Končno prebrana. Je upravičena svojega slovesa ali gre za
prenapihovanje zastarelih pogledov v zasledovanju modernih
ciljev? Besedilo odkriva dobre in slabe strani brane knjige,
kakor tudi nekaterih drugih del. Je Umetnost vojne še vedno
relevantna za današnji čas?

V prispevku Umetnost vojne sem komentiral knjigo Umetnost vojne od avtorja Sunzi, ne da bi prebral knjigo. Ost je bila usmerjena na razumevanje knjige ostalih ljudi, ne moje lastno, četudi ni bilo izključeno. Sedaj sem prebral knjigo in se čutim nekoliko dolžnega in privilegiranega poročati o svoji izkušnji. Get ready.

Vtis

Umetnost vojne je pisana podobno kot Biblija, četudi povsem drugače. To je bil moj prevladujoči občutek med branjem, ki se mi je vselej znova vračal in potrjeval. Posledično nimam težave razumeti, zakaj zbuja toliko zanimanja in zakaj se je h knjigi mogoče vselej znova vračati po nasvete.

Uporabljeno je vserekanje. Ob uporabi te besede, seveda ne mislim relativizma, četudi Umetnost vojne v precej pogledih meji nanj oz. njegove osnovne predpostavke. Vserekanje je način izražanja, ki ga je mogoče vzeti za izhodišče praktično kateremukoli dejanju. Vključiš toliko primerov ali navedeš toliko izjem, da je praktično nemogoče narediti nekaj v neskladju z virom izreke. V znanosti je pomembno, da je teorijo mogoče ovreči, torej da obstajajo pogoji, ob izpolnitvi katerih se teorija izkaže kot napačna. Če recimo na Zemlji stvari ne padajo proti Zemlji brez konkretnega razloga iz fizike, to postavi pod vprašaj delovanje gravitacije. Gravitacija je namreč stalno prisotna. Pri vserekanju se temu problemu izogneš skozi stalno menjavo teh pogojev s tistimi, ki so najbolj primerni za bran celote ali dosego cilja. Vserekanja. Namesto da bi torej postavil pod vprašaj teorijo gravitacije, si izmisliš antigravitacijo ali pogojno delujočo gravitacijo, ne da bi jo umestil v model gravitacije. It must exist, so it does. Težava je, da pri tem nisi ovrgel ali prilagodil prvotne teorije, ki teh dokaj resnih prilagoditev ni predvidevala. Če se torej sklicuješ na besedilo, gre za izrazno neomejeno količino legitimnosti. Seveda to tudi pomeni, da je mogoče povedati zakaj natanko je katerokoli dejanje tako rekoč idiotsko, but you get the idea. Zmagovalci se razglasijo za genije in če več truda kot je bilo vloženega v celoten proces zmagovanja, bolj upravičeni se počutijo do svoje genialnosti. Biblija recimo to doseže s številom nepovezanih zgodb, saj boš lahko našel opravičilo za skoraj vsako dejanje, če se ti pa ne da, si lahko še vedno kakšno zgodbo izmisliš. To bi bilo morda nekoliko težje v Umetnosti vojne zaradi njene enostavnosti, vendar to nadomesti avtor, ko ti razloži, da če boš sledil njemu, boš gotovo zmagal, če ne bo kazalo da boš zmagal, te ne bo podpiral (saj ni neumen), pa vsaka bitka je edinstvena in najboljša organizacija je nepredvidljiva ter navidez kaotična, kar je seveda mogoče doseči le, če izumljaš nove načine organiziranja in bojevanja. Novo je torej predstavljeno kot staro, kar je absurd. Konec dneva torej ugotoviš, da avtor reče vse in nič. V primeru Umetnost vojne je točka vserekanja avtorjeva sposobnost. Hkrati navede tvoje napotke za uspešno vojno, spodbuja k nastanku novih in cen nepričakovano strategijo. Te stvari se spodbijajo, kar ni omenjeno, vendar vse prihajajo od njega, tako da morejo biti dobre. In verjetno so. Vsaka zase. Ne pa vse hkrati.

Namen

Da avtor reče “nič” pa seveda ponovno ni res. Tako kot Biblija ima besedilo drugačno vrednost. Pomisleka. Nauka. Če ga vzameš dogmatsko kličeš po porazu, kar te je opozoril že avtor. “Nič” je bolj navodilo za branje. “Pravila” so posledično predstavljena kot “pomisleki”. Sunzi skratka ne da zapovedi, pač pa nekakšen “ko razmišljaš o vojni, ko načrtuješ vojno in ko se greš vojno je dobro temeljito razmisliti o napisanem v tej knjigi”. Tehnično gledano torej umetnost vojne ni mogoče uporabiti za legitimacijo česarkoli, vendar to ni povsem res, daj avtor tega ne pove na tako jasen način oz. izvaja precej konkreten public relations (PR).

To nas pripelje do druge presenetljivosti knjige. Je noro kratka. Ne ker bi bila “kratka” z našim razumevanjem kratke knjige, pač pa ker dejansko ima komaj kaj besedila. Vse je podano v nekakšnih kratkih proznih verzih. Kot da bi dajal napotke. Ni leporečenja, pragmatičnost je na vrhuncu. Kar se lepo pokrije s tem, da je knjiga izredno enostavna za branje. Idiotsko enostavna. Poznate tisto “povej mi po kmečko.”? Tako enostavna. In verjetno dokaj upravičeno. Namenjena je v branje na videz poljudnemu vladarju ali vojskovodji. Slednji verjetno za čas pisanja knjige niso bili obče pismeni. Poskrbeti je torej moral, da kdorkoli že bo prebiral njegovo knjigo zaradi nepismenosti ne bo izgubil zanimanja hkrati pa bo lahko bral napisano kot priročnih, jasno členjen po poglavjih in tematikah.

Dejansko delo precej spominja na Machiavellijev Princ, torej da dobiš močan občutek, da je pisana za določeno ne povsem jasno katero osebo, ki naj bi ugotovila kako genialno je imeti avtorja besedila na svoji strani in se iti zmagovalno vojno. Igra je namreč takšna. Ideal je imeti avtorja, saj naj bi prinašal najboljše možnosti za zmago, čemur dokaz je knjiga, vendar če ima vojskovodja knjigo, še potrebuje avtorja? Avtor mu predstavlja grožnjo, saj bi lahko presedlal k nasprotni ekipi, v kolikor mu trenutna ne bi bila pogodu, kar bi ogrozilo vojskovodjo. Sunzi se torej verjetno zaveda, da sicer mora delati zase PR, vendar hkrati na svoje čelo ne sme narisati tarče, kar dejansko skozi PR počne. Izziv je torej predstaviti pragmatično sliko sveta, v katerem je super če Sunzi obdrži glavo na ramenih, čemur je verjetno namenjeno zadnje poglavje, kjer svetuje, da so specifično vohuni (recimo zajeti nasprotnikovi) “uporabni na nešteto načinov” in da “V vsej vojski ne bi smel biti nihče bližji poveljniku kot njegovi vohuni, nihče deležen večjih nagrad, nihče obravnavan zaupneje”. Precej drastična poteza za nekoga, ki naj bi deloval kar se da nepredvidljivo in pragmatično.

Genialnosti

Na splošno imam knjigo predvsem rad, saj mi je všeč, če ljudje razmišljajo o težkih tematikah in Umetnost vojne brez dvoma spodbudi k razmišljanju. V dobro in zlo ne gre za navaden priročnik z navodili, pač pa dejansko spodbuja k razvoju vojaških taktik, ne da bi zastarala z opozarjanjem na pomen osnovnih vojaških strategij in vojaške psihološke vojne. Verjetno se mi pa od vsega še najbolj dopade njen odnos do vojne. Avtor večkrat in jasno, tudi s statistiko, opozarja, vojna je nekaj slabega, nekaj čemur se je dobro na vsak način izogniti oz. bolje, jo preprečiti. Je draga, tvegana in veliko ljudi bo nastradalo. Seveda hkrati pove, da od vojne ni modro bežati in če se obiraš z napadom boš verjetno na strani poražencev oz. zamudil možnost za zmago. Kljub temu, všeč mi je misel, da je najboljša strategija tista, ki poskrbi, da do vojne nikoli ne pride.

Prav tako mi je zelo všeč, da predstavi psihologijo vsakega posamičnega člena vojske in pojasni mehanizme za njo. Katere lastnosti recimo bodo povzročale katere odzive in kako vplivati na psiho lastne ter tuje vojske. Na tem mestu je ponovno uporabljeno vserekanje, saj dobri poveljniki znajo rečni “ne”, vendar dobremu vladarju poveljniki ne rečejo “ne”. Sedaj pa vedi, kdo ima prav. Seveda pa je stvar mogoče vzeti na način, da oba udeležena naj pošteno razmislita o svojih prepričanjih, v kolikor prihaja do sporov.

Med drugimi morda omenim še misel, da je vojno najbolje zmagati še preden se začne, torej potek vojne je posledica skrbnih priprav namesto vojaške sreče. Poziv k premišljenemu ravnanju torej. Izogibanje nepotrebnim žrtvam. Podobno misel, da najboljši napad je napad na strategijo. Gre se za kontradikcijo na prejšnjo misel, vendar če se je nekdo skrbno pripravil na vojno, ga tvoj napad zmede, torej dejansko potegne v vojno, spravi na raven taktike brez resne strategije. Razlikuje torej med napadom na sposobnost bojevanja (telo) in volji bojevanja (um).

Umoboli

Najbolj jasen umobol je vserekanje. Predstavljate si naslednji konflikt. Idealna vojska zaupa vladarju, poveljniki razmišljajo s svojo glavo in imajo zaupanje svojih podrejenih. Vladarjeve strategije naj ne pozna nihče, saj posledično izdajalci in vohuni ne bodo mogli posredovati genialnega načrta nasprotniku. Kako naj torej v takšni situaciji poveljniki ugovarjajo? Na ravni taktike ja, vendar težava je, da načeloma ne vedo, čemu je taktika namenjena, pač pa o tem le ugibajo. Če bi vedeli, bi ne bila skrivnost.

In tovrstnih zapletov je cela gora. Saj razumem zakaj, vendar vselej znova se vračam pred dejstvo, da knjiga pove skrajno malo o čemerkoli kar se tiče medčloveških odnosov, kar je predstavljeno kot pomemben del vojne.

Prav tako sem izgubljal živce na njegovem obračanju k davni preteklosti, kjer so bile vojne precej pametnejše. Idealizira skratka preteklost, ki je kratko malo ni bilo. Vselej znova navaja lik davnega bojevnika. Če bi tak lik obstajal, potem njegova knjiga verjetno ne bi bila potrebna, mar ne? On seveda vse to pozna in posreduje. Čudi me, da sam ni ta mogočni, starodavni in nepremagljivi bojevnik. Če je vojna tako enostavna, zakaj ne poskuša postati vladar dežele kar sam. Kako plemenito od njega, da je le svetovalec.

Na splošno je iz nje težko izdelati kakršenkoli model, ki bi vključeval več kot eno centralno osebo in goro brezpogojne sistemske vdanosti na podlagi dokazanih kompetenc, ki se jih dokaže z uporabo taiste lojalnosti. Saj vredu, razumljivo, pragmatično, vendar če bi želel na podlagi povedanega sestaviti katerikoli družbeni model z več kot eno osebo v lastnem kampu, bi znal imeti resne težave, kaj šele da bi načrtoval družbo, to bi bila nočna mora. V bistvu bi sistem verjetno izgledal tako kot izgleda dandanes, torej večina ljudi povsem nevednih, da lahko par ljudi za zaprtimi vrati načrtuje prihodnost generacij, glavna grožnja sistemu je pa seveda šepetalec, ki pove kaj se znotraj teh krogov in na terenu dejansko dogaja. To je sprejemljiv sistem za vojno stanje. To ni sprejemljiv model za načrtovanje katerekoli družbe, ki živi ali naj bi živela izven vojnega stanja.

Aljaž Božičko

Prispevek je bil vključen v Špegel: Das Ü Magazin – januar 2018