16. marec, 2017 10 minutno branje

Fantek ali punčka?

Rubrika : Ženka Glavo

Otrok je bil v srednjem veku nosilec greha, ki
ga je potrebno skozi disciplino ohranjati na poteh
dobrega, dokler nekega dne ni pokazal na
gospodarja in rekel »Pa saj je vendar gol«. Kdo
je ta, ki še vedno razodeva Resnico množicam?


“But he doesn’t have anything on!” cried a little child.

“Listen to the innocent one,” said the proud father.

And the people whispered among each other and repeated what the child had said. “He doesn’t have anything on. There’s a little child who says that he has nothing on.”

“He has nothing on!” shouted all the people at last.

Tako se končuje znani odstavek iz Andersenove pravljice Cesarjeva nova oblačila. Takrat ko vsi odrasli vstopijo v igro, ki jo skozi cesarja kot nosilca Resnice, goljufa zaigrata celemu cesarstvu, je otrok tisti, ki razkrinka goljufijo, s tem, ko izrazi očitno. Neoznačen otrok, kot osnovni element človeštva, nastopi kot novi nosilec Resnice, ki lahko preseže samega cesarja. Biti otrok je biti več kot gospodar. Le on je tisti, ki nam lahko predstavi stvari takšne kakršne so še preden so pokvarjene s civilizacijo. Ali pač?

Delo Cesarjeva nova oblačila je del razsvetljenskega projekta, ki otroka predstavi kot nepopisan list papirja. Izvorno materijo, ki še čaka na popis. Pri tem pretvarjanju v človeka nove dobe, projekt »pozabi« precej spoznanj, ki so mu na voljo pri oblikovanju podobe človeka. Te izbrane naključnosti sovplivajo k popačeni podobi človeka, ki se kmalu po propadu oz. priredbi projekta razvije in ohrani kot dejstvo. Pomemben element je torej otrok kot novi predstavnik Resnice.

Pozabljena sta dva dela. Takratni filozofi, ki snujejo novo pojavnost, namerno spregledajo poročila, ki se ne ujemajo z njihovimi predstavami o tem, kakšen naj bi človek bil, kar seveda ni nič novega. Tako recimo izpostavijo poročila o divjih dečkih, ki so kot otroci preživeli brez prisotnosti drugega človeka, pogosto vzgajani med živalmi. Medtem ko izpostavijo poročila o divjih dečkih, izpustijo poročila o divjih deklicah, četudi ni presenetljivo, da je njihovo število primerljivo. Kako bi vendar dekle lahko preživelo drugače, kot pod zaščito mišičastega moškega? Začuda naj bi testosteron vplival na preživetje še pred puberteto.

Kar torej dobimo na mestu nedotaknjenega otroka je ideal. Ne le, da gre za izredno družbeni »tako je primerno« (vzgoja), gre se tudi za »tako boš« (ukaz/poseg). V kolikor ob rojstvu ni povsem jasno, ali gre za fantka ali punčko, ker ima lastnosti obeh, zdravniki »popravijo« zadrego. Razlog? Morda bo imel kasneje težave. O, daj no daj, kdo mu jih bo pa povzročil in zakaj?

Vsak spol dobi svoje barve. Družina se lahko pripravi nanj z načrtovanjem sobe, v kateri bodo vsebine, ki zanimajo spol otroka. Pravila obnašanja so glede na spol drugačna. Pri fantkih je tako sprejemljiveje kazati avanturističnost, energičnost in bojevitost, medtem ko se pri dekletcih pogosteje spodbuja omikanost, poslušnost in ustrežljivost. Tudi pohvale družbe so drugačne. Gosti na obisku, bodo pri dekletu hvalili druge pojavnosti kot pri fantku. Oblačila bodo drugačna, najbolj izrazito nakazilo ženskosti je recimo krilo, ki je hkrati družbena stigma za fante. Razlika se vidi še posebno lepo za pust, ko se je sprejemljiveje obleči v drug spol. Torej kako se našemiš v drug spol? Tudi literatura za dečke in deklice je drugačna; tako tista, ki govori o njihovih vrstnikih, kot tista, ki govori o odraslih ljudeh. Stereotipska je torej razlika med aktivnim princem/junakom, ki rešuje pasivno ali kar spečo/zastrupljeno/čakajočo princesko. Vse to vpliva na naslednjo stvar, ki jo želim izpostaviti.

Otroci so najbolj sugestibilna in najbolj indoktrinirana bitja v družbi. Ok, verjetno obstajajo ljudje, ki so še bolj indoktrinirani, vendar je to bolj stvar »trajanja«. Vse, kar namreč otroka meji pred vplivom družbe je njegova sposobnost razumeti družbo. Torej, sčasoma se razvijejo jezik, občutek za prav in narobe, občutek za primerno vedenje, laganje, razlikovanje med seboj in okolico, razlikovanje med seboj in svojimi dejanji itn. Dokler nekateri od teh konceptov niso razviti, otrok nima razloga, da bi se družbi uprl. Dokler ni sposoben začeti samostojno razvijati občutek za »jaz«, nima ničesar, kar bi branil. Kot drugo nima sredstev za upor, recimo laganje. Otroci so sposobni lagati, torej načrtno zavajati, od približno petega leta dalje, lahko precej kasneje. Večina se mora po razvoju laganja nato še naučiti, kako skriti svojo vednost o tem, da lažejo. Kaj se z njimi dogaja v vmesnem času, ko niso sposobni skriti ali zagovarjati delov sebe? Indoktrinacija seveda. Dokler ni ničesar, kar bi branili, niti ničesar s čimer bi branili, sta seveda tako indoktrinacija kot sugestija najmočnejša, saj enostavno vnašata vsebine, glede na sposobnost otroka, da ustrezno absorbira. In še potem traja izredno dolgo. Družbena ura je puberteta, kjer naenkrat družba reče: »Aha, puberteta, sedaj je pa normalno, če se upre«. Še nekaj časa nato traja, da družba reče: »Sedaj ne potrebuje več skrbnikov«. Tukaj ne delam ugovora skrbnikom, delam pa ugovor na to, kako radi jih spregledamo. Izpostavljenost otroka je pravzaprav tolikšna, da skrbnik ne more ne projecirati sebe na otroka, tudi če bi to želel, kar najlepše prikažejo divji otroci. Otrok, ki je bil vzgajan med psi, bo tako deloval v skladu s pričakovanji, ki vladajo krdelu psov.

Vendar je omenjena utvara še mnogo večja od tega. Njihova pojava vpliva na našo predstavo o tem, ali sploh gre za otroke. Tako bo recimo otrok lahko označen za odraslega, v kolikor bo deloval »prezgodnje« za njegova leta ali bo »varovan kot otrok«, stereotipski »otroštvo je čas za igranje«. Najhujši od vseh je enostavni »ni otrok«. Pogosto se torej zgodi, da se otrok »ponesreči«, torej družbeno ponesreči. Če otrok ni to, kar si družba predstavlja, da naj bi otrok bil, potem to ni več otrok. Ker ni otrok, si ne zasluži zaščite oz. statusa, ki mu, kot otroku sicer pripada. Tako recimo otrok v rudniku, otrok vojak ali podobno izrazito izkoriščeni otroci sploh niso več priznani kot otroci, saj je zanje »prepozno«. Prepozno, da bi izpolnili ideal otroka. Pravzaprav ponavadi izpadejo kar otroci revežev. Ideal otroka je namenjen predvsem sloju, ki si ga lahko privošči. Srednjemu sloju. Otrok je nekaj vrednega, vendar kateri otrok? Kje in komu se je rodil? Kdo je izrazil kakšno zanimanje zanj? Je recimo na slovenskem ozemlju Slovenec ali Rom? Otrok je v tem oziru statusni simbol. Kako imeti »pravega« otroka. Pravega otroka si je potrebno privoščiti in ga primerno vzgojiti, kar bo odločilo o tem, kakšen starš si. Kaj pove o tebi, če je tvoj otrok, bog ne daj, hermafrodit, napačne spolne usmeritve, napačne vere ali napačnega političnega prepričanja? Torej, interes obstaja.

Naj se vrnem na izhodišče. V kolikor pristajamo na pogled, v katerem je otrok preddružbeno bitje, se nam hitro zna zgoditi, da nismo več sposobni opaziti, da nam otrok pogosto deluje kot ogledalo. Neposredna okolica je tista, ki najbolj sugestira nanj. Če to pozabimo, začnemo slediti zablodi. To je raven, na kateri se proizvede spol z vsemi pričakovanji, ki se spola tičejo, kar bo spremljalo otroka skozi življenje. Dekletu niso posredovani nasveti, ker ima določeno organsko strukturo, pač pa ker je dekle. Enostaven primer je prelaganje čutenja na hormonska nihanja. V podobni maniri se dekleta potisne stran od poklicev, ki niso primerni za »čustveno občutljive«. Kot naslednji korak obstaja razlika med tem, da ugotavljaš (sporna) nihanja ter na njihovi podlagi določaš primernost spola in postavitvijo jasnih smernic, ki jih je možno oceniti in izpolnjevati, s tem pa se trenirati za določeno vlogo ali poklic. Torej, vsak poklic naj bi imel funkcijo. Kako natanko naj bi biologija ženske preprečevala, da se slednja izpolnjuje in kako to urediti? Kompleksnejši je naslednji. Delodajalci se ne izogibajo potencialno nosečih žensk toliko zato, ker so potencialno noseče, torej biologija, pač pa ker morajo plačati za porodniški dopust. Če to plača država, pri tem pa univerzalno obdavči delodajalce, delodajalec nima izgube. Razumeti moramo torej, da ne gre za vprašanje ženske, pač pa za vprašanje reproduktivnih organov za čas intenzivnejšega delovanja, kar je dokaj enostavno družbeno rešiti. Trdila bi, da se raje opremo na dekle, kot na organsko strukturo, ker je organe težje izsiljevati. Maternica nima dolžnosti, da deluje, mišice nimajo dolžnosti, da rastejo in obraz nima dolžnosti, da se liči. Omenjeno so spolni ideali. Spol. Spolnost. Razmnoževanje. Ne pa bitnost. Obstoj. Organskost. Živost. Gre se za izbiro in interese, od česar so še najpomembnejše potrebe. Biopolitika bi bila torej bolj na mestu od spolne politike, v izogib zadregi spola.

Družba predhaja funkcijo. Posledica tega je, da imamo univerzalijo dekleta, ki je partikularno izredno različna. Lahko bi rekli, da dekle sploh ne obstaja, saj nobeno dekle ni univerzalija. Je nastavek, skozi katerega je mogoče na telo posredovati na partikularni način. Če namreč ne ustrezaš nastavku, ti ni pomoči in nihče ne zna posredovati. Kadar se pojaviš proti predstavi sveta posameznika, je slednji pogosto napadalno razpoložen. Ena od posledic tega je, da mora dekle najprej poskrbeti, da ustreza idealu dekleta vsaj do te mere, da je priznana kot dekle, preden ji je nudena pomoč. Dekletu je torej sugestirano, naj bo takšna, kot si jo družba želi, šele nato pa si zasluži obstajati. Vprašanje je seveda, zakaj bi dekle to moralo izpolnjevati.

Hitro nas lahko zavede, da je to, kar družba izrazi, zanjo najboljše možno. Družba pa seveda ni nikoli nevtralen izraz množice, pač pa izraz posameznikov ali skupin, ki uspejo na družbeni ravni projecirati svoje interese na preostanek. Če torej želimo spol razumeti, je torej dovolj, da pogledamo, komu najbolj koristi, in odgovor je: dokaj majhni skupini moških, ki jo brani precej večja skupina moških. Najbolj izrazita elitna organizacija kot nekdanji nosilec Resnice, je recimo Cerkev, v kateri so spoli jasno ločeni glede na pravico do oblasti. Cerkev seveda ni edina tovrstna elita, vendar je imela oblast precejšni del zgodovine oz. še vedno sugestira izredno velikemu številu ljudi. Prav tako opazni so interesi podjetij, ki želijo kot nujne za idealno podobo predstaviti svoje izdelke. To podobo je običajno potrebno vsaj prirediti, če ne kar ustvariti. Šele socialističen projekt uspe podreti servilnost ženske vloge, vendar to enostavno zato, ker za razliko od prejšnjih sistemov zanjo nima predvidene vloge. Če je ženska v Cerkvi reproduktivna enota in v kapitalizmu oskrbovalno-reproduktivna-potrošna-sekundarno-produktivna enota, je v socializmu delavsko-reproduktivna enota. Ker je delavka, ima pravico se ločiti od svoje reproduktivnosti, ki jo v zameno za njeno delo začne prevzemati nase država, ki ima dejansko interes v reprodukciji.

Sedaj, ko je to urejeno, postavitev ni niti samoumevna, niti nujno zaželena. Pravzaprav nismo več v socializmu, zaključil se je že pred leti. Smo ponovno v kapitalizmu in družba se spet prilagaja vanj. V luči tega je pomembno prepoznati, da se bo, oz. se je že kar takoj s prehodom, začelo izgubljati znanje, ustvarjeno za čas socializma o tem, kakšna je primerna ženska oz. kakšen odnos naj ima do ženske možki.

Vendar še pred samim vprašanjem feminizma, vprašanje spola. Fantek ali punčka? Kaj je fantek in kaj je punčka? Pazite, da se ne zmotite pri odgovarjanju, vendar kar koli odgovorite, nekomu boste šli v nos. Torej, koga si želite najmanj razjeziti? Podpornike boste v njihovi vdanosti sebi in hegemonu verjetno zmotili še veliko preden vas opazi.

Gabriela Janež


Prispevek je bil vključen v Špegel: Das Ü Magazin – marec 2017