Vemo kaj je najboje za nas, mar ne? Telo se pogosto ne bi
strinjalo z nami. Vedno znova nam skrije pomembne podatke
o sebi ali pa jih sporoča le skozi nejane znake, ki se
jih vselej znova potrudimo razumeti v boju sami s seboj.
Morebiti je spolnost eno od teh misterioznih področij.
Izpostavljenih je par razlogov, zaradi katerih naj bi ženske ne bile sposobne zaznavati svoje plodnosti, in kot izziv sem naglo napletel par lastnih teorij, da bi le ne izostal v tako žgečkljivi temi.
V to me je spodbudila predvsem splošna naravnanost pojasnjevanja. Sicer dvomim, da bi tako univerzalno obliko lahko povzročila le ena evolucionarna logika, vendar to seveda ni izključeno. Večina teorij se ubada s tem, kako par načrtuje več otrok, pri čemer jima koristi izogibanje vednosti o morebitni nosečnosti. To se mi osebno ne zdi smiselno. Kvečjemu bi veljalo, da bodo ljudje potemtakem več seksali ob obilju in manj v težkih časih, saj bodo lahko načrtovali družino na realne sposobnosti, kar je prednost vedenja o tem, kdaj je dekle plodno. Tako lahko seksaš, medtem ko je neplodno, plodne dni pa poskušaš potrpeti, če si seveda ne želiš otroka. S pojavom kolektivov bi pričakoval tovrstno prakso. Pri tem me je toliko bolj pritegnila teorija, ki omenja, da se je nesposobnost zaznavanja plodnosti pojavila za preprečevanje, da bi se vse pametnejše ženske izognile nosečnosti, ki je pri ljudeh izredno težavna zaradi velikosti glave novorojenčka. To je zanimiv pristop, ki precej bolje vnovči kulturne muhe ljudi, ki bi s svojim načrtovanjem lahko omejili razmnoževanje jasno plodnim ženskam, vendar ne prikritim. Pri tem naj opozorim, da se teorije pogosto pojavijo kot resna izbira med enim ali drugim načinom, medtem ko dejansko izhajamo iz vzorca, v katerem so izključno plodnost zaznavajoča dekleta, med katerimi je vsake toliko kakšna “napaka”, ki se šele relativno nedavno začne nagrajevati.
V tem duhu tudi ta teorija. Lahko si zamislimo, da so bile prve družbe bolj plemenske od naše, in da so lahko manjše zveze pametnejših, močnejših ali nasploh vrednejših pripadnikov spotoma lahko držale skupnost v šahu. Ni pomembno kako intenziven je nadzor, pač pa da kultura pogojuje razmnoževanje s stalnim trendom. To je dokaj haremska ureditev, pri čemer predpostavljam, da so dekleta prisiljena se podrediti ali mišicam ali razumu tovrstne ureditve. Opozoril bi, da takšen model postane smiseln šele, ko družba ni več soočena z neposredno nevarnostjo iz okolja, vendar je ta prisotna, s čimer si lahko privošči kulturne ekscese, vendar ima razlog zakaj raje ostane skupaj, kot da bi se raztepla. Sedaj očetovstvo pogojujejo kulturni vzorci. Predstavljajmo si, da je lahko oče kdorkoli. To pomeni, da v kolikor noče ali ne more prevzeti odgovornosti in s tem skrbi za otroka, ima otrok manjšo možnost za preživetje, vsaka smrt pa ostaja vse večji družbeni šok še vedno tesno povezani skupnosti, v kateri vsakdo pozna vsakega, pri čemer je že samo rojstvo travmatično za mater. Za otroka lahko poskrbi skupnost in vsake toliko se to tudi zgodi, vendar ne v kolikor posamezni fantje ali kar kdor koli razvijejo fascinacijo nad oplajanjem, kar povzroča breme za celoten kolektiv. Pojavi se torej logika nadzora rojstev, kar je enostavno. Ko je ženska plodna, se ji prepovedo spolni odnosi brez privoljenja vodij, lahko pa so tudi kot najbolj sposobni za oplajanje določeni prav vodje. To vodi v zmanjšano število rojstev tudi v dobrih časih, še posebno če se z manjšanjem moškega potenciala zmanjša skupna moška verjetnostna plodnost. Vendar se plodnost ohrani zunaj tega kroga. Ni namreč razloga, da bi nekomu, ki je sposoben drkati ali nategovati ovco, odtegnil neplodne ženske. V kolikor torej ženska ni sposobna predvideti plodnosti, pade izven dometa načrtovanja v veliko bolj spolno sproščene kroge, kar poveča število potomcev, za katere skrbi pleme. To se sicer ne obnese pri surovinsko omejenih kolektivih, dela pa čudesa za tiste, ki so omejeni le s kulturo, saj kultura ne more zavestno poseči v nezavedno. Že tako uspešnejši kolektivi imajo torej pospešeno reprodukcijo, to pa po zaslugi žensk, ki plodnosti ne zaznavajo, kar je resno družbeno breme, vendar ni mehanizmov za urejanje tovrstnih pojavov. Tako postopoma ženske brez zaznave spolnosti dobijo na številu, kar privede do nove tvorbe odnosov, medtem ko stara popušča zaradi neuporabnosti. Namesto haremske postaja vse bolj smiselna partnerska delitev skrbi za potomce, kar tvori neplemensko, prazakonsko oz. izolirano skrb za potomstvo, ki se namesto okoli muh vladajočih, ki so še vedno prisotne, tvori okoli družine, ki veliko lažje nadzoruje reproduktivno intimo skozi stalne odnose in prepoznavo odstopanj.
Sicer bi še opozoril, da je vprašanje, zakaj niso v prednosti ženske, ki plodnost lahko zaznavajo v sodobnih časih masovne reprodukcije. Ali to preprosto ni spodbujano v množici ostalih ali pa so za to kaznovane. Vednost prinaša kulturnemu družbenemu bitju družbeno odgovornost in zadnje, kar si lahko mlada mati ali par želi, je prevzeti odgovornost in biti izločen, medtem ko nevednost z istimi rezultati ne sproža družbenih sankcij. Spolnost tako postane še eden bistvenih procesov, ki se poskuša izogniti nadvladi vse bolj samo ozaveščenega človeka.
Aljaž Božičko
Prispevek je bil vključen v Špegel: Das Ü Magazin – februar 2017
