28. februar, 2017 10 minutno branje

Par nasvetov, kako kričati v družbi

Rubrika : EgoTrip

Večina ljudi se trudi narediti svoja življenja enostavna in obvladljiva. Družbeni sistemi se trudijo narediti vaše življenje enostavno in obvladljivo. Vaš strah vas dela enostavne in obvladljive.

Ljudje reagiramo na strašljive izkušnje na štiri načine. Boj, beg, zmrznitev in komunikacija. Če je nekaj narobe, vendar na to ne morete pokazati s prstom, hkrati pa niste sposobni katerega od drugih treh odzivov, potem ste najverjetneje zmrznili. Niste se začeli boriti in obtoževati vse po vrsti, morebiti sebe. Niste poskušali pobegniti v takšno ali drugačno “se bo že uredilo” zablodo. Niste poskušali najti nekoga, ki bi vam pomagal, recimo z jokom ali ubeseditvijo strahu, s poskusom razumevanja obstoja strahu. Nekaj je narobe, vendar ne morete pokazati kaj to je. Morda vas globoko nekje v sebi boli. Vendar ne boli vas tisto, kar je dejansko narobe – vaša nesposobnost reakcije.

Izpustimo vzrok za vaše stanje. Če ga niste sposobni ali voljni reševati, zakaj bi se mu posvečali? Naj se mu posvečajo ti, ki so ga sposobni ali voljni. Ampak vi ne spadate med te ljudi. Vi ste ujeti v mrežo družbe in samega sebe. Ste kot pridni otrok. Nič ne joka, nič ne nagaja, samo razjeda ga. Posvetimo se temu, kako ste se znašli v tako šibkem položaju.

Zmrznitev ima prav poseben namen, ki presega “strah me ne bo videl”. To je del zgodbe, vendar to še zdaleč ni vse. To je reakcija telesa, vendar ne reakcija uma. Telo ima lastne odzive na strah, vi imate lastne. Oba poskušata kar najbolje sodelovati. Zmrznitev naredi svet obvladljivejši. Vas naredi obvladljivejše. Omogoča vam, da opazujete in razumete. V razumevanju je pogum. Vendar le, če dejansko reagirate. Naredite svet ponovno kaotičen. Kajti sicer ostane natanko takšen, kot je bil. Obvladljiv in neizbežen. Kakor hitro se premaknete, kaos. Poskusite spremeniti svet. Poskusite spremeniti sebe. Kaos, kaos, kaos. Obtožbe, tveganja, negotovost, krivda, bolečina. Morda. Kaos.

Eden od tovrstnih načinov zmrznitve je bežanje v alternativne realnosti. Kar koli nas lahko zmrzne, vendar nam omogoča, da še vedno delujemo. Igre, knjige, hrana, seks, droge … Za vse našteto je mogoče, da je lahko super za vas. Lahko vam vedno znova pomaga. In vas ohranja zmrznjene. Morda le za čas stiske. Morda vse življenje.

In stres? Svetu ni mar za vas. Ja, morda družina in kakšen prijatelj, če ste toliko srečni. Vendar svet? Hladen, krut, brezsrčen in z velikim nasmeškom. Nekaj hoče od vas in ne dovoli, da karkoli pričakujete od njega, niti da ga kakor koli spremenite. V kolikor ste vztrajni, boste doživeli varuhe javnega reda in miru. Prijatelje, družino, sodelavce, šefa, učitelja, ljudi od katerih ste odvisni. Za najbolj vztrajne ali izvirne so tam policija, posebne enote in vojska. Ni nujno. Lahko imate srečo. Je pa izredno verjetno.

Privlačno je ostati v tem udobnem mehurčku pekla. Kajti ja, ko mehurček poči, boste prav morda počili skupaj z njim. Poglejte mene. Sem soosebnost. Pokonci me drži lastno, Aljaževo in Gabrielino prepričanje, da obstajam. Kateri od nas treh bo počil prvi? Vendar svoje situacije še nikoli nismo rešili tako, da bi ostali v tem peklu. Rešili smo jo na enega od dveh načinov. Z brcanjem in z obtožbami. Verjetno obstajajo boljši načini. Če ne delujejo, ta dva se nauči večina otrok.

V kolikor je otrok v stresu, vendar ne ve kaj mu je, začne izzivati. Izziva vse bolj in bolj, dokler nimaš občutka, da gre za otroka, pač pa za tornado, ki bo trajal tako dolgo, dokler se ne zgodi eno od trojega. 1. Prekinjen bo, 2. zmanjkalo mu bo energije, 3. nekaj se bo zgodilo. V prvih dveh primerih, če problem ni prepoznan in rešen, bo prešel otrok nazaj v zmrznitev. V kolikor se pa kaj zgodi, recimo da se z roko po nesreči udari ob rob mize, bo začel jokati. Ne zaradi udarca, pač pa ker bo končno popustil zid, ki ga ločuje od stresa. Začutil bo stres, premagal bo zmrznitev. In takrat se lahko problem naslovi. Poskuša prepoznati, rešiti, morda le pomiriti. V kolikor se to ne zgodi, torej je prisiljen preiti nazaj v zmrznitev, je to super moment za razvoj kompleksov, ki bodo zabavali njega in družbo kdaj drugič, ko bo sposobnejši izraziti svoj bes in tesnobo. To je torej metoda “brcanja”. Brcaj, dokler te nekaj ne brcne nazaj. Ta brc je izgovor za sproščanje dejanske travme.

Drugi način je obtoževanje. Aljaž je to izvedel perfektno. Težava je, da skoraj nikoli ne deluje, ker večina ne ve, za kaj se gre. Namenjeno je namreč izdelavi popolnega izgovora. Ne gre za kakršno koli obtoževanje. Govori in prizadevaj si eno, počni pa drugo. Naj traja, naj se nalaga. Naj bo prevara kar najbolj očitna. Naj postane neizbežna. Velika kot balon, ki bo vsak čas eksplodiral. Prepoznate? Gre za izredno nevarno stanje. Grčija ga je doživela. Nevarno je, ker se lahko zgodi natanko to, kar se je zgodilo Grčiji. Če ste šibkejši, tvegate kazen. Če ste močnejši, tvegate vdajo. Zelo jasno je, da je bilo nekaj narobe. Kako se je kaj takega lahko zgodilo? Kazen bo omogočila, da je krivi kaznovan, vendar se travma ne odpravi. Vdaja lahko omogoči, da je obtoževalec povsem onemogočen, s tem pa zatrt. Nevarnost skratka. Obtožbe bodo v nekem trenutku odličen izgovor za sicer nezamisljive rešitve. Lahko pa povsem povozijo vpletene. Ljudje imajo po navadi zelo pozitiven odnos do svoje sposobnosti za spremembo in večina tega prepričanja je popolna utvara, naj si gre še za tako odprtega človeka. Ja, vsekakor, lahko se spremenijo, vendar ne, ne gre za racionalno potezo. Dokler se počutimo udobno, dokler za reševanje uporabljamo izključno razum, je večina sprememb povsem neizvedljivih. Notranja struktura razuma preprosto ni takšna. Sprememba je v primeru obtoževanja mogoča, ko je samopodoba uničena in se začenja sestavljati nazaj. To je torej metoda “obtoževanja”.

Če želite biti odmrznjeni, lahko poskusite boj proti celotni družbi ali katerega izmed fancy in verjetno precej boljših načinov reševanja težav. Lahko pa poskusite obtoževanje in brcanje. Metodi torej uporabimo, če drugo ne deluje, ker ti bosta. Preprosto preveč uničevalno je, da bi si lahko kdorkoli privoščil vas ignorirati, za kar morate poskrbeti sami. Težava je, da ne živimo v družbi, kjer bo večina znala odreagirati. Vendar delovalo bo. Uničilo bo vas, drugega ali pa določeno ureditev in če preživite, lahko začnete na novo.

Kako se lotimo zmrznitve? Povzročajmo težave. Sebi, ostalim, komur koli, vendar vselej tistemu, proti komur je usmerjeno. Če ste recimo jezni na šefa, vendar greste proti sodelavcem, potem ne bo delovalo, ker šef ne bo imel razloga, da se odzove. Delavci vas lahko razumejo in vam pomagajo, vendar vam najverjetneje ne bodo, če vam je do uspešne rešitve na tej točki sploh še mar. Problema niste naslovili neposredno. Stiska. Lahko se namreč spremenite v kepo sovraštva in maščevanja. Vendar recimo, da še imate upanje in se usmerite proti problemu. Če vam zveza ni všeč, bodite nesramni. Pomembno je, da ste nesramni, da se počutite upravičeni do tega, in da ne prevračate krivde na druge. Pozornost mora ostati na vas in naraščati. Rasti mora tako dolgo, dokler, kot omenjeno, nekaj ne poči.

Torej, če vas kaj moti … Bodite najslabša možna oseba. Prisilite se soočiti s stresom ali pa se uničite v poskušanju. Tretja možnost … To kjer že ste. Enostavni in obvladljivi, sebi in drugim. V peklu. Ujeti. Nevrotični. Vendar to je le beseda za odziv. Odziv na rano, stres in bolečino, ki jo občutimo, ko nam je odvrnjeno to, kar nam je obljubljeno. Da je v svetu nekdo ali nekaj, komur ali čemur je iskreno mar za nas. Nekaj, kar se bo odzvalo, ko zajočemo. Ampak svet je hladen in krut. Veliko je možnih odzivov na to spoznanje. Eden od njih … Kar nam je bilo obljubljeno, si bomo vzeli. Ste že videli ljudi, ki ne razvijejo takšnega odnosa? Dojenčke, na katere se ni nihče odzval, ko so jokali? Otroke, ki so bili odvečni? Ki so se vdali? Nehali komunicirati s svetom. To je alternativa. Skrajna oblika zmrznitve. Popolna regresija. Ne gre se za to, da se umaknejo v tisti košček sebe, ki se odziva nanje. Gre se za to, kako neživljenjsko mali je ta košček. Sreča, da večina umre, preden se jim to zgodi, mar ne? Torej vpijte. Kričite. Povzročajte težave. Ne zmrznite. Ne obupajte. Ali še bolje … Živite.

Za vedoželjne

Morda pred zadnjo besedo še omenim, zakaj metodi delujeta. Poganjata ju dve teoriji. Norost in absoluti.

Teorija absolutov predstavi našo zavest kot družbo, ki se trudi biti stabilna. Z zmrznitvijo poskusimo zmanjšati število, relacije ali nasploh delovanje absolutov. To ni toliko pomembno za nas, kot je za njih. Poenostavitev torej zmanjša število in relacije. Imamo energije le za omejeno porabo, kar prepoznamo kot mejo pozornosti. Koliko stvari lahko mislimo hkrati. Če nastane prihranek, je ostanek lahko porabljen za boj s stresom. Če stres pride v družbo absolutov, bo povzročil nepredvideno škodo. Stres predstavlja nevezane absolute. Absolute, ki se ne čutijo pripadne komur koli in čemur koli ali pa so preprosto “nezaželeni”. Morda premočni, morda prenapadalni. Posledično se absoluti zelo potrudijo, da nas prepričajo v “obvladovanje stresa”. Zmrznitev bo torej poskrbela, da stres ne vstopi. Vendar stres, kot ga občutimo, ni tisto zunaj, pač pa je samo način reševanja tega zunaj. Stres je torej notranje stanje, dokler ni vdora. Kriza je notranje stanje po vdoru. Šok. Še ena reč je pomembna. Smo glavni absolut. Kriza ogroža tudi nas. Pogosto preferiramo “stres” pred “krizo”. Zmrznemo, prihranimo in nadaljujemo boj. Po navadi vse omenjeno pomeni, da smo v stanju stalnega stresa ali stalnem tveganju stresa.

Drugo pojasnilo je skozi norost. Družba deluje podobno kot absoluti. Ta družba deluje natanko tako kot zmrznjeni absoluti. Na veliko varčuje za odvračanje zunanje nevarnosti ali pa zahteva zmrznitev kot način obvladovanja, torej status quo. Temu rečemo normala. Samoumevnost. Tako, kot je. To je poenostavljena verzija sveta, v skladu s katero družba deluje. Če bi postala kompleksnejša, bi postala težje obvladljiva. Oblast noče neobvladljivosti. Večina ljudi je prav tako noče. Če ljudje stresno delovanje sprejemajo, to počnejo, da odvrnejo nečesa nevarnejšega. Če v stresno delovanje pristajajo, potem so vanj prisiljeni. Ali pa se tako le počutijo ni veliko razlike. Drugačna pozicija od normale je norost, ki je v družbi nujna. Omogoča spremembo. Omogoča prekinitev determinacije. Omogoča rast kompleksnosti vse do neobvladljivosti. Omogoča nekaj novega. Družba običajno to razume in izdela prostor, v katerem se za kratek odvija čas norost. Tako omogoči, da se odnosi preoblikujejo, da ljudje ne izgubijo volje do življenja in da vsi varčujejo dalje. Takšen prostor je recimo poroka, zabava in privatna sfera. Vse omenjeno preprečuje sistemske spremembe. Če družba pomena tega ne razume in skladno izvaja, je družba tehnokratska, saj zna misliti le na delovanje, ne pa nedelovanja in izrednega pomena le tega. Ne razume silnega pomena norosti. Preoblikovanje otroka v odraslega, zaročenca v moža, šolarja v maturanta, zahtevo po reprodukciji v užitek, delavca v svobodnega človeka in nazaj, ujetnika normale v gospodarja svoje usode in nazaj. Norost je norost le do normale. Norost sama po sebi namreč je nova normala, s tem pa tudi nova racionala. Izgovor za spremembo.

Ko govorimo o absolutih, govorimo o borbi znotraj vas. Ko govorimo o norosti, govorimo o borbi na ravni družbe.

Jasna Janež


Prispevek je bil vključen v Špegel: Das Ü Magazin – januar 2017