19. april, 2017 10 minutno branje

Ideal krize

Rubrika : EgoTrip

Blažena nevednost nas varuje pred bremenom
odgovornosti. Odgovornosti do sebe in drugih.
Vendar nas hkrati ohromi s svojo slepoto. Kaj
storiti, če kriza ni le del okolja, pač pa del človeka?
Kaj storiti, če je kriza del nas samih?


Opozoriti želim, da je tam nekaj, kar ni sposobno bivati v družbi. Vprašanje je, koliko je to nekaj razvito in kako to odpraviti, če si tega želimo.

Tega sicer ne želim prepoznati le na enem primeru. Primer otoka, ki mu je primanjkovalo ljubezni ali je bil izkoriščen oz. izkoriščan v otroštvu. Kakšen človek je sposoben delovati v krizi tako kot v miru? Želim navesti naš odnos do otrok, ki jim poskušamo preprečiti uvid v precej prisotne dele delovanja družbe. Želim navesti naš odnos do pacientov, katerim je napovedana smrt ali travmatična izkušnja izgube. Želim navesti institucije krize, ki poustvarjajo krizne situacije, kot sta šola in cerkev. Želim navesti lastno občutenje obsedenosti oz. dread, ki sem ga doživel, ko sta bili Gabriela in Jasna prikrajšani za nekaj, kar sta pojmovali kot intimni del sebe.

Upam, da je iz navedenih primerov razvidno, da ne gre nujno za primer, ki bi bil družbeno destruktiven, četudi je slednje del njega. Kot sem pisal že v besedilu Provokacija, bolečina je lahko funkcionalna. Pa vendar ne gre spregledati, da bi se bilo mogoče do neke mere izogniti bolečini in z njo povezanim stresom, s tem pa olajšati življenje tako tistemu, ki bolečino doživlja, kot okolici, ki je izpostavljena morebitnim izvorom stresa.

Razlog za omenjeno je v tem, da se identiteta na nečem gradi. Identiteta ni nekaj, kar lahko za dalj časa odložimo in nato ponovno vzpostavimo, mogoče jo je za nekaj časa razgraditi ali odložiti. Identitete tako ali tako nenehno menjamo, vendar če je nimamo, smo povsem nebogljeni. Ne imeti identitete recimo vključuje, da nisi sposoben razpoznati, ali je boljše peljati psa na sprehod ali iti v službo (pes, seveda … ali služba?). Ni smernic in meril, so samo vsebine. Ukazi lahko v takšnem stanju prihajajo le od zunaj (podzavest štejem pod zunaj). Vendar je za vsem tem še nekaj pomembnega. Identiteta je nekakšna maska osebnosti. Osebnost pa je tisti absolut, ki se ga za vsako ceno trudimo obdržati, kar je tudi razlog, da identitete lahko menjamo.

Če sedaj predstavim vlogo krize … živimo tudi za čas krize. Če na krizo nismo prilagojeni, bomo težko živeli ob njej, še posebno, če je kronična. Lahko govorimo o vojni, o okolju, v katerem smo nezaželeni, zlomljenem delu telesa ali o tepežu. V vsakem primeru je prva faza tista, ki krize ne prizna, četudi jo prepozna. Identiteta je zgrajena na določen način in vsaj sprva nima prav posebnega razloga, da bi sprejela tako agresivnega prišleka, kot je kriza, ki predstavlja travmo na osebnost. Kriza je skratka krizna, ker jo razumemo kot problematično. Če je ne bi, ne bi bila več kriza. Naše odvisnosti od hrane večino časa recimo ne dojemamo nujno kot krizo, četudi še posebno za revnejše sloje prebivalstva pogosto predstavlja krizo. Faza zanikanja lahko sicer kasneje povsem izpade, ko oseba uspešno ponotranji dovolj močno krizo (soočenje ali prilagoditev) ali dovolj mnoge krize, da nov prišlek ni nič več kot le nadlega. Vsak posamičen komar je kriza, vendar v roju ali medtem, ko te preganja tiger, komar ni pomemben.

Da bi se lahko na krizo prilagodili, storimo naslednji korak, torej krizo priznamo. To ne zagotovi rešitve, le omogoči identiteti, da se začne usklajevati s krizo. Na tej ravni je kriza le nadlega. Nekaj zunanjega, kar je potrebno ohranjati na razdalji. Če to traja dovolj dolgo ali je osebnost ravno v stanju zloma, se kriza lahko ponotranji. To pomeni, da postane stalen del identitete. V kolikor krize ni, se identiteta začne lomiti ali se kar takoj zlomi. Še raven globlje lahko kriza prodre, če postane del osebnosti. To je posebno nevaren pojav, saj obstaja velika verjetnost, da bo začela kriza pronicati v svet okoli sebe, torej da bo oseba do sebe ali ostalih postala skrajno napadalna v kolikor se kriza ne odstrani. To ni stvar krize, to je preprosto težava osebnosti, ki se mora prepoznati v svetu, da bi lahko potrdila svoj obstoj. Če je del nje kriza, bo začela ne le iskati ali proizvajati krizo, da bi lahko ohranjala identiteto, pač pa bo že sama po sebi kriza. Eden od načinov, kako se prepozna to raven je, da oseba ne bo nikoli prepoznala samo sebe kot »narobe«. Še vedno bo sicer lahko ugotovila, da je težavna za okolico, vendar je to težava okolice, medtem ko gre zanjo za nerešljiv problem.

Kot prvo naj navedem, da gre za nerešljiv problem. Torej, tehnično je rešljiv, v praksi ni. Govorim seveda o tem, da vseh kriz ni mogoče dokončno odpraviti. Razloga sta predvsem dva. Eden je, da obstajajo zelo različni pogledi, kaj sploh so krize, ki naj bi se odpravile. Drugi je, da kriza temelji na prepoznanju, torej tudi če bi se uspeli poenotiti, bi morali tovrstno monotonost predstav ohranjati, kar se ne sliši pretirano privlačno. Tretji razlog bi bil, da je kriza abstrakten pojav, torej naš odziv, ne pa del samega dogodka. Kot krizno jo razumemo, ker na nas deluje težavno, torej mi se soočamo z grožnjo reorganizacije ali degradacije, kar pa je lahko sprožiti na nešteto načinov. Dobesedno – nima in ne more imeti končne cifre.

Za hip naj ponovno opozorim, da so ljudje s krizo praviloma najbolje prilagojeni na njeno reševanje. Niso vsi uspešni pri tem, vendar imajo določene izkušnje in orodja. Torej, prilagajanje ne pomeni, da je prilagoditev uspešna, vendar ponudi možnost, da je. Posledično ni vselej v našem interesu, da bi se ravnali po tem, kar bom navedel, vsaj ne v celoti.

Kot drugo imamo dva osnovna načina reševanja. Da, vsi primeri niso rešljivi, vendar to ne pomeni, da jih ni mogoče rešiti. Le rešitve so takšne, da jih je težko pojmovati kot uspeh, nekakšna Pirova zmaga. Dokler še ni del osebnosti, lahko odstranimo krizo. Recimo, da se kriza pojavlja na treh ravneh. Najprej je v okolju, tako da jo odstranimo iz okolja. Če imamo recimo v nekem delu države revščino, lahko krizo pri otrocih enostavno rešimo tako, da revščino odpravimo. Če ji niso izpostavljeni na krizni način, ni kriza. Naprej se lahko kriza pojavi na ravni identitete. Težava slednje je, da, kot omenjeno, potrebuje krizo. Torej bo ali živela ob krizi in se tako napajala od nje ali pa bo začela krizo kar sama proizvajati v okolju, kjer krize ni. Blag način je recimo pripovedovanje o krizi ali dražilne navade. Bolj intenziven način je siljenje okolice, naj glede krize nekaj stori, ali znašanje nad okolico z namenom poustvarjanja kriznih situacij. Intenzivnejša, kot je simulacija, večje je zadoščanje. Natančneje, bolj varno se identiteta počuti, četudi lahko kriza kot taka osebi povzroča precej trpljenja. Lahko vidimo pomen identitete za človeka, če raje poustvari krizo, kot je sprememba identitete. Znan primer so recimo ženske, ki si nevede iščejo nasilne može, ker so bile izpostavljene nasilju v družini. Podobno je znan primer »vojnih štorij«, posiljevalcev, ki so bili v otroštvu posiljeni in zaposlenih v hierarhičnih organizacijah, ki se začnejo na vodstvenem položaju znašati nad podrejenimi. Ni nujno, da se te stvari razvijejo, vendar bo kriza nekako morala postati del okolja, da bi se identiteta nanjo lahko naslonila. Na tej ravni je krizo še mogoče odpraviti in osebo spodbuditi, da se socializira. Torej, ne bo uničila identitete, jo bo pa postopoma prilagajala novim okoliščinam ali enostavno razvila nove identitete, ki bodo prilagojene na nove okoliščine, tako da ne bo potrebe po starejših. V kolikor je kriza prodrla v osebnost je za to sicer prepozno. Drugi način reševanja je torej neposredno uničenje osebe. Ne odpravljaš torej pojava krize znotraj nje, pač pa njo samo. Sledi, da dokler je na ravni identitete, osebo spodbudiš, naj uniči identiteto. V kolikor je na ravni osebnosti, je upravičen izbris (spomina), kar je relativno bolje od tega, da se osebo dobesedno uniči, s tem pa tudi osebnost, ali se jo nekam zapre za nedoločen čas. Krizo se sicer načeloma lahko rešuje tako, kot je nastala. Poustvari se zlom, ki omogoči, da se vnesejo pove postavitve in vsebine. Kako ustvariti dovolj močan zlom, ne da bi se sama metoda vpisala kot nova kriza, pa je zabaven izziv. Sumim sicer, da bi ironično lahko pozornost delovala za tovrstno osebo kontraproduktivno, tako da je morebiti iskreno in intenzivno zanimanje najboljši producent zloma.

Ko je kriza enkrat del ljudi, jih lahko seveda pustimo takšne kot so, vendar moramo potemtakem kot del družbe ali družba sprejeti odgovornost, da v svojo okolico vnašajo krizo. Tovrsten način je recimo prepričanje, da je dovolj, da človeka s krizo premaknemo v okolje, v katerem krize ne bo. Gre skratka za upanje, da se bo z minimalnim ali sploh nikakršnim vložkom mogoče izogniti posledicam krize. Tovrstno razmišljanje je sebično, saj ponavadi ne išče napake na sebi, pač pa okrivi človeka, ko začne poustvarjati krizo okoli sebe. V kolikor gre za vojne zgodbe, se ga tako lahko označi kot tečnega, v kolikor gre za posilstva, za delinkventnega.

Hec kriz je, da vsaj na ravni osebnosti oseba običajno poskuša rešiti svoj problem, torej se običajno zaveda svoje težavnosti, le odpraviti je ni pripravljena, saj se počuti do nje upravičena ali enostavno odvisna, nezmožna sama odpraviti krizo, kar je nekako logično. Če bi jo lahko, bi jo verjetno že, torej v kolikor ne zadošča kakšnemu drugemu interesu. Večinoma se jih da tako urejati z enostavnim pogovorom, natančneje zanimanjem in pozornostjo. Sprejemanje in komunikacija. Tudi če bo oseba poskusila poustvariti krizo, je komunikacija stabilizacijski sistem, tako da je zanjo zaželeno, če je hkrati možna sama pred seboj delovati kot dobra/razumna (pozitivna/nujna) oseba. Upravičiti si mora svoj obstoj, kakršen koli razlog že zadošča, saj sicer ne more ocenjevati lastnih dejanj, kar vodi v identitetno krizo. Gre skratka za zelo zapleten sistem izogibanja krizam, pri čemer imajo globlje praviloma prednost pred površinskimi (okolico). Ne smemo pa si delati utvare, da je pozitiven odnos vselej dovolj, saj le služi namenu. Tako ni recimo nič neobičajnega, če lahko ista oseba hkrati želi pomagati sočloveku in si želi videti svet goreti, saj želje enostavno ne poganja ista logika. Ena kot odziv na eno krizo (vnos iz okolice) in druga kot odziv na povsem drugačno krizo (imeti pomen v svetu). Kriza bi v tem primeru nastala šele tedaj, ko bi moralo priti do izbire, torej ko bi se krizi soočili – če bi ena rešitev namreč uničila drugo, bi kriza ponovno bruhnila na plano.

Na to temo se najde še ogromno zanimivih stvari, vendar naj se zgostim na naslov besedila.

Kot omenjeno, družba ima ponotranjene določene krize in nekatere načine njihovega reševanja. V kolikor pride v kontakt z novimi, deluje podobno kot posameznik, vsaj v kolikor se ne organizira na izziv. Moj poziv je, da naj prepoznamo, da gre za krize in da je veliko prisotnih kriz izločenih. Torej, prepoznamo naj jih zato, da se lahko rešujejo. Ostale se naj priznajo, da se jih začne reševati. Kot družba pogosto delujemo tako, da si zatiskamo oči. Deloma upravičeno. Nekatere velike krize niso v naši moči reševanja, saj so proizvod političnih konstelacij, torej velikih silnic moči. Pa vendar, če se zatiska oči pred krizami, se slednje ne bodo nič verjetneje začele reševati. Pri reševanju bi bilo potrebno poseči v silnice moči, kar je zabavna reč za pomisliti. Skratka, čas je, da se nehamo Veliko jih sicer zahteva posredovanje skupnosti, torej sistemsko rešitev, ne kriljenje posameznika. Šolski sistem se ne bo recimo uredil, ker se nekomu tako »zdi«. Življenja so zgrajena okoli njega. Primer, bolje je začeti s tistimi, ki so v naši moči reševanja. Zrno na zrno …

Jasna pripiše

Ni nujno, da je poustvarjena kriza. Poustvarjen bo katerikoli del sebe, dokler obstaja potreba in možnost za kaj takega, vsaj v kolikor si oseba to upa storiti v danem okolju.

Aljaž Božičko


Prispevek je bil vključen v Špegel: Das Ü Magazin – april 2017