Ste na predavanjih zaradi ocen ali zanimanja v snov? Zakaj
jeste? Zakaj spite? Kdaj ne jeste in ne spite? In podjetniki,
slednji proizvajajo stvari. Proizvajajo jih pa zaradi …
zakaj že? S proizvodnjo so sami stroški. Članek razkriva
vpogled v interese temeljev gospodarske dejavnosti.

Če nekomu oz. nekemu podjetju na državnem nivoju podeliš neko nalogo, ki jo mora opravljati, potem je načeloma precej koristno, če ima ta oseba ali podjetje interes za to, da je naloga dobro opravljena.

Adam Smith je v knjigi Bogastvo narodov o tem nekaj napisal in mislim, da ta del predstavlja eno od pomembnejših točk v njegovem delu. Namreč analiziranje interesov posameznih kandidatov za izvajanje določenega dela. To je ena od stvari, ki bi jo v času, ko imajo nekateri oblastniki velik fetiš na privatizacijo, še posebej potrebno dobro premisliti.

Podal je primer korporacije, ki je bila zadolžena za vzdrževanje utrdb in vojaških sil na afriški celini z namenom varovanja trgovskih interesov britanskega imperija v Afriki. Toda problem je nastal zaradi neskladja interesov. Podjetje je resda dobilo sredstva, ki jih je potrebovalo za to nalogo, toda samo po sebi ni imelo nikakršne direktne koristi od redno vzdrževanih vojaških sil. Namesto tega je svojo nalogo razumelo prej kot breme, kot nekakšen nepotreben strošek. Čeprav je bilo za svoje delo plačano in so bili stroški povrnjeni s strani države, jo je opravljalo zgolj minimalno. Državna uprava in parlament nista imela nikakršnega pregleda nad aktivnostmi tega podjetja (zaradi prostorske in časovne oddaljenosti), zaradi česar je prišlo do tega, da je podjetje britanski parlament zaprosilo za dodatna sredstva, potem pa jih je porabilo za svoje obstranske dejavnosti. Naročilo je npr. pošiljko gradbenega materiala, nato pa je ta material prodalo za dodaten denar.

Skratka, čeprav je bilo narejeno vse, da bi se korporacijo prisililo v to, da bi opravljala svojo najpomembnejšo nalogo, je svoje obveznosti opravljala zgolj v minimalni meri, toliko da je karkoli sploh naredila.

Smith je na splošno imel relativno negativno mnenje o državnih korporacijah oz. če malo razširim – negativno mnenje je bilo namenjeno predvsem velikim državnim monopolnim podjetjem.

Velikim zato, ker je menil, da je korupcija na višjem nivoju dosti hujša kot na nižjem nivoju. Torej, korupcija obstaja tako na lokalnem (določen župan mojega lokalnega območja je lahko dober primer obstoja le-te) kot tudi na državnem in naddržavnem nivoju, toda višja, kot je raven upravljanja, hujše posledice ima korupcija. To tudi naredi veliko podjetje slabše, ker je iz njega mogoče več vzeti, majhno lokalno podjetje pa običajno potrebuje relativno več sredstev, da še vedno preživi. Velika podjetja lahko ob svojem morebitnem padcu povzročijo potencialno hujše posledice za gospodarstvo. Zaradi tega se jih običajno poskuša reševati, toda to obenem pomeni, da si lahko privoščijo več koruptivnenega ravnanja, ker zanj niso kaznovani.

Državnim, ker imajo zaradi tega vsaj teoretično poseben status in določene privilegije. To jim omogoča, da lahko morda potencialno delujejo slabše kot nedržavna podjetja, brez da bi to vodilo v propad. In monopolnim, ker so edina podjetja, ki lahko poslujejo na določenem področju, zaradi česar lahko  delujejo precej slabše, kot bi si drugače lahko privoščila.

Večina bralcev, ki to knjigo bere z že vnaprej  določenim stališčem do zadeve, se koncentrira predvsem na besedo državni. Zato ignorirajo druge aspekte tipa podjetja, ki ga je kritiziral, in negativno percepcijo kritiziranega priročno razširijo na vsa državna podjetja, ignorirajo pa tržne monopole in velikosti podjetij.

Nekoliko klišejski primer tega, ko država ignorira temeljne interese in se odloča zgolj ideološko, je velikokrat privatizacija. Še bolj klišejska in bolj očitno ideološka je specifično privatizacija vode; to je v primeru, ko vodni vir kupi in upravlja velika firma. Neko javno podjetje, bodisi občinsko ali državno, ima načeloma interes v tem, da vodni vir relativno kvalitetno upravlja. Njegov šef je vsaj v formalnem smislu občina ali država, in če se zgodi, da podjetje vidno zanemarja svojo dolžnost, se kaj kmalu lahko zgodijo kakšne demonstracije, bodisi pri samem podjetju ali njegovem gospodarju.Enako velja v primeru, ko je vodni vir v lasti nekega privatnega lokalnega podjetjaČe pa vodni vir kupi neka velika korporacija iz tujine, ji je načeloma vseeno kako dobro je vodno omrežje vzdrževano. Vseeno ji je, če se zgodi backslash zaradi dviga cene za 300%, kot se je v preteklosti zgodilo v državah, kjer je bilo to omogočeno. Podjetju se ni potrebno soočati z lokalnimi težavami in lokalnimi prebivalci na splošno, zaradi česar lahko svobodno zanemarja vzdrževanje. In če pride do preveč težav, lahko podjetje vodni vir vedno spet proda naprej oz. vrne državi/občini. Če se korporacija ukvarja s prodajo ustekleničene vode, je problem lahko še večji.

Korporacija ima tako ali tako od vzdrževanja vodnega omrežja samo stroške(finančno gledano), če dvigne ceno na maksimum in zreducira te stroške na absolutni minimum, potem lahko doseže najvišji možen kratkoročni profit. Če tovrstno podjetje poleg tega služi še s prodajanjem ustekleničene vode, potem je vzdrževanje vodnega omrežja dejansko v nasprotju z njegovimi interesi, ker kvalitetna voda iz pipe predstavlja nezaželenega tekmeca. V tem primeru lahko  podjetje teoretično načrtno zanemari vodni vir in spravi kvaliteto vode na tako nizko raven, da je voda iz steklenice primernejša možnost za pitje in se zato poveča prodaja.

Morda zveni paranoidno, toda rek pravi: upaj na najboljše, pripravi se na najslabše.

Obstajajo tudi drugi primeri, v katerih ljudje na oblasti ne naredijo vpogleda v interese posameznih akterjev. Ali je dobro delovanje gospodarstva v interesu podjetij, ki pišejo zakone za državo? Načeloma ne. Zagotovo ne v najbolj neposrednem smislu. Najvarneje je domnevati, da pišejo zakone za svojo korist.

Ta točka je precej pomembna, ko se tiče podeljevanja koncesij, torej dovoljenj za opravljanje dejavnosti, sploh ko gre za javno dobrino.

Dušan Klinar

Prispevek je bil vključen v Špegel: Das Ü Magazin – februar 2017