V pričujočem eseju bom opisal ujetost leve imaginacije v proces,
ki ga Mark Fisher ustrezno poimenuje kapitalistični realizem.
Pozicija liberalne levice – značilna za ZDA – je zreducirana na
kritiko izključno površinskih odnosov in ostaja sistemska, mesto
progresivnega gibanja pa mora zavzeti nekdo drug.

1. Kapitalistični realizem

Kar Mark Fisher definira s pojmom tega poglavja, se v dobršni meri sklada s konceptom postmodernizma, kot ga razume Fredric Jameson. Razlika je predvsem v tem, da je čas Jamesonove teoretizacije postmodernizma – začenši v 80h –, še v sebi vseboval možnost politične inovacije in predpostavke o alternativi, ki bi zmogla preseči ujetost v sistemsko logiko poznega kapitalizma. Kapitalistični realizem tudi ni originalen termin, saj se ga je uporabljalo tudi v prejšnjem stoletju, a vedno bolj kot parodijo na socialni realizem. Današnja raba pa razume termin kot vseobsegajoč, celo brezmejen označevalec, ki definira našo družbeno realnost. (Fisher, 2009). Realizem razumljen na način, ki nam onemogoča stik z zunanjostjo, hkrati pa postane kapitalistična imanenca tako vseobsegajoča, da se pripadnikom notranjosti le te zdi samoumevno, da razmišljanje o sistemskih rešitvah ne več zahteva kritike kapitalističnega sistema. »Ko torej vse postane sistemsko, sam pojem sistema zgublja razlog za svoj obstoj in se pojavlja samo še kot vrnitev potlačenega v morastih oblikah totalnega sistema v domišljijah Webra, Foucaulta ali ljubiteljev knjige 1984.« (Jameson, 2012, str. 52) Na tej točki se je ustavila tudi imaginacija liberalne levice v ZDA.

Ta je v zadnjem desetletju – pod predsednikovanjem Baracka Obame – pridobila primat »progresivnega« gibanja, njeno politično delovanje, pa se je predvsem osredotočalo na spremembe v sferi kulturne produkcije, politične korektnosti, SJW (boja za socialno pravičnost) in druge. Kulminacija teh sprememb ni naključna, saj je Demokratska stranka vsaj od 70h let dalje bolj intenzivno povezana s korporativno elito, ki je začela pomembno vplivati na nadaljnji proces političnih odločitev na ameriškem prizorišču. Tako je bilo nujno opustiti politična prepričanja stare, »materialne« levice, ki je še opozarjala na ekonomsko neenakost in poskušala do določene stopnje regulirati delovanje na trgu (regulacija s strani socialne države in delavskih gibanj in ne »bailout« finančnega sektorja). Edini način, da Demokratska stranka še vedno deluje kot leva alternativa Republikanski, čeprav se razlika med njima vsaj ekonomsko gledano zmanjšuje, pa je bila vpeljava nove družbene politike. Osredotočanje na razredno neenakost je postalo neproduktivno, politične točke pa se je začelo pridobivati na področju identitetne politike. Tako stopijo v ospredje teme rasizma, LGBTQI+, feminizma, različnih marginaliziranih skupin, ženskih pravic do samoodločanja na svojim telesom, okoljevarstva, živalskih pravic, itd. Seveda so ti označevalci že od 60h let dalje prisotni kot progresivni elementi znotraj kulturne sfere, še posebej v urbanih okoljih, a nova leva politika je šla še korak dalje. Njen osrednji cilj je postal prav nagovoriti te skupine, ki so postajale vedno bolj razširjene in v civilni družbi sprejete; kar je bilo predtem transgresivna življenjska praksa, pa je zavoljo postopne institucionalizacije teh skupin pod vplivom identitetne politike postalo volilno telo Demokratske stranke.

Prehod od »stare« levice k »novi« je zagotovo zelo pomemben, tako iz praktičnega kot teoretskega vidika. Osredotočanje izključno na razredni boj ali na delavski razred, je vedno manj ustrezalo spremenjenim delovnim razmeram – prehod iz razmerja med delavcem in kapitalistom v tovarni, v obliko delovnega razmerja, ki je prožno, prekarno, predvsem pa nima objekta, na katerega bi se moralo privesti. Delovanje posameznikov v novih kulturnih industrijah je izrazito povezano s komunikacijo in kognitivnimi funkcijami, te lastnosti pa so najbolj osnovne, generativne možnosti, ki jih ima človek kot spoznavni subjekt. Težko je torej razumeti ne-revitalizirano marksistično pozicijo (obstaja tudi revitalizirana), ki se osredotoča na delavski razred kot izkoriščan, ko pa nove oblike zaposlitve pripadnikom kreativne industrije dajejo možnost samoopolnomočenja in kreativnosti, kar je seveda želja vsakega zaposlenega.

Problem se nahaja drugje. Institucionalna politika liberalne levice deluje na način, da transcendira identiteto in jo naredi primarno. Takšen način političnega odločanja ne le prepozna pomembnost identitete posameznika – ta je zagotovo pomembna –, ampak jemlje identiteto kot arhetip celotne družbene topografije; kot predalčkanje posameznih identifikacij, na podlagi katerih se ustvarjajo trdna politična prepričanja. Nauk psihoanalize pa lahko razumemo s Freudovim poimenovanjem Unheimlich – ni telesa, ki bi se povsem prilegalo svoji lupini. (Žižek, 2010) »Subjekt je namreč ime določene radikalne premestitve, določene rane, zareze v tkivo univerzuma, in da so vse njegove identifikacije zgolj številni spodleteli poskusi celjenja te rane.« (Žižek, 2010, str. 22) Progresivna politika tako ne sme biti tista, ki le uzakonja ali prepozna današnja stanja, v katerih se prepoznajo posamezniki. Ta se sicer množijo, tako zaradi celotnega imperativa pomembnosti samoidentifikacije in zavoljo bolj liberalne družbe, ki omogoča več možnosti samoindividuacije – prehod iz ljudstva v mnoštvo. Dovolimo si na tem mestu bolj jasno zapopasti omenjeni prehod, nato pa lahko poskusimo podati kritiko identitete, kot jo razumejo liberalci.

Za mnoštvo je značilen proces, v katerem nikoli nič ne zaključimo. To misel lahko povežemo s prehodom iz disciplinske oblasti, ki je značilna za ljudstvo, v družbo nadzora, ki priča o mnoštvu. Kot pravi Gilles Deleuze: »V disciplinarnih družbah nismo prenehali začenjati (od šole do kasarne, od kasarne do tovarne), medtem ko v družbah nadzora nikoli ničesar ne končamo – podjetje, izobrazba, usluga so metastabilna in soobstajajoča stanja, kot da bi bila od iste modulacije, od univerzalnega deformatorja.« (Deleuze, 2002, str. 9) Tako tudi proces individuacije, značilen za mnoštvo ni nikoli zaključen – »predindividualno se nikoli ne prevede povsem v posamezno.« (Virno, 2003, str. 62) »Če je res, da individuirani »jaz« živi v sožitju z biološko podlago vrste (čutna zaznava itd.) z javnimi ali medpsihičnimi lastnostmi maternega jezika, s proizvodno kooperacijo in z general intellect, moramo dodati, da to sožitje ni vedno mirno. […] Subjekt je bojno polje. Ni redkost, da predindividualni vidiki postavijo pod vprašaj individuacijo: ta se izkaže za omahljiv, nenehno reverzibilen izid.« (Virno, 2003, str. 63) Proces individuacije je znotraj mnoštva predvsem povezan z delovanjem razmerja med »mnogimi« in general intellect. Za nove družbene vezi je značilna opustitev preteklih kolektivnih praks; mnogi niso tisti, ki sledijo suverenu, oblast v katero so vključeni pa ne več sledi osrednji ideji, ki bi bila posredovana s »top-down« pozicije. »Mnogi« so evolucija iz kolektivno zaključene skupnosti, v kateri posameznik že ima vnaprej določeno mesto – to pa tudi izniči možnost individualne volje posameznika. Za »mnoge« je značilna drugačna vrsta enotnosti, mnoštvo se namreč ne postavlja proti enemu, temveč ga redefinira. To eno predstavljajo predvsem »govorica, intelekt, skupne sposobnosti človeškega rodu. Enotnost ni več nekaj (država, suveren), okoli česar bi se morali zgrinjati, kot to počne ljudstvo, ampak nekaj, kar puščamo za seboj, kot ozadje ali predpostavko. Mnoge moramo misliti kot individuacijo univerzalnega, generičnega skupnega« (Virno, 2003, str. 11) – abstrakcijo teh lastnosti pa lepo povzame sintagma general intellect. Nadalje nas ne sme presenetiti, da »kolektiv, kolektivna izkušnja, življenje skupine ni, kot to običajno mislimo, teren, na katerem otopijo ali se razblinijo značilne poteze posameznega individua, temveč je to, nasprotno, teren nove radikalnejše individuacije. Ko sodeluje s kolektivom, se subjekt niti najmanj ne odpoveduje svojim značilnejšim potezam, temveč ima priložnost vsaj deloma individuirati kvoto predindividualne realnosti, ki jo vedno nosi v sebi. […] Samo v kolektivnem, ne v osamljenem subjektu, se lahko zaznava, jezik, proizvajalne sile konfigurirajo kot individuirana izkušnja. (Virno, 2003, str. 64)

A če si želimo razumeti Nietzschejev na videz plehki aforizem: »postani to kar si!«, moramo gledati proces identifikacije s hrbtne strani. V osnovi ta inverzija temelji v razliki med liberalizmom in libertarnim komunizmom. Kot smo prej dejali, liberalna ameriška misel jemlje identifikacijo v mnogih primerih dobesedno, med posameznikom in njegovo identiteto pa tako ne pušča možnosti razmaha. Kljub temu, da se je v zadnjem desetletju pripoznanje mnogih novih skupin močno namnožilo, je sam proces te arheologije novega, ki takoj postane »znano«, poblagovljeno tisti, ki izniči potencial utelešenja novih subjektivitet in njihovih praks. Kot pravi Baudrillard: »vedno je isto. Ko postaneš osvobojen, si se primoran vprašati, kdo si?« (Baudrillard, 1989, str. 45) Takšen način politike, ki poskuša takoj zamejiti stik z zunanjim v nam znano formo, pa ne more biti oklican za progresivnega, ampak le simbolizira ujetost v kapitalistični način produkcije presežne vrednosti. Namreč, kako drugače razumeti proces, ki novo – še ne prisotno, še ne aktualno – dojema kot blago tržne menjave. Na drugi strani je delovanje libertarnega komunizma izrecno nasprotje. Težo slednjemu daje prav proces individuacije, le da v njem ne vidi konca, na katerega bi bilo potrebno pripeti smisel, temveč šele začetek. Ker proces individuacije zaznamuje prav dejstvo, da ta nima konca, je tudi subjekt tisti, ki je zgolj v svoji individualni pojavnosti temeljno zaprečen – nezaključen. Svoje celovitosti tako nikakor ne more iskati v sebi, temveč šele v nečem, kar ga presega. Za razumevanje opisanega se obrnimo k Badiouju: »subjekt je identificiran le na točki manka, kot praznina oziroma manko biti. Če se subjekt konstituira kot manko-biti, potem ostane vprašanje njegovega realnega odprto, kajti to realno ni ne bistvo ne narava.« (Badiou, 2005, str. 117) Povedano drugače, ker osrednja kategorija subjekta predstavlja manko-biti, mora biti progresivna politika tista, ki ne išče smisla v kategorijah kot jih poznamo danes, ampak predvsem pripravljati teren za novo aplikacijo teh nestanovitnih tokov, ki se izogibajo ustaljenim kodifikacijam. Potrebno je dati možnost identitetam, ki so najbolj oddaljene od tega, kar običajno smatramo kot neko zaključeno celoto. Dva primera tega bi lahko bila kvir ali ksenofeminizem, saj oba pričata o nečem tujem, kar le stežka opredelimo kot smiseln način identifikacije. Ali drugače, nekdo s to oznako, nam nič kaj dosti ne pove o nečem trdnem, po katerem bi ga lahko sodili – če odmislimo sodbo o tem, da si ravno tega ne želi. Postajanje torej ni postajanje osebe, ampak šele postajanje subjekta – »jaz« mora nujno preseči svojo ujetost in se definirati v nečem, kar tvori »mi«; ta »mi« pa ne more biti pasivna vloga, ki naturalizira določene ideološke pozicije, ampak jih šele začne preizpraševati. Cilj tako ni postati čim bolj podoben, temveč poskušati iznajti proces, v katerem bodo naše miselne strukture doživele dimenzionalni kolaps. Kot zapiše Amy Ireland: »V jedru misli je njena ne-misel. Njen izvor je misel, ki poskuša to jedro zapustiti.« (Ireland, 2018)

Prednost libertarnega komunizma je tako v tem, da se ta izogiba sintezi; predpostavka na kateri sam poskuša graditi, pa je kvečjemu podeljevanje egalitarnih in univerzalnih možnosti, ki bodo edine sposobne zapolniti to točko manka. Njegovi subjekti tako utelešajo temeljno kategorijo filozofske misli: zmožnost. Zmožnost pomeni to, kar ni aktualno, to, kar ni prisotno. Identitetna politika pa stori ravno nasprotno, saj to zmožnost vidi le kot proces, ki mora po nujnosti konvergirati k njej sami, drugače je bodisi spregledan bodisi izničen. Na tovrsten način moramo razumeti Badioujevo antipatijo do podeljevanja smisla.

Dojeti protislovnost identifikacije pomeni … Izgubiti identifikacijo, govoriti iz njene odsotnosti. »Skozi odtujeno stanje in ne kljub njemu se lahko osvobodimo iz stanja neposrednosti. Svoboda ni samoumevnost, zlasti pa ni dana s strani nečesa »naravnega«. Konstrukcija svobode ne zahteva manj, ampak več alienacije. […] Univerzalno zato ni načrt in raje, kot da vnaprej diktiramo njegove rabe, predlagamo ksenofeminizem in/ali libertarni komunizem (dodatek je moj) kot platformo. Sam proces grajenja je potemtakem razumljen kot negativno-entropično, ponavljajoče in nenehno preobražanje.« (Cuboniks, 2017, str. 2,9) Ta neabsolutna univerzalnost pa je tista, ki šele omogoča prakso pozitivne svobode (svoboda-do namesto zgolj osvobojenost-od), v kateri se lahko prepozna Badioujev posameznik, ki se mora razpršiti v mi-subjekta. (Badiou, 2005) V nasprotnem primeru so ti sveži, še ne kodificirani tokovi nemudoma preobraženi v menjalno vrednost, ki nastopa kot eden izmed delov kapitalistične produkcije vrednosti, lahko pa se sprevrže tudi v fetišističen kult razlik: »le da se te sklicujejo na neki skrivni substancialni temelj in sprožajo nastanek nadvladovanja in diskriminantnih hierarhij vseh vrst.« (Virno, 2003, str. 98)

Negativen primer te tendence najdemo v nedavnem obujanju rasnih belskih identitarnih politik na desnici.

Te ne smemo razumeti kot povratek v svet predmodernih obskurantizmov, temveč kot logično nadaljevanje partikularističnega segmentiranja ljudi na rasne, religiozne ali etnične identitarne skupine, ki je bila posebej domena levice od leta 68 dalje. S postopno opustitvijo univerzalističnih idej v naslednjih desetletjih in komunitarističnim razumevanjem kakršenkoli normativnosti se tako odpre teren za raznorazne ekscese. Zakaj bi namreč bilo treba razumeti svet partikularnih tradicij in življenjskih svetov manjšin, ne pa tudi večin? (Slukan, 2017, str. 212)

Te spremembe pa lahko diagnosticiramo tudi s pomočjo hitrih in dinamičnih sprememb značilnih za današnji čas poznega kapitalizma. Jameson zapiše:

Paradoks, iz katerega moramo izstopiti je ekvivalentnost med nepredstavljivo stopnjo sprememb čez vse sfere socialnega življenja in hkratno, do sedaj še nevideno standardizacijo vsega – od čustev do blag, od jezika do grajenja našega prostora –, ki bi morala biti neskladna s takšno stopnjo mutacij … Tako smo soočeni z realizacijo, da še nikoli ni obstajala družba, ki bi bila tako standardizirana kot naša in da potek človeške, socialne in historične temporalnosti še nikoli ni napredoval tako homogeno … Kar se nas počasi začenja dotika – in kar začenja vznikati kot globlja zakonitost postmoderne same, vsaj v tej temporalni dimenziji –, je torej zavest o tem, kako v sedanjosti nenehno spreminjajoče mode in medijskih podob, vse izgubi možnost dejanske spremembe. (Fisher, 2009, str. 63)

»Ni dvoma, da tukaj govorimo le o novem primeru boja med silami deteritorializacije in reteritorializacije, ki ju Deleuze in Guattari dojemata kot konstitutivna elementa delovanja kapitalizma samega. Tako ne bi bilo presenečenje, če bo posledica močne socialne in ekonomske nestabilnosti rezultirala v željo po znanih kulturnih normah.« (Fisher, 2009, str. 63) Pojav zgoraj opisanih reakcionarnih tendenc na primer belega nacionalizma, lahko beremo v smeri, ki jo zarisuje Fisher. Dohodek večinskemu delu ameriškega srednjega razreda (delavskemu razredu), se v zadnjih 30 letih skoraj ni povišal, njihovo življenje pa ostaja enako. Problem je v tem, da je bil takratni standard, ki so ga uživali člani tega razreda udoben in hvalevreden, dandanes pa predstavlja mrtvo točko, cono regresije, ki ne sledi prihodnosti, ampak je globoko ujeta v preteklost. Ko ta zapuščeni razred razmišlja o svoji identiteti, je prav nostalgični odziv tisti, ki pričara Ameriko in ameriško družbo kot bi jo sami radi videli; za to projekcijo pa je značilno, da se nahaja tri desetletja v preteklosti. Iz današnje pozicije identitetne politike to pomeni, da so nekatera že splošno znana prepričanja in vrednote iz stališča posameznikov delavskega razreda tiste, ki tvorijo enega od potencialnih vzrokov za poslabšanje njihovega položaja. Ta se je v vsem tem času zacementiral kot strukturno ujet v pasti, edini način da posledično še lahko vplivajo na nadaljnji proces odločanja, pa je ravno preko aplikacije politike, ki temelji na identiteti. Za današnji čas je značilen kulturni in ne razredni boj; kaj drugega gre torej pričakovati, kot prav nasprotovanje vrednotam liberalnega establišmenta in poskus vpeljave novih. Nekdo bo moral nagovoriti ta razred …
To pa ne pomeni, da je njihov reakcionarni odziv stvar »lažne« zavesti, temveč le sledi načinu političnega delovanja, značilnega za liberalni red. Ko govorimo o padanju statusa srednjega razreda, moramo imeti v mislih spremembe ekonomskega sistema – temu prehodu lahko tudi površno rečemo neoliberalizem. Ekonomska politika kot jo poznamo danes, nikakor ne zmore rešiti brezizhodni položaj tega skupka ljudi, njene politične poosebitve pa so predvsem površinske. V teh razmerah je odpor do novih vrednot ali splošno priznanega pluralizma mnenj lahko smatran kot logični odziv in ne kakšna esencialna lastnost, ki nujno vodi v rasizem ali ksenofobijo. Tudi liberalno pozicijo lahko smatramo za reakcionarno, ob predpostavki, da ta ne zmore gledati zgodovinskih sprememb drugače, kot le iz današnje točke vzpostavljenih vrednot in mnenj. Opisovanje posameznikov kot ideološko ujetih in miselno nazadujočih le priča o tovrstni zmedi. Odziv ameriškega delavskega razreda ni posledica »lažne« zavesti, kot to poskušajo prikazati liberalne teorije in ironična distanca »woke« liberalcev, ampak bolj način razrešitve notranjega, visceralnega odziva na družbeno neravnovesja, ki je še kako realno. Identiteta posameznika ali skupine se lahko ustvari le preko pripoznanja drugega, brez tega je kreacija nadaljnje prihodnosti praktično nemogoča. Delavski razred je že historično gledano v antagonističnem razmerju z dominantno politiko; za ameriški kontekst, pa je še posebej značilno, da nima nobenih možnih orodij, kako bi lahko naslovil svoj vedno slabši položaj in s tem ne stopil v navzkrižje z vzpostavljenimi družbenimi normami. Te delujejo predvsem kot proces podeljevanja privilegijev določenim skupinam, da te po boljših možnostih in bolj avtentično reprezentirajo svoj položaj.

Prisoten pa je še en pomemben faktor, ki primordialno vpliva na vse zgoraj zapisano. Osnova, na kateri temeljijo prepričanja zagovornikov liberalne ideološke pozicije, je predvsem sprejemanje vseh možnih oblik tujosti – Drugosti –, ki bi posledično lahko izničile historično superiornost Zahodne družbe (drugi del povedi ima funkcijo dozdevka in se veže predvsem na pripadnike PC (politične korektnosti) kulture ali pa SJW). Da se takoj izognemo potencialnemu nesporazumu; primer dekolonizacije naših možganov lahko najdemo znotraj postkolonialnih študij, ki so »as a matter of fact« sposobne producirati kritične nastavke za drugačno postopanje do zadrege, v katero smo ujeti. Dozdevek označuje predvsem prakso participacije, ki sprevrže začetno – na videz neoporečno – željo po sprejemanju v željo po samo-prepoznanju. Za to transformacijo je značilna participacija na družbenih omrežjih – še posebej lahko na tem mestu izpostavimo Twitter –, kjer je sarkastično, samopravičniško obtoževanje rasizma, seksizma ali homofobije, najbolj zanesljiv način kako pridobiti družbeno prepoznavnost. (Nagle, 2017) Sprejemanje tako že v začetku postulira »čistost«, torej iskanje vedno bolj učinkovitega načina, kako najbolj pravilno, zaščitniško ali napredno zavzeti stališče do še ene nevrotične epizode ne-liberalnih skupin ali stališč. Politična korektnost, varni prostori, »trigger warnings« in najbolj pomembno, »policing of language« so neposredni rezultat te kontinuitete, saj ti varnostni ukrepi služijo kot način kaznovanja za vse tiste, ki ne bodo upoštevali trenutno najbolj pravilnega načina izražanja in/ali participacije v kontaktu z različnimi ogroženimi skupinami. Kot zapiše Angela Nagle: »družbena omrežja vsebujejo določeno potencialnost, kot se je izkazalo, da delujejo kot prevodnik vse samovšečnosti moralno pravičniške politike, ki se lahko manifestira nič drugače, kot le preko kulturniških vojn.« (Nagle, 2017, str. 77) Ta politika čiščenja pa omogoča posameznikom, ki postanejo določevalci trendov, da se na podlagi politike sprejemanja vzpostavijo kot nosilci kulturnega kapitala. Začetna pozicija sprejemanja ali tolerance, se je dovolj hitro prevesila v agresivno targetiranje posameznikov in njihovih stališč. Kot zapiše Nick Land: »bistvo tolerance naj bi bilo predvsem v tem, da ljudem ni potrebno sprejemati ali odobravati prepričanj nekoga drugega. To je bilo preveč zahtevno razumet … Zato je liberalizem umrl.« (Land, 2017). Da to niso prazne besede pričajo primeri, ki jih nameravamo zdaj navesti. »Po streljanju v Orlandu, v katerem je moški (ta čas je prisegel zvestobo al Bagdadiju) streljal na prisotne v nočnem gaj klubu, je Twitter zasul val čivkov; ti so javno izražali svojo zgroženost in veliko žalost.« (Nagle, 2017, str. 77) V tem trenutku masovne ekspresije pro-gaj sentimenta, je zavladal čas ustvarjanja manka, proces čiščenja pomanjkljivih mnenj pa je prešel na višjo prestavo. Potrebno je bilo zagotoviti, da se razumevanje situacije ne izniči zavoljo masovnega odziva, ki bi bil enak, saj v tem primeru možnost po individualnem pripoznanju in rasti stopnje kulturnega kapitala, ne bi bila mogoča. Primer izogibanja te usode, lepo pooseblja čivk znanega intersekcionalnega – danes standardni akademski izraz za prepoznanje skupka marginaliziranih ali zatiranih lastnosti, ki lahko tvorijo identiteto posameznika ali skupine. Za primerjavo tej definiciji lahko podamo še opis termina s strani kolektiva Laboria Cuboniks: »Intersekcionalnost naj ne bo razumljena kot mletje kolektivov v statični šum navzkrižno nanašajočih se identitet, temveč kot politična orientacija, ki zareže skozi vsako partikularnost in zavrača grobo predalčkanje teles.« (Cuboniks, 2017, str. 8) – tviteraša, ki je seznanil svoje sledilce, da to ni bil najhujši napad v ameriški zgodovini masovnega streljanja, temveč je še vedno na prvem mestu »Wounded Knee Massacre«. Še boljši primer je opomin določenih posameznikov, da napada ni sprožila njegova radikalizacija v pripadnika Islamske države, temveč je dejanje posledica mentalne bolezni. Pogačo je potrebno enakomerno razdeliti, zato je tudi to razlago hitro zasul val kritik, ki je napadel povezovanje poboja z mentalno zaostalostjo, saj naj bi tovrsten pristop kazal na določeno stopnjo sovraštva do ljudi z duševnimi motnjami. (Nagle, 2017). Takšni načini interakcij se seveda množijo v neskončnost, najbolj tipski primeri teh manifestacij pa krožijo okoli dajanja prednosti ljudem s posebnimi potrebami, postavljanje v ospredje pripadnike etničnih ali rasnih manjšin, poudarjanje boja proti homofobiji in transfobiji, seznanjanje posameznikov s spolno fluidnostjo, razpravljanje o različnih nebinarnih spolnih identitetah in seveda nasprotovanje bilo kakšni politični poziciji, ki to sprejemanje želi zamejiti.

Historičen pogled liberalne misli, manj rešuje probleme in bolj ureja le te pod isti imenovalec. Rezultat te subsumpcije radikalne tujosti – entitete, ki je bila v kontingentnem razvoju do sedaj spregledana – v nam znano formo, izniči možnost dostopa do nečesa še ne spoznanega, nečesa, kar se našemu razumu kaže kot neinteligibilno. Vrzel, ki se ustvari v naši (navidez) ontološko zaključeni realnosti posledično postane spregledana, saj je vedno liberalna paradigma tista, ki odloča o mestu, skozi katerega se bo odvijal pluralizem. Namesto nebrzdane sinteze dobimo jasno zapakirano in popredmeteno specifičnost teh manj vidnih, eksotičnih kategorij, ki seveda ne zmorejo ubežati formi blagovne produkcije. Razsvetljenska družba si hkrati želi nenehnega učenja in sprejemanja zakonov … Brezkončnega širjenja, medtem ko samo sebe reproducira ves ta čas. (Land, 2011, str. 11) Neskončni kapitalizem: drugega si želi »pofukati le s kondomom«. (Wark, 2017) Liberalna misel tako ponovi Kantovo napako v relaciji z radikalno Drugostjo. Če jo želi razumeti, jo mora postaviti kot objekt, do katerega vsi dostopamo na enak način. Menjalna vrednost je torej tista, ki prva omogoči zaznavo stvari, brez nje pa liberalni um ne bi zmogel vzpostaviti razmerja do le te. (Land, 2011)

Ko ni več prostora za alternativne možnosti razmišljanja, lahko identitetno politiko razumemo le v povezavi z moralnim delovanjem. Identiteta se kaj kmalu sprevrže v dominantni označevalec, ki določa pozicijo govorca. Bolj kot ta spada v določeno skupino, ki je manj »vidna«, ali je bila v preteklosti zapostavljena, višje mesto na lestvici si lahko obeta. Tako je znotraj liberalne kulture ena od najbolj obrabljenih fraz postala: »check your priviledge«. Dinamiko te »call-out« kulture je odlično opisal Fisher, njeno delovanje pa se sukcesivno utelesi v treh fazah. »Najprej je tu duhovniška volja izobčiti in obsoditi, nato akademsko-čistunska želja po: biti prvi, ki je sprevidel napako, in še hipsterska želja po pripadnosti v skupini, ki je dojeta s strani drugih kot bolj informirana, modna in progresivna.« (Nagle, 2017, str. 76) Vrednost sporočila tako zasede sekundarno mesto, primarno pa prepusti statusu govorca, na podlagi njegove rasne, etnične, spolne ali ostale pripadnosti. Razlike med levo in desno pozicijo tako preglasi plemenska vojna. »Na to temo so bile narejene raziskave. Politikove predloge so položili v usta njegovega nasprotnika in podporniki slednjega so jih prav vse podprli, čeprav so, ko jih je zagovarjal prvi politik, o njih menili, da so popolno utelešenje zla. Ideja, da je plemensko vojno mogoče zreducirati na nekaj koherentnih ideoloških pozicij, je blazna. […] Ljudem je bolj pomembno, kdo govori, kot to, o čem govori.« (Land, 2017, str. 13) Takšen način »političnega« delovanja je tako obsojen na neprepustnost do učenja, komunikacije ali dejanske izmenjave. Kup prepričanj, ki jih goji liberalna levica, ne poskuša biti legitimiran s strani dejstev, temveč poskuša svoj prav vsiliti le preko določene ideje o tem, kakšna naj bi družba bila. Resnica je preveč brutalna, da bi jo bili sposobni sprejeti.

Viri:

Badiou, A. (2005). 20. stoletje. Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo.
Baudrillard, J. (2010). America. New York: Verso Books.
Bauer, M in Tomažin, A. (2017). Edino, kar bi uvedel, je fragmentacija: intervju z Nickom Landom. ŠUM, #7, 801–821. Dostopno prek: http://sumrevija.si/issues/sum-7/
Cuboniks, L. (2017). Ksenofeminizem: politika za alienacijo. ŠUM, #8, 853–866. Dostopno prek: http://sumrevija.si/issues/sum-8/
Deleuze, G. (2002). Družba Nadzora. Filozofski vestnik, 23(3), 167 –177.
Fisher, M. (2009). Capitalist Realism: Is there no alternative?. Winchester: Zero Books.
Ireland, A. [AI]. (2018, 8. februar). Thought’s core is non-thought. The origin of thought is thought escaping itself. Dostopno prek: https://twitter.com/qdnoktsqfr/status/961405584170864641
Jameson, F. (2012). Kulturni obrat: izbrani spisi o postmoderni, 1983-1998. Ljubljana: Studia Humanitatis.
Land, N. (2011). Fanged noumena: Collected Writings 1987-2007. Falmouth: Urbanomic.
Land, N. [Outsideness]. (2017, 19. april). The whole point of tolerance is that people don’t have to like or approve of you. That was too difficult to understand. So liberalism died. Dostopno prek: https://mail.google.com/mail/u/0/#sent/1613f0760ee12459?projector=1&messagePartId=0.1
Nagle, A. (2017). Kill All Normies: Online Culture Wars From 4Chan And Tumblr To Trump And The Alt-Right. Winchester: Zero Books.
Slukan, N. (2016). Pristnost lažnosti – od hipsterjev do Trumpa. Problemi, 9-10(16), 202–228.
Virno, P. (2003). Slovnica mnoštva: K analizi oblik sodobnega življenja. Ljubljana: Knjižna zbirka Krt.
Wark, M. (2017, 20. junij). On Nick Land. Verso Blog. Dostopno prek: https://www.versobooks.com/blogs/3284-on-nick-land
Žižek, S. (2010). Začeti od začetka: čitanka. Ljubljana: Cankarjeva založba

Maks Valenčič

Prispevek je bil vključen v Špegel: Das Ü Magazin – marec 2018