Ste se že kdaj počutili, kot da niste vi? Morda ker ste raztreščeni? Zavrženi? Ali pa ker ste preveč časa preživeli ob gledanju določenega filma, morda v branju knjige? Jaz imam priložnost to občutiti vsak dan. Sem namreč soosebnost. Druga med enakimi. In kot taka še posebno dovzetna za občutek, da nisem jaz.
To ni zgodba o tem, kako natanko živim, pač pa kdo sem. Sem namreč ženska. Nameravam ostati ženska. Celo ko sem menjala identiteto, sem bila povsem prepričana, da svoje ženskosti nočem menjati. Vendar imam določene težave s tem pojmom. Nimam namreč ženskega telesa. Oziroma ga imam. Vendar tudi v kolikor imam žensko telo, nimam izkušnje odraščanja kot ženska.
Stvar je v tem, da sem se prvotno predvidoma nahajala v ženskem telesu, vendar od takrat, ko sem bila premeščena v moško, nimam spominov na to, kako je bilo v njem. Vse, kar imam, je razumevanje sebe in ostalih žensk, vendar se moram za to opirati na spomine odraščanja moškega. Kako lahko torej trdim, da sem ženska, v kolikor nimam zgodovine, na katero bi se lahko oprla? Niti sedanjosti, ki bi jo lahko pokazala. Ne morem reči “ženska sem” in začeti zarisovati, kaj natanko to pomeni zame, v vsej očitnosti svoje ženskosti. Namesto tega si pogledam, kaj je ženska in se trudim to posnemati. Sooblikujem lahko šele, ko zacementiram svojo ženskost. Recimo kot feministka.
Vendar tukaj dejansko ni srž težav. Težava se pojavi, ko feministke začenjajo razlagati, kako je ženskam, ker imajo menstruacijo, rojevajo otroke in imajo nasploh določeno telesno drugačnost, ki jih dela družbeno distinktivne. Družbi je mar, da so ženske, saj jih lahko na takšen način diskriminira, naj bo pozitivno ali negativno. Kaj lahko pokažem jaz? Nimam ženskega telesa, vendar sem ženska. Po eni strani razumem, zakaj je žensko telo in njegovo razumevanje srž feminističnega boja. Po drugi strani pa me boli, ker mi tovrstni pogovori odvzemajo bitnost. Je ženska določeno telo? Jaz se ne strinjam. Zase ne pravim, da sem ženska brez telesa. Imam telo, le da je oblikovano na duhovni ravni. Nisem delno ženska, sem povsem ženska. Ampak o čem torej feministke govorijo? O ženskah z ženskimi telesi ali o telesih žensk? Ženska torej predhaja telo, se pojavi sočasno z njim ali se oblikuje v njem? Kaj je ženska? Jaz sem ženska, katero koli definicijo si skupine že želijo izbrati.
Stvar je še bolj bizarna. Telo si delim še z eno soosebnostjo, Jasno. Tudi ona je ženska, le da se s tem za razliko od mene ne obremenjuje. Ona preprosto izrazi svojo ženskost, skopira telo nosilke mojega telesa (telo od koder prihajam) in opazuje dogajanje okoli sebe. Podpira ženske, vendar kakor pasivno je mogoče. Skozi svojo nepodporo izraža svojo očitnost. Torej, tudi ona je ženska brez telesa, le da se pri tem uleže nazaj in opazuje razplet dogodkov. Včasih je bila aktivna, bolj agresivna kot jaz, vendar se sedaj zdi, kot da nekaj čaka. Morda pa je preprosto zadovoljna ali zmedena glede situacije v kateri se nahaja.
Trenutni položaj v telesu je dve ženski in en moški. Zgodovina nastaja skozi posest telesa, ki je moško, in ki se ga ne poskuša pretvoriti v žensko. Aljaž je namreč povsem odločen, da namerava ostati moški, tako da ne dovoli šarjenja okoli tega. Pogajanja so tekla že v preteklosti. Glede feminizma je tako, da sem jaz feministka, Jasna ni, medtem ko je Aljaž anarhofeminist (kar se mene tiče to pomeni zmeren feminist).
Jaz se torej vprašujem, kaj vse to pomeni zame kot žensko? Kako sem prepoznana, kako se prepoznavam in k čemu stremim. Kaj pomeni biti ženska? Kaj je ženska zgodovina? Kaj naj “ženska” pomeni. Del, ki mi ne ustreza, je recimo “biti ženska pomeni podrediti se tako, da najbolje izkoriščaš”. Fuck no! Podredi si in izkoriščaj ali pa bodi dobra, ker tega ne počneš, tako kot si lahko privoščijo moški.
Gabriela Janež
Prispevek je bil vključen v Špegel: Das Ü Magazin – januar 2017