Je to apokalipsa? Je to revolucija? Je to prazna baterija?

Barbara pogumno pusti telefon doma in se odpravi v svet

privatnih vsesvetovnih prostorov, na dosegu roke in

vesolje daleč, upajoč, da revolucionarji ne bodo pozabili

skiniti interneta.

Nekega dne je padla odločitev, da pustim svoj mobilni telefon doma. Ti šment. Bilo je namenoma. Kar na enkrat se je pojavilo ogromno časa za opazovanje okolice, ki ga prej ni bilo. Dalo se je opazovati nekaj novih reklamnih panojev, nova dela na cesti, predvsem pa veliko ljudi.

In le kaj so tej ljudje v mestu počeli? Točno to, kar človek ne opazi, medtem ko zre v ekran svojega prenosnega telefona; buljili so v svoje lastne male črne ekrane. Dekle na mestnem avtobusu je na primer imelo odprto tri aplikacije – sveto trojico socialnih omrežij: Facebook, Instagram in Snapchat. To sveto trojico uporablja vedno večja raja v razvitem delu sveta, s čimer pa postaja dobesedno prilepljena na male črne zaslone, ki nudijo instantni dostop do trojice socialnih omrežij, ki jim bomo kmalu lahko rekli kar medij.

Nekaj povsem normalnega je postalo, da osebo, ki jo spoznaš dodaš najprej na Facebooku, Instagram ti nato v roku nekaj dni pove, da oseba uporablja tudi to družabno omrežje, zatorej ga poslediš. V opisu osebe na Instagramu se rado pojavi uporabniško ime za Snapchat in krog je sklenjen. Od sedaj naprej imaš novega prijatelja, ki mu lahko slediš pri njegovih podvigih na poti skozi življenje. Človek postane še ena izmed oseb, ki jim slediš in skozi mali ekranček opazuješ njegove momente in premike v življenju.

S številom oseb, s katerimi zaključiš ta krog, se poveča tudi količina časa, ki ga potrebuješ da pregledaš vse informacije in objave, ki so jih želele osebe podeliti s teboj. S tem torej vedno bolj zaposluješ svoje misli s tem, kaj počnejo drugi, pozabljaš pa na zvok ptičkov na veji, ki čebljajo ob prihajajoči pomladi; pozabiš na to, da bi se nasmehnil šoferju avtobusa; pozabiš na to, da bi nekoga, ki sedi poleg tebe vprašal, kako je.

Kot družba hitimo v apatičnost in pasivnost. Naše misli so vedno v pogonu. Vprašanje je samo čemu so le-te namenjene. Nam ljubim osebam? Kako narediti revolucijo? Kako organizirati dan? Ali kaj počenjajo ljudje, ki jih opazujemo skozi male črne zaslone?

Ne. Naše misli so večinoma zaposlene s paralelnimi vesolji, ki se odvijajo na naših telefonih. In to je elitam blazno všeč. Ne le, da je razločevanje med pravimi in nepravimi novicami, ki se širijo po družabnih omrežjih, vedno težje razločevati. Eliti je všeč, da smo zaposleni sami s seboj in posvečamo vedno manj pozornosti njej in problemom, ki jih ustvarjajo. Če je mladino v 60-ih letih nekaj motilo, so šli na ulice. V 70-ih so napisali nerazumljiv punk komad, v 80-ih so ponovno zavzeli ulice. Sedaj pa … Napišemo status na našem facebook profilu in čakamo na všečke. Pozabljamo na realnost, kjer sistem počne kar želi, saj je naš svet na internetu mnogo zabavnejši.

Ampak mogoče, morda nekoč, se zgodi, da nekaj ne bo delovalo. Naši svetli ekrani bodo postali črni in zbudili se bomo v svet, ki ga ne poznamo več. Takrat bo realnost močno udarila. Izkazalo se bo, da nismo živeli v resničnem svetu, ampak v nekem apatičnem mehurčku, kjer so resnice drugačne. Do takrat pa uživajte v virtualnem paralelnem vesolju.

Barbara Meglen

Prispevek je bil vključen v Špegel: Das Ü Magazin – februar 2017