1. marec, 2017 18 minutno branje

Iskanje notranjega ničesar

Rubrika : EgoTrip

 


Ljudje stalno gledamo v svet okoli sebe. Kako pogosto pa
pogledamo vase? Kaj je kraj, kjer se nahajajo sanje? Kaj so
glasovi in zvoki, ki se podijo po naših glavah in kar nočejo
utihniti? Aljaž Božičko popiše eno svojih raziskovanj prav
tega misterioznega prostora.


To poročilo je nastalo na medosebno/vzajemno pobudo na doživljaj dogodkov ob branju magistrske naloge Natalije Pavlin: “Od revolucije do notranje tišine. Proces osamosvajanja posameznika od družbenih iluzij in lastnih notranjih omejitev”, hkrati pa deluje kot spominsko sidro. Besedilo je nastalo na relaciji Andrej Lukšič in Aljaž Božičko, dogodki so potekali 05.07.2016, medtem ko je besedilo nastalo 06.07.2016. Besedilo ne sledi natančnemu poteku dogodkov, saj je občasno sila nehvaležno beležiti linearen potek časa v dogajanju znotraj sebe, ki je bolj skoncentrirano na dogodke. Opozoril bi, da so se prizori dogajali zaporedno oz. da so bili razkoli v pojavnosti le momentarni, ponavadi kot tehnika imaginacije.

Začelo se je, ko sem v magisteriju prišel do poglavja, kjer se je tema koncentrirala na “notranjo tišino”. Vsebine sem opazoval z lastno teorijo nekoliko zviška, odvisno od oseb vključenih v intervju, vendar sem se zavedal, da nisem prepričan, da vem na kakšno stanje zavesti se nanašajo. Večine doživljajev ni bilo težko interpretirati bolj urejeno, vendar je notranja tišina zevala iz besedila kot črna luknja v moji teoriji. Zdelo se je pomembno, tako da sem se odločil stanje podoživeti in preveriti, če mi je poznano. Odložil sem čtivo in se ulegel čez posteljo v svoji sobi. Začel sem odstranjevati zunanje dražljaje in se koncentrirati na bolj intimni del sebe. Dosegel sem občutek praznine, vendar nisem bil zadovoljen z dosežkom, saj se ni zdel pravilen. Predvsem je bilo prisotnih preveč splošnih dražljajev.
Še malo sem pobrskal po besedilu in našel par opomb, kako prepoznati pravilno pot k tišini oz. na kaj se osredotočiti. Ponovim poskus, tokrat precej bolj vztrajno. Najprej sem se lotil brisanja dražljajev, vendar ni delovalo. Predvsem je preveč zvokov prihajalo skozi okno. Zaprl sem ga, kar ni zničilo zvoka, prav tako je bil zaznaven zvok iz cimrine sobe, vendar sem ponovno poskusil. Čez nekaj časa sem ugotovil, da sicer napredujem, vendar uporabljam slabo tehniko. Ker se nisem bil pripravljen poslužiti meditacije in s tem odpreti možnost ezoteričnim pojasnilom, sem raje začel poskušati nove oz. preizkušene načine preusmerjanja misli. Začel sem razmišljati in skozi razmišljanje počasi začel minimalizirati zvoke. Prav tako sem minimaliziral telesne funkcije in se počasi uspešno posvečal praznjenju misli. Kmalu sem ugotovil, da je tehnika boljša, vendar ne bo uspešna, saj ne bom uspel odstraniti misli. Ponovno sem se posvetil tehniki in ugotovil, da lahko misli uspešno minimaliziram skozi prehitevanje misli s praznjenjem misli. Nekakšna tekma s samim seboj. To je delovalo, vendar se je začela oglašati glasba iz pesmi Daoko Girl, ki je pokvarila praznjenje, ker pa je nisem mislil, je tudi nisem mogel prehitevati. Malo sem še poskušal in kmalu ugotovil, da je nekaj narobe. Glasbe ne bi smelo biti tam, če sem tehniko pravilno izvajal s pravilnimi predpostavkami. Začel sem tudi ponovno predpostavljati sum, da je nekaj narobe z v magisteriju napisano teorijo, saj tišina ni izgledala kot to kar dejansko iščem. Tako ali tako naj bi v tej tišini iskal glas. Namesto da bi se utišal še naprej, sem se odpravil pogledati, kaj počne preostanek podzavesti. Dolgo se že nisem načrtno in izdatneje potikal tam.

Ker nisem bil prepričan kaj iščem, sem preprosto koračil naokoli, z namenom najti praznino. Ta del me je nekoliko zmeden. Vselej ko sem vkorakal v prostor samostojne imaginacije, sem začel spontano brisati vsebine in preverjati, če sem prišel v prostor tišine. Vselej znova sem bil razočaran. So bili pa prostori zanimivi in poskušal sem iznajti boljše načine iskanja. Prostor bi moral prepoznati po občutku pravilnosti in razsvetljenja po opisih udeleženih v intervjujih. Spomnim se prostora, ki ga je zapolnjevala mogočna temna praznina, vendar ni bil pravilen, ker ga je zasedala orjaška pošast. Črno-bela, široko zevajoča usta, v primerjavi z mano približno 100x večja. Zevala je grozo, vendar se je nisem bal, ker je bila dejansko nevarna precej višje, kjer so se nahajala usta, ki so vodila v konec. Prepognila se je k meni, vendar je bila okorna, prav tako pa sem jo začel dokaj naveličano brisati, kakor hitro sem preveril, da nima tega, kar iščem. Ugotovil sem tudi, da spotoma nisem brisal le prostorov, pač pa vselej znova tudi samega sebe, tako da postajam vse šibkejši. Ko sem bil že razmeroma šibak, sem vstopil v prostor, v katerem je sijala belina. To je bilo novo, vsi ostali so bili raje črni. Ugibal sem, če sem na pravem mestu, vendar sem na drugi strani nekaj zagledal. Bitje v obliki suhega duha brez vratu, še najbolj podobnega totemu. Bilo je belo v sijoče belem prostoru. Na široko je zevalo temo in kri ter nekako smrt. Bilo je zanimivo, vendar se je kmalu začelo približevati. Ni prihajalo k meni, pač pa se je nekako širilo proti meni in čezme. Širilo se je z nekakšnimi šapami, le da ni bilo videti šape, pač pa le cmokajoč madež razlite krvi pomešane s temo, kamorkoli je premaknilo šapo in se razširilo proti meni, širilo se je pa s stoterimi šapami in tako po stenah, tleh in stropu, četudi ni bilo opaziti mej prostora. Počasi so bitju tudi začele rasti glave. Nisem se bal, preveril sem, ali izbris deluje, sicer bi bil v težavah. Z lahkoto in nekoliko žalosen sem bitje izbrisal. Delovalo je izvirno in to je bil njegov prostor. Skupaj z bitjem se je brisala tudi belina, tako da je v prostor zevala luknja. Zdel se je nekako uničen. Skozi luknjo sem se odpravil naprej. Vsi prostori niso imeli vrat, vendar se spomnim vrat, kjer sem, tik preden bi stopil skoznje, pomislil, da morda iščem po napačni dimenziji. Posledično sem se skoncentriral na vrata, se sploščil ob sicer odprt prehod, sploščil dimenzije in obrnil tako nastalo ploskev. Ugotovil sem, da se po ploskvi lahko premikam postrani neovirano, nakar sem poiskal izboklino in se zrinil skoznjo. Navdušilo me je dogajanje, vendar nisem našel tega, kar sem iskal.

Zavedel sem se telesa oz. draženja v desnem očesu. Nisem se počohal, saj bi potreboval roke in prekinil koncentracijo, dovolil sem le dihanje in požiranje, vendar le zato, ker sem ugibal, da bi me po nekaj časa izsilila v izdatnejše gibe. Ugotovil sem tudi, da je telo na občutek sila otopelo. Med pohajkovanjem me je sicer napadel jaz, ki ni bil jaz. Hecno je bilo, da tudi jaz nisem bil jaz, videz sva imela oba spremenjen. Ponavadi mu bi verjetno uspel pritegniti pozornost, vendar ni imel podpore preostanka zavesti in je skorajda nemudoma razpadel. Ugibam, da me je napadel, ker sem se odpovedal nadzoru nad telesom, da bo on prevzel oblast. Zavedel sem se, da nikjer ni starih, bolje dodelanih podosebnosti, s katerimi sem se še leto nazaj intenzivno boril za oblast. Sicer smo se res demokratizirali, vendar niso niti poskušale naskočiti oblastne pozicije ali me pozdraviti. Prav tako se nisem mogel znebiti glasbe, ki je prostor pogosto zapolnila takoj, ko sem ga izpraznil. Nasploh sem bil dokaj razočaran, saj še vedno nisem našel tega, kar sem iskal. Takrat sem se ovedel, da morda iščem narobe.

Preveril sem svoje imaginarno telo in preizkusil, ali bi moral vzeti poglabljanje samega vase bolj dobesedno. Z lahkoto sem spraskal oko iz imaginarnega telesa in se zrinil skozenj vanj. Občutek je bil pravilen, vendar prostor ni bil. Takoj sem se usedel in si ponovno splezal skozi oko. Tokrat sem mnogo hitreje postajal šibkejši. Na tej tretji ravni sem prišel v čuden prostor. Vse okoli mene je bilo modro in je migetalo. Nekakšne črvičaste reči so zapolnjevale prostor, vendar so delovale kot korenine oz. živci. V prostoru je bilo drevo, ki je bilo njihov center. Nemudoma sem se spravil na njegovo korenino in ponovno prodrl skozi sebe. Tukaj je bil upor že znaten. Padel sem v neverjetno prostoren prostor, v katerem je bila nekoliko naprej ploščad. Stopil sem nanjo in iz ozadja se je začela približevati orjaška in zastrašujoča podoba nečesa, kar je bilo hkrati 2D in 3D. Nekakšno božansko bitje, ki je še najbolj spominjalo na podobe, ki jih imajo Maji. Po eni strani je bila podoba izredno ploščata, vendar je naprej molel nekakšen kljun in še par delov, impresivne so bile pa predvsem majhne in predirljive oči ter nekakšen disk iz kovinskega perja, le da ni bilo nič od tega na kakršenkoli način zemeljsko. Navdušen sem jo začel preučevati in ugotovil, da je verjetno zasluga minimalnega stika z okoljem, sedaj povsem otopelega telesa, od katerega sem prejemal le še požiranje in kožno napetost. Zanimalo me je, kako bi šele imaginiral brez tega. Medtem ko se mi je preteče približevala, sem se radostno namestil na piedestal in še enkrat skočil vase. Vendar je bilo prekleto težko. Kot da bi se prebijal skozi pet plasti plastične folije. To je bila samo ena težava, druga je bila, da sem bil v prostoru že tako majhen, da se je bilo skoraj nemogoče preriniti skozi oko. Nekaj časa mi je vzelo, da sem se končno zrinil skozi izpraskanino in tisto smotano plastnično-reč. Tako sem prišel v novo sobo. Ta je bila nekako presenetljiva. Večinoma prazna, razen prazne podlage, pred mano pa okoli 50-krat večja pojava moškega na prestolu. Moški je bil v odtenkih zlate in bele in je sijal, barva je prihajala od svetlobe, vendar je bil snoven tako kot prestol. Opazoval me je na pol zdolgočaseno, na pol z zanimanjem, naslonjen na roko, ob njem je bil prislonjen meč. Stopil sem stran in se usedel po turško, da bi prodrl še raven globje, vendar je bilo nekaj čudno pravilnega na moškem. Pristopil sem k njemu in ga vprašal, kdo je. Povedal je, da je guardian. Vprašal sem ga, kaj varuje. Prestavil je svojo težo in pokazal nekoliko na stran, proti mogočnim vratom za njim, nekoliko na stran. Zdelo se je obetavno in ocenil sem, če ga lahko izbrišem ter grem skozi vrata. Lahko bi ga, vendar ga nekako nisem želel. Ne, navsezadnje mi ni nič storil in ni izgledal preteče, le varoval je vrata. Pozanimal sem se, kako lahko pridem skozi vrata. Povedal je, da z darilom. Ničesar nisem imel na sebi. Sicer bi si lahko kaj namislil, vendar nisem želel goljufati v tem svetu. To je bil njegov dom in jaz sem bil gost. Karkoli bi si zamislil, bi delovalo lažno ali pa vsaj plehko. Zdel se je pomemben, tako da ga tudi nisem želel obsesti in preprosto pretvoriti v srečnega in radostnega. Po trenutku razmisleka sem odvrnil, da želim skozi vrata. Vprašal je, kaj dajem v zameno. Odvrnil sem, da sebe. Prikimal je in nekako me je raztrgal. V zadnjem delu je bilo nekaj kot trnek in to je vleklo kožo in drobovje iz mene, kakor sem se vlekel proti vratom. Malce sem se ustrašil, vendar kupčija je bila sklenjena. Trnek je z nekaj napora, nekako tako kot gredo “pljuča” čebeli ven skupaj z želom, uspešno iztrgal drobovje oz. vsebine, vendar mi je ostalo dovolj kože in nasploh telesa, da sem se napol privlekel, napol opotekel do vrat. Ustrašil sem se, da jih ne bom mogel odpreti, saj so bila tako masivna, vendar so se dejansko z rahlim naporom odprla. Kljub temu jih je bilo nemogoče držati odprta, tako da sem jih uspel po sredini le odškrtniti in se zriniti skozi odprtino, nakar so se brez zvoka zaprl za seboj. Vprašal sem se, če je šlo za trik, vendar se je zdel prostor primeren. Še enkrat sem se namestil, vendar sem nenadoma izgubil tla pod nogami. Padal sem v prepad tik ob steni z jamami in nekaj me je vleklo navzdol. Poskusil sem se oprijeti, vendar me je vleklo dalje. Pogled je bil nekako dvodimenzionalen in črnobel, pri čemer sem se gledal s strani kako padam. Zbral sem vso moč, se povzpel nad previs in stekel kolikor daleč od prepada sem mogel, vendar me je sila kakor za nit povlekla dalje v prepad. To me je zmedlo. Posvetil sem se skrivnostni sili. Ugotovil sem, da deluje kot nekakšen količek oz. utež. Prevzel sem nadzor nanjo in jo dvignil daleč nadse. Naenkrat me je začelo vleči navzgor mimo previsa. Ugotovil sem, da poimenovani coursor določa, kam se gibljem ne glede na moje želje, vendar lahko z gibanjem coursorja uravnavam svoje gibanje močneje, kot direktno skozi svoje lastno gibanje. Vendar to ni ponudilo izhoda iz sveta. Ker nit ni bila snovna, sem poskrbel, da sem se namensko zataknil ob steno neke jame in poskušal podreti zid. Močno sem vlekel in začel ukrivljati zid, vendar se je takrat svet v skladu z mojim pritiskom prevrgel in nenadoma sem ostal brez zidu, ob katerega bi se upiral. Zamislil sem se. Končno sem bil v varni situaciji, tako da sem ponovno šel plast vase, ne vedoč kaj naj si mislim glede guardiana. Tokrat je bilo lažje in padel sem v sila prostrano deželo, obsijano s soncem, v kateri so rasla orjaška drevesa, na katerih so bivala različna inteligentna bitja, podobna meni. Skozi prostor sem ponovno zaslišal melodijo iz Daoko Girl in Me!Me!Me!. Kot kaže sem tukajšnji okoliš precej vznemiril s filmčkoma. Med padanjem proti tlom, ki so bila nekje daleč spodaj, sem spoznal, da to ni nekaj, kar bi želel zanemariti. Nisem želel najti sebe samo zato, da bi vse to lahko uničil. Želel sem biti dober gospodar svojega telesa in uma oz. tega, kar mi je preostanek zavesti zaupal v varstvo med demokratizacijo. Občutil sem radost. Radost, da so vsi ti svetovi in zavesti tukaj, varni. Medtem ko sem padal in se je pred menoj razprostiral veličasten pogled, sem poklical obse svoj strah, ki je pristopil na mojo stran med demokratizacijo, in ga povprašal po mnenju in podpori. Ne govori, vendar mi je skozi voljo nakazal, kaj pričakuje od mene in kaj pričakujejo drugi. Strinjal se je, da me namerava podpirati, vendar le dokler ne bom zatiralski do zaupanih vsebin. Bil sem zmeden, ker sem našel to kar sem iskal, vendar ne tišine, saj je bil prostor kot eden od mnogih bujen z življenjem ali kakor koli bi vsebinam že lahko rekel. Odločil sem se zapustiti imaginarni izlet in se vrniti vase. Na poti nazaj, ki je bila mnogo hitrejša, sem se ustavil pri guardianu. Sklonil se je proti meni in me vprašal, če sem našel to kar sem iskal. Presenečen sem bil, da ne. Ja, našel sem to kar sem nasploh iskal, odgovor na težavo v magistrski, vendar ne tega, kar sem od varuha v zameno zase dobil ponujeno za vrati. Varuh je preveril, če je odgovor v meni. V mislih so se izoblikovale besede, vendar so nastale le meglice šuma iz katerih se ni izrazilo nič konkretnega. Po parih preverjanjih za večimi opcijami, se je varuh naslonil nazaj, nekoliko zamišljen, vendar je nekako odseval prepričanje, da še ni prepozno najti to, kar se je nahajalo za vrati, za kar pa ne rabim iti še enkrat neposredno tja. Zmeden sem šel nazaj v svoje telo. Na hitro sem premislil izkušnjo, nato pa se poskušal premakniti. Ni šlo. Nekako se telo ni odzivalo na ukaze kot običajno. Bilo je nekako topo. Namenil sem več energije in tokrat sem se uspel okorno zamajati, kar mi je povrnilo občutek v roke in noge. Poskusil sem še enkrat na rahlo in ponovno le zamajal telo. Malenkost sem počakal in se naužil neobvladovanja telesa, nato pa se zaovedel, da je to moja dolžnost. Zavihtel sem težo in nemudoma prevzel vse gibalne zmožnosti.

Nadaljeval sem z branjem magistrske naloge, vendar sem hkrati intenzivno razmišljal o izkušnji. Ugotovil sem, da me opis v magistrski dejansko sila spominja ne eno zgodnjih teorij o strukturi uma. Tišina, ki jo čutiš. Resnica, ki te krepi. Nič v katerem se najdeš. Notranji glas, ki se čuti pristnejši od drugih. Zadeva se je potrdila, ko so udeleženci navajali, da včasih “preslišijo” navodila, da navodila vselej niso dobra, vendar seo imajo za vse globlji pomen, prav tako so ravno takrat najbolj oni sami. To je bilo skladno z opisom običajne zavesti. Jedro osebnosti lahko zaznava kar koli, le sebe ne more, vsaj v zelo osnovnih oblikah ne, pač pa se lahko razpozna le skozi odziv okolice. Opisovali so skratka sami sebe oz. svoje jedro, ki ga pa ni mogoče zaznavati, vendar si nisem mislil, da ga je mogoče čutiti. Kar ni presenetljivo, ob nastanku teorije sem bil nekoliko bolj naravoslovno naravnan, tako da nisem predvidel drugačnih tipov zaznave kot fizikalno-izkustvenih.

Teorija je bila bistvena za pojmovanje osnovanja katerekoli zavesti oz. razvoj otroka. Ker so osebnosti absolut, absolut pa bazira na resnici, so vselej dostopali do resnice o samem sebi, vendar je imela ta resnica dejansko le strukturen pomen, ki je bil zanje sicer pomemben, če so se želeli krepiti, vendar nič več od tega. To kar so preložili na “nerazumevanje pravilnega delovanja” je bilo dejansko le sledenje absolutov, ki seveda ni imel vseh odgovorov. Edina prednost temeljnega absoluta je v tem, da se je nekako prebil čez ostale in zavladal celotnemu telesu. To vključuje družbeno instanco oz. bil se je sposoben upravičiti preostanku nastajajočih osebnosti kot njihov gospodar oz. kakor koli se je utemeljil v zgodnjem razvoju, ki naj bi trajal nekje do tretjega leta, kjer pride po Jungu po kontinuitete spomina, s tem pa tudi stalne osebnosti. Po eni strani je poznavanje tovrstnega sebe sila pomembno, saj lahko le močan posameznik korektno vlada svojemu telesu oz. se zastopa, po drugi pa zna biti naduto, če je povod v zatiranje preostalih osebnosti in podosebnosti ter absolutov nasploh, ki, tako kot telo, pričakujejo varstvo in priznanje.

Druga stvar, ki sem jo spoznal ob branju je bila, da sicer intervjuvani v magistrski morda resda gradijo na pomanjkljivi teoriji, navsezadnje bi se dalo tudi mojo znatno dograditi v kaj sposobnejšega, vendar skupno prepoznavajo željo po odkrivanju samega sebe in družbeno silo. Tej ni mar zanje, pač pa jih pogosto želi le izkoristiti za lastne potrebe. Nekateri od njih so priznavali družbo oz. njeno nujnost in potencial za dobro, vendar so bili zgroženi nad njeno dano pojavnostjo in zatiralsko strukturo. Navajali so strahove v sebi, vendar sem spoznal, da, tako kot jaz, so se tudi oni otresli večine notranjih strahov, vendar tisto česar so se najbolj bali ni bilo znotraj njih, pač pa v družbi. Strah in nezaupanje, ki je hromil tako njih kot mene, da bi prosto raziskovali samega sebe in to ne le v samoti doma, pač pa da bi obstajala čezkulturna praksa in učenje tovrstne dejavnosti. Če tega strahu ne bi bilo oz. če bi namesto tega obstajalo družbeno zavetje, bi lahko, tako kot jaz, tudi oni precej hitreje in bolje raziskovali same sebe in tako ne tratili življenja na slabih tehnikah. Jaz sem se ne navsezadnje osnov naučil iz neke knjige o odkrivanju samega sebe in tehnikah iz drugih kultur še za čas OŠ. Preveril sem, ali se ta cilj, torej odkrivanje in zmanjševanje družbenega strahu, ki hromi spoznavanje samega sebe, pokriva z mojim osnovnim življenjskim ciljem. Nisem namreč vedel kaj, kako in zakaj naj bi ga izpolnil, samo poznal sem ga. Težava je, ker je večino odgovorov mogoče interpretirati tako, da ni povsem jasno, če tvoja pomoč hkrati ne škodi, ne da bi se tega zavedal. Početje se je skladalo, vendar je bilo nekako premalo. To bo le ustvarilo kup posameznikov, ki se bodo bali drug drugega, saj bo šlo le za množenje prepotenciranih absolutov. V cilj sem dal torej opombo, da je potrebno premagati tudi strah, ki preprečuje spoznavanje drugih. To je znatno otežilo nalogo, saj absoluti nasploh tega ne marajo. Ne marajo, da se kdo vtika vanje, niti ne marajo, da so prevprašani, vendar se je zdela kot smela poteza, ki je vsaj tako pomembna kot spoznavanje samega sebe, še posebno ob kreiranju čezdružbenih vzorcev. Še vedno je bilo vse v skladu z vrhovnim ciljem, tako da je bilo v osnovi vredu. Preveril sem, če lahko prepoznam še kakšen cilj, vendar sem se zavedal, da ga ne bi bil sposoben prenesti, že ta je bil sila naporen. Preveril sem tudi, koliko se moje življenje sklada s tem ciljem. Zbal sem se, da dosedanje delo ni bilo v skladu z njim. Vendar sem presenečen ugotovil, da dosedanje delo dejansko presenetljivo sovpada s tem kar bi moral storiti, če bi recimo želel olajšati prenos tehnik iz človeka na človeka ali zamenjati imaginarij akademske sfere. Baza je bila na mestu, samo podrobnosti in sprejem so še ostali pod vprašajem. Iz akademske sfere bi bil ugibaje sposoben se širiti na ostala področja, črpajoč bazo. Med premišljevanjem sem se spomnil guardiana in na hitro preveril, kaj si on misli o vsem tem. Bil je nekako radosten in je z nasmeškom prikimal na oblikovano misel ‘Je to tisto, kar mi je bilo najti za vrati?’. Glede na to, da sem prejel podporo preostanka telesa ob kalibraciji namenskosti, sem bil vesel, da se je vse skupaj dobro izteklo. Predvidevam predvsem, da bom sedaj sposoben sprejemati preciznejše odločitve, glede na krovne cilje in že obstoječe ter nove potenciale.

Aljaž Božičko


Prispevek je bil vključen v Špegel: Das Ü Magazin – februar 2017