19. april, 2017 11 minutno branje

Podnarava čustev

Rubrika : EgoTrip

Človek bi si rekel, da vemo vse, kar je vedeti o
mislih, vendar bi potem propadla filozofija, mar
ne? Delujejo preprosto, kakor skala. Kakor se skala
pobližje spremeni v atomarno zmešnjavo, tako se
poglablja naše razumevanje zavesti.


V prispevku Narava čustev sem torej razložila, zakaj čustva nimajo narave, torej samoumevnosti in nerazumljivosti, ter razložila teorijo okoli tega, kakšna so čustva glede na to, kako si jih predstavljamo. Omenila sem torej, da so čustva zgrajena iz racionalnega in norega dela, pri čemer ima vsak od njiju specifično funkcijo, kar dela čustva esencialen del človekovega življenja, v kolikor želimo kar koli spremeniti ali se kamor koli premakniti. Biti ne povsem determinirani. Na koncu sem nakazala, da bo naslednji prispevek špekulacija in natanko to ta prispevek bo. Drezanje tja, kjer zaenkrat še nimam izdelanega popisa, vendar imam nekaj zanimivih opazovanj.

Narava neabsolutnega

Torej, poprej sem že opozorila, da je mogoče vse pojmljive stvari označiti z besedo absolut in tako nakazati, da imajo neke skupne lastnosti, ki pritičejo tej pojmljivosti. Prav tako izhajam iz tega, da ne more obstajati nič, kar ne obstaja. Natančneje, če nekaj ne morem pojmovati, potem to zame ne obstaja. Če obstaja, potem namreč nimam nobenega načina, kako naj to spoznam, razumem ali dokažem. Torej, de facto naj bi obstajali le absoluti. Vendar ni povsem tako.

Torej, obstaja več vrst absolutov, kar nam da vedeti, da vsi absoluti ne morejo biti sestavljeni iz istih reči. Naprej, absoluti sicer lahko sestavljajo absolute, vendar to ne more iti v nedogled. Torej, tudi če bi prišli do tega, da absolute sestavlja nekaj povsem identičnega, popolnoma nediferenciranega, bi prišli do tega, da drugačen pojav pomeni drugačna grupacija tega nediferenciranega, kar pa je bolj logičen sklep kot opazovanje, ki bi nam koristilo razumeti delovanje. Absoluti so torej že dokaj kompleksne grupacije, katerim pa imamo težavo nakazati izvor, s čimer mislim »kaj je bilo tam, preden se je organiziralo oz. pojavilo v absolut«.

Lociranje struktur

Prav tako absoluti ne morejo pojasniti vezi med absoluti. Dokaj jasno je namreč, da absoluti ne nastopajo sami zase, pač pa nastopajo v relaciji drug na drugega. Ta relacija mora imeti drugačno pojavnost kot odsotnost relacije. Vendar pridemo pri pojmovanju te relacije do težave. Če relacijo prepoznamo, postane absolut. Sedaj torej lahko govorimo o relaciji med relacijo in absolutom. Ta relacija samodejno postane absolut. Tako bi lahko šli v neskončnost, vendar ne bi ničesar dosegli. Vselej ustvarjamo relacije med absoluti, ki niso že absolut. Vprašanje je, če so te relacije predstadij absoluta, torej če je absolut zgrajen iz nečesa njim podobnega ali identičnega, sicer mora nastopiti menjava, kjer močnejša grupacija absoluta ne nadgradi, pač pa menja šibkejšo relacijo, ki se spremeni v dignostično šino.

Dignostična šina pa je naslednji čudak, ki naj ne bi imel kaj iskati v teoriji absoluta. Za razliko od absoluta ne gre toliko za značilnost nečesa samega po sebi, pač pa za sposobnost tvoriti relacijo z nečim. Torej, tako kot ekološka niša ni samoumevna, pač pa je pogojena z obstojem organizma, ki jo je sposoben izrabiti, tako tudi obstoj dignostične šine pogojuje obstoj absoluta, ki se bo sposoben namestiti nanjo, pri čemer pogosto absoluti ali grupacije absolutov kar drug drugemu delujejo kot dignostična šina. Torej, več manjših absolutov lahko omogoči večjemu, da se namesti nanje, lahko pa večji absolut zasede dignostično šino, ter postane sam dignostična šina za absolute, ki sicer niso skladni s šino, na katero se je namestil. Težava dignostične šine je torej, da predhaja absolut, kar je ponovno nekaj, česar ne moremo dokazati. Torej, en scenarij pravi, da dignostična šina predhaja absolut. Torej se je prvi absolut namestil na dignostično šino (lahko se jih je več povsem neodvisno namestilo hkrati) in začel pogojevati okolico, torej je začel ustvarjati nove šine za nove absolute, ali je slučajno obstajal prvi absolut ali celo kaj enostavnejšega, kar je služilo kot dignostična šina novim absolutom, kar je hkrati utrdilo oz. sčasoma ovrglo in nadomestilo ali povsem uničilo prvi absolut. Torej, dignostične šine ne prepoznaš po tem kaj je, pač pa kakšno funkcijo opravlja, kar sicer ni nič narobe samo po sebi, ko je teorija absolutov že v polnem teku, vendar pa predstavlja velik vprašaj vselej, ko pridemo do vprašanja robnih vsebin ter seveda začetka in konca. Ne, ker ne bi mogli razložiti, pač pa ker ne moremo pojasniti, kaj stoji za dignostično šino, torej zakaj sploh deluje. Kaj jo dela funkcionalno? Ponovno namreč pridemo do tega, da more biti to nekaj enostavnejšega.

Nato so tu še notions, torej občutki. Nekateri občutki, torej bežni občutki, niso absolut, saj si jih ne moremo niti predstavljati, niti jih razpoznati, niti jih pojmovati. Le dotaknejo se nas in začnejo bledeti ali pa povsem izginejo. Lahko si torej zamislimo njihovo okolico, na katero so imeli vpliv, sprožili nekakšen odziv, kar je zabeleženo, vendar ne pa njih samih. Notions so torej deli zavesti, ki sicer verjetno lahko postanejo absolut, vendar nikoli niso postali.

Še ena struktura je sestavina čustev. Čustva namreč delujejo drastično drugače od absoluta. Medtem ko se absolut obnaša bolj kot predmet ali delec, torej zasede neko mesto in nek prostor ter deluje v relaciji na okolico, se čustvo obnaša bolj kot tkanina ali pregrinjalo, morda ozračje. Ko deluje, nas preveva. Do nje se ne obnašamo tako, da poskušamo izničiti njen obstoj skozi nepojmovanje ali nezamišljanje, pač pa da poskušamo zamejiti njeno širjenje. Prav tako čustva sicer pogojuje okolje, torej kot omenjeno, katerokoli čustvo se ne bo zgodilo v kateremkoli kontekstu, niti ne bo enako razumljeno, vendar se verjetno lahko strinjamo, da so sestavni deli čustev, četudi ne čustva sama, primerljivi, ne glede na absolute, ob katerih se pojavljajo.

Sicer bi rekla, da je to zelo povezano s funkcijo – torej, čustva, tako kot dignostične šine, prepoznavamo po funkciji, ne po vsebini oz. gre pri določanju vsebine že za kompleksna pojmovanja čustev. Recimo žalost je bolj stvar funkcije, medtem ko žalovanje nastopa ob izgubi. S funkcijo mislim izraziti, da čustva pogojujejo energijo, ki se razporeja med absoluti, kar je tudi razlog, zakaj absoluti ne marajo nekaterih čustev, saj jih neposredno ogrozijo. Skozi spremembo v odrejanju energije se mimogrede lahko zgodi, da se relacije med njimi zlomijo, kar pojmujemo kot norost, kar zahteva od absolutov, da se naglo spravijo nazaj krpati realnost, v kateri so bili kar najmočnejši, torej najbolj smiselni.

Odnos do čustev

Čustva so trenutno tudi najbolj raziskana vsebina od absolutu. Razlog je preprosto v tem, da so čustva najbolj intenzivna neabsolutna oblika v zavesti. Čustvom ne moremo pripisati narave iz dveh razlogov. Čustva niso toliko “nekaj, kar je”, kot “nekaj, kar se dogaja”. Torej, čustva seveda so grobo rečeno absoluti, vendar ne nastopajo kot absoluti. Recimo, spomin na čustvo ne deluje tako, da se boš spomnil čustva tako, kot bi to naredil s priklicem absoluta, pač pa se boš spomnil okoliščin, v katerih se je čustvo izrazilo, kar bo morebiti sprožilo vnovičen pojav. Torej, “ne razmišljaj o roza slonu” na nas ne deluje enako kot “ne biti srečen”. Celo “ne biti srečen” in “ne se spomniti sreče” ne deluje enako. Če nam nekdo reče “bodi srečen” bomo skratka lahko imeli polno rekolekcijo spomina o sreči, vendar bi zelo težko trdili, da smo pri tem srečni.

Skratka, toliko o nakazilu drugačnosti. Sedaj pa nekaj več o čustvu. Ne vemo iz česa je, vendar ni iz absolutov. Absoluti kljub temu kot kaže so prisotni ob delovanju, saj kot omenjeno, čustva nastopajo ob ali mimo njih. Niso nujni, so običajni. Torej, čustva se lahko sprožijo, ne da bi razumeli sprožilec. Pomembno vprašanje je, če gre pri čustvih bolj za energijski vzorec, kot za delovanje delcev. Torej, zagotovo gre za delovanje energije, kar pojasnim kasneje, vendar ne vem, če gre za delovanje podabsolutnih delcev. Absoluti začnejo torej v prisotnosti čustev delovati drugače. Je to zaradi tega, ker je nanje vplival neki delec, ali ker so bili izpostavljeni energiji? Možno je seveda oboje. Pomembno je zato, ker mora obstajati vir čustva. Se čustvo začne skozi sprostitev energije ali skozi sprostitev podabsolutnih delcev? Skratka, to je dokaj neznanka, če lahko v svetu absolutov govorimo o kakršni koli moči prepričanj izven pragmatične potrebe po razumevanju.

Analizirajmo primer veselja. Višji absoluti dajo dovoljenje, da se začne sproščati energija. Torej, poziv seveda ne nastane tam, čeprav to ni izključeno, vendar gre v tem primeru za primer čustvovanja, ki je bilo odobreno. Če ni, potem lahko recimo sprožijo sram, ki bo poskušal negirati prvo čustvo. Torej, čustva lahko negiramo s čustvi, četudi to ni nujno edini mehanizem. Kot primer, recimo, da se začnemo smejati nečemu, vendar vmes izvemo novo informacijo, na katero je odgovor “Hm, kaj?”, torej preverimo, če smo prav slišali, vendar čustvo že zamira. Šlo je torej za racionalni umik čustva. Absoluti so torej ugotovili, da njihova reakcija ni več primerna stanju celote. Šlo se je torej za uravnavanje s strani absolutov, kjer so stvari sprejemljive in dopustne ali pa nesprejemljive in nedopustne.

Ampak recimo, da se gre za dovoljenje ali poziv po sreči s strani vrha. Sreča deluje tako, da začnejo najvišji absoluti intenzivno sproščati oz. porabljati energijo, kar sprosti naslednji krog absolutov, da storijo isto, kar začne sproščati vse nižje plasti absolutov, da se začnejo sproščati, kar na neki točki omogoči, da celotna zavest začne uživati v presežku energije, kateremu običajno ni izpostavljena. Je natanko to, česar si absoluti želijo, kar je tudi razlog, zakaj so ob sreči lahko bolj popustljivi do novih prišlekov, nepripravljeni se omejiti ali pozvati ostale, s tem pa prekiniti dotok.

Sedaj lahko najvišji absoluti ugotovijo, da porabijo za obvladovanje celote manj energije, kar pomeni, da lahko sprostijo razliko v okolico, kar da nižjim znak za sproščanje, kar se nadaljuje, dokler ponovno ne pride do ugotovitve, da je prišlo do prihranka, seveda vselej manjšega, saj gre za odmev prvotni sprostitvi omejene zaloge energije.

Na neki točki se sproščanje preneha, kar pa le pomeni, da se energija še naprej intenzivno sprošča. Na koncu se seveda sproščanje prej ko slej mora prenehati, še posebno, če trošenje presega sposobnost proizvodnje, torej smeh je dokaj potratna in tvegana reč. Kot prvo nas izčrpa, kot drugo zaradi učinka na absolute zna odpreti okno za nevarnost. Vendar pa, če se vse dobro zaključi ali tudi če se ne, absoluti ohranijo občutek, da je bilo dogajanje njim poželjivo. Zna se torej zgoditi, da se začnejo organizirati v iskanje vzroka, nato pa poveličajo ta vzrok oz. ga poskušajo narediti ponovljivega. Recimo tako, da smo bolj navezani na osebo, ki je sprožila sproščanje. Drugače bo recimo delovala navezanost na osebo, ki nas omejuje pri sproščanju, saj bo šlo bolj za občutek varnosti, ki je vsaj tako ali celo bolj pomembna za absolute, vendar precej manj preferenčna.

Sproščanje energije se bo torej hkrati pojavljalo kot potencial in slabost. Po eni strani bodo zaželena s strani tistih, ki se jim odpre prostor skozi spremembe sproščanja energije, medtem ko bo nezaželen s strani vseh, ki se bodo počutili ogrožene pri premetavanju vsebine. Posledično vselej poskušamo vzpostaviti nekakšno politiko do čustev ali pa se slednje na vsak način izogibamo, da bi se tisti z interesi še naprej pojavljali na natanko takšen način, kot so se do tedaj, kar pa seveda ne pomeni, da gre vselej vse po načrtih, oboje sta reakciji na strah pred tem, da bi ob čustvih ošibeli. Panika je recimo čustvo, ki si ga nihče ne želi doživeti, ponazarja pa stanje, v katerem se kolektivi absolutov začnejo razkrajati, nepripravljeni si zaupati, tako da nesposobni organizirati se, delujejo znotraj mnogo manjše gotovosti, kot bi si kdorkoli, ki si želi izražati resnico oz. gotovost, želel. Gotovost se umakne preživetju, kar pa seveda ne pomeni, da je slednje kakor koli bolj zagotovljeno.

Okoli čustev

Ni mi znano torej, kako naj bi bile vsebine, ki niso na ravni absoluta, povezane med seboj. Ima recimo čustvo in notion podobne sestavne dele? So si podobne le v tem, da niso spoznavne? Da lahko beležimo le njihove učinke? Ali pa imajo še kaj več skupnih lastnosti? Pa tudi sicer … kaj sploh sestavlja absolut? Katere strukture bi našli pri vsaki misli, ki nas sestavlja, ne glede na to, katero misel bi razgradili? Vprašanje je seveda paradoksalno, saj gre v vsakem primeru za strukture, o katerih sklepamo skozi absolute, nesposobni zgostiti misli okoli tega, kar naj bi te strukture dejansko bile.

Jasna Janež


Prispevek je bil vključen v Špegel: Das Ü Magazin – april 2017