13. marec, 2018 14 min to read

Geometrija resnice

Category : EgoTrip

Preden smo izdelali celotem model klitorisa smo naredili popis
celotnega človeškega genoma. Kartirali smo površje sveta,
delamo na osončju, vendar še vedno ne razumemo kako deluje
človeška misel. Si lahko obetamo kaj več od božično obarvane
karte možganov?


Načeloma se še zdaleč ne čutim sposobnega obravnavati tako presunljive možnost, kot bi bil celovit popis geometričnih razsežnosti in predvsem določitve osnovnih zakonitosti v skladu s katerimi bi delovala resnica. Tega sem se že večkrat lotil, vendar mi vselej nekaj umanjka. Kljub temu sem v zadnjem času prišel do nekaterih uvidov, ki mi sicer resda ne omogočajo zapopasti prvotnega namena gematognoze, vendar ga vsaj nekoliko osvetlijo z novimi pojmi. To besedilo je posledica mojega navdušenja in želje po premišljanju možnosti, da bi razumeli dinamiko med različnimi resnicami in si bili sposobni predstavljati kakšne so njihove razsežnosti in zakonitosti. Kot omenjeno je zaenkrat poskus neuspešen, vendar sila navdušujoč, tudi če tako ostane. Načeloma me možnost neuspeha ne obremenjuje, saj tudi brez njega prinašajo uvidi določene spoznavne privilegije, ki me že sami po sebi navdajajo z upanjem po širjenju razumevanja.

Resnica kot položaj

Ena najnovejših idej je razumeti vprašanje resnice kot vprašanje položaja. Kot vselej temeljim na ideji absolutov. Običajno se obremenjujemo z vprašanjem “kaj je DEJANSKO res”, česar se lahko skozi absolute razbremenimo, saj resnica v precejšnji meri postane stvar izbire. Vendar za vsak absolut vselej obstaja vsaj ena resnica, ki ni stvar izbire. To je tista resnica, ki absolut določa.

Arbitrarnost resnice

Če imamo torej dva nepovezana absoluta in vsak poseduje resnico, potem je klasična tehnika določiti resničnost skozi moč. Katerikoli od absolutov bo iz kateregakoli razloga zmagal, bo “resničnejši”. Vendar izbira je dejansko arbitrarna in precej pogojena iz slučaja okolja v katerem se absoluta nahajata. Recimo da prepoznamo njuno arbitrarnost in sklepamo, da bi oba lahko bila resnična in da oba sta tako 100% resnična in 0% resnična, torej sta povsem resnična in povsem neresnična. Njuna resničnost je odvisna od tega, v katerem položaju se nahajamo. Vendar dejansko ne potrebujemo našega položaja, saj lahko predpostavimo, da absoluta kot vsi sta že zavedna. Označimo ju z absolut A in absolut B. V položaju A bo torej resnica A povsem resnična in resnica B povsem neresnična. Vendar bo v položaju B resnica B povsem resnična in resnica A povsem neresnična. Sedaj za hip prepoznajmo, da sta sicer oba absoluta zaklenjena (kanibalizirana) v lasten položaj, vendar smo mi sposobni prepoznati oba. Če bomo torej želeli določiti resničnost, bo to stvar dokaj arbitrarne izbire, vendar v končni instanci se bo naša izbira pretvorila v izbiro položaja. Nemogoče je, da bi izbrali le položaj B in zagovarjali A, saj B zanika A ter obratno. Podobno kot za nas je situacija toliko težavnejša za absoluta A in B, ki za razliko od nas nimata izbire. Sedaj naj opozorim, da smo tudi mi absolut, s tem pa podrejeni podobnim pravilom, le da v relaciji na lastno resnico, v kateri smo utemeljeni.

Resnica temelječa na prepričanju

Nekaj podobnega srečamo v verskih vojnah, kjer imata protestantska in katoliška stran vsaka svoje argumente, vendar sta konec dneva izpostavljeni dejstvu, da bi za opustitev rivalstva morala ena od strani biti poražena ali popustiti drugi. Ker obe trdita, da posedujeta resnico in sta jo pripravljeni ter sposobni braniti, se lahko vprašamo “Kdo pa ima dejansko prav?”. Vprašanje je nesmiselno, saj govorimo o dveh očitno delujočih resnicah, nepripravljenih popustiti. Če je temu tako, potem je vprašanje pravilnosti vprašanje pozicije, bodisi zaradi izbire, bodisi zaradi rojstva, je pa toliko bolj očitno, kolikor bolj teritorialni in pogret je spopad med udeleženima.

Morda bi se želel kdo opreti na možnost, da katera od strani pa vendarle poseduje “pravo” resnico, vendar tudi v tem primeru je očitno slednjo dovolj težko določiti, da uhaja milijonom ali kar milijardam ljudi, medtem ko govorimo o nečem, kar naj bi bilo v vsej svoji resničnosti očitno vsakemu posamezniku, kakor hitro mu resnica postane dostopna. Dejstvo torej ostaja, da je za nas edina smiselna reprezentacija celotnega dogajanja tista, ki predstavi vse sodelujoče resnice, s čimer pridemo tudi do vprašanja, če večina interakcij med njimi ob pomanjkanju refleksije ne izvira prav iz očitnosti položaja, torej popolne pragmatičnosti obstoja, ki pa je primerljiv vsem udeleženim.

Poskus z verjetnostmi

Na podoben način se lahko gremo naslednji poskus. Za hrbtom premešajte med rokama eno kroglico. Sedaj nekomu ponudite, da ugotovi, v kateri roki imate kroglico. Če oseba sklane, da je kroglica v eni od rok, potem je povprečna vrednost za vsako roko 50%. To pomeni, da se kroglica s 50% nahaja v eni ali drugi roki. Vendar kroglica se dejansko ne nahaja v obeh rokah s 50% obstojem, pač pa se nahaja lahko le v vsaki z 0% in 100%, kot omenjeno je 50% le povprečna vrednost teh dveh načinov obstoja. Vendar to dejansko velja le za zunanjega opazovalca, ne pa za tistega, ki poskus izvaja, kajti on v vsakem trenutku ve, da se kroglica nahaja v točno določeni roki s 100% in drugi z 0%.

To je razlika med običajnim poskusom razumevanja sveta in idejo, da tam dejansko obstaja resnica, torej nekdo ali nekaj, kar določa “pravilnost naših domnev”. Naše ugibanje naj bi privedlo do razkritja, torej do tega, da npr. skozi eksperimente ugotovimo kje se kroglica dejansko nahaja. Naslednja težava je možnost, da smo v svojem raziskovanju zavedeni. Recimo da ste nagajivi in kroglico vmes zamenjate z neko drugo kroglico. Še vedno bo torej v eni izmed rok kroglica, vendar ne “tista” kroglica, kar bo še vedno privedlo do pravilne ugotovitve o obstoju neke kroglice, vendar zmotne v tem, katero kroglico bi bilo dejansko potrebno določiti.

Smiselno se je vprašati, če je znotraj razumljivega pričakovati, da bo oseba s katero izvajate poskus opazila razliko, saj je vesolje samointuitivno, vendar je odgovor seveda ne. Za klasično razumevanje sveta tega ne enostavno ne bi smelo biti, vsaj ne za tako vsakdanji pojav, kot je določanje “istosti” iz trenutka v trenutek. To je enostavno nedopustno za znanstveno predstavo sveta. Recimo, da gledate drevo in pomežiknete (načeloma niti to ni potrebno, vendar koristi za simboliko). Kakor hitro pomežiknete, za hip prekinete kontakt z drevesom in prav možno je, da se pred vami ne nahaja več isto drevo, pravzaprav se zagotovo ne nahaja pred vami isto drevo (prostor-čas). To med drugimi pomeni, da so vsi poskusi, ki so se zgodili pred pomežikom izgubili relevantnost, saj ne morete preveriti, če je predmet obravnave isti. Drugače povedano, za nekoga, ki si vsaj obeta neizpodbitnost je to neobvladljiva težava. Za nadaljevanje bi potreboval neverjetno mero ali nevednosti ali ignorance ali cinizma, slabih oblik pragmatičnosti skratka.

Nazaj na kroglico. Predstavljajte si nenaden dvig težavnosti, če se izkaže, da je dejanska kroglica nekje v sobi namesto nekje v dveh precej prostorsko omejenih dlaneh. Kaj če ste kroglico pogoltnili? Ste jo res pustili vsaj v sobi? Morda ste jo vmes razbili in je torej še vedno kroglica? Kaj če ste se zlagali, da je kroglica v roki napačna? Nenadoma se odpre svet dvomov, ki naredi določanje “resnice” skorajda neizvedljivo, kakor je bilo nakazano že z drevesom. To je torej primerljivo zapletu v relativizem kot dvomu v vse.

Edini položaj, ki ja za kroglic povsem absoluten, torej poseduje brezpogojno 100% vrednost, je kroglica sama, vendar je kot taka nedostopna vsem udeleženim razen sebi, saj si slednji lahko le oblikujejo predstavo o njej, nimajo pa dostopa do nje same. Predstava pa seveda ne more poustvariti pozicije, sicer bi postala to kar predstavlja. Če govorimo torej o kroglici, bi bilo to ekvivalentno materializaciji taiste kroglice v vaše možgane, četudi nisem prepričan, če bi to dejansko pomagalo pri razumevanju kroglice glede na predpostavljeno strukturo možganov. Ko torej govorimo o 100%, vendar ne o kroglici sami po sebi, dejansko govorimo o predstavah, medtem ko je resničnost kroglice na katero se predstave nanašajo vselej 0%. To ponazori trditev, da vsak absolut hkrati obstaja (njegova pozicija), ne obstaja (ne njegova pozicija) in potencialno obstaja (potencialne pozicije nezaklenjenega absoluta).

Izključujoča in vključujoča narava pozicij

Še en izvor iz vprašanja pozicije je vprašanje sposobnosti določitve pozicije. V kolikor ste absolut zgrajen iz absolutov, potem dejansko ne morete dojeti zunanjih absolutov drugače kot skozi predstave o njih, torej skozi dele sebe. To je tudi glavna težava, zakaj se nam lastna pozicija običajno zdi tako prepričljiva, saj dejansko ne more vsebovati mnoštva pozicij, ki nas absolutno izpodbijajo, torej vseh pozicij “v katerih nismo”, saj nam je znana le tista “v kateri smo”, kar je tudi meja našega spoznanja. Skozi spreminjanje vsebin se lahko prilagajamo na nedostopno okolje, vendar nam to dejansko ne omogoča vpogleda vanj, pač pa le zasilno prilagajanje, v kolikor smo seveda nanj pripravljeni. Ponovno torej pridemo do neizogibnosti, da smo pogojevani s pozicijo in da je največ kar smo sposobni storiti glede okolice (razen morebitnega vpliva nanjo) je izdelava kart, torej poskus kartiranja sveta okoli nas, pri čemer se moramo vselej zavedati, da karta ni svet katerega naj bi predstavljala. Opozorim naj seveda, da smo kompleksni absoluti, sestavljeni iz absolutov, tako da nam drugačnost ni nedostopna, vendar je še vedno nedosegljiva. Podobno kot podatek v katerem mestu se nahajaš ni identičen v kateri hiši se nahajaš, podobno velja tudi obratno, da hiša ni na isti poziciji kot mesto, tudi kadar je del njega. Skozi eno ni mogoče razumeti drugega. Mesto nam ne pove skoraj ničesar o hiši in hiša nam ne pove skoraj ničesar o mestu. Tisti “skoraj” je natanko toliko, kolikor resnice se prenese in kolikor pomena ima eno za drugo. Hiša je za mesto pomembna z določeno spremenljivo vrednostjo in mesto je za hišo pomembno okolje. Vsak absolut je torej nedostopen v svoji poziciji celo znotraj nas, vendar skozi nas pomemben del naše predstave o preostanku sebe. Strogo gledano to ni potrebno pojmovati kot del sebe, saj je bolj “v navezi”, vendar je to povezano s predstavo treh jazov, ki se zdi dokaj umestna pri razumevanju celovitosti “nas” torej naše zavesti.

Energija kot podlaga resnice

Precej časa sem posvetil razmerju med absolutom in energijo. Težava se je pojavljala predvsem na dveh področjih. Čustva in povezave.

Čustva so bila težava, ker so očitno delujejo skozi nekaj, kar ni absolut, vendar kljub temu mora predstavljati dobršno mero vsebin zavesti. Prav tako sem absolute pojasnjeval kot akterje, ki se borijo za nekaj in to nekaj je dokaj razpoznavno primerljivo temu, čemur rečemo energija. Precej pomembno je, da si zagotovijo stalen dostop do nje, s čimer si lahko utrjujejo položaj in se izogibajo situacijam, v katerih so premagani in tvegajo izgon ali uničenje. Za teorijo z ambicijo biti vsaj enkrat sposobna pojasniti vse (prepoznati vsako pozicijo), je obstoj nečesa, kot je vseprisotna energija, sila težavno. Energija namreč ne nosi resnice, s čimer jo je nemogoče prepoznati. Prepoznava je bolj stvar “razlike med samopodobami”, torej uporabimo absolute za popis dogajanja, ti pa ponovno temeljijo na izmuzljivi energiji. Drugače povedano, odpade edini zanesljiv instrument preučevanja česarkoli (samoreferenčnost).
Povezave so težavne, ker so nedokazljive in neovrgljive. Absoluti očitno sodelujejo. Očitno obstajajo razmerja med njimi. Očitno mora obstajati komunikacija. Gre se torej za esencialni del geometrije resnice. Vendar očitno povezav ni mogoče locirati. Recimo, da med absolutom A in B obstaja relacija. Za določitev te relacije uporabimo C, to je absolut, kar pomeni, da med A, B in C obstaja relacija, tako da med C in A postavimo absolut D in med C in B absolut E, kar pomeni, da med A in D, D in C, C in E ter E in B obstaja relacija, nakar lahko ta proces ponavljamo v neskončnost, kar je precej več kot je naša zavest sposobna vsebovati. Če se torej med A in B ne nahaja absolut, kaj se nahaja med njima?

Do morebitnega odgovora sem pravzaprav prišel skozi Einsteinov E=mc2. Stvar je v tem, da predpostavljamo svet izven zavesti, s čimer se trudimo pojasniti dinamičnost in spremenljivost, torej koliko je imamo, kaj jo sestavlja in kako jo sestavlja. Za ta del izven dometa stroge gematognoze se običajno oprem na prirejeno naravoslovno predstavo delcev kot absolutov, torej samozavedajoče se materije (malenkost sproščen pojem “zavedanja”). Za predstavo je načeloma nezdružljiva s teorijo gematognoze, vendar opravi svojo nalogo in precej olajša razumevanje dogajanja ob pomanjkanju boljše teorije. Njena glavna težava je, da je inherentno nesposobna vsebovati vas (vašo pozicijo), torej temelj gematognoze, kar se zdi dokaj pomembno. Deluje torej tako, da se gematognoza aplicira na naravoslovje, nakar se naravoslovje aplicira na gematognozo, vendar je naravoslovje prešibko za povratek v prvo pozicijo, celo v povsem relativizirani obliki.

Vendar pa dejansko težave inherentne gematognozi najdemo tudi v naravoslovju, ker omenjena enačba ponuja rešite, torej kakšen je odnos med energijo in materijo. Odgovor je, odnosa ni. Kar enačba predpostavi je, da je materija dejansko predvsem posebna oblika energije. Torej “masa” * “svetlobna hitrost” * “svetlobna hitrost” je enako “energija”, obratno je energija sposobna pretvorbe v materijo. Natančneje, enačba ima obliko tridimenzionalnega objekta, ploščatega prostora upognjenega samega vase (maso določa upognjenost prostora skozi gravitone). Še natančneje, gre za izjemno obsežne ujete paketke energije, ki se kljub stalnemu gibanju stalno krči sama vase in se s tem ohranja na mestu. To pa je precej presunljiva možnost, kajti če imata atom in absolut določeno možnost reprezentacije istega, potem to pomeni tudi, da ja absolut referenčno precej kompleksen skupek energije. To bi bilo fascinantno.

S to predpostavko še vedno nikakor ne bi šlo zamenjati energije kot jo razumemo običajno in npr. atoma, vendar v kolikor je atom dejansko oblika energije z zanimivimi lastnostmi kot posledica kompleksnosti skozi gostoto in specializiranost energije v prostoru za ohranjanje forme, potem dejansko gre za odnose med oblikami energije. To pomeni dvoje. Kar je res za absolute je referenčno na kar je res za energijo. Ne enako, nikakor enako, je pa referenčno. Eno je mogoče izpeljati iz drugega, ne gre za nujno logično ločena pojma. To sprosti neverjetno količino inherentnega pritiska znotraj gematognoze, saj če lahko raziskujemo vsaj “skozi” absolute, lahko poskusimo razumeti energijo, saj energije ne moremo raziskovati “z” absoluti. Torej, nujni so, vendar kar se logike tiče niso nič več kot pragmatična dogma, kar je težavno za raziskovanje.

Druga reč je razumevanje narave absoluta. Kakor naj bi bil absolut referenčen za energijo, tako naj bi bila energija referenčna za absolut. Pojavi se torej potreba, da kar je ugotovljeno za energijo, mora biti ugotovljeno za absolut, torej če bi ugotovili značilnost energije, ki je del absoluta, vendar značilnost sama ne bi bila del absoluta, bi se pojavil problem. To ponovno ne pomeni, da govorimo o 1:1, vendar če vnesemo razliko med energija kot genotip in lastnost kot fenotip, tudi če se fenotip izgubi, se mora genotip ohraniti. Če torej absolut razpade, se mora fenotip energije obnoviti v stanje primerljivo izhodiščnemu, v kolikor se genotip ni vmes spremenil.

Vse omenjeno je seveda v zgodnjih fazah raziskovanja, vendar že samo s tem obeta, da bi v primeru uspešne uvedbe enot in standardov, kakorkoli površnih, bilo mogoče narediti kaj tako nepredstavljivega, kot je izmeriti/izračunati misel. Prav tako obeta, da bi bilo mogoče razpoznati relacije med absoluti izven absoluta, kar je predpogoj za geometrijo resnice izven posamičnih pozicij, torej izven meja gematognoze, kar pa skozi predpostavko zunanjega pomeni, da bi bilo mogoče povezati dva do sedaj nepovezljiva svetova, svet materije in svet zavesti. Seveda bi se razumevanje obeh vmes precej spremenilo, vendar kar se trenutno obeta je skrajno fascinantno :). Kaj takega kot je gotovost, je zaradi lastnosti gematognoze seveda nedosegljivo ali celo dalj kot kadarkoli, vendar le za nezaklenjene absolute. Drugače povedano, ne bi vam bilo potrebno ugibati kaj/kako atom razmišlja. Izračunali bi na podlagi razumevanja samih sebe. Če bi se teorija dovolj razvila, bi ga pa lahko kar povprašali ali se z njim pomenkovali, primerljivo kot to lahko počnete z mačkami. Potrebujete predvsem formo komunikacije in dva subjekta (vas in atom).

Aljaž Božičko


Prispevek je bil vključen v Špegel: Das Ü Magazin – marec 2018