22. marec, 2017 10 minutno branje

Narava emocije

Rubrika : EgoTrip

Čustvo naj bi bilo sestavni del človeka. Pa sploh
vemo, kaj je čustvo? Navsezadnje nas spremlja že
tako rekoč od nekdaj. Predstavljen je vpogled v
čustvo. Kaj ga dela tako težavnega in nujnega?


Uvod

Naj najprej zrahljam naslov. Narava ne obstaja sama po sebi, pač pa je vselej vzpostavljena. To, česar se dotikam, je skratka le dogovor. Naš način razumevanja tega, čemur pravimo čustva. Vendar s tem, ko dogovor obstaja, tudi narava čustva lahko postane predmet preučevanja.

Slačenje čustev

Tehnično gledano čustva niso pretirano zapletena. Fascinacijo nad njimi povzročajo njihovi sestavni deli, še posebno tisti, ki jih ne želimo prepoznati in v katerih iščemo svojo človečnost. To iskanje je nesmiselno, saj jih ni težavno razpoznati in opredeliti. Čustvo je sestavljeno iz dveh delov. Racionalnega in norega. To, kar cenimo pri čustvu, je norost. Je tudi tisti del, ki nam povzroča največ težav, saj ne gre v podobo povsem logične ali racionalne civilizacije.

Romantizacija čustev

To je tudi razlog, zakaj utopije ali distopije pogosto slikajo prihodnost, v kateri se človeku uspe ločiti od čustev, nakar razglabljajo spremembo. Najbolj patetična od tovrstnih del ugotovijo, kako zelo pozitiven del človeka je, da čuti, kar naj bi ga razlikovalo od stroja ali robota. Še bolj patetičen prizor sledi, če stroj ali robot dobi človečnost, ko nakaže svojo zmožnost čustvovanja. O patetiki govorim, ker lahko z opazovanjem čustev ugotovimo, da nikakor niso esencialna človeku. Človek brez njih ne more, ker opravljajo pomembno funkcijo, ki je umetnostna dela običajno ne prepoznajo ali pa je vsaj ne nadomestijo.

Reči, da so čustva del človečnosti, je kot da bi rekli, da je kisik ali dihanje del človečnosti, ker slučajno potrebujemo oboje za preživetje. Ni težko ugotoviti, da človek ne potrebuje kisika, da bi bil še vedno človek, kar raziskuje precej del, ki recimo razglabljajo prenos zavesti, verjetno pa lahko k temu prislonim verovanje v posmrtno življenje kot idejo. Misliti človeka, ki ne potrebuje kisika torej nikakor ni nezamisljivo, samo hitro se lahko navadiš misliti tako.

Človek je vsaj toliko človek kot poprej, če se povsem odpove čustvom, samo precej izrazno omejen bo postal. Podobno, kot je človek brez jezika še vedno ves človek, ne pa »človek-jezik«. Funkcionalno so torej čustva bližje kisiku, izrazno pa jeziku.

Slačenje se nadaljuje

Logičen del čustva ni težko prepoznati. Čustva se preprosto le redko dogajajo povsem naključno. Torej, mogoče je, da so čustva medsebojno tako prepletena, da norost enega čustva povsem uniči logiko drugega ali pa je čustvo tako novo, da ga osebno še nismo uspeli postaviti v okvire, torej nas preseneti, vendar večino časa znamo obrazložiti, zakaj se počutimo na določen način. Čustvo se torej pojavi ali ne pod določenimi pogoji. Zato tudi lahko govorimo o stalnih pojavih čustev, kot je jok na pogrebu, zamera ob varanju, vznemirjenje ob šalah, sreča ali zadovoljstvo ob izpolnjenih pričakovanjih, ljubezen ob občudovanju ali skrb ter strah ob občutku pomanjkanja nadzora. Lahko bi šla bolj specifično v vsako, vendar verjetno lahko na sebi pokažete na čustvo in poskusite določiti, pod kakšnimi pogoji in kako intenzivno se je pojavilo ter kako dolgo je trajalo. Čustva so torej zelo povezana s primernostjo, ki je izredno logična, četudi tudi slednja občasno popusti, če so ostali pogoji dovolj prisotni intenzivni.

Za trenutek naj omenim tiste, ki čustev ne morejo čutiti. Gre za drugačne vrste izpolnjevanja pogojev, kot jih navajam tukaj. Kamna ne obtožuješ, da se ne radosti, četudi predvidevam, da je sposoben čutiti.

Toliko o logičnem delu. Bolj zanimiv je del, ki nas bolj privlači, in ki se ga večinoma tudi mnogo bolj bojimo. Norost. Norost je sestavni del družbe. Skrbi za nemoteno delovanje. Omenila sem, da so čustva pogojena z logiko. Da imajo naravo. Vse to je povsem umetno. Nič ni narobe s tem, da ni »samoumevno«, samo nakazati hočem, da delujejo na nekakšni podlagi. Stvar je v tem, da je teh podlag ogromno, in da se sila razlikujejo. Torej logik. Resnic. Ogromno Resnic, ki se niso sposobne ujeti med seboj, ki so povsem nekonsistentne ali nekoherentne. Vendar morajo sobivati. Ljudje različnih logik in prepričanj morajo nekako sobivati. Ljudje morajo nekako živeti. Med seboj in s seboj.

Ne obstaja logične povezave med delavcem in človekom na dopustu, med neporočenim in poročenim človekom, med otrokom in odraslim. Da bi se eno lahko pretvorilo v drugo potrebuje simbol, ritual ali norost. Če bi se držali obstoječe logike, v kateri se nahajamo, je norost nekakšno mazilo, ki nam omogoča, da se lahko pretvorimo v nekaj nedosegljivega. Norost logiko zlomi in nam omogoči spremembo. Paničen beg, jok, radost, poboj, besnenje, rotenje. Za hip, za nekaj časa ali za novo stalnost stopimo iz vloge. Postanemo drugačen človek.

Sramovanje golote

In tukaj nastane strah pred čustvi. Kot omenjeno, predvidljivi smo, dokler smo logični. Če logiko zlomimo, postanemo ne le drugačni, pač pa tudi manj predvidljivi. Čustva v dobršni meri lahko predvidevamo, ne moremo pa predvidevati čustvovanja. Verjetno se bomo spremenili v skladu s čustvom, vendar bo norost za hip odprla vrata spremembi. In sprememba je za družbo zastrašujoč pojav. Lahko jo uniči. Vsa čustva so si namreč identična v norosti. Nobenega razloga torej ni, da ne bi moglo čustvo, ki ga običajno ne povezujemo z nasiljem, sprožiti novost, ki bi bila povod v spremembo. Tako lahko recimo sreča sproži podobno reakcijo kot jeza. Je malo verjetno, vendar za čas sreče, se odpre okno, v katerem norost ponudi želji, da se izrazi in včasih pridejo globoko potisnjene želje na plano. Podobno sicer lahko pomeni, da jeza vodi v prijaznost, če je to globlji interes. Kot omenjeno je možnost pojava večja, če so mu v trenutku norosti okoliščine naklonjene.

Oblačenje

Pravila so na mestu, ker nas varujejo pred negativno platjo čustev. Pogosto nas varujejo pretirano. Zanemarijo pomen norosti. Ne sprejmejo je kot vsaj drugo plat logike. Če dam primer, večina ljudi ne mara hurikanov, vendar so hurikani načeloma oblika sproščanja energije, ki se nabere na neki točki. Če energija ne bi bila sproščena in bi se nabirala naprej, bi verjetno prišlo do precej bolj katastrofalnih pojavov, ob katerih bi se začeli sčasoma trgati fizikalni zakoni. Zakon bo torej omogočil, da se energija sprosti, preden bi postala popolnoma neobvladljiva.

Sprehod s čustvi

Seveda nam čustev ni potrebno sprejeti kot nekakšno naravno silo, ki vnaša red. Navsezadnje imamo interese, mar ne? Če jim čustva ne služijo, naj se enostavno sprijaznimo z njimi? Prej sem dala primer hurikana, vendar je grozota hurikana v tem, koliko večji je od nas samih. Vendar če se potrudimo, že znamo preprečevati poplave, graditi mline in cepiti atome. Reko imamo torej radi, dokler ne poplavlja, nimamo je radi, kadar primanjkuje vode, prav tako je ne maramo, če poplavi. Kar želim nakazati je, da so čustva pomemben del našega okolja. Lahko jih zanikamo, lahko se vdamo vanje, lahko jih poskusimo uničiti, vendar je dejansko še najboljši pristop, če se jih potrudimo upravljati. Spodbujamo izraznost zaželenih čustev in poskušajmo odpraviti tista, ki nas ovirajo v življenju ali ki nam škodujejo. S tem ne mislim »več se smejte«, pač pa »dajte mi več razlogov za srečo« ali »pomagajte mi, da se oz. da se ne smejem«. Družba se mora spremeniti, če želi ostati ista. Ves čas tečem, da ostanem na mestu. Kako moram šele teči, da se premaknem naprej. Pri tem obstaja seveda nasvet. Čustva lahko spreminjamo, vendar kot omenjeno, nekatera imajo svoje razloge za sproščanje, še posebno tista, ki jih ne razumemo. Če čustvo preprečimo, se bo interes zanj ohranil ali celo nabiral. Bodimo torej pozorni, da damo razlogom za čustva, torej ne čustvom, pač pa kar vodi v čustva, način izraza. Tukaj se zadeva zaplete in lahko bi še ure pisala o tem, kako težko je biti prepričan v karkoli, vendar naj ostane na tem, namen tega dela je bil le nakazati, da ni nič narobe čutiti, da je norost pomemben del družbe, vendar da tudi posegati v vse omenjeno ni zločin, pač pa je pogosto povsem utemeljena dejavnost.

Vsaj dokler družba deluje. Če se zlomi, se tudi teren za vse omenjeno spremeni.

Ovinek skozi mesto

Družba je kot omenjeno pogosto pomembna za pojav čustev. Nauči nas mnogoterih čustev, razloži nam nekatera čustva ali pa nam jih prepove. Vendar pa lahko tudi mi sami počnemo to, kar lahko počne družba. Izdelujemo lahko nova čustva. Gre za podoben postopek, kot za izdelavo besed. Določiš pogoje, pod katerimi želiš čustvo doživeti, določiš občutek čustvovanja in dodaš norost. Z norostjo torej določiš, kaj se bo zlomilo, da bi lahko za čas čustvovanja ali dalj časa postal drugačen. Ljudje načeloma to počnemo dokaj redno, vendar temu ne pravimo čustva, ker so preveč individualna, da bi jih lahko prepoznali kot družbeno čutenje. Takšnemu čustvu je nato potrebno dodati še družbeno raven. Nadeti mu je potrebno ime, torej mu nadeti identiteto, s katero ga družba in vi lahko prepoznate. Čustva so pogosto povezana s simboli, ki družbi pomagajo uravnavati čustva. Simbol deluje kot nekakšno dovoljenje, prepoved ali pričakovanje, vendar le znotraj prisotnosti simbola. Poskrbeti je torej potrebno, da se čustvo odtisne v družbo. To naredimo tako, da začnemo izdelovati simboliko zanj in morda celo s simboli nadomeščati simbole tekmujočih čustev. Če tega ne storimo, se zna zgoditi, da nas bodo simboli družbe povozili.

Nekaj podobnega lahko vidimo pri nacionalizmu oz. čustvih povezanih z njim. Zakon o grbu, zastavi in himni ponazori, kaj pomenijo simboli za ohranjanje, spodbujanje in vsiljevanje čutenja pripadnosti. Nacionalizem je še prav posebno očitno umetno čustvo. Družba, ki temelji na naravi, ne more reči, da se je čustvovanje do nacionalizma razvilo skozi evolucijo genov. Kaj takega lahko trdi za občutek pripadnosti skupnosti, vendar kateri? Odgovor je, katera koli slučajno sestavlja del naše identitete, prepoznane kot Resnica. In strah nacionalista je, da bo nekega dne ugotovil, da njegova identiteta sestoji na parih simbolih. Tega se ni nujno potrebno bati, lahko je osvobajajoče. Če nekaj tako »delujočega« temelji na tako šibkih gradnikih, kaj vse lahko še dosežemo skozi malenkost prirejene ali enostavno drugačne gradnike? Pojavno to ni nič novega, je le razlika med tem, če je zrak prazen prostor ali poln plinov, ki jih dihamo. Ne gre za to, če nekaj tam je ali ni, stvar je v tem, da nekaj postane prisotno,  s tem ko to opazimo.

Ko torej produciramo čustva, moramo paziti, saj pogosto vstopamo v zaseden teritorij z zapolnjenimi nišami. Vendar to ni razlog, zakaj bi se ustavili. Potrudimo se in preoblikujmo okolico v čustva, s katerimi bomo pripravljeni živeti. Ali pa ne. Izdelava, vnos in promocija so energetsko zahtevni projekti. Poraba energije je tvegana, hkrati pa lahko pritegne pozornost močnejših. Vendar mimo tega … Zakaj ne? Mi živimo. Če je možno, si želim živeti tako, kot si želim živeti jaz. Biti dejavnik v svojem okolju. Biti prisotna. Biti živa. Včasih to pomeni, da koga pohodim, včasih da koga dvignem. Načeloma se trudim v smeri, katero si želim doživeti. To so kompleksne stvari, preveč logik deluje hkrati.

Oziraje čez reko

Tukaj sem pisala kaj razumem. Spodbuda za delo na tem področju. Sproščenost skozi razumevanje. V naslednjem prispevku se želim posvetiti temu, česar ne razumem oz. kar z Aljažem Božičkom trenutno raziskujeva.

Jasna Janež


Prispevek je bil vključen v Špegel: Das Ü Magazin – marec 2017