22. marec, 2017 7 minutno branje

Zgodilo se je v prihodnosti

Rubrika : EgoTrip

Poznate »če bi le lahko ravnal drugače«? Kaj če
bi dobili priložnost. Bi ravnali drugače? Ne gre
le za nostalgijo nad dokončnostjo odločitev, pač
pa za psihologijo, ki vsako odločitev spremlja.
Kako način dojemanja sveta vpliva na odločitve?


Dogodki, ki njih ni, pogosto določajo naša dejanja. Vsi časi se dogajajo v sedanjosti, ki ne nastopa kot trenutek, pač pa kot trajanje. To nas zna zavesti, da imamo opravka s sedanjostjo, preteklostjo ali prihodnostjo. Načeloma ja. Dogovorili smo se, da je temu tako, tako da temu je tako. Dovolj je dogovor s samim seboj. Spoznanje. Razumevanje. Vendar, kako lahko živimo z zavestjo o dogajanju, ki ga ni, pa vendar je?

Zelo kliše scenarij za časovni stroj je človek, ki potuje v preteklost in ubije Hitlerja, preden se razvije v Hitlerja, kot ga piše zgodovina. Morda ubije kar njegovo babico v rosnih letih. Ni pomembno. Vprašanje je, kaj bi si tovrsten človek mislil. Ja, raznorazno, vendar me zanima možnost ene misli. Praznina. Nerazumevanje. Osamljenost. Kako naj razloži ljudem, kaj se ni zgodilo?

Vsaj ne na njemu poznan način. Hitler je bil sponzoriran, gotovo bi ga lahko nadomestil kdo drug, ki ga je bilo potrebno istočasno zatolči. Odstraniti konkurenco.

Mimo tega, nazaj na misli. Kako ljudem razložiti dogodek, ki ga ni? Tako kot mi živijo v svetu, ki ga obvladujejo preteklost, sedanjost in prihodnost. Vse izven tega sveta ne obstaja. Vsaj za njih ne. To je težava našega razumevanja obstoja. Kako ljudem obrazložiti stvari, ki se niso zgodile, ki se ne dogajajo ali se ne bodo zgodile? Večino časa so tovrstne vsebine znosne. Sanje, znanstvena fantastika, fantazije, prividi, zmote, zatrtosti, čutenja. Stvari, ki jih ni in večino časa ne predstavljajo večjega pomena za našo identiteto ali celo osebnost. Brez težav se lahko nasmehnemo njihovemu neobstoju. Vendar vsake toliko pridejo vsebine, ki se nas dotikajo ali so zelo vplivale na nas, ki so postavile temelje ali vsaj smernice delom našega življenja. Kako naj mirno rečemo, da ne obstajajo?

In to niti ni največja težava vsakdana. Tovrsten pogled ponotranjimo šele, ko se življenje spremeni v zgodbo. Ko se nam zazdi, da preteklost, sedanjost in prihodnost obstajajo brez naše prisotnosti. Vse skupaj postane zgodba, ki se nalaga. Vse več je je. Skrbi, da smo trdno zasidrani v ta svet. Da imamo vselej dovolj identitete, ki je zasidrana v dogodkih, ki obstajajo.

Vendar pa doživljanje ni zgodba. Zgodba je kot knjiga. Celotna je, ko je zaprta. Ko jo odpremo, lahko listamo posamične strani in še takrat lahko hkrati beremo le posamične dele strani, nezmožni biti stalno prisotni povsod. Zelo težko je biti hkrati prisoten v vsej prihodnosti, sedanjosti in preteklosti. Niti v enem od teh časov nismo sposobni povsem živeti, kaj šele v večih. Omejeni smo s svojo zaznavo. Ponavadi le en spomin na enkrat, eno predvidevanje naenkrat, eno doživljanje naenkrat. Kot kamera, ki ima le en objektiv.

In vsake toliko se nam zgodi, da našo pozornost zaobjamejo dogodki, ki ne obstajajo. Morda pa obstajajo za nas, vendar ne za ostale? Kako obrazložiti prisotnost nečesa, o čemer je možno logično skleniti, da ne obstaja? Pravzaprav, če obstaja, mar potem svet ne obstaja? Naj porušimo logiko sveta, da bi lahko obstajal neobstoječi dogodek? Ne. Lažje je, če ne obstaja dogodek, svet in družba, pa ostaneta ista. Ne povsem ista, saj se ne moreta upirati trajanju, vendar to je debata za drugo temo.

Ko se začnejo vrstiti dogodki, ki ne obstajajo, in ko ti dogodki začnejo sestavljati trajanje osebe, se ta oseba zave, da ne obstaja. Ne govorim o konkretnem izginotju. Govorim o tem, da njeno identiteto, njeno osebnost in njeno življenje začnejo sestavljati vsebine, ki ne obstajajo. Če obstajajo za njo, pa vsaj ne obstajajo za svet. Oseba spoznava, da se vse bolj pogreza v stanje, v katerem ne more več zatrdno reči, da obstaja, saj ne obstaja nič, kar jo zatrdno sestavlja oz. kar doživlja. Stanje groze, stanje nemoči ali pa trenutek pred zlomom. Veliko je reakcij in večina je travmatičnih. Osebno me ta občutek navdušuje že leta.

Začelo se je z vprašanjem v enem od mojih esejev, takrat v precej drugačni obliki. Če bi se Rimsko cesarstvo zavedalo svojega propada. Če bi imelo vpogled v prihodnost. Bi lahko svoj propad preprečilo?

Moj odgovor je, da verjetno ja, vsaj tisti propad. Vendar morda ne. Kajti to je uvod v travmo. Zavest o ogromnem dogodku, ki ga ni. Propad cesarstva. Nikoli se ni zgodil. Preprečen je bil. Dogodek, ki ga ni. Travma prisotnim. Morda vpleteni ne bi bili pripravljeni preprečiti propada, dokler ga je še bilo mogoče, ker bi se zavedali, kaj pride po tem, ko propad preprečijo. Večina od njih bi verjetno nehala obstajati. Dogodek, ki ne obstaja, bi prepredel njihova življenja. Bi se svet zlomil zanje? Bi jim dopustil, da obstajajo oni, četudi se mora v zameno žrtvovati svet? Ljudje ravnamo na mnoge načine. Ne vem, kako bi ravnali. Verjetno bi se našel kdo, ki bi sprejel tveganje.

Z istim problemom se soočamo mi. Kako pogosto se izognemo dogodkom, ki ne obstajajo? Kako pogosto raje zanikamo dogodek, kot se pripravimo na konfrontacijo s svetom? Še ena debata za kdaj drugič je, kako pogosto smo pripravljeni neobstoječe zamenjati za obstoječe, ker se bojimo sveta.

Med samoanalizo v zadnjem času sem opazil, da zna napoved prihodnosti povsem uničiti taisto prihodnost. Morda jo le prizadene, vendar jo pogosto povsem razcefra, tako da se ni več sposobna pojaviti. Temu cefranju sledi travma. Morda je bolje, da se tovrstna prihodnost ni zgodila, vendar kako naj pojasnim, kaj se ni zgodilo? Prihodnost, ki ne obstaja? Kako naj pojasnim, da me sestavlja neobstoječi dogodek? Posledično te zna rešitev problema privesti na rob osebne krize, šibkejše verjetno lahko pahne čez. Posledično se pojavi vprašanje, če nas sedanje razumevanje časa morda ne spodbuja, da se podredimo teku dogodkov. Spoznal sem, da imamo v življenju ljudje ogromno situacij, kjer smo sposobni povsem razcefrati naše razumevanje sveta, preprosto s tem, da predvidimo in se upremo teku dogodkov. Ponavadi tako, da se začnemo odločati drugače. Podobno nas lahko napoved prihodnosti cementira, saj postane del nas. Podzavestno ali zavestno se začnemo truditi zanjo. Vendar vselej je pomembno, kam usmerjamo energijo. Kateri prihodnosti namenimo dovolj energije, da se izrazi. Ne morem premakniti gore, vendar lahko premaknem skalo. Vselej pridemo do vprašanja, kaj bomo počeli z energijo, življenjem, ki nam je na razpolago? V tem besedilu se sicer osredotočam na izhod iz determiniranega propada. Ne morem reči, da je to nekaj dobrega. Tovrstno delovanje nima preteklosti in ga je posledično težko oceniti. Edina ocena je mogoča na podlagi tega, kaj naj bi preprečevalo. Lahko nas uniči. Pa vendar, tudi življenje, kot ga živimo, nas lahko kadarkoli uniči. Torej, ali nas sedanje pojmovanje časa determinira? Ali nas dela predvidljive? Ali nas dela ukleščene? Ali nas dela ujete? Ali nas varuje? Kletka je prepreka. Kdo jo je sposoben prečiti, če je mi nismo? Kdo ostaja zunaj? Vendar je tudi to že sekundarna tema.

Dejansko vprašanje je, kako poskrbeti, da bodo dogodki, ki jih ni, začeli obstajati. S tem bi popustil strah pred dogodki, ki jih ni. S tem bi se več ljudi opogumilo in poskusilo spremeniti determinacijo življenja. Tisti, ki to počnejo s strahom, bi poskusili vplivati na svoje življenje več kot sedaj. Ne pravim, da je to dobro. Vendar če predpostavimo, da bi si taisti ljudje prizadevali za nekaj dobrega ali se vsaj trudili odvrniti nekaj slabega, potem ja, potem bi bilo dobro.

Poleg razmišljanja o času, je to besedilo tudi poziv po več komunikacije. Morda tudi razumevanja? Sprejemanja? Predvsem komunikacije, ki ima naslovnika, ki razume komunicirano. Vsaj sebe, vendar ljudje nismo stabilni, zato je dobro, če je ob nas še kdo drug. Ljudje se pogosto krhamo in sesedamo. Takrat je dobro, če namesto nas obstaja nekdo drug, ki se spomini kdo smo. Skratka, več komunikacije. Človek, ki ne komunicira oz. nima kvalitetnih sogovorcev, je ranljiv. Ranljiv pred samim seboj.

Aljaž Božičko


Prispevek je bil vključen v Špegel: Das Ü Magazin – marec 2017