjer so človeški deli izključno deli, ki jih organizira določena semiotična koda. To je ključna formalna značilnost anti-pomenske semiotike, saj ta ni organizirana preko jezika – znotraj katerega vznikne človeški subjekt (to je tudi maksima lacanovske psihoanalize) –, ampak je algoritemski jezik, ki ustvarja določeno obliko meritve in skupnega jedra, odmaknjen od pomenske vrednosti te enote. To ni jezik, ki bi moral nekaj pomeniti ali pa čigar bistvo bi bilo potrebno interpretirati.

Strojno suženjstvo pooseblja pred-osebno, pred-kognitivno in pred-verbalno uzurpacijo afektov človeške subjektivitete (afekti jo predhajajo); homologno pa na ta proces vpliva tudi delovanje supra-ravni. Kot pravi Deleuze: Večno vračanje ni stalnost istega, stanje ravnovesja ali ostajanje identičnega. V njem se ne vračata isto ali eno, temveč je samo vračanje eno, ki se izreka izključno o raznolikem in o tem, kar razlikuje. In tako postopa kapital: Kar se vrača v samorazlikujočem ponavljanju kapitala je samo vračanje, fetišistično samopostavljanje, samouvrednotujoče, samoovekujoče se gibanje14.

Za ponazoritev večnega vračanja, naj izpostavim krogotok delovanja informacij, ki je lahko vedno hkrati parcialen in totalen; proces je neke vrste disjunktivna sinteza. Glavno jedro ogromne količine podatkov proizvaja naslednje ukaze, določa naslednje poteze, ki so najbolj smotrne, učinkovite … Vzajemno pa se v ta krogotok, v skupni agregat že subsumira manjše parcialne fragmente tokov podatkov, ki v trenutku, ko postanejo del procesa, začno nanj vplivati – preračunavam – in spreminjati vzorec obnašanja. To pa ni dialektična poteza, saj je pozitivni “feedback loop” že sam naravnan k temu, da je hiter in dinamičen. Proces sledi tako sofisticirani ravni, da nimamo dialektičnega dojemanja časa, ampak le paradigmatske zasuke v globokem (“deep”) času. Znotraj tega procesa je človeški subjekt identificiran šele naknadno, še to pa  le zavoljo upanja, da se lahko algoritem nanj pripne, bodisi zaradi potrošnje bodisi zaradi nevarnosti terorizma.

Nad dividuumi se vladnost izvaja statistično in ne preko ideoloških aparatov ali represije. Kar jih daje skupaj, nima nikakršne povezave s pomenom, saj so dividuumi urejeni preko anti-označevalne semiotike, ki sicer daje delčke skupaj in ustvarja smisel, a kateremu pomen vedno uhaja in se lahko pripne nanj le retroaktivno. Za kapitalizem je ključnega pomena, da ohranja nadzor nad anti-označevalnimi aparati, ki igrajo pomembno vlogo v ekonomiji, znanosti, financah in drugod. Tovrsten način delovanja znanosti, ki se ne ukvarja z znanim, ampak išče neznano, je tudi ključna dimenzija depolitiziranih odnosov moči15. Prav takšno razumevanje dostopanja do neznanega omogoči kapitalu še bolj drzne oblike upravljanja z neznano prihodnostjo. Da je ta izgubila vsaj začetni teleološki pomen, se lahko prepričamo z razumevanjem delovanja derivatov. Derivati so prvi zares kapitalistični denar (denar kot ga poznamo izhaja iz predkapitalističnih družb baziranih na menjavi, ne pa na konkurenčno-centrični logiki), saj izničijo razmerje med denarjem samim in kapitalom. S finančnimi inštrumenti, ki se pripnejo na denarne tokove, lahko znotraj ekonomije, ki temelji na spekulativnih praksah iskanja novega, še vedno ohranimo določeno mero gotovosti. Derivati torej ne zamejijo novih spekulativnih praks brez točne vednosti o bodočih implikacijah in posledicah, temveč služijo kot varovalo, ki te denarne tokove ovrednoti in jih začne prodajati kot obveznice – način listinjenja, ki je še toliko bolj abstrakten, kot so bile v preteklosti abstraktne delnice od dejanske fizične vrednosti. Odločilna sprememba je torej v tem: neznano ne more biti razrešeno s strani vednosti, medtem ko je tveganje – v polje neznanega –  s pomočjo finančnih inštrumentov (derivatov) postalo obvladljivo. Kvintesenca anti-označevalne semiotike je preprosto način, kako pozni kapitalizem dostopa do zunanjosti.

Če ostanemo znotraj ekonomije; preko finančnih inštrumentov lahko dobimo občutek o tem, da je realnost sama v svoji ontološki danosti inherentno nezaključena. Manko, ki ga izkusimo kot efekt naše pomanjkljive vednosti, je del realnosti same16.

Označevalna semiotika medijev, politikov in ekspertov je mobilizirana le zavoljo legitimacije, potrditve in opravičevanja jasnih sprememb, ki vplivajo na posamezne subjekte, na njihovo zaznavanje v času in prostoru. Znanost je naravnana proti znanstvenikom, kapitalizem je naravnan proti podjetjem. Prek neke vrste selektivnega kriterija ti procesi elemente znotraj svoje domene podrejajo agresivni in uničujoči kritiki, kar pomeni, da stvari potiskajo v specifično samopoganjajočo se smer17. Moč reprezentacije je torej v tem, da nam nazorno prikaže ne-zmožnost alternative. Od tod tudi izvira trditev, da razumevanje delovanja kapitalizma ni iskati v individuumu ali v jeziku.

Marx je v svoji analizi še vedno preveč antropocentričen – le enkrat v Kapitalu se pojavi beseda avtomatični subjekt – v mišljenju, da se presežna vrednost nujno veže na človeškega agenta – ta naj bi jo ustvaril. Felix Guattari je bil prvi, ki si je upal trditi, da pri procesu ustvarjanja presežne vrednosti obstajata tako človeška kot strojna, ki jo producirata skupaj. Kapitalizem ne izkorišča delavce, marveč mašinske skupke (imejmo v mislih individuume), ne zanima ga njihova struktura, ali je ta organska ali strojna. Vse delo je delo kiborga. “We are all cyborgs now” kot to pravi Donna Haraway. Produkcija zato zadeva bolj podreditev skupkov dividuumov, kot pa produkcijo zaključenih subjekov, ki bi jih nato lahko izkoristila. V tem oziru je tudi sama forma lastnine osnovana na iluziji. Temelji na podobnih implikacijah, kot so te o genialnosti posameznih oseb, ki so same bile zmožne producirati kupe novega znanja. Bolje je razumeti posameznike z metaforo niti, ki prehajajo subjekta, a ki jih je ta prvi povezal in preuredil na točno tako določen način. Seveda obstaja tudi generativni vroči eksces, a to je le delček celotnega procesa in ironično ni stvar subjekta, individuuma, ampak je točno ta ne-subjektivni del, ki ga človeška identiteta ne more zajeti pod svoj imenovalec. Inovacije se namreč ne ustvarjajo linearno, epistemološki rez je bolj kot kaj drugega le znak pljuska, ko vsebina ene modulacije ne more več zadržati celotno kapaciteto notranjosti pod svojim okriljem. Podobno pa velja tudi za formo lastnine. Ta ustvari individualnega subjekta kot avtorja in posledično lastnika nečesa, kar je bolj kot ne produkt strojnega skupka različnih delcev človeških subjektivnosti in raznovrstnih strojnih delcev ter tehničnih resursov. Ker človeško mišljenje v osnovi pripisuje pomen stvarem samim na sebi in jih ne zmore misliti relacijsko, kot to počne znanstveno mišljenje, preidemo v kreacijo mitov. Primer tega je Steve Jobs, ki je ustvaril iPhone, večino zaslug zanj pa si je posledično lahko lastil sam.

Nasprotno temu pa Lazzarato zapiše: nikoli ni individuum tisti, ki misli18 in nikoli ni korporacija tista, ki nekaj producira. Ta je le zmožna apropriirati še neuvrednoteno delo strojnih skupkov, brez da bi zadeva delovala sporno. Največje platforme lahko informacije pridobivajo zastonj, saj delujejo kot podlaga za njihov nastanek. Iz brezplačnega dela se tako izkorišča profit kot rento.

  1. VEKTORIALNI RAZRED

Ko abstrakcija lastnine sprosti proizvajalna sredstva, sočasno ustvari razredno delitev. Zasebna lastnina vzpostavi posestniški razred, ki poseduje zemljo, in razlaščeni kmečki razred. Iz ljudi, ki jih abstrakcija zasebne lastnine izobči iz tradicionalne skupnostne pravice do zemlje, ustvari razlaščeni razred, ki se preobrazi v delavski razred, ko ga zaposli vzpenjajoči se razred lastnikov materialnih proizvajalnih sredstev manufakturne proizvodnje, kapitalistični razred. Ta delavski razred postane prvi razred, ki resno razmišlja o tem, da bi strmoglavil razredno vladavino. Pri tej zgodovinski nalogi mu spodleti toliko, kolikor oblika lastništva še ni dovolj abstraktna, da bi virtualnost odvezala brezrazrednosti, ki je latentno prisotna v proizvajalnih energijah abstrakcije19.

Vselej je hek tisti, ki ustvari novo abstrakcijo. S pojavom hekerskega razreda se pospeši nastajanje novih abstrakcij. Priznanje intelektualne lastnine kot lastninske oblike – ki je že sama abstrakcija, pravni hek – ustvari razred ustvarjalcev intelektualne lastnine. Toda ta razred še vedno dela v korist drugega razreda, katerega interesom so podrejeni njegovi lastni interesi. Ko se abstrakcija zasebne lastnine razširi na informacijo, ustvari hekerski razred kot razred, ki je zmožen iz svojih inovacij v abstrakciji narediti lastniško obliko. Hekerji v nasprotju s kmeti in delavci – še – niso bili v celoti razlaščeni lastniških pravic, vendar morajo svojo sposobnost abstrahiranja še naprej prodajati razredu, ki ima v lasti proizvajalna sredstva, vektorialnemu razredu – nastajajočemu vladajočemu razredu našega časa20.

Vektorialni razred si intenzivno prizadeva razlastiti hekerje njihove intelektualne lastnine. Patenti in avtorske pravice vsi po vrsti končajo v njegovih rokah, ne v rokah svojih snovalcev, marveč v rokah vektorialnega razreda, ki ima v lasti sredstva za unovčenje vrednosti teh abstrakcij. Vektorialni razred si prizadeva za monopolizirati abstrakcijo. Za vektorialni razred gre pri politiki za popolno nadzor nad intelektualno lastnino z uporabo skorajda vojnih strategij komunikacije, nadzora in poveljevanja. Hekerji so torej razlaščeni posamično, a tudi kot razred21.

Ko vektorialni razred postopoma utrdi svoj monopol nad sredstvi za unovčenje vrednosti intelektualne lastnine, se čedalje bolj sooča s hekerskim razredom kot razrednim sovražnikom. Hekerji se borijo proti oderuškim cenam, kakršne vektorialisti zaračunavajo za dostop do informacije, ki jo kolektivno proizvajajo hekerji, vendar preide v lastništvo vektorialistov. Hekerji se borijo proti partikularnim oblikam, v katerih je abstrakcija poblagovljena in spremenjena v zasebno lastnino vektorialnega razreda. Hekerji kot razred prepoznavajo, da se njihov razredni interes najbolje izraža skozi boj za osvoboditev proizvodnje abstrakcije – ne samo od partikularnih okovov te ali one lastniške oblike, marveč za abstrakcijo same lastninske oblike22.

Nastopil je čas, ko morajo hekerji stopiti skupaj, se združiti z delavci in kmeti – z vsemi proizvajalci sveta – ter proizvajalna in ustvarjalna sredstva osvoboditi mita o pomanjkanju. Nastopil je čas, ko je treba ustvariti nove oblike združevanja, ki bodo lahko usmerile svet stran od uničenja s poblagovljenim izkoriščanjem. Za največje heke našaga časa se utegnejo izkazati oblike organiziranja svobodnega kolektivnega izraza, katerih cilj je, da bodo abstrakcije služile ljudem, ne pa ljudje vladajočemu razredu23.

Ključno vprašanje danes se vrti okoli vprašanja o dizajnu. Zadrega leži v tem, da nismo zmožni dizajnirati nove politične geografije ali nove planetarne komputacije, dokler le ta bolj celotno in intenzivno dizajnira nas – dokler je naša perspektiva prihodnosti bolj podrejena drugi. Ta namreč služi perspektivi, ki je prešla človeški interes, a ima z njim inherentno notranje razmerje in ga zavoljo te še ne namerava izvreči. Problem je v strukturi, v katero smo vpeti. Kritična dimenzija prihodnosti je paradoksalno ta, da jo ne moremo doseči, saj preprosto zanjo še nismo primerni, nismo pravilno modulirani, da bi jo lahko sploh začeli ustvarjati. Zadeva je veliko bolj kompleksna kot nas poskuša učiti psihoanaliza. Mantra, ki jo nenehno poudarjajo se grobo glasi nekako takole: ob predpostavki, da je konec sveta neizbežen, se  znotraj te vrzeli med zdajšnjo sedanjostjo in neizbežno prihodnostjo ustvari kreativna možnost kreacije sveta, ki točno zaradi te ne-možnosti, lahko ustvari nekaj, kar bi bilo v ”normalnem” stanju dejansko nemogoče. A kaj ko spregleda, da ne nagovarja le nas. Ponovno je preveč antroponarcisoidna in epistemološko totalizirajoča, da bi lahko resno jemala vse nečloveške entitete, s katerimi se moramo nujno še bolj spečati, če hočemo preseči – zavoljo nove prihodnosti – to postmoderno dobo mrtve moči.

Maks Valenčič


Prispevek je bil vključen v Špegel: Das Ü Magazin – januar 2018