28. februar, 2017 13 minutno branje

Zagonetnost proženstvenosti

Rubrika : Ženka Glavo

Za vsako bolezen rožca raste, pravi star slovenski
pregovor. Kaj pa za vsako situacijo feministična reakcija?
Na različne situacije je potrebno različno odreagirati,
pogosto na več načinov hkrati, sicer se lahko hitro znajdemo
pred vprašanjem: “Kaj pa je sploh narobe“?


V zadnjem času sem veliko opazovala in preizkušala feminizem. Veliko se še imam za naučiti, vendar sem prispela do zanimivega opažanja. Slednje ni za ali proti feminizmu, je pa refleksija na njegovo pojavnost in razvoj, tako nasploh kot znotraj posameznika.

Menim namreč, da v feminizmu pogosto prihaja do napak. Napak je veliko, saj je izziv feminizma gromozanski. Ne želim obsojati teh napak, saj se mi zdijo dokaj samoumevne, dokler se ne sprijaznimo z njimi in dokler jih poskušamo uspešno nasloviti. Želela bi torej nasloviti posebno skupino napak. Želela bi nakazati, kako jo razrešiti.

Razlogov za ta članek z moje strani je veliko, vendar je najbolj trenutno pereča travma iskanja feminističnih filmov. Iskala sem feministične animeje, vendar sem namesto tega pogosto naletela na seksualne animeje. S tem želim izraziti, da so se resda naslonili ob idejo feminizma, vendar so dejansko izpostavljali vprašanje spola, ne ženstvenosti. Po navadi se je to zgodilo skozi igro vlog, kjer se ženska preobleče v moškega ali moški v žensko. Razlogi variirajo, od vprašanja sprejetosti v spolno ekskluzivne skupine, do spolne rekategorizacije, lahko pa kar zaradi spolne indiference. Ampak, kot omenjeno, težko dobiš občutek, da gre za feministične teme. Feminizem je vendar nekaj drugega kot razlika med spolno statično in spolno dinamično družbo. Feminizma ne gre mešati z njegovimi sredstvi deregulacije in kasneje reregulacije obstoječih spolnih normativov. Feminizem mora v prvi vrsti ostati cilj, ne sredstvo, sicer znajo vpleteni pozabiti, zakaj so se sploh začeli zanimati za sredstva denaturaliziranja.

To sem najbolje čutila ob filmih, ki niso bili feministični, vendar tudi niso bili jasno seksistični. Primer seksističnega animeja je No Game No Life. Primer neseksističnega animeja je Your Lie in the April. V enem primeru ni težko pokazati, zakaj natanko je težava, da je seksističen. Narejen je za moško publiko, kar je razvidno iz njegove postavitve in opolnomočenja glavnih moških likov in ponovljivega popredmetenja, polastninjenja, poneumljanja, infantilizacije in subjektivacije ženskih likov. Vendar je po svoje, četudi povsem drugače, seksističen tudi Your Lie in the April, skozi naturalizacijo in idealizacijo nekaterih vlog, ki jih feminizem kritizira. Takšen anime torej lahko prav tako obtožimo seksizma, vendar drastično drugače. Jasno je, da se je trudil uravnati karakterje, prav tako se je trudil preseči njihove vloge. Ženska je vir in kreator inspiracije, umetnosti in življenjske energije. Kot takšna je predstavljena kot ideal in vzor moškemu liku. Seksističen torej ni v svojem nedostojanstvenem, ponižujočem ali zanemarjajočem prikazovanju ženskih likov, pač pa idealiziranem prikazu vlog, ki so še vedno ne dovolj feministične. Če nekoliko radikaliziram, je razlika med spregledano prostitutko in opaženo prostitutko. Vsekakor je mnogo bolje, da je opažena, vendar ni zato nič manj prostitutka. Your Lie in the April torej naredi mnogo več kot to samo “opazi”, vendar mnogo manj, kot bi bilo potrebno za feminističen film, pri čemer ustvari povsem nevmesen občutek “dovolj”. Da je to tisto, za kar naj bi si prizadevali in ne nekaj več. Več od spregledanosti, a drastično manj od razrešitve. Vloge niso problematizirane, pač pa idealizirane. Če ponovno radikaliziram s primerjavo; seksizem se je odpravil skozi idealizacijo prostitucije, namesto skozi reorganizacijo družbe. To seveda ni nič posebnega. Filmi, ki zapopadejo to temo, so redki.

O tem govorim, ko govorim o težavi proženstvenosti. No Game No Life in Your Lie in the April sta morda oba nefeministična in po svoje seksistična, vendar si zaslužita povsem drugačne obravnave, da bi lahko razumeli, kaj natanko je narobe z njima. V kolikor tega ne storimo, lahko pridemo skozi feminizem do usodne napake skozi sklep “vsi animeji so isti”, kar je le korak od “vsi filmi so isti” ali kar “vsi moški so isti”, kar se lahko zelo hitro razširi v “vsi spoli so isti”, kakor hitro ugotovimo, da obstajajo ženske, ki postavijo vprašanje “Kaj pa je s tem narobe?”. V tistem trenutku se naša nevednost lahko spremeni v nadutost ali pa kar občutek nesposobnosti, saj problem postane prevelik, da bi ga še vedno lahko uspešno razrešili, ne da bi opustili svojo “majhno” poenostavitev sveta. Namesto, da bi si že na začetku priznali, da imamo opravka z izredno kompleksnim in obširnim problemom, nas problem sedaj zadane z vso svojo mogočnostjo v najmanj primernem trenutku. Moje besedilo želi torej nakazati, kako se problemu poenostavljanja izogniti, vendar priznavam, da slednje tudi meno rado povzroča težave, saj je izredno privlačno.

Izvedla bom kategorizacijo. Lahko izvedete svojo, vendar je pošteno, če svoje besede podkrepim s primerom razvrščanja. Kategorizacija je en način, kako za hip odvrniti poenostavljanje. Nekaj takega, kot če bi vse vrste bolezni, infekcij, poškodb, okvar in malignih tvorb zdravili z isto škatlico tablet proti gripi ali pa bi ljudi “za vsak primer” brez razlike poslali kar na kemoterapijo. Nato bi začeli razvrščati bolezni in jim pripisovati različna zdravila. Vendar bi storili usodno napako, če ne bi predvideli, da smo morebiti kakšno izpustili, pomanjkljivo kategorizirali, ali da bodo sčasoma preprosto nastale nove bolezni, ki bodo zahtevale nove kategorije.

Naturalizacija zatiranih

Dodeljevanje vlog. Ne obstajajo samoumevne ali naravne vloge, pač pa so slednje vselej naturalizirane. Ko enkrat obstajajo, obstajajo. Feminizem se mora osredotočiti na družbeno organizacijo in prepoznati vloge, ki ženske trajno ohranjajo v podrejenem in depriviligiranem, po navadi pa kar izkoriščenem, položaju. Govorimo o položajih, ki so bolj ranljivi od ostalih. Položaji, v katerih se stalno pojavlja manj priložnosti in več krivic. Konec dneva nas zanima, kdo je uspel kaj doseči. Ugotovimo lahko, da morajo ženske vložiti v iste dosežke več truda ali pa so jim isti dosežki stalno odmaknjeni. Prav tako lahko ugotovimo, da so vselej znova bolj izkoriščene. Ne govorimo o specifičnih ženskah, pač pa o vlogah. O vlogah, ki so mišljene za ženske. Ženske niso edine, ki so izkoriščene, vendar je potrebno prepoznati, da je večini trajno dodeljena vsaj ena od depriviligiranih vlog, kar je povezano z njihovo ženstvenostjo. Tudi v kolikor do izkoriščanja ne prihaja ali pa je ženska celo v na videz privilegiranem položaju, je potrebno prepoznati, da je ranljivost večja. Ne le, da jo to sili v obnavljanje ranljivih vlog, pač pa se tudi poveča možnost ostalih vlog, da so “dobre”, ker ne izkoristijo svoje prednosti, torej ne izkoriščajo ali ker imajo več možnosti, da z minimalnim tveganjem pomagajo ranljivi vlogi. To je nesprejemljivo. Feminizem se mora potruditi, locirati in odpraviti ter zamenjati vloge, ki so tako razporejene v relaciji do ženskosti, kot del svoje misije. Zelo pomembno je, da se pri tem ne bori proti samemu zatiranju, pač pa le vlogam, ki so prepoznane. V kolikor se temi pomešata, potem se zna zgoditi, da lahko privilegirani nakažejo, da se zatiranje vselej ne dogaja, torej ni težav. Težave so, vendar jih je potrebno iskati na pravem mestu. Zatiranje in vloge sta preprosto ločeni temi, kljub njuni pojavni vzajemnosti.

Naturalizacija zatiranja

Določanje odnosov. Ne obstajajo samoumevni ali naravni odnosi, pač pa so vselej naturalizirani. Obstajajo logični odnosi, torej odnosi, ki se skladajo s predpostavkami. Predstavljajte si razliko med “seveda jo je udaril, saj ga je razjezila” in “seveda se je porezal, saj ga je razjezila”. V vsakem primeru gre za logično zaporedje, vendar so predpostavke o samoumevnem drugačne. V enem primeru se moški odzove kot agresor nad vir stresa, v drugem pa stres usmeri vase. Je samoumevno kriv on ali nekdo drug? Ko torej govorimo o odnosih, govorimo o družbenih predstavah o tem, kako naj bi ljudje delovali, tako glede tega, kako naj se vedejo primerno, kot katera odstopanja si lahko privoščijo pod katerimi pogoji. Te predstave so namenjene usmerjanju človekovega vedenja in so stvari, o katerih smo podučeni, kadar ne delujemo v skladu s pričakovanji, sicer pa smo deležni neodobravanja in agresije soudeleženih. To se ureja skozi kurikulume, zakone, normative, rituale, arhetipe in ostale predstave, ki usmerjajo naše delovanje. Feminizem mora torej prepoznati vzorce delovanja, ki ženske vselej znova potiskajo v depriviligirane položaje, jih izkoriščajo ali kako drugače zatirajo. Paziti mora, da tovrstnega delovanja ne pomeša s specifičnimi primeri. Specifični primeri sicer služijo za prepoznavo vzorcev in trendov, vendar so specifični. Razlikovati moramo med tem, ali želimo preprečiti določen način delovanja med ljudmi in ali želimo nasloviti točno določen pojav zatiranja. V kolikor nismo sposobni ločiti med tema dvema, se zlahka zgodi, da ne moremo razložiti vpletenosti nekoga, ki sicer resda ni ničesar konkretnega “storil”, vendar je pristal oz. ni nasprotoval ureditvi, ki zatiranje razume kot smiselno, logično ali kako drugače samoumevno. Je on s svojim strinjanjem del te ureditve, tako da ne z dejanji, pač pa s pristankom prispeva k njej ali je tudi sam zatrt? Samoumevnost dejanja in dejanje samo, je torej potrebno ločiti med seboj.

Nasilje nad zatiranimi

Ekscese je potrebno nasloviti kakor se dogodijo. Potrebno je prepoznati nezaželene in neprimerne oblike delovanja, kakor tudi primerne. Pri tem se ne sme pozabiti določiti, katere oblike so bile razumljene kot irelevantne oz. katere je smiselno pojmovati kot take. Feminizem mora biti torej efektiven. Ne sme se zadovoljiti s prepoznavo in nasprotovanjem vzorcem in vlogam, pač pa mora naslavljati tudi konkretne primere, ločene od družbe, s čimer lahko nakaže tako zakaj natanko in pod katerimi pogoji so nekatere prakse neprimerne, kot katere so primerne. S tem je sposoben narediti situacijsko evaluacijo, ki intervenira in popravi neželeno. Vendar je več od tega. V kolikor naturalizacija zatiranja vzpostavi prakse primernega zatiralskega vedenja, predstavlja obravnava nasilja odpravljanje posledic. Ne naslovi torej problema direktno na način preprečitve, vendar se ne sprijazni z dejanjem in neposredno preide v reševanje posledic. Kljub temu je tovrstna pozicija boljša od ničesar. Nakaže, da obstaja sposobnost in pripravljenost njihovega reševanja. Storilec torej ne obremeni le zatiranega, pač pa tudi oskrbovalca. Njegova škoda družbi se drastično poveča, kakor bolj je družba voljna odpraviti posledice njegovega dejanja. Najbolj efektivno je seveda posledice preprečiti skozi neposredno intervencijo, kar storilcu onemogoči izražanje identitete, s tem pa neposredno povzroča njen razkroj. Kot omenjeno naslovitve nasilja ni smiselno mešati z večino drugih pristopov, sicer se nam lahko hitro zgodi, da se začnemo ukvarjati z družbo in spregledamo, da je storilec tako pojaven kot vselej in del te družbe. Ni torej narobe nasloviti družbe, narobe je opravičiti storilca z okoljem, v katerem se nahaja. V kolikor storilca infantiliziramo, ga ne le razbremenimo njegove odgovornosti, pač pa tudi njegove sposobnosti, da bi ravnal drugače za vse nadaljnje primere. To je nevarno za vse potencialne žrtve, kar bo vsako žrtev odvrnilo od tega, da bi iskala našo pomoč, saj ste pravkar razrešili storilca njegove odgovornosti do žrtve. Pri tem ne mislim samo moških, tudi ženska si recimo ne sme privoščiti nasilja nad žensko, v kolikor je do nasilja prišlo, ker je žrtev ženska, in s tem kot zatirana ena od lažjih žrtev od koga drugega. Noben družbeni sistem, niti feminizem, si ne sme privoščiti opravičevanja storilca z družbenimi okoliščinami, saj opravičevanje pove, da na ravni delovanja pristaja v okoliščine.

Romantiziranje konflikta

Idealizacija trenja onemogoči razreševanje. Predstavljajte si razliko med dvema muzejema. Oba sta odprta za javnost, z natanko enakimi muzejskimi eksponati, le da je eden namenjen popisu preteklosti, drugi pa opevanju preteklosti. Ni težko ugotoviti, da v kolikor sedanjost pretvorimo v zgodovinski konflikt, se bodo pojavili ljudje, ki bodo želeli “ohraniti eksponat”, namesto da bi ga le “popisali”. S tem bodo obdržali nekaj, kar bi se prej ko slej razgradilo v zgodovini. Sedaj bo zasidrano trdno v sedanjost. To predstavlja težavo, saj se bomo potemtakem vselej znova vračali k temu konfliktu in ga vselej znova obujali ter vselej znova reševali, vendar ga bomo hkrati ohranjali tako, da ne bomo romantizirali tudi rešitev zanj. Tako bo konflikt ostal, rešitve pa bodo vedno znova izbrisane in umaknjene, da bi mu olajšale ohranitev. Ne moreš ohranjati “svetle točke”, če je ves svet “svetla točka”. S tem, ko je konflikt romantiziran kot prednostni, se preprosto uničijo vse ostale pojavnosti, ki ga razrešujejo. Feminizem mora prepoznati nevarnosti tovrstnega oblikovanja zgodovinskega pogleda ter omogočiti rešitvam, da se prav tako kot konflikt ohranijo in s tem razrešijo konflikt skozi prihod novih pojavnosti, ki se lahko pojavijo šele z umikom že obstoječega. Če človek vse življenje živi isti konflikt, se verjetno nikoli ne bo uspel razviti čez konflikt, ki zaseda del njega. Idealizacija je nevarno početje. Vendar pa ne gre za kakršnokoli obliko nasilja ali zatiranja nasploh, le občudovanje zatiranja ali poskusa upiranja nasilju, s tem pa podporo, ne zatiranju kot takemu, pač pa idealu zatiranja.

Opolnomočenje zatiranih

Del feminizma se seveda ukvarja s tem, kako razreševati dano situacijo in proti čemu naj bi se razvijali dalje. Ta del je vsaj tako nevaren kot kateri od prejšnjih, v kolikor ga narobe naslovimo in v zadnjem času je izrazito narobe naslovljen. Skozi pojmovanje četrtega vala se feminizem spreminja iz cilja v sredstvo, kar udeležene sooči s tem, da v kolikor uspejo pridobiti možnost spremembe, naenkrat ne vedo, kaj si želijo. Vsak ima svojo idejo, vendar ne strinjanja o tistem, k čemur stremijo vsi. Drugi način, kako gredo lahko stvari narobe, je neprimerna pojavnost feminizma do vpletenih. V kolikor ljudje izgubijo interes ali zaupanje vanj, ta postane neefektiven, kar tudi je. Kaj je tisto, za kar naj bi si feminizem prizadeval? Enaka plača? Dostop do kontracepcije? Zmanjšanje nasilja nad ženskami? Kaj povezuje vse omenjene želje? Kaj je tisto, čemur so vse namenjene? Danes ne bom podala odgovora. Opozorila bi, da mora feminizem prepoznati, da ima opravka z ljudmi, ne pojmi. Ima opravka z ženskami, tudi moškimi, vendar ima hkrati opravka s telesi, ljudmi, materami, onemoglimi, zaposlenimi, meščani in nasploh ljudmi, ki so več kot le enodimenzionalni pojem. Ne more se opirati le na njihovo stalno željo po prenehanju zatiranja, sicer ne bodo imeli nobenega razloga podpreti nov sistem, kakor hitro se znebijo starega. Ni dovolj, da se strinjamo, česa ne maramo. Pomembno se je strinjati, da imamo prihodnost tudi po koncu tega sistema. Sicer se lahko zgodi najslabši scenarij. Uspe prevrat, vendar si ne uspemo priznati, da nismo zgradili tega, kar smo si želeli, kakor smo si želeli. To lahko uniči sleherno zaupanje v sistem, ki je obljubljal upanje, s tem pa vdanost v usodo. Zakaj bi poskusil, če ne morem uspeti. Naj imam vsaj toliko dostojanstva, da uspešno trpim v svojem zatiranju.

Prepoznajmo pomen ločenosti pristopov skozi multiplost situacije in uspešneje rešujmo probleme, kot obstajajo in nastajajo.

Gabriela Janež


Prispevek je bil vključen v Špegel: Das Ü Magazin – februar 2017