Praktično vsaka ideologija okliče vse ostale za
lažne in sebe za edino smiselno. Kaj pa, če se vsi,
vključno z vladajočimi, zavedamo, da je nekaj z
vladajočo ideologijo resno narobe? Da ne deluje
več. Kaj, če si ne morejo privoščiti, da se motijo?

Ta članek pišem po filmu Adama Curtisa Hypernormalization.

Izvor besede

Hipernormala oz. hipernormalnost je drugotna normala, ki zasede mesto prve v javni sferi, medtem ko je prva porinjena v privatno sfero. Izraz se razvije v Sovjetski zvezi, kjer vodstvo in birokracija vesta, da je projekt komunizma propadel, vendar se pretvarjata, da je vse kakor mora biti. Ne le, da onidve delujeta tako, pač pa v to igro uspeta prisiliti celotno državo. Razvije se torej cinična država, v kateri na prvi pogled vse izgleda v najlepšem redu in to stalno potrjujejo tudi v javnem življenju, vendar se hkrati vsi zavedajo, da gre za šov. Njihova identiteta je torej ujeta med zaprepadenost nad bedo realnosti, v katero dejansko verjamejo, in kateri so izpostavljeni, ter nesposobnost opozoriti na napake ali jih poskusiti odpraviti. Tovrstno stanje seveda sproža globok odpor, ki se je prej ko slej odrazil kot razpad velesile Sovjetske zveze, kakor hitro se je pojavil nekdo, ki je želel uvesti spremembe oz. je ljudem začel omogočati, da povedo, kar si dejansko mislijo.

Današnji čas

Stanje je primerjano s stanjem v ZDA, v katerem se vzpostavi nekoliko močnejša razlika med virtualno in občo realnostjo, v kateri omrežja okoli posameznika oblikuje virtualni mehurček. Posameznik v ta mehurček sporoča, kaj želi slišati, kaj si želi, nakar mu mehurček daje nazaj več istega. Kritika tega je, da se tovrstna realnost izogiba spoznanju, da je kar koli narobe. Narejen je tako, da te ohranja srečnega. Narejen je na ideji spontane harmoničnosti, v kateri računalniku poveš kaj želiš, nakar se celota skozi delovanje množice individuov sama od sebe stabilizira. Slednja je narejena na ideji ekosistema. Sistema, kateremu naj bi pod površino izredno kompleksne realnosti obstajala zelo enostavna pojasnitev oz. pravilo.

Adam Curtis v All Watched Over by Machines of Loving Grace opozori na poskuse, ki so se v ZDA porajali na to temo. Navaja eksperiment, v katerem so v računalnik poskušali vnesti maksimalno količino podatkov ter razviti najkompleksnejši računalniški model ekosistema na primeru do tedaj. Udeleženci so recimo sledili živalim in beležili koliko grižljajev katere rastline je žival pojedla. Želeli so najti enostavno enačbo, ki bi pojasnila sposobnost obstoja tovrstnega sistema. Težava je bila, da se z vnosom več podatkov ekosistem ni poenostavil, pač pa je pridobil na kompleksnosti. Več podatkov, kot je bilo vnesenih, bolj kaotičen je izgledal. In ugotovljeno je bilo, da ideja enostavnega sistema lahko deluje le, dokler k temi pristopamo naivno z majhnim naborom podatkov. Rastlina in rastlinojedec tako nista v dogovoru, v katerem bi se medsebojno ohranjala, pač pa gre za tekmo, v kateri si oba prizadevata preživeti, čemur vladajo obdobja stabilnosti in katastrofe, v katerih se sistem popolnoma predrugači, dokler ponovno ne doseže obdobja stabilnosti, če do njega sploh pride.

Povsem moj dodatek bi bil, da smo ljudje romantični (impotentni) skozi identiteto. Svet kakšnega poznamo, je namreč del nas. Posledično imamo željo, da bi svet, s tem pa mi, za vselej ostali takšni kakršni smo, saj nam to daje občutek varnosti, četudi pogosto perverzne. To je seveda le želja, ki jo z vse večjim poznavanjem sveta moramo ovreči kot reprezentacijo realnosti, saj nam onemogoča, da bi se pripravili na katastrofe.

Križarski pohod na ranjena srca

Razen splošne vznejevoljenosti nad politiko, se Adam osredotoči na razvoj odnosov med ZDA in arabskim svetom. Kissinger vidi okrepljen arabski svet kot grožnjo ZDA in ga posledično destabilizira. Vendar pa pri tem zanemari ambicije Arabcev, še posebno predsednika Sirije. S poteptanim ponosom se slednji umakne in otvori desetletja stopnjevanja trenj med zahodom in arabskim svetom.

Vendar je bil Kissinger človek, ki bi bil sposoben igrati tovrstno igro sovraštva iz pozicije velesile. Zamenjala ga je Reaganova politika, ki je mnogo bolj enostavna – moralni križarski pohod, v katerem ZDA kot sila dobrega plemeniti preostanek sveta. To ni več napredna diplomacija, pač pa mit mogočnih. Tako poenostavljen svet se skozenj in njegove naslednike preobrazi v vse manj s svetom povezano politiko. Ni več pomembno kaj si arabski svet misli o ZDA. Vse kar je pomembno, so želje in potrebe ZDA. Ni presenetljivo, če to zbudi močan odpor znotraj arabskega sveta, medtem ko poenostavljena politika omogoči krepitev splošnega odporniškega duha, dokler bližnji vzhod končno ne eksplodira. To seveda ZDA onemogoči, da bi si še naprej zatiskale oči nad dogajanjem, čeprav ni jasno, ali se je streznitev že zgodila.

Bančni vladarji

Druga zgodba je zgodba o bankirjih, ki so začeli prevzemati nadzor nad politiko. Za javne storitve je potrebno plačati in najboljša vstopnica za naslednje volitve je denar na kredit, porabljen v javnem sektorju. Tako politiki zadolžijo ljudi, da lahko istim ljudem ponudijo storitev, ne glede na to, če slednja kar koli doprinese. Na neki točki bankirji nehajo podpirati tovrstno prakso, torej kupovati obveznice. Namesto tega zahtevajo, da sami prevzamejo nadzor nad vodenjem. Voditelji se brez možnosti ponovne izvolitve in brez zunanje podpore podredijo.

Težava bankirjev je, da niso politiki. Sistem politike sicer pripravlja k povečevanju kreditov, saj lahko tako premagajo konkurenco, vendar so hkrati mnogo bolj dinamični glede na zahteve okolja. Ponujati pa morajo tudi določeno mero zanesljivosti in seveda upravičevati svoj položaj ljudem, kar jih sili v delovanje upoštevajoč vladane, naj bo odnos še tako avtokratski. Politika bankirjev je drugačna, saj ne odgovarjajo nikomur, pač pa le silam trga. Manifestacija slednje je recimo Detroit. Stvari se same od sebe vodijo na najboljši možni način skozi interese močnih in voljnih ter seveda iznajdljivih. Ni jim mar za skupnost, kar šteje, je kapitalska ustreznost in profit. To se ne zgodi, ker bi bankirji tako želeli, pač pa ker tako delujejo.

V kontekstu države to pomeni neoliberalne reforme, poenostavljeno – privatizacija in odprodaja državnih deležev ter politika varčevanja. Bankir ni nekdo, ki naj bi skrbel za razvoj kogarkoli. Bankir kvečjemu odobri kredit v profitno investicijo, kar ponovno pomeni podporo privatne osebe. Kar je še pomembnejše: kakor bankir ne more biti odgovoren ljudem za škodo varčevalne politike, tako ne more odgovarjati za škodo taiste investicije. Investicija se ocenjuje po ustvarjenem profitu, ne po vplivu na skupnost. Na takšen način nastane svet, v katerem ljudje ne morejo več zaupati oblastem, saj so oblasti le posrednik trga.

Sence se igrajo s svetlobo

Svet je postal enostaven, in ko se ljudje ponovno zavedo, da je dejansko izredno kompleksen, jih prestraši. Vendar ne živimo le v svetu, ki bi bil kompleksen. Živimo v svetu, kjer je kompleksnost le ena od možnih zgodb, s katerimi si lahko pojasnimo svet. To otvori novo vrsto vojne in novo vrsto politike. Ni več pomembno, kaj je res, pač pa kdo je sposoben ohranjati stanje zmedenosti in ga usmeriti v svoj prid. Dovoliti le tiste gotovosti, ki ga podpirajo malenkost bolj, kot ga rušijo. Namen vojne ni več zmagati vojno, pač pa obvladovati bojišče. Namen politike ni več zmagati volitve, pač pa obvladovati gibanja moči, naj bodo lastna ali nasprotna. Nasprotnik namreč ne more vedeti, ali ga nisi prav ti podprl v njegovih prizadevanjih, tako da morebiti taista podpora popusti v ključnem momentu. Ali kar je še pomembneje, nihče ne more vedeti, če nisi prav ti tisti, ki podpiraš nasprotno stran, zato ne morejo napovedati delovanja nasprotne strani. Ne morejo oceniti moči, če ne morejo ugotoviti od kod moč izvira. Za kaj takega potrebuješ nove vrste načinov dojemanja sveta, ki pa ali še niso razviti ali niso priznani.

Svet je obvladovala predstava o Resnici. Nato razočaranje nad njo. Sledi svet, ki se ne more poenotiti, kaj naj bi bilo res. Resnica in laž sta le prepričanje narazen. V tem svetu se ustoličita Vladimir Putin in Donald Trump. Nihče ni pričakoval Trumpove zmage in v svetu, ki ga obvladuje katerakoli od Resnic, bi bila nemogoča. Podprl je tako lastno bazo kot nasprotnike, pri čemer je vsem povedal, da je podprl oboje, in da pričakuje, da se mu odzovejo, hkrati pa to označil kot pokvarjen sistem. Večina njegovih privržencev ni verjela, kar je govoril, pa vendar so ga bili pripravljeni podpreti bolj kot nekoga, ki jih je prepričeval v le eno resnico, v katero niso bili več sposobni verjeti. Ni bila podprta Resnica, podprta je bila laž, okoli katere so se lahko strinjali, kar jo je delalo resnično ali vsaj resničnejšo od česar koli drugega. V vsakem primeru pa je ta laž podpirala vse, kar je bilo možno podpirati.

To je nov svet v katerem živimo. Svet, v katerem je poznavanje senc pomembnejše od virov svetlobe, kajti ne vprašuj, kdo govori resnico. Lažejo vsi. Ne ker bi imeli kar koli od tega, pač pa, ker si ne znajo predstavljati, kaj bi lahko bilo res.

Jasna Janež

Prispevek je bil vključen v Špegel: Das Ü Magazin – maj 2017