28. februarja, 2017 6 min to read

Provokacija

Category : EgoTrip

Kakor so ljudje radoživa bitja, tako radi provocirajo, vendar večina provokacij dejansko ne provocira in to iz dobrega razloga. Prava provokacija škodi. To ni nujno slabo. Med spanjem se recimo poškodujejo mednevronske povezave, tako da ostanejo le močnejše, bolje utrjene, pomembnejše. Med telesno aktivnostjo se poškoduje mišično tkivo, vendar se manjša poškodba predvidoma obnovi z bolje utrjeno mišico. Celoten koncept cepljenja temelji na provokaciji telesa v izdelavo obrambe pred resnejšo grožnjo. Vse te grožnje sprejmemo, večino ne da bi se jih zavedali, medtem ko ima družbena provokacija morda prav to slabost, da ne more delovati, če se je ne zavemo. Prava provokacija ne bo le razdražila naših misli v že predvideno varnem okolju, kjer je udeleženec že odporen na provokacijo. Pri običajni provokaciji ne gre za poškodbo, pač pa za beleženje odziva provociranega in utrjevanje želene reakcije. Običajna provokacija je lahko celo uporabljena za izboljšanje odnosov. Tako kot so športniki marsikdaj kolektivno ponosni na svoje športne dosežke, tako se provokatorji lahko gurmanijo kot družbena smetana, ki je nad neodpornim in vase zagledanim preostankom, lahko pa kar nad svojo močjo. Provokacija lahko deluje kot razkazovanje moči, če provokator lahko provocira dalje kljub nasprotovanju provociranih.

Ko govorim o pravi provokaciji, ne želim izraziti, da so ostale kaj manj prave. Gre se bolj za to, da pri ostalih provokacija kot poseg ni primarni cilj. Prav tako, kot že omenjeno, ne želim predpostaviti pozitivnosti prave provokacije. Želim pa opozoriti, da ko ljudje pokažejo na škodo, ki je bila s provokacijo povzročena, delujejo drastično drugače, kot pri ostalih vrstah primerljivih poškodb. Umanjka moment, ko je dosežena družbena raven provokacije, medtem ko vselej znova ven pade individualna, torej kdo je komu kaj storil in kako se je kdo ob tem počutil. Kaj pa družba? V kakšni družbi bi radi živeli? V kakšni družbi smo prisiljeni živeti? Kam se bo razvijala in kakšna bo ostala ta družba brez provokacije? Ja, če bomo začeli razmišljati družbeno, se bo konflikt le prestavil na družbeno raven namesto medosebno, če se seveda bo. Vendar kdo bo takrat spregovoril v imenu družbe? Kdo so tiste osebe, ki so družbo postavile tako, da jo provokacija zmoti? Zakaj imajo več besede kot jaz o tem kakšno naj bi bilo moje življenje? S tem mislim okolje, v katerem se življenje odvija, torej priložnosti in ovire, začrtane poti in dani cilji. Primerljivo nima nobeno posamično mišično vlakno interesa biti poškodovano. Če bi se ravnali na podlagi vsakega posamičnega vlakna, mišični trening ne bi bil mogoč. Poškodba se osmisli šele skozi vizijo želene podobe ali moči skupnosti mišičnih vlaken in seveda uspešnosti pri doseganju te podobe. Tu se seveda predpostavi, da nevroni tačas delujejo v skladu z interesom mišičnega tkiva ali telesa nasploh.

Ne želim se torej zaplesti v razpravo koliko provokacije je preveč provokacije. Dokaj zanimivo bi bilo, če bi ta pogovor sicer obstajal. Po navadi teče na ravni svobode, vendar se svoboda zaplete, saj lahko obstaja le znotraj pravil, kar pomeni, da svoboda ne more misliti škode družbi kot nekaj pozitivnega. Svoboda se prepira, koliko škode si lahko dovoli, preden jo je potrebno kot škodljiv dejavnik zatreti. Provokacija se vpraša, kako se bo škoda odrazila. To je sicer mogoče tako kot enostavna sprememba iz obstoječega ali sprememba proti neobstoječemu. Primer provokacije so reklame, ki si dovolijo vse več. Ste morda opazili, da je ženska na panoju avtobusne postaje Bavarski dvor dokaj netežavno povsem gola čez zgornji del telesa, kar je dokaj nezamisljivo za večino deklet, ki se sprehajajo mimo? To ni nekaj samoumevnega in enostavno zamisljivega. Gre se za dolgotrajno in obširno zaporedje provociranja iz strani oglasnih hiš oz. plačnikov. Prava provokacija bo torej povzročila škodo, vendar če ima družbeni moment, bo poskušala poškodbo narediti funkcionalno. Ustvariti prostor. Spremeniti družbeno tkivo. Poseči v samoumevno. Možno bo primerjati želeno in doseženo. Prava provokacija je kulturni šok. Šok. Ne soočenje dveh kultur, pač pa znotrajkulturna težnja po preobrazbi.

Prava provokacija ni enostavna in ne ponuja enostavnih odgovorov. Ni rešitev, je priložnost. Priložnost, ki je iz izhodišča takšna, kot večina priložnosti v življenju. Posumiš jih, ko jih opaziš. Polno se je zaveš šele, ko jo dejansko preizkusiš. Vendar pa nikoli ne moreš v izhodišču vedeti, kako se bo odvilo. Provokacijo narekuje družba, torej splet okoliščin, slednje so pa skupaj z družbo stalno v gibanju. Lahko pa uravnavamo, kako odprti smo za priložnosti. Morda pozitiven dražljaj … če se strinjamo, da gre pri provokaciji za smiselno družbeno silo, se lahko začnemo pogovarjati o odgovornosti provokatorja do družbe. Pred tem se o čem takem ni smiselno pogovarjati, saj bo provokator toleriran ali preganjan, torej v obeh primerih nezaželen, ne glede na vsebino. Kakšna naj bo odgovornost do nekoga, ki te v izhodišču želi zatreti?

Za vedoželne

Za vse tiste, ki bi si želeli nekoliko manj mainstream govora o družbi, pa še tale odstavek. Provokacija nastane na ravni abosluta, torej najmanjšega pojmljivega dela Zavesti. Zavest je kot družba, polna absolutov. Absoluti se povezujejo med seboj. Sklepajo premirja, se bojujejo, izločajo, podpirajo. Vsak absolut nosi resnico. Omogoča oblikovanje predstave o svetu. Potrebujemo jih za uspešno orientacijo v relativnem svetu. Dajo občutek gotovosti. Provokacija vnese v to družbo nove absolute in pogosto določene uniči ali destabilizira. Večja je provokacija, večja je škoda. Večje provokacije lahko povsem uničijo skupnosti absolutov ter osebo vržejo v depresijo ali celo v zlom. Zlom je stanje, ko je škoda nepovratna. Osebnost se lahko obnovi na isti način, vendar ni nobene garancije za kaj takega. Vsi se izogibamo zlomov, ker so zelo travmatični in zelo nevarni. Če zlom traja predolgo, nas bo namreč izčrpal, tvegamo pa tudi menjavo osebnosti. Kakorkoli, ko govorim o provokaciji, govorim o tovrstni poškodbi. Prednost nastane na dveh ravneh. Absoluti v skrbi za lastno rit ponavadi trdijo, da so (presenečenje) absolutni. Samoumevni. Nepremagljivi. Edini pravilni. Utelešenje Resnice. Kar je seveda navadna bedarija, vendar zadostuje za preživetje. Nebo je modro in trava je zelena. Nas pa lahko to vodi v dokaj samozaverovano ravnanje, torej okoli česarkoli, kar pojmujete kot “jaz” in “moje”. Provokacija nas opozori kako šibka je celotna konstrukcija. Poškoduje gotovost. Poškoduje varnost. Povsem razpizdi absolute. Če jih uspemo pomiriti in preučiti škodo, imamo edinstveno priložnost obnoviti celotno zadevo tako, da bo trdnejša. Vsaj poskusimo lahko in občasno se nam posreči. Zdrava Zavest se provocira sama. Že sama skrbi za svojo odpornost. Varneje in predvsem bolj uravnavano je. Vendar znamo postati dokaj samozaverovani, da počnemo vse kar lahko počnemo, tako da ponovno koristi kakšen šok iz okolice, da bi se dalo še kaj urediti. Obnova je lahko na slabše. Šola je institucionalizirana provokatilnica. Nenehno bombandira. Večina nas upa, da na boljše. Druga korist provokacije je v transdružbenosti. Kot omenjeno se radi zabakediramo sami vase ali manjše skupnosti. Provokacija lahko deluje kot inspiracija oz. navdih. Ni jasno, če bo, vendar na nekatere tako deluje. Tudi kadar sami ne bi mogli ali si ne bi upali, vnese nove vsebine. Neslutene ali nepojmljive načine mišljenja in obnašanja. Dobesedno omogoči nov način razmišljanja, vendar le, če ji damo priložnost. Če je provokacija premočna ali če smo preveč protektivni, potem se to ne bo zgodilo. Zlom nas onemogoči, medtem ko bo premočna protektivnost vsako “drugačno” spremenila v “lažno”. Če je nekaj laž oz. narobe, potem ne more biti resnično oz. prav, če ni resnično, potem ne ogroža, dokler se ne nabere v večjih količinah.

Aljaž Božičko


Prispevek je bil vključen v Špegel: Das Ü Magazin – januar 2017