13. marca, 2018 6 min to read

Prikazen subkultur

Category : Bralni kotiček

V tokratni recenziji knjige V vrtincu subkultur bomo obravnavati
eklektičnost misli subkulturnih teoretikov, ki jih je ukrotila in
k nam privedla Jasna Babić.


Cilj knjige, kot sama to kar nekajkrat poudari, ni predstaviti novega odkritja ali teorije, ki bi rekontekstualizirala področje subkultur, ampak z bolj pedagoškim pristopom prikazati družboslovno teoretsko misel ameriških in angleških subkulturnih teorij 20. in 21. stoletja.

Prvi del knjige je namenjen zgodovinski umestitvi teorije subkultur, avtorica pa začetek njenega preučevanja umesti znotraj Čikaške šole. Sploh prvi sociološki oddelek neke univerze na svetu – ustanovljen leta 1892 –, je poskušal definirati nova družbena razmerja, ki so nastala v času množične industrializacije in urbanizacije; ameriška mesta so tisti čas – spomnimo se na »roaring 20s« – začela dobivati uveljavljeni videz metropole. Pretekle homogene agrarne skupnosti so bile preobražene v heterogeno urbano prebivalstvo, raziskovalci Čikaške šole pa so poskušali pojasniti vznik novih specifik življenjskega sloga, značilnega za urbano okolje. Pojem urbanosti je tako sestavni element pri nastanku subkultur, saj se je znotraj mestnega okolja prvič začelo sistematično preučevati življenjski stil določenih skupin bodisi mladostnikov, migrantov, tolp in ostalih. Še posebej je raziskovalce zanimalo deviantno vedenje mladih in način, kako ta skupinski odziv pripomore k rešitvi družbenega neravnovesja. Tako se je ena od prvih opredelitev subkultur navezovala na kolektivno reševanje težav, s katerimi se srečujejo pripadniki skupin, njihovo sobivanje pa so raziskovalci že začeli povezovati z glasbo, prostim časom in kreacijo skupne identitete.

Hkrati se v začetni uporabi pojma subkulture že pojavljati dve dimenziji. Za prvo je značilna prehodnost: subkultura je le faza v odraščanju, skozi katero posameznik lahko vstopi in jo čez čas tudi zapusti, a ta ostane za potrebe in interese naslednjih generacij. Za drugo pa subkultura označuje skupek vrednot in akterjev, ki te vrednote živijo. Kot zapiše avtorica, se je v subkulturni teoriji ta dvojnost ohranila vse do danes.

Na tej osnovi se je vzpostavil Center za sodobne kulturne študije na Univerzi v Birminghamu, znan kot CCCS. V nasprotju s Čikaško šolo, ki se je oprla na empirično sociološko analizo posameznih predelov mest, so britanski teoretiki poskušali bolj natančno zapopasti pomen samih subkulturnih praks in določiti kaj točno definira skupino za subkulturno. Da bi to dosegli, so analize deviantnega vedenja prestavili iz specifičnih mestnih con na bolj splošen teoretski okvir. Subkulture so začeli povezovati s fenomenom delavskega razreda, ključna tema raziskovanja, pa je postala razredna struktura. CCCS-ja tako ne več zanima le deviatnost določenih skupin; zanje postanejo subkulture cone upora mlade generacije proti hegemoniji dominantne kulture. Te tako postanejo izraz in rešitev krize razreda; kar ne morejo razrešiti na strukturni, lahko razrešijo na simbolni ravni, stil pa postane ključni element medsebojnega prepoznanja in uporniške drže. Te spremembe so značilne za povojno obdobje britanskega delavskega razreda, svoj vrh pa dosežejo v 70s, z vznikom punka.

Avtorica omeni, da je obdobje Birminghamskih raziskovalcev označeno kot zlato obdobje subkulturne teorije; kako spektakularno je delovalo preučevanje takratnih mladinskih praks, pa nam pove naslednja definicija: »pripadniki subkultur so označeni kot semiotski gverilski bojevniki, ki s pomočjo brkljanja, konstrukcije in rekontekstualizacije stila vsakodnevno motijo dominantne kode.«

To je bila zgodovina teorije subkultur, saj mora ta, če se želi obdržati, prestati postmoderno dobo, ki povsem premakne in zasuka njene temelje. Na tej točki recenzije ne bomo več sledili linearni perspektivi subkulturne teorije, saj bi bilo to tudi praktično nemogoče. Kot nam nakazuje formulacija enega izmed poglavij knjige – razpoke v temeljih –, je subkulturna teorija v 90h letih morala prestrukturirati svoj odnos do objekta spoznanja; delila pa se je na dve teoretski liniji, ki sta dejavni tudi danes.

Prva prikazujejo popolno divergenco od pretekle teorije subkultur. Nova smer postsubkulturnih študij razume predhodna dognanja kot zamrznjena v času, nadaljnji razvoj subkulturnih praks, pa je do te stopnje spremenjen, da sam koncept subkulture, po njihovem mnenju ne deluje več ustrezno. Ne le da novi teoretiki ne zmorejo pojasniti novih družbenih praks preko stilnega uporništva – ta je v devetdesetih le še simulaker podob ujetih v reklame –, celo najbolj značilni označevalci razreda, etnične pripadnosti in spola postajajo v družbi razpršenih in pretočnih odnosov vedno manj pomembni. Sinonim za ta prehod je vznik rave kulture, ki je pod eno streho, ali bolje rečeno, zapuščeno industrijsko tovarno spravila maso izjemno raznolikih ljudi. Vsaj za tisti čas na plesišču so se zdele generacijske, strukturne, nacionalne ali spolne razlike povsem nepomembne. Postsubkulturne študije tako iščejo nadomestne koncepte, ki bi pojasnili identiteto sodobnega, postmodernega posameznika; zanj so značilne večkratne, kratkotrajne, površinske interakcije, ki sovpadajo skupaj s tokom možnosti. Način, kako se teoretiki odzovejo na te spremembe pa je, da vpeljejo nove, nadomestne koncepte pojmu subkultura, med katerimi se znajdejo neoplemena, scene, življenjski stili in drugi.

Subkulture tako niso več dojete kot uniformne samozadostne skupine, temveč široke, razpršene in oblikovno mešane.
Druga, najmlajša generacija subkulturnih raziskovalcev pa zagovarja teoretsko smer simbolnega interakcionizma. Ti zavrnejo posplošeno kopičenje mnogih konceptov, ki jih poskušajo vpeljati postsubkulturni teoretiki, saj menijo, da tovrstna praksa raziskovanja ne pripomore k razumevanju novih subkulturnih oblik, ampak te še dodatno mistificira. Ključna točka razkola med tema dvema teoretskima linijama, je vprašanje subkulturniške identitete. Kjer prvi pod vplivom postmoderne začno jemati identiteto subkulturnika kot le eno od možnosti izbire, kot le prehodno prakso povezano z življenjskim stilom in vplivom potrošniške družbe; drugi bolj temeljito konceptualizirajo posamezne elemente le te – posameznik je namreč kljub svoji avtonomiji odvisen od družbe, razumevanje tega, pa odpre vprašanje o odnosu med sebstvom in identiteto. Znotraj sebstva poteka naše samodefiniranje, identiteta pa pride do izraza v interakcijah z drugimi. Subkulturni načini povezovanja tako niso le neobvezujoče, slučajne interakcije, ampak je medsebojno sobivanje povezano še s kreacijo skupnih pomenov, značilnih idej in predmetov …

Simbolni interakcionisti tako razumejo subkulture kot spreminjajoče se entitete, relativno difuzne družbene mreže interakcij, preko katerih si posamezniki delijo identitete, značilne pomene okoli idej, praks in predmetov ter občutek marginaliziranosti ali uporniški odnos do konvencionalne družbe. Babić afirmira misel teoretikov najmlajše generacije, saj meni, da ti bolj natančno umeščajo neko skupino kot subkulturno, predvsem pa določajo omejitve, ki so se v definiciji postsubkulturnih študij razvodenele. Če želimo še vedno govoriti o subkulturni izkušnji in subkulturni udeleženosti, je to mogoče le na način, da izvedemo analizo odnosa med subkulturo in drugimi, to razlikovanje pa nam ponovno omogoča obuditi – do nedavnega že izgubljeno – uporniško držo, ki jo subkulture gojijo do večinske družbe.

Avtoričin optimizem nad teorijo simbolnih interakcionistov je upravičen; subkulturna teorija – če se želi obdržati – potrebuje celosten teoretski okvir, ki omogoča pojasnjevanje medsebojnih interakcij iz zelo različnih področij. Kar pa vzbuja skrb je način, kako knjiga predstavi njihovo teorijo na dejanskih primerih. Žal jasna in koncizna definicija ne postreže z ničemer novim, če ni pripravljena argumentirati svojih ugotovitev preko družbenih fenomenov značilnih za danes in zdaj. Ta gesta v bralcu vzbudi skrb, da novi teoretski okvir manj pojasnjuje kot le onemogoči dostop do novih družbenih vozlišč, ki so iz nejasnega razloga izpuščena. Ko imamo na primer v knjigi možnost preskočiti na virtualno raven, avtorica raje definira »sea punk« kot le bizaren trend, o »vaporwave-u« pa ne slišimo ničesar. Podobno je pri pripisovanju uporništva in transgresije različnim subkulturam; te so ponovno vrnjene nazaj h kulturnim artefaktom prejšnjega stoletja, do omembe desničarskega uporništva na spletnih portalih pa je še dolga pot. Veliko lažje bi bilo brati knjigo, ki delujejo kot da govori nam, generaciji milenijcev in ne kakšni generaciji pred nami. Težko je govoriti danes o subkulturah, brez da bi namenili vsaj delne pozornosti digitalni tehnologiji in internetu.

Maks Valenčič


Prispevek je bil vključen v Špegel: Das Ü Magazin – marec 2018