1. marec, 2017 3 minutno branje

Instantni obroki in začimbe resnice

Rubrika : Iskanje Resnice

Ljudje smo v večini primerov, če le nimamo internih mentalnih preprek, raziskovalci. In raziskujemo celo življenje. In le kaj ponavadi iščemo? Iščemo smisel, iščemo resnice, iščemo tisto pravo.

A tu se postavi vprašanje, kaj sploh je resnica. Mar naš razum resnično zna dojeti pravo resnico, ali se tako kot najstnica, ki je zaljubljena v nedosegljivo osebo, skrivamo pred pravo resnico? Mar sploh kdaj v življenju odkrijemo nekaj resničnega in objektivnega?

 Ko govorimo o resnici abstraktno, se nam zdijo odgovori dokaj jasni. Ne, resnice ne poznamo, ali pa resnica sploh ne obstaja. Ko pa prenesemo pojem resnice v realni svet, stvari postanejo malo bolj kompleksne. Ko naši možgani sprejemajo v realnem življenju, redkodaj presojajo ali je informacija točna, jasna in resnična. Stvari se še veliko bolj kompleksajo, ko v ta prenos informacije vključimo še dodatnega posrednika, ki je nujno potreben, da do te informacije sploh pridemo. Eden izmed največjih posrednikov v sodobni družbi so mediji. Mediji so tisti organ družbe, države ali skupnosti, ki nam filtrira informacije, jih sortira glede na prioriteto in nam jih ponudi v instantni obliki. Ali pa z nekaj dodatnimi začimbami. Vendar tega ne vemo. Kajti začimbe se ob dobrem pisanju tako dobro zmešajo z instantnim obrokom informacije, da se prejemniku zdijo normalne in jih veselo spravi v pretok svojih misli.

S tem smo, dragi bralci, načeli rž tematike naše rubrike, ki bo poskušala vsaj na daleč orisati resnico v partikularnih dogodkih, vendar vas že zdaj opozarjam, da prave resnice ne bomo našli nikoli. In nikdar. Niti ob prisotnosti boga, boginj, talismanov, haluciniraja ali kakega ostalega substituta. Vse, kar pljuvamo iz sebe, je pač subjektivno. In vsak posameznik ima svoj pogled, zorni kot in mavrični spektrum, ki ga zaznava.

Da vam natančneje orišem, kako preklemano težko je iskanje resnice, se ustavimo na popolnoma banalnem, vaškem, tipično slovenskem primeru, ki se lahko dogodi komur koli.

Na vaški veselici sta najlepše plesala sosedova Mimi in Matjažek iz sosednje fare. Vendar sta sredi noči izginila neznano kam. Že naslednji dan so se po sveti maši razpasle govorice, da je Matjažek, rahlo vinjen, prijel Mimi pod roko in jo odpeljal na sosedov senik. O tem je poročal vaščan, ki je opravljal malo potrebo blizu senika. Kaj točno se je tam dogajalo, je povedala gospa gasilka, ki je odšla domov po novo zalogo domačega žganja. Dejala je, da je slišala stokanje na seniku. In seveda sta bili ti dve informaciji dovolj za to, da se je po celi fari razširila vest o nečistih dejanjih Mimi in Matjažka.

Pa je res bilo tako? Matjažek je, ko spije preveč vina, malce neroden pri plesanju. To je bil povod za to, da je na plesišču pohodil ubogo Mimo in ji poškodoval mali prst na levi nogi. Ker pa je bil preveč osramočen zaradi svoje nerodnosti, jo je raje odpeljal do prve varne točke in ji obvezal rano na nogi. Pri tem pa se je slišalo pridušno stokanje Mimi, ki jo je strašansko bolel prst na nogi.

Zgodba se je lahko odvila s takim ali drugačnimi dogodki, lahko si izmislite tudi svojo verzijo dogodka, kakor želite. Dejstvo je, da samo Mimi in Matjažek vesta kaj točno se je dogodilo na noč vaške veselice.

In s tako previdnostjo obdelovaja dogodkov se bomo spuščali v globine naših medijev in pregledali kako nam servirajo versko, politično in ideološko resnico, pardon jed.

Pa previdno hranjenje vam želim.

Barbara Meglen


Prispevek je bil vključen v Špegel: Das Ü Magazin – januar 2017