28. februar, 2017 4 minutno branje

Revolucija spolnosti

Rubrika : Ars Erotica

Čeprav smo študentje premladi, da bi se lahko spominjali razburljive seksualne revolucije, z začetkom v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, nam je vsem jasno, da bi brez nje danes na zahodu živeli popolnoma drugače. Gibanje je potekalo sočasno z mnogimi drugimi družbenimi gibanji po Evropi in ZDA, vsa so se organizirano upirala obstoječemu družbenemu stanju, ki je bil takrat še tesno obarvan s krščanskimi vrednotami in normami ter patriarhalno ureditvijo. Vojne in nasploh družbene neenakosti po svetu so v mladih takrat vzbujale občutke krivde, posledično dvome v zahodnjaško dvojno moralo. Razcvet potrošniške družbe jim je vsiljeval nove norme, svoboda izbire pa jih je bolj omejevala kot karkoli drugega. Nikakor ne gre le za čase spolnega osvobajanja, upirali so se tradicionalnemu življenjskemu slogu, krščanskim vrednotam in normam in nasploh prevladujoči ideologiji. Osvobajanje je potekalo na več  nivojih in v različnih pozicijah, včasih celo z žensko na vrhu. Ženske so se praktično popolnoma osamosvojile, kar je razvidno iz upada zakonskih zvez, (ki so temeljile na podrejenosti in odvisnosti ženske) in pojava »rekreacijskega seksa« oz. medosebnega odnosa, temelječega zgolj na medsebojnem zadovoljevanju spolnih potreb, kar niti nujno ne vključuje prijateljstva, je pa najbrž prvič v zgodovini, da se lahko tudi ženska nediskriminirano zgolj prepušča  užitkom, brez namena serijskega rojevanja otrok ali  iz ekonomskih razlogov. Revolucija pa ni izboljšala le družbenega položaja žensk, odprla je vrata LGBT skupnosti, legalizirala je splav in uredila kontracepcijo ter jo naredila dostopno javnosti, detabuizirala je marsikatero prej sporno vedenje. A pri vsem tem se moramo vprašati: kje smo danes, pol stoletja po tem? Koliko se je od takrat res spremenilo?

Spolnost in vse kar z njo pride je v prvi vrsti socialni konstrukt in kot tak za razumevanje zahteva zavedanje o danem prostoru in času. Drugače povedano, kdo nam vlada, kakšen je sistem, katero ideologijo nam vcepljajo. Smo otroci kapitalizma, neoliberalizma. Potrošniška kultura je edina, ki jo res poznamo. Zavedati se moramo dejstva, da gre za sistem, ki temelji na navidezni svobodi. Svobodi izbire in diktaturi užitka. Tak sistem si lahko prilasti vse – še tisto, kar je v svojem temelju proti njemu. Zelo, če ne najbolj, je to očitno pri umetnosti, ki je postala del tega sistema, ki ga vodi želja po dobičku. Družbenokritični, samozavedni in osveščeni glasbeniki, ki v vseh pesmih opevajo mir in ljubezen, nasprotujejo kapitalizmu in potrošništvu, nastopajo na odrih razprodanih aren in uživajo v sadovih tistega kar pljuvajo, sadove pa je porodilo ravno njihovo pljuvanje. Neoliberalizem se širi nad vse in deluje, tako da če se mu res hočeš upreti je danes edini način, da izgineš, da se preprosto odstraniš. Lahko bi rekli, da iz kontrakultur dela subkulture, nato pa vzpostavi cel trg z ponudbami za njih.

Podobno se je razvila oz. spreobrnila seksualna revolucija. Ljudje svoje spolnosti niso več zgolj doživljali – postala je bistven del njihovega »pravega jaza«, neločljiv del njihove osebnosti, nekaj kar je bilo treba preučiti in do potankosti definirati, da so se lahko popredalčkali po skupinah, katerim najbolj ustrezamo. Po tem, ko so se vsi popredalčkali in začeli uživati novo svobodo s svojimi novimi »pravimi jazi« jih je kaj kmalu streznila epidemija virusa HIV – spolnost je hitro spet postala nekaj, kar je bilo treba regulirati in medikalizirati. Pod vplivom tega je spolnost postala prava znanost – tako kot so demistificirali svet in nadomestili religijo z znanostjo so storili s spolnostjo. Vzeli so ji čar. Po tem ko so »znormalizirali« in detabuizirali vsaj nekatere aspekte spolnosti, so jo takoj začeli spet regulirati, medikalizirati, iz nje so naredili znanost, to znanost pa pod krinko »nujnosti« vsiljujejo vsem že od mladih let naprej. Pravijo, da je zdrava spolna vzgoja pomembna. Ko se naučimo kako varno seksati (brez nezaželenih nosečnosti in spolnih bolezni), nas naučijo, da je poleg hiše in službe to tisto, za kar živimo. Danes praktično nisi več normalen, če nisi tehnično izpiljen porno igralec, ki je glede svoje spolnosti odprt, samozavesten in predvsem zgovoren. Na trenutke se celo zazdi, da vsi napihujejo svoje užitke; mnogo raziskav namreč dokazuje, da se sploh ženskam, ki so izkušene, spolno osveščene in so zamenjale že več spolnih partnerjev nobena spolna izkušnja ni zdela posebej vznemirljiva. Če je to res, kako lahko potem drži, da z vidika spolnosti živimo v najboljših časih, če pa je ravno spolnost postala neka rutina, socialna veščina in nuja – omejena s svojim trgom, do potankosti preučena in popredalčkana. Takšna svoboda ni nič drugega kot represija, diktatura.

V tej rubriki, ki smo jo poimenovali Ars Erotica (umetnost spolnosti, po Foucaultovi teoriji), se bomo ukvarjali predvsem s tem kako si je kapitalizem prilastil gibanje, ki je bilo proti njemu, ter z njim naredil to kar dela najbolje – izkoristil in opral množico ljudi. Zanimale nas bodo vrednote in norme, ki so nam bile vcepljene preko načina diskurza, ki ga uporabljamo ter kakšne so posledice demistifikacije spolnosti in kako se jim izogniti. Današnje stanje tu bomo seveda tudi primerjali z različnimi kulturami iz različnih časov. Rubrika ni namenjena »easily offended« publiki. Tabujev ni, incest is wincest anyway. Če iščete nasvete glede oralnega zadovoljevanja ste na napačnem mestu. Tu poteka tiha revolucija, revolucija na ideološkem nivoju – revolucija, ki se lahko začne le tako kot v slavljenih šestdesetih, revolucija spolnosti.

Marija Glavaš


Prispevek je bil vključen v Špegel: Das Ü Magazin – januar 2017