13. marec, 2018 14 min to read

O ideologijah

Category : Iskanje Resnice

Zdi se, da ideologije postajajo vse bolj vroča tema. Precej lažje
se jih zdi uporabljati v vsakdanjem govoru. S tem se tudi viša
možnost ponovnega porasta omejenih in starih predstav o tem
kaj ideologije so ter kako delujejo.


Imel sem nekoliko stresen pogovor, ki služi kot motivacija temu besedilu. Namen je, da se tovrstni pogovori ne bi več dogajali. V pogovoru je bilo izpostavljeno, da moja individualnost znotraj ideologije ni nekaj, kar bi imelo spoznavno vrednost. Skozi besedilo bom nakazal, zakaj je tovrsten zaključek skrajno težaven in podpira to, pred čimer naj bi me branil, ideologijo.

Temeljil bom na treh primerih in hkrati se bom nanje omejil. Ti primeri bodo ideja multiideološkosti, ideja (e/re)volucije in ideja norca v tem vrstnem redu.

Multiideološkost

En način razmišljanja okoli ideologij je, da smo prišli do konca zgodovine, kar med drugimi pomeni konec velikih ideologij. Osebno bi se odmaknil od tovrstnega načina razmišljanja, saj je ena od značilnosti ideologije, da bolj kot si v njej, manj se je zavedaš. Zrak recimo postane nekaj pomembnega šele ko gre nekaj narobe, recimo da je presuh, premrzel ali da enostavno ne omogoča dihanja. Zrak moramo posledično upoštevati pri delu pod vodo, v vesolju ali v rudnikih. Podobno je z ideologijo. To da je ne zaznavamo, ne pomeni, da je ni in to da je nekaj narobe z njo, predstavlja veliko stisko za posameznika.

Tukaj obstaja možnost, da razvijemo sliko, v kateri je subjekt (posameznik) ujet v ideologijo, saj iz nje ne more pobegniti. Ideologija bo torej pogojevala subjekta in ga skozi isto delovanje utrdila v njegovi subjektivnosti. V kolikor nastanemo iz nič, bo ideologija enostavno predstavljala edino nam poznano realnost. Postali bomo utelešena slika ideologije. Če ideologija narekuje naj kričimo, bomo mi dejansko kričali in če nam veli naj ubijamo, bomo mi tisti, ki bodo opravili umazano delo. Še več, ko ubijemo, se bomo počutili tako, kot nam veli ideologija. Sreča in obup bosta že zajeta v ideološki paket, v katerega smo bili indoktrinirani.

Vendar to ni celotna slika. Spoznanje, da tam nekaj je in da je sila pomembno, ni dovolj. Vsaj ne za podrobno analizo. Če ne drugega ne pojasni, zakaj je tako presenetljivo malo stvari moč pojasniti z ideologijo oz. zakaj moramo gledati natanko to kar moramo gledati, da bi ideologijo opazili. Če gledamo kapitalizem, bomo gledali trg in družino, če gledamo komunizem, bomo gledali delavce in politično vodstvo. Kapitalizem recimo ne bo pojasnil demokracije, niti ne bo pojasnil upada rojstev v razvitih kapitalističnih državah. Lahko recimo rečemo, da velike družine niso smiselne za izobražene in relativno premožne meščane, pač pa so bolj smiselne za razmere, v katerih preživetja otrok ne moreš napovedati. To ni del kapitalizma, pač pa posledica njegovega trka z nečem drugim. In to drugo bi bilo mogoče prepoznati kot druga ideologija.

Na tem mestu naj nekoliko zakoličim razumevanje ideologije. Postavi se vprašanje, koliko ljudi potrebuješ za ideologijo, kako prepričani morajo biti vanjo za ideologijo in v kolikor neka stvar “še” ni ideologija, kaj potem je. Osebno menim, da tovrstna vprašanja onemogočajo rešitev problema, ki ga poskušajo rešiti. Ideologija ni le nekaj kar je, pač pa je lahko bolj ali manj in močnejša ali šibkejša. Ni prav posebnega razloga, da bi mnogo šibkejši, vendar še vedno obstoječi in delujoči ideologiji odvzeli ideološkost. Gravitacija Plutona se ni spremenila, ker smo ga iz planeta prepojmovali v pritlikavi planet, popravek je bolj kozmetičen kot funkcionalen. Na podoben način bom “pritlikave ideologije” še vedno obravnaval kot ideologije, prav za to, da bi se izognil možnosti, da bi jih skozi prepojmovanje kakorkoli zanemarili.

Živimo torej v družbi, ki ne vsebuje le eno ideologijo, pač pa mnogo ideologij. Najenostavnejši dokaz je, da z nobeno posamično ideologijo ni mogoče pojasniti vsega. Kar je še pomembnejše, te ideologije niso nujno nekakšna transdružbena rjuha, tako rekoč nevidna roka človeške strasti, pač pa se razen teh prevladujočih ideologij stalno rojevajo in umirajo manjše, vendar za življenje nič manj pomembne ideologije. Govorili bi lahko o nekakšnem ekosistemu, le da naj nas ne zavede, da gre za urejene odnose, saj je simbioza prav toliko možna kot predatorstvo.

S to sliko v glavi se vrnimo k subjektu, torej tistemu, ki ideologijo uteleša. Ugotovimo, da ideologija resda ne potrebuje specifičnega subjekta, vendar subjekta vendarle potrebuje. In obratno, subjekt potrebuje ideologijo, vendar ni nujno prisiljen v uporabo točno določene ideologije. Če mu ena ne ustreza je sposoben poskusiti katero ustreznejšo. Razlog zakaj običajno ne razmišljamo o tem, je enostavno v tem, da ni v želji večine ideologij, da subjekt ima izbiro. To namreč pomeni, da jo lahko zamenja. To je za večino družb skrajno težavna možnost in posameznika raje usmrtijo ali ga pustijo umreti, kot da bi mu ponudile izhod, odvisno od izraženih ideologij seveda. Kar pa sem že opozoril je, da moderna družba verjetno ne more več obstajati znotraj ene same ideologije, če kadarkoli je lahko. Razlog je v tem, da imamo odnose s preveč družbami in nesposobnost mišljenja teh družb je precej težavna za kakršnokoli možnost odnosov z njimi. Tudi če jih zatiramo, če so ljudje raje pripravljeni umreti kot biti zatrti, imamo določeno sistemsko težavo.

S tem pridemo do spoznanja, da je današnji povprečni človek sicer še izredno omejen, vendar je kljub temu že od mladosti izpostavljen večim ideologijam. Dovolj ideologijam, da ima določen manevrski prostor v relaciji do vsake. Morda dovolj velikega, da se začne zanimati za ideologije, ki mu niso bile priporočene.

Te točke ne želim razvijati dalje, saj smo že prišli do bistvenega spoznanja. Subjekt resda ne more izstopiti iz ideologije kot abstraktnega pojma, vendar lahko izstopi iz specifične ideologije. Prav tako lahko v ideologijo vstopi ali si jo izdela, oboje skozi zavesten proces. Ta je seveda še vedno povsem ideološko pogojevan, zavesti ne poskušam postavljati na pedestal, vendar obstaja določena mera negotovosti in s tem priložnosti, ko ideologije trčijo, kaj šele ob možnosti, da dopuščamo možnost nastanka novih ideologij.

(E/Re)volucija

Eno je predpostavka o tem, da je ideologij več, vendar kaj dejansko je ideologija?

Ne bom se trudil v celoti odgovoriti na to vprašanje, saj ni bistvo besedila in je dokaj kompleksno (ugibam da bi 20 strani besedila zadoščalo za zadovoljiv prelet). Ideologija so seveda sestavljene iz absolutov, kar nam nakaže, da gre za izredno gnetljivo stvarnost.

Opozoril bi, da nam beseda “ideologija” da občutek, da gre za nekakšen monolit. Nedeljiv in edinstven. To ni narobe, vendar se verjetno lahko strinjamo, da v kolikor se ideologije lahko spreminjajo, nastajajo, krepijo ipd., da mora obstajati določena mera kompleksnosti. Miza je recimo en objekt, vendar to ne pomeni, da je ni možno razstaviti, sestaviti ali predelati. Na podoben način izgubimo precej manevrskega prostora, v kolikor ideologije nismo sposobni misliti kot nekaj, kar potrebuje določeno mero eksaktnosti za svoje delovanje in to v spreminjajočih se okoliščinah. To nakazuje na določeno občutljivost in robustnost sestavnih delov, potrebno za delovanje.

Hec velikih in kompleksnih sistemov je, da jih večina ne razume ali razume samo posamične dele. Subjekt torej dejansko ne potrebuje razumeti kapitalizma, da bi deloval v skladu z njim. Pravzaprav je pogosto zaželeno, da subjekti ne razumejo prevladujoče ideologije, kar jim oteži načrtovanje v relaciji nanjo, torej oteži njihovo samoiniciativo. Razlog je seveda v tem, da morda bi želeli kaj spremeniti. Podoba delavca, ki izkorišča, se recimo drastično drugačna od podobe delavca, ki je izkoriščen. To ni bistvena sprememba znotraj ideologije, vendar je dovolj velika sprememba, da omogoči spremembo toka nagativne energije iz delavca kot težavi v delodajalca kot težavo, kar pa lahko ogrozi celotno ideologijo. Ni nujnosti kaj bo zmagalo, vendar želja po preživetju delavca ni zajeta v kapitalistično ideologijo in vprašanje je, katera od ideologij bo zmagala, če je to življenje ogroženo.

Vendar so ti primeri morebiti nekoliko preveč pompozni. Opozoriti bi želel na možnost, da pri ideologijah lahko prihaja tako do evolucije kot revolucije. Do evolucije bo prišlo, kadar se bo ideologija iz kateregakoli razloga v svoji kompleksnosti spremenila. Kdor bo imel od te spremembe jasno korist, bo toliko verjetneje promoviral njeno širjenje. Do revolucije bo prišlo skozi nastop krize. Razlog je v tem, da revolucija pomeni, da šibkejša ideologija izpodrine močnejšo (v nasprotnem primeru gre le za širjenje). To je običajno seveda mogoče le, če močnejša ideologija že ima krizo, zaradi katere jo je mogoče premagati. Drugi razlog za krizo je v tem, da šibkejša ideologija običajno potrebuje nekaj časa za širjenje in prilagoditev subjektov, ter skoznje okolja, svojim potrebam.

Hec obeh je, da ideja temelji na spremembi, vendar sprememba potrebuje subjekta. Ideologija lahko pogojuje spremembo, vendar zanjo ne zadošča. V primeru revolucije sploh ne zadošča ena ideologija. Podobno ni v naprej nujno, katere ideologije bodo prevladale znotraj vsakega posamičnega subjekta, dokler jih obstaja več. V kolikor je znanih ideologij še posebno veliko, kot v primeru bolj razgledanih intelektualcev, se dvigne tudi možnost za nastanek novih ideologij, ki niso povsem naključne, pač pa so posledica premisleka in eksperimentiranja z različnimi idejami. Tehnično je to možno že za kogarkoli s katerokoli posamično ideologijo, vendar ena ideologija običajno ne omogoča dovolj manevra, da bi bilo mogoče razviti novo ideologijo iz katerega od njenih delov, dopušča le razvoj “bistva”.

Kar je pri tem ponovno pomembno je, da je omogočen vpliv subjekta. To je mogoče ob predpostavki, da subjekt dejansko ne deluje predvsem kot odsev ideologije, pač pa je sposoben braniti svojo pozicijo skozi identiteto. Kar se ideologija recimo neizbežno spreminja, je zanj dovolj že, da se ne spremeni z njo, s čimer nastajata dve verziji ideologije, ki sta si vse manj podobni. To seveda ni vse kar se lahko počne skozi identiteto, še posebno v kolikor ima na voljo več ideologij ali njihovih sestavnih delov.

Norec

Bolj dodelane racionale torej temeljijo na ideologiji, ki jih je sposobna povezati in jim tako dati občutek koherentnosti. Temeljne ideološke predpostavke, ki jih ni mogoče prevprašati, ne da bi uničil argumente za njihovo obrambo, so torej ena stopnja, druga stopnja, (vendar lahko tudi prva stopnja) je racionala. Oboje se poveže tako, da nam da občutek varnosti, obvladljivosti, razumevanja, senilnosti. Povedano bo pomembno za protiargumentacijo naslednjega argumenta.

Posebna pozicija za ideologijo je pozicija norca oz. norosti. Kot norega bi označil nekoga, ki a) nasprotuje dani racionali ali b) sledi drugačni racionali. Obe poziciji sta zelo pomembni, saj nam pokažeta, da za koncept norost ne potrebujemo veliko, je vseprisotna in dokaj nujna za delovanje družbe. Sicer je mogoče norcu nadeti negativno konotacijo, vendar ni nobene nujnosti v tem oz. je pozicija norca lahko izredno osvobajajoča ali kako drugače pozitivna pozicija.

Norost je recimo del večine močnejših čustev. Omogoča moment pretvorbe, preseganje dane racionale in rekreiranja sveta. Takšno čustvo je recimo bes, v katerem človek začne opuščati “kar je dobro in prav” zanj ali za družbo, da bi lahko utelesil svoje mentalno stanje. Podobno je ljubezen proslavljena in opljuvana kot čustvo, ki mora za dokaz globine ovreči spone in vloge družbe, torej družinsko in družbeno pravo, da lahko zaljubljeni ustvari novo skupnost.

Prav tako je norost pomemben sestavni del življenja večine ljudi. Če ljudi obdaja racionala, potem ne morejo tvoriti identitete izven preslikave družbe v katero se rodijo. Prav norost omogoča oblikovanje partikularnosti, torej upora in lastne pozicije. Nepreslikani in nerazviti (razvoj preslikave v nekaj novega) deli identitet se lahko pojavijo na več načinov, vendar utemeljijo se skozi norost. Opozorim naj, da je norost zelo intimno povezana z močjo, saj to kar nima moči, ne more ustvariti dovolj volje, da ustvari in brani novo pozicijo, niti da se upira stari.

Naprej je norost sestavina večine večjih družbenih sprememb, kajti da bi se nekaj lahko spremenilo, se mora stara racionala spremeniti ali ovreči. Tako eno kot drugo je mogoče ubesediti kot norost iz pozicije stare racionale, kar ni nujno pri logičnem razvoju, vendar je dokaj značilno. Idealiziran prikaz je recimo francoska revolucija, v kateri se zamenja sistem, menjava pa ni enostavno nadaljevanje oz. prestrukturiranje, pač pa zahteva uničenje starega načina razmišljanja, kar doseže skozi rezanje glav iz monarhije in aristokracije, kakor tudi z ostalimi “odvečnimi” spremembami in poskusi sprememb, ki niso bili v skladu z zahtevami revolucije, pač pa jih je lažje pojasniti kot izkoreninjanje vsake sledi stare racionale. Obstajal je torej strah, da se stvari povrnejo v prejšnje stanje, saj ni šlo za transzgodovinsko nasledstvo na kakršnega upa Marks, pač pa za priložnostno uzurpacijo obče in uveljavljene ureditve. Na podoben način Galilejo ni toliko naslednik znanstvene misli tedanjega časa, pač pa paraznanstvena trma, ki s slabimi dokazi heliocentrizma nasprotuje uveljavljenemu prepričanju geocentrizma. Prav tako znotraj istega primera ni mogoče pojasniti, zakaj Cerkev kljub boljši znanstveni poziciji oz. s podporo tedanje znanosti požiga drugače trdeče znanstvenike. Skozi običajno interpretacijo je norec že tako izven racionale, torej brez njene moči posledično neefektiven, zakaj ga je potemtakem potrebno potem povsem fizično odstraniti skupaj z njegovimi idejami?

Nasploh je mogoče ugotoviti, da obstoječa oblast, s tem pa tudi racionala sistema, ki jo utemeljuje in preprečuje njeno uničenje, pogosto norost označita za negativno, kadar jim nasprotuje, recimo skozi greh, krivoverstvo, norost, neprištevnost, nemoralnost, paraznanstvenost itn. vendar razvije pozitivno konotacijo na heroja, preroka, svetnika, znanstvenika, vojaka itn.. Pri veliko od naštetih je bistveno kateri poklic opravljajo ali v prid komu se izrekajo.

Na podlagi navedenega utrdimo sklep, da je norost pozicija nove racionale. Tukaj pridemo do vprašanja ideologije, torej norec ni nujno del nove ideologije, pač pa samo predstavnik nove racionale, zato ga ne moremo upoštevati za relevantnega pri vprašanju ideologij. To je torej omenjeni kontraargument. Vendar na podlagi ideje iz (E/Re)volucije lahko rečemo “ne še” oz. norec je lahko nosilec ideologije, vendar je ideologija običajno malenkost večji miselni podvig od racionale. Prav tako je mogoče opaziti, da norec prej ko slej razvije distinktivno ideološko pozicijo, v kolikor hoče racionalo nadgraditi za družbeno uporabo. Zato sem napisal, da racionala temelji na ideologiji, torej jo slednja reproducira, vendar jo vsaj na začetku predhaja. Kompleksnejše nastane iz enostavnejšega, v kolikor ne izhaja iz nečesa kompleksnega. Vse omenjeno je mogoče pojasniti skozi delovanje absolutov, vendar ponovno menim, da bi z njimi nepotrebno obremenjeval tekst.

Nauk norca, norec mora delovati izven obstoječega, da bi lahko bil v položaju norega, torej je lahko tudi izven ideologije. Naj dam povsem enostaven primer, kjer racionala ni pogojevana s katerokoli ideologijo. Ideologija je del, ki ponuja družbeni odpor ali apel. V kolikor se nekdo odloči in naknadno prepozna, da je riba, nakar se telo in misli podredijo predstavi ribe, potem je to racionala, ki bo brez dvoma ne delovala znotraj ideologije, kvečjemu imaginarija, vendar bo dovolj za povsem nov položaj in s tem norost. Opozorim naj, da bi popolna norost pomenila tudi izgubo komunikabilnosti, kot lahko vidimo v primeru ribe vsaj še razumemo kaj približno se dogaja. Komunikabilnost namreč omogoča družbenost, s tem pa širjenje partikularnega. Tujca se recimo še vedno lahko sporazumevata na ravni telesa in podob, četudi ne razumeta jezika, vendar prava norost bi onemogočila celo to. Ironija norosti je torej, da dovolj noro postane nepredstavljivo in kasneje celo nerazpoznavno, zaradi česar je tako težko norost upoštevati. Nekaj podobnega kot je v stari Grčiji barbar nekdo, ki ne govori njihovega jezika, torej proizvaja čudne zvoke “bar-bar-bar”, tako je težje razumeti nekaj ali nekoga, ki se nahaja v nam neprepoznavni poziciji.

Kljub temu bi opozoril, da običajno ne gre za tako skrajne primere in da je norost nekaj vsakdanjega, s tem pa je tudi mogoče opazovati njeno delovanje in posledično obče zakonitosti norosti.

Povzetek

Ideologija je torej precej kompleksna, razpoznavna in modelirna zadeva, ne ovekovečen, brezobličen in nespremenljiv kalup. Njeno delovanje ni pretirano drugačno običajnim procesom, ki jih lahko najdemo na področju ekologije, le da se dogaja na drugačni ravni oz. skozi drug medij. Še tako zakoreninjene ureditve so torej rezultat zgodovinskih procesov in trenutne ureditve, ki bodo prej ko slej spremenjene ali ovržene, kakor vse ostale dosedanje ureditve, katere so se zdele večne, dokler se neko obdobje niso končale. Če se v ideologijo vdamo, jo seveda neizbežno podpremo. Ne želim dati nasvetov kako posegati v te procese, saj to rahlo presega moj uvid, še posebno pa ne more upoštevati vaše moči in hotenj, torej vas. Namesto tega bi želel izjaviti, da vse se da spremeniti. Morda ne zdaj in morda to niste vi, vendar sprememba je v vsakem trenutku mogoča in pogosto je le predstavo stran. Verjetno pa je vsaj minimalna raven na kateri je sprememba mogoča prav vi osebno.

Aljaž Božičko


Prispevek je bil vključen v Špegel: Das Ü Magazin – marec 2018