18. maj, 2017 7 minutno branje

Feminizacija feminizma

Rubrika : Ženka Glavo

Feminizem je dojet dokaj obče, kar zna nastopati
kot težava. Feminizem kot ideologija ne sme biti sam
sebi namen, pač pa mora služiti množicam, ki bodo
imele razlog, da mu sledijo. Ker ženska ni obče
bitje, je potrebno tudi feminizem prikrojiti.


Temeljni kamen za tale prispevek je pogovor z znanko, ki mi razlaga, da je ujeta med dvoje fenomenov, ki sestavljajo njeno življenje, feminizmom in (S&)M. Mazohizem kot način življenja ne gre najbolje v isto poved kot feminizem, v kolikor si ženske prizadevamo doseči vsaj enakovredne odnose ter si morebiti dovoliti celo merico zdravega sadizma. Kako lahko torej dva tako nasprotna fenomena zaznamujeta isto osebo?

Omenjeno mi osebno ni nič presenetljivega, saj sem začela v zadnjem letu postopoma tudi sama posvajati gematognozo. Posledično mi ni presenetljivo, če oseba živi dvojno ali še bolj mnogotero življenje, v katerem se veliko idej ne bi skladalo med seboj, pa bi vendarle živele druga ob drugi. Običajno se tovrstno stanje označi kot hipokritsko, vendar gre za stanje človekovega življenja. Je pragmatično. Je smiselno. In je neizogibno. Če dam najenostavnejši primer, oseba ni čisti katolik, nakar neke ure nekega leta neha biti katolik in postane komunist. Obe vsebini obstajata v njej že prej in vprašanje je, katera bo prevladala, kar je med drugimi pogojeno z okoljem. Podobno nisi kapitalist ali liberalec, ker delaš v kapitalističnem podjetju liberalca. Pravzaprav si lahko nekaj povsem drugega, pa se še vedno preživljaš skozi tovrstno delo. Skratka, že v kali želim zatreti morebitne obsodbe, ki se porajajo na račun multiplega življenjskega sloga.

Vendar pa seveda ne pišem, ker bi bil moj namen predstavljati gematognozo, pač pa ker sem se v zadnjem letu tudi sama precej srečevala s podobnim vprašanjem – do kolikšne mere in kako si lahko prizadevam za svoje ideale, želje in potrebe, ter kaj omenjeno sploh je. Večkrat sem se znašla pred realnostjo, da mi je lažje menjati željo, kot želji slediti in se soočiti s posledicami. Kar pa je še pomembneje, še vedno sem v procesu, v katerem poskušam ugotoviti, kakšen naj bi bil feminizem, ki ga naj zagovarjam, in kako naj vpliva name. Ta proces seveda ni iskanje nečesa, kar že obstaja in mora še biti odkrito, pač pa gre za seznanjanje z obstoječimi pojmovanji in izdelava novih, ki dograjujejo mojo podobo feminizma ter slednjega nato vgrajujejo v mojo bit. Torej, preizkušanje vgrajevanja idealov vase in v svet okoli sebe. Tako rekoč feminiziram feminizem.

Če dam primer; abeceda je precej abstrakten pojem, ki ne vključuje črk, pač pa le idejo, da so v abecedi pogostejši posamični glasovi nekega jezika, ki jih je mogoče enostavno materializirati. Nato se lahko začne proces izbiranja oz. določanja posamičnih glasov, torej črk. Seveda, kakor se spreminja jezik bi šlo pričakovati, da se spreminja tudi beseda, kar je tudi razlog, zakaj vsak jezik sestavi lastno abecedo.

Iščem torej feminizem, ki bo kar najbolj skladen z abstraktno idejo feminizma, vendar hkrati z mojimi potrebami.

Vendar sem namenoma začela s temo, v kateri je zaslediti, da ne gre za samoumeven proces. Zadnje čase postajam pozorna na to, da je ženska populacija lahko pomemben nasprotnik feminizmu. Slednji jih ali ne uspe nagovoriti in posledično predstavlja identitetnega tujka, ali pa jih materialno ogroža, saj prihaja z določenimi pričakovanji, ki jih lahko stanejo družine, doma, službe ali kar življenja. Vendar tudi če jih ne stane ničesar tako esencialnega, kot je socialna mreža, jih lahko stane preprostih užitkov kot v primeru omenjene znanke. Tisti, ki njen način življenja, med njimi je ona sama, obsojajo kot hipokritski, niso povsem neutemeljeni.

Če torej umaknemo običajno kritiko – jasno je, da če se želi Če torej pride do boja med omenjenima fenomenoma, pri čemer se oseba ni sposobna ali voljna odpovedati mazohizmu, bo prej ko slej feminizem tisti, ki bo izgubil. Preprosto zato, ker ni bil sposoben osebi zagotoviti notranje stabilnosti, ki jo je iskala. Pri razvoju posamičnih idealov moramo biti torej pozorni na človeka kot celoto, vključno z njegovim okoljem, ne le na prvotno idejo. S tem seveda ne želim opravičevati na videz nezdružljive prakse. Namen je v ohranjanju odprtega pogleda na to, kaj je to žensko bitje, kateremu naj bi feminizem služil. Feminizem naj bi torej predvsem olajšal življenje ženskam, ne pa jih le pretvoril v novo idejo ženske.

Vse omenjeno seveda ni enostavno. Zame recimo ni skrivnost, da gledam veliko animejev, pri čemer imam stalne glavobole nad fanserviceom, katerega vsebina je količinsko tako zelo pisana na kožo specifičnemu spolu, da osebno ob tej besedi pomislim na gola ženska ali dekliška telesa, ki so hkrati mistificirana skozi cenzuro vodne pare, vodo kopalne kadi, peno ali pa skozi izbris žgečkljivih delov. Tako je žensko telo hkrati objekt poželenja, nagrada za gledalca, vendar ni osvobajanje od taistega poželenja. Medtem ko se ga slači, se ga skriva, s tem pa seveda umika iz polja “primernega”.

Gre se torej za primer, kako je golota sicer lahko uporabljena v prid feminizmu skozi sprostitev družbenih zahtev na telo ženske. Vendar pa gre tukaj za prakso, ki žensko le še izdatneje porine v “primerno” vedenje – razumevanje, da gre za darilo, nagrado ali surovino. V relaciji do tega sem recimo morala razviti poseben odnos do animejev. Lahko prekinem gledanje vsebine, ki se hkrati polasti fanservicea, vendar ne ponudi dovolj feministične vsebine, da bi lahko delovala kontra, ali pa dam slabšo oceno ne glede na splošno kvaliteto. Nekako se pač izrazi zaprepadenost nad idejo, da je fanservice legitimen način pridobivanja ogledov. Osebno sicer dobim fit, če pomislim, da sem zgrožena nad fanserviceom, medtem ko milijone žensk prebira ženske revije, ki delujejo kot nasveti, kako fanservice živeti. Že brez fanservicea je v mainstream filmski industriji nevtralen prikaz prevladujočih in nefeminiziranih alter kultur dovolj težavnih vsebin, da bi verjetno lahko s puritansko gesto nehala spremljati filmovje, vključno z nacionalnimi poročili. Malomeščanske zdrahe, ki pa nikakor niso nedolžne, saj gre za odslikavo družbenih pričakovanj in hotenj.

Zgoraj omenjeno je sicer le primer, feminizem ni, če si z nedrčkom ali brez, pač pa da imaš pri tem besedo, torej politična dejavnost, ne produkt. Če tega ne omenim, vem da bom imela vampirje na grbi.

Ne spomnim se, če sem jaz ali Jasna pred kratkim imela pogovor, v katerem sem med drugim omenila, da v kolikor ima študentka kretenskega profesorja, potem se študentka lahko zaveda, da gre za kretena, vendar to ne izbriše dejstva, da okolje od nje nekaj pričakuje. In če želi faks narediti, mora kretena upoštevati, kar pomeni, da bo morala priznati moč načinom razmišljanja, ki ji bodo omogočili preživetje v okolici tovrstnega profesorja. Lahko študenta, šefa, šefice, res ni tako pomembno, kreten je kreten. To sicer ni bilo okoli feminizma, vendar lahko že na tem ne dovolj razloženem primeru vidimo, kako pomembno zna biti prečiščevanje okolja in vsebin, torej skrb, da se izražajo tisti ideali, ki omogočajo dostojnejše življenje.

Torej, nezdružljive prakse niso nič novega in nič bavbavastega, vendar če želimo, da imajo posamični pogledi vpliv na svet, jih je potrebno poudariti, poudarek pa bo prej ko slej zahteval premišljevanje ne le praks samih, pač pa tudi vseh ostalih fenomenov. Zasedajo namreč mesto, katerega bi lahko zasedalo nekaj drugega in s tem postalo močnejše. Gre naj za racionalno potezo (v relaciji do racionale ideala). Če še sami ne moremo živeti lastnih idealov, kako lahko pričakujemo, da bodo to počeli drugi?

Kot omenjeno, feminizacije ne mislim le kot izločanje težavnih vsebin in nadomeščanje le teh z zaželenimi. Pomeni tudi razvoj feminističnih praks, pri čemer seveda ni težko ugotoviti, da je žensk preveč, da bi lahko obstajalo kaj takega, kot je univerzalni feminiziran feminizem. Posledično se bo feminizem tako kot vsaka množična smer vselej tepel v aplikacijah. Pa vendar, razmišljati je potrebno, kaj je naša aplikacija feminizma in kako daleč seže. Zavedati se, da gre za našo aplikacijo. Pogosto je težko z gotovostjo vedeti, ali z vnosom delaš več koristi kot škode, tako da je potrebno paziti, da je ideja feminizma pomembnejša od ideje feminiziranega feminizma, torej naše specifične verzije.

Tole besedilo verjetno ni imelo pretiranih nasvetov v smeri “to je feminizem”, vendar upam, da pomaga pospremiti razvoj feminizma, ki ga feministke doživljajo v svojem življenju. To počnem v veri, da ne gre le za fancy oznako liberalne malomeščanke, četudi je zanimivo misliti o feminizmu kot o ideološki modi. Feminizem – proces predrugačenja sebe in sveta po podobi ženske. Veliko žensk namreč ni toliko “ženska”, kot odsev moškega, njegovih fantazij in hotenj.

Gabriela Janež


Prispevek je bil vključen v Špegel: Das Ü Magazin – maj 2017