28. februarja, 2017 19 min to read

Dildo akcija

Category : Iskanje Resnice

Kaj če bi šli k pouku nagi. Kaj pa razcapani? Oblečeni
v slovensko nošo? Je prepovedano? Tudi če ni, ali smo
povsem nevtralni do tega, kaj počnemo v javnosti? Dildo
akcija je tovrsten eksperiment, kjer se dildo znajde nekje,
kjer se ga ne pričakuje in razmiga duhove.


Poročilo se nanaša na dogodke v šolskem letu 2015/16. Imena ljudi so nadomeščena s psevdonimi.

Poimenovanje dildo se je prijelo, ker se ni nobeno drugo. Penis je preveč biološko in zavaja, da gre za organsko snov, kurac podobno, le da je še vulgarno, vibrator ni, ker ne vibrira, falični objekt ugibam da ni narobe, vendar to pisati znova in znova ali govoriti znova in znova je potrata energije, prav tako pa se mi dozdeva, da gre za tako pester nabor objektov, da ljudi zmedeš za kaj natanko se gre. Dildo stoji za vibrator, ki nima opcije vibriranja, medtem ko se sliši igrivo in lahko za izgovoriti. To so bile naslovitve, ki se jih spomnim. Sicer sem dobil v ŠUMI predlog, da se ga poimenuje oz. sem bil vprašan ali ima ime, vendar je zame bil vselej le Dildo. Skulptura dildo. Izven akcije namreč služi kot sobni okras, tako da gre načeloma za skulpturo.

Dildo, ki je bil namenjen za kostum na Pohodu golih teles, je prispel pol dneva prepozno, pri čemer je s Kitajske potoval cel mesec.

Bil je mnogo imenitnejši od dilda, uporabljenega na pohodu, tako da se je zdel nekoliko poduporabljen, sedaj ko je bil Pohod golih teles že mimo. Prav tako pohod ni nameraval stati sam zase, pač pa biti vezan na širšo idejo aktivizma in znotraj tega se je dildo pojavljal kot družbena zadrega, okoli katere bi bilo mogoče razviti začetno debato, sprva med prijatelji in sošolci, v kolikor bi bili pripravljeni.

Pri prvem prikazu prijateljica ni želela prijeti dilda z izgovorom, da je bil morebiti predhodno uporabljen. Sicer sem zatrdil, da dildo ni bil v kakršnikoli seksualni uporabi, vendar je vztrajala na poziciji.

Opazil sem precejšnjo družbeno zadrego. Glede na to, da se z njo pogosto pogovarjava o spolnih odnosih, mislih, impotencah, erekcijah ipd., bi se sklepalo, da je bil dildo zanjo ali preveč javna prezenca ali pa ni želela o tem pred prijateljico. Ker je bil namen v “biti” in ne “vsiljevati”, s tem pa poudarek na “dregati” in “opazovati”, nisem silil dalje.

Dildo akcija se je začela povsem spontano. Odvijala se je okoli za dlan dolgega silikonskega dilda v obliki moških genitalij torej jajčne vrečke + penis. En teden vnaprej sem omenil prihod zamudlega dilda s Kitajske, tako da sem dobil več pozivov, naj ga prinesem pokazati v šolo. Prvič sem ga prinesel pokazati prijateljici Bananamož v ponedeljek. Izcimilo se ni nič posebnega, razen tega, da sem z njeno prijateljico odprl kratko debato okoli polpreteklih dogodkov in parih idej. Reagirali sta dokaj pristransko in se ga recimo nista hoteli dotikati oz. vzeti v roke. Dildo sem pokazal tudi v ŠUMI. Osebje je reklo, da jih zanima. Malo smo se pošalili, sicer sem pa bil čaščen še čokoladno palačinko, nisem prepričan, ali se je bolj nanašalo na dilda ali Pohod golih teles. Naslednji dan pri uri Janezka sem dildo pokazal sošolcem. Bili so presenečeni in so se načeloma distancirali, vendar je eden od njih predlagal, naj ga imam na mizi in opazujem odziv. Namestil sem ga na njegovo mizo. To je bilo tudi prvo dejanje akcije. Dogajanje je opazilo še preostanek sošolcev, ne pa tudi profesor. Ura je minila brez zapletov. Dobil sem predlog, naj dildo nameščam ves teden in tako poskušam vzbuditi večji odziv.

Takrat se je oblikovala ideja, da bom dildo nameščal ves teden, vendar le na obvezne ure, saj sem hodil tudi na povsem poljubne ure. V kolikor bi logistika narekovala tudi neobvezne ure, ne bi bilo nobenega razloga, da bi se odpovedal namestitvi dilda pri katerem koli predavanju, katerega udeležbo bi načrtoval ali ne. Na tak način je nastal formalni okvir. Prav tako sem dobil vprašanje, kakšen je namen dilda. Takrat se je začel oblikovati odgovor, ki se je kasneje držal ves teden. Prvi del: dildo je namenjen spodbujanju odprtosti in dialoga. S svojo prisotnostjo ruši tabu in nakazuje, da se je nekaj spremenilo. Obsodba je padla. Dildo obstaja v javnem prostoru. To, razen pogovora, omogoča še spremembo in premislek dosedanje družbe na ravni normativov oz. prepovedi, ta sprememba pa naj bi se zgodila skozi javni prostor. Drugi del: dildo je silikonski predmet, ki ni bil nikoli del moškega telesa, pač pa s svojo obliko, mobilnostjo in teksturo spominja nanj. Zadrega torej ne more izhajati iz biologije ter s tem narave oz. ni samoumevna, pač pa je družbeno pogojena, saj jo gre iskati v percepciji, interpretaciji in razumevanju. Dildo je torej namenjen disrupciji naravoslovnih pravic interpretacije sveta in opolnomočenju družboslovnega pogleda skozi predmet, ki je običajno umaknjen iz družbe, s čimer se ne le ohranjajo stari načini interpretacije sveta in družbeni vložek vanje, pač pa se novi načini interpretacije ohranjajo šibki ali zanemarjeni, izpostavljeni napadom starih. Prvi del je tako namenjen spodbujanju aktivizma med ljudmi, ki so nezadovoljni z obstoječo družbeno ureditvijo, ker jih utesnjuje kot ljudi. Drugi del je bil namenjen spodbujanju solidarnosti in aktivizma med družboslovci, ki se počutijo zatirane s strani naravoslovnih pristopov, kar je dokaj prikladno na družboslovnem faksu, vendar je tudi moj osebni interes v boju za prevzem naravoslovnih tematik s strani družboslovja kot uspešnejšega in podhranjenega interpretativnega modela.

Naslednjo uro sem imel pri Hudourniku. Scenarij z dildom se je ponovil, le da sem tokrat kot ponavadi sedel v prvi klopi in imel dildo na svoji mizi. Ura je na videz tekla brez težav. Po koncu pouka me je profesorica ustavila in me vprašala, čemu sem postavil kurca na njeno mizo. Skozi naslednjih par minut se je izkazalo, da je akcijo interpretirala kot napad nase. Nenehno je za opis dilda uporabljala besedi kurec in falični objekt. Zagrozila mi je, da me lahko prijavi disciplinski komisiji. Navedla je, da so študenti za čas pouka slikali dildo, pri čemer je bila ona na sliki.

Osebno se mi je to zdelo dokaj razumljivo, saj nimam občutka, da pogosto zasledijo dildo v javnem prostoru.

Navedla je, da se zna akcija odviti na njen račun, še posebno ker je blond in feministka. Dodala je, da so ljudje zlobni, pokvarjeni, sadistični ipd., s čimer sem se lahko strinjal, vendar na ravni, da so ljudje pogosto takšni, vendar bi uporabil besedo raznovrstni. Uspel sem jo pomiriti, pri čemer sem ji razložil, da akcija ni bila usmerjena vanjo, da ima program, in da je bila njena ura le del programa. Na njeno navedbo, naj postavim kurca na mizo osebam, ki so na faksu skrajno seksistične, navedla je tri, vendar imam težavo s spominom za imena, sem odvrnil, da sem enemu od navedenih že, čeprav se mi je zdel argument nesmiseln, saj akcija nikoli ni bila usmerjena proti ljudem, niti ne bi bila, če bi se posamični ljudje pojavili kot tarče.

Nisem se odzival na njena opozorila, da znajo slike zaokrožiti po spletu, saj je bil to nekako smisel akcije, prav tako pa sem nisem bal za svoj imidž, saj se že od prvega letnika trudim uničiti svoj imidž, kjer sem pač sposoben, na način ob katerem lahko preživim, z namenom krepitve družboslovne debate in raziskovanja. Upal sem, da slike ne bodo preveč izkrivile dogodenega. Začel sem prepoznavati skupni interes v informiranosti. Ker sem želel iskrene odzive, in ker sem bil takrat še skrajno neizkušen v sestavljanju tovrstnih akcij, sem prepoznal pomanjkljivost, da element raziskave morda lahko škodi tako meni, akciji kot udeleženim, preprosto zaradi manjka informiranosti o dogajanju. Zelo me je zaskrbelo, da bodo ljudje dildo namesto kot pozitivno akcijo dojeli kot vulgarizacijo akademskega prostora. Posledično bi mi zelo koristila ob koncu akcije masovna razširitev načina interpretiranja dogodenega ali kar nasploh izbruh informacij, pridobljenih z dildo akcijo.

Da bi to popravil, in ker sem ugibal, da je to v interesu profesorice glede na to, kar je povedala, sem predlagal, da bi naslednji teden med, pred ali po predavanju kontekstualiziral dogodek v učilnici.

Hkrati sem s tem poskrbel, da bom lahko načrtoval glavne izbruhe informacij okoli akcije ter tako imel v vsakem trenutku več informacij kot kdor koli drug, s tem pa tudi poskrbel, da akcija s strani nikogar ne bo mogla biti prekinjena drugače kot spontano. Glede na to, da sem izzival družbo, sem se bal družbenega odziva, saj sem se v vsakem trenutku zavedal, da preprosto v tistem trenutku nimam možnosti, v kolikor bi družba pokazala jasen interes, da me kot retribucijo uniči. Sicer je bilo to tveganje, ki sem ga bil pripravljen sprejeti, vendar si nisem delal utvar, kdo bi iz tovrstnega spopada odšel poražen.

V vmesnem času je profesorica akcijo mimogrede omenila še eni mimoidoči in navedla, da mimoidoča morda dobi na mizo kurca.

Prigoda je zacementirala interpretacijo akcije, hkrati pa izvedbo. Pred tem sem bil v dvomih, če si bom drznil akcijo izvesti pri vseh zadanih urah, vendar sem se s tem čutil dolžnega, saj bi se tako pritisk akcije iz vsakega posameznega profesorja razlil med profesorji, saj študentje akcije ne bi mogli povezovati na profesorje, v kolikor ne bi mogli najti korelacije med njimi.

Sledila je ura semiotike, pri kateri sem prav tako v prvi vrsti pri profesorju S&M postavil na mizo dildo. Ni reagiral, četudi je bilo povsem jasno, da ga je opazil, saj se je vsake toliko sprehodil mimo njega. Opazil sem, da zbuja pozornost tudi med študenti. Slednji so me med uro in po uri vprašali po dildu oz. sem s parimi pogovarjal o dildu. Izrazili so podporo akciji. Po uri sem bil še vedno znerviran od dogodkov pri prejšnji uri, tako da sem pristopil k profesorju in mu želel dildo akcijo pojasniti. Dvakrat me je odvrnil in pogovor preusmeril na serijo predavanj, ki sem mu jo poslal. Opravičil se je, da je ne bo uspel pogledati, pač pa se priporoča, če bom imel kaj krajšega gradiva. Opravičil se je tudi, ker nima časa za daljši pogovor.

Pred tem sem želel pojasnilo narediti kot standardno prakso, vendar me je odziv zmedel in pojasnilo se mi je zdelo posiležno, v kolikor ga profesor ne bi zahteval. Prav tako sem se zavedal, da sem se izneveril temu, da je poudarek akcije na študentih in ne na profesorjih.

Naslednji del akcije je bil ponovno izveden pri Janezku. Dildo je bil opažen, vendar proti njemu ni ukrepal. Študentom našega razreda je postalo jasno, da gre za akcijo. Več jih je izrazilo zanimanje, nato pa še podporo. Profesor me je po uri povprašal po akciji. Razložil sem vse kar se je dogajalo neposredno okoli akcije do tedaj. Presenetila ga je obtožba s strani Hudournika. Ravno med uro je omenjal, kako je zahodna družba skozi preteklost skozi množične poboje in mučenja skrbela, da bi ženske ostajale v podrejenem položaju in navedel nekaj primerov, kako lahko s politično korektnostjo in izogibanjem družbenim zadregam škoduješ marginaliziranim in depriviligiranim. Izrazil je podporo ženskam v jasnih okoliščinah, da jim akcija dejansko koristi za demokratično udeležbo. Posledično je bila navedba Hudournika v neskladju z njegovim predavanjem. Opozoril je, naj se trudimo razkrinkati družbeno hinavstvo. Spodbudne besede, v skladu s katerimi je tekla akcija. Posledično sem ga želel pritegniti k projektu, vendar je odklonil, vendar navedel, da me ne bo discipliniral za akcijo med njegovimi urami. Kasneje sem izvedel, da je pristopil k Hudourniku in se z njo pomenil. Navedel je tudi, da Hudournik ne želi, da bi akcijo v njenem razredu ponovil. Po uri smo se s sošolci pogovarjali okoli akcije. Zanimale so jih podrobnosti in potek. Izražali so podporo, vendar me je presenetil predvsem en dogodek. Izpostavljen je bil predlog, da pridemo v razred goli, morda celo prepričamo profesorja, enkrat pač. Sicer ugibam, da je bil predlog mišljen v šali, vendar je dobil presenetljivo iskren odziv v stilu “jaz sem takoj za” pri obeh spolih.

Izkazalo se je, da je interes za drugačno precej višji od dildo akcije. Situacijo sem nemudoma začel miriti, saj si nisem bil na jasnem, kaj natanko bi tovrstno delovanje pomenilo. Sila nerad delujem naivno. Se mi pa osebno zdi zelo zanimiv predlog, četudi se ga bojim, saj je preveč odvisen od kolektiva za moj okus. Vem, če lahko računam nase, vendar so drugi ljudje preprosto bitja z lastnimi sposobnostmi in interesi.

Nekje v tem času sem šel jesti v ŠUMI, natančen čas in datum nista znana. Tam sem bil izzvan, naj v skladu z akcijo dildo postavim na mizo medtem ko obedujem. Usedel sem se za najbolj izpostavljeno in za prostor centralno mizo, dal dildo na mizo in pojedel kosilo. Malce mi je paralo živce, vendar je pomagalo imeti blagoslov osebja. Nisem vedel kakšna bo razlika med akademskim prostorom in obedovalnico. Med kosilom se je po naključju pridružil še Grobar. Pojedla sva do konca in se odpravila. Ljudje so sicer bili firbčni, vendar je po dildu povprašal le eden od skupine iz sosednje mize. Opazil sem, da povprašuje v imenu grupe. Povedal sem, za kaj se gre in dobil njegovo podporo. Kasneje sem izvedel, da se je nad dildom pritožila le ena zaposlena zaradi neprimernosti. Zadnjo uro sem imel Suženja. Kot vselej sem dal dildo na mizo, vendar je kar takoj rekel, da je seznanjen z dogajanjem in da želi, da dildo umaknem iz mize. Prav tako je zatrdil, da se je kasneje pripravljen pogovoriti o razlogih. Pozval sem ga, da lahko razloge deli z razredom, saj ves razred ve za kaj se gre, vendar je vztrajal na privatnem pojasnilu, katerega še nisem utegnil dobiti. Tisto uro sem imel dežurstvo v bloku, tako da sem moral prej oditi od pouka. V četrtek se je akcija začela pri Hihitaču. Bilo je skrajno komično, saj je prišel v razred, po nekaj časa opazil dildo, se mu nasmejal, pokazal nanj in vprašujoče pogledal za kaj se gre, vendar je bil razred povsem resen, ker se je že navadil na to, da je dildo v razredu. Ni mi znano, ali je poteklo kaj neverbalne komunikacije, vendar se je profesor v par sekundah odločil, da je on iz konteksta, ker se mu zdi dildo nenormalen v razredu, tako da je mirno nadaljeval s predavanji.

Hec je bil predvsem v tem, da je razred narekoval kaj je normalno, pogoj za kar je bil, da se dildo povsem normalizira v okolje. Ideal akcije. Popolno detravmatiziranje. Seveda samo v lokalnem okolju, pa vendar. To ni edina možna interpretacija, vendar mi je všečna in ima več argumentov od alternativnih. V petek je bilo skrajno zoprno. Zbral sem dovolj odzivov, da sem razumel kako reagirajo profesorji na prisotnost dilda dokler je nenapovedan, tako da sem želel preiti na vprašanje kako ga utrditi, sedaj ko je enkrat prisoten. Vendar pa bi z naznanitvijo namenov ogrozil akcijo nasploh, v kolikor bi prišlo do zavrnitve kot pri Sužnju, kar je izneverjenje akciji, pri čemer izbira med “biti” in “biti bolje” zmaga “biti”. Prav tako je bilo težje ne napovedati se, in ko izbiram med tem, kaj je lažje in kaj težje, vendar obvladljivo, ponavadi izberem težje. Težje je bilo, ker veliko energije vlagam v dobre odnose s profesorji ne glede na predmet, dokler se zdijo zagnani ali sposobni, morda kako drugače zanimivi, tako da je nastop proti tej strategiji izpadel kot težja izbira. Tovrstna skupina deluje kot baza raziskovalne dejavnosti in ne mislim si delati gnile baze. Ker je bila Stena predvidena za bolj odprto držo, kakor je bil Suženj.

Na uro pridem 10 minut po začetku, za kar sem grajan. Na mizo postavim dildo. Sedel sem v predzadnji klopi, tako da me profesorica ni opazila, medtem ko študenti niso reagirali, le nasmehnili so se. Med odmorom sem pustil dildo na mizi, medtem ko sem si šel po senvič. Ob vrnitvi sem začel jesti, kar me iz hodnika opazi Janezek. Pride do mene in me povpraša, če je profesorica opazila dildo. Odvrnem da ne. Potem je poskrbel, da ga je opazila. Po njegovih besedah jo je prvo dražil, vendar je zahtevala, da ji pove za kaj se gre. Ni izdatneje reagirala. Po Janezkovem odhodu je pristopila in rekla “Provokacij se ne bomo šli. Nismo v srednji šoli.”.

Komentar me je užalil, saj se je postavila v vlogo sodnika in s tem v vlogo nečesa, kar razumem v kontekstu srednje šole, medtem ko je moja akcija s svojo dejavnostjo postavljala kontrast srednješolskim praksam. Akademija naj bi bila prostor odprtosti in dialoga, ne prepovedi in hierarhije. Zavedal sem se, da s tem, ko prevprašuje zastavitev prostora, dildo prevpraša tudi vlogo profesorja, ki zastavitev podpira, s čimer izzove profesorja, naj se odpove nezaželenim, nepotrebnim in/ali neutemeljenim oblastnim praksam v območju, kjer je poudarek na dialogu in ne na prisili, torej na sporazumevanju, ne na ponavljanju oz. razvijanju, ne reprodukciji. Posledično je prevpraševanje vsebine akademskega prostora bistveno za akademski diskurz, ki je z izločanjem vsebin iz javnega prostora onemogočen, občasno pa celo prepovedan.

Kasneje sem bil obveščen, da je Hudournik kar po uri podala prijavo zoper dilda. V ponedeljek sem dildo pozabil doma, imel sem le S&M. Ker sem to opazil šele v šoli, vendar se mi je mudilo, sem namero vnosa v prostor opustil. S tem je bila akcija uradno zaključena. V petek ali ponedeljek sem opazil slike Deformante na šoli in bil presenečen, saj je bila gesta sila sorodna moji, le da je bila na platnu namesto v prostoru. Naslednji dan me ob prihodu v šolo Janezek obvesti, da me želi prodekanija videti med 10.00 in 11.00 uro, medtem ko bodo oni šli v državni svet. Dogovorili smo se, da se jim kasneje pridružim. V dekanat sem prišel okoli 10.05, sprejet sem bil okoli 10.50. V tem času sem tudi ugotavljal, da je deformanta bolj akcija kot umetnost, saj je težko govoriti o slikah kot o umetnosti. Pri prodekanji so bile na mizi mozartove kroglice, ki se jih nisem želel pritakniti.

Sošolce v gimnaziji sem opazoval v podobnih pogovorih ter sem se v skladu s tem izogibal vej pogovora, za katere sem vedel da bodo utišane v kolikor jih načnem.

Pri pogovoru me je predvsem presenetilo, da se prodekanija ni oprla na disciplinsko komisijo. Navedla je, da so se trije profesorji k njej obrnili po nasvet, kako naj pristopijo k dildu. Bil sem obtožen, da motim pedagoški proces. Dildo naj bi medel profesorje, s tem jim nižal koncentracijo, medtem ko naj bi študente motil s tem, ker dildo med poukom slikajo, namesto da bi se posvečali pouku. Med drugim me je povprašala, ali sem del kakšne raziskovalne skupine. Ni bilo smiselno omenjati, da gre načeloma za samoplačniško raziskavo, ki ne bo nikjer objavljena. Prav tako me je okarala, naj s privatnimi projekti ne prihajam v javni prostor. Odzval sem se, da namen privatnih projektov, ki bi želeli imeti vpliv na družbo, nikoli ni ostati v privatnem prostoru, pač pa da že v štartu ciljajo na javni prostor kot edini smiselni prostor manifestacije. Opozoril sem jo, da ni navedla kateri njeni kolegi so podali prijavo, na kar ni želela odgovoriti.

Zdelo se mi je čudno, da se z mojo identiteto kot identiteto študenta prosto upravlja, medtem ko trije profesorji v relaciji name ne upajo izdati svoje identitete. Zdi se mi skrajno hinavsko, kot nekomu v šibkejšem položaju, prav tako pa mi je onemogočilo, da bi z jasnimi informacijami pristopil do njih. Kasneje sem opazil, da je bila prodekanija med obiskom pod stresom, zaradi neposrednih dogodkov po srečanju, iz česar sem sklepal, da se me je bala.

Odpravil sem se v državni svet. Tam se je začela debata, ki se je nadaljevala naslednjega dne. Janezek je mojo akcijo v razredu jasno podprl. Prav tako je navedel, da je prodekanka pristopila do njega in zahtevala, da poda prijavo name, kar je zavrnil. Za čas torka sem kot obljubljeno pri Hudourniku konec ure izvedel kontekstualizacijo. Zanimivo je bilo, da so se študentje že oblačili, da gredo ven, vendar ko sem pred njih stopil z dildom in začel razlagati kaj se je teden dogajalo, so me tistih 5-10 min vsi mirno poslušali. Dali so par vprašanj okoli tega kakšna je siceršnja zakonska podlaga. Par jih je podalo predlog, da bi to med seboj skupinsko ponovili neodvisno od mene. Hodeč mimo mene je bilo slišati pohvale in strinjanje. Nihče mi ves teden ni izrazil nestrinjanje, razen ene zaposlene v ŠUMI-ju kot stvar primernosti, kar pa je tudi bila vsebina, ki jo je Dildo akcija želela prevprašati.

Naj navedem še anekdoto, ki težko sodi v dogodkovni del besedila. Omenjeno je bilo, da je bil sklican posvet, na katerem se je debatiralo vprašanje Dildo akcije. Namen je bil oblikovati in unificirati stališče do akcije. Na tem srečanju je bilo navedeno, da je bil na mizo pri urah postavljen velik penis. Nekdo od udeleženih je pripomnil, da se mu ni zdel velik. Debata se je nato iz vprašanja, ali je bilo dejanje sporno, prevesila na to, ali je penis velik ali ne. Moj osebni komentar bi bil, da to ni debata za zaprti krog fakultativnega osebja, pač pa je to debata akademskega prostora, saj nestrinjanje okoli velikosti penisa jasno nakazuje nepoznavanje tematike, ki bi se lahko razrešila bodisi skozi preučitev različnih mer, torej analizo, ali skozi splošen diskurz o pomenu velikosti penisa. Debata tako nakazuje na podhranjenost akademskega okolja z vprašanji spolne tematike, kar ni presenetljivo, saj je to natanko tisti tabu, na katerega je akcija ciljala. Osebno me tako veseli, da so odprli to vprašanje, vendar me sila preseneča nezrel pristop, saj bi za to vprašanje lahko mirno angažirali študente ali celo odprli raziskovalni inštitut za spolnost in s tem nadgradili akademski prostor, hkrati pa odprli raziskovalno področje za mlade, kar bi verjetno pomagalo pri zaposlenosti in pridobivanju izkušenj. Tema je namreč povsem v okviru družboslovne fakultete, kvalitetne raziskave bi pa ji verjetno pomagale dobiti na akreditaciji. Kasneje sem se tudi pozanimal pri Sužnju, če je bil slučajno eden od teh, ki je podal prijavo, vendar je zatrdil, da ne.

Aljaž Božičko


Prispevek je bil vključen v Špegel: Das Ü Magazin – februar 2017