Denar skrbi, da se svet vrti, mar ne? Kdo to
bolje razume kot kapitalizem? Vendar pa so prav
kapitalizem in njegovi preroki tisti, ki želijo denar
ohranjati nedostopen; tako v mislih kot občestvu
množic. Kapital je svetinja današnjega sveta.

Rekel sem si, da bi napisal poenostavljeno, vendar ne preveč poenostavljeno verzijo tega, kako deluje kapital.

Verjetno ste se že vpraševali zakaj denar deluje. Kako nastane? Kako vrednost raste in upada? Osebno sem si leta postavljal to vprašanje. Mar ni skrivnost, kako postati bogat? Bogat nisem, sem si pa uspel ustvariti precej boljšo podobo hotenja, povezanega z denarjem.

Prva reč, ki si jo morate zapomniti je: če želite razumeti denar, ne glejte ekonomije. Razlog je v tem, da gre za izredno dodelano in s predstavami nabito okolje, v katerem se boste kot naglo izgubili. Sicer pa je že zasedeno z velikimi igralci – z ljudmi, ki se bodo potrudili, da vprašanje denarja ostane nerazumljeno. Dokler je denar primerno mistificiran, so lahko mistificirani tudi sami kot preroki današnjega časa.

Druga reč, ki bi si jo bilo modro vzeti na um: ne glejte naravoslovja. Obstajajo določene teme, v katerih je naravoslovje s težavo odgovarja na vprašanja, recimo zavest, smisel, interes. Denar spada prav v kategorijo interesa. Vprašanje presega družboslovje, vendar mu je slednje precej bližje pri razumevanju. Relativno sorodna je tudi filozofija, vendar ima težavo, ker daje prednost izvoru pred destinacijo, kar je za preučevanje destinacije (konkretnega oz. kanibaliziranega) težavno.

Denar je motivator. To je osnovna zadeva, ki jo je potrebno razumeti v teoriji denarja. V kolikor denar neha biti motivator, denar izgubi vso svojo vrednost. To lastnost lahko opazujemo pri potovanju v tujino, kjer denar ohrani vrednost. Narobe. Denar v tujini izgubi vrednost, v kolikor tam deluje druga valuta oz. ni nikogar, ki bi ga bil pripravljen priznati/menjati. To je tudi razlog, zakaj denar v tujini menjaš. Ne ker bi menjal vreden denar za vreden denar. Menjaš zase ničvreden denar za vreden denar. To, kar denarju v tujini ohranja vrednost, je tvoja gotovost, da boš našel nekoga, ki ga bo pripravljen razmenjati. Torej ima vrednost za pridobitev tuje valute, četudi ničesar drugega, ta pa bo omogočila dostop do vsega ostalega. Glede na to, kaj omogoča, določa njeno vrednost, torej menjalno razmerje, sicer bi bilo 1:1.

Drugi razlog, zakaj denar ohranja vrednost, je prepričanje, da v trenutnem okolju sicer zanj resda ne moremo ničesar dobiti, vendar bomo lahko marsikaj dobili v drugem okolju, torej nazaj doma na trgu z domačo valuto. Da lahko tudi tam vrednost propade, se da opaziti, v kolikor se menja valuta. Recimo da niste pripravljeni pravočasno menjati valute. Sedaj lahko v domačem okolju poskušate uveljaviti denar, vendar vam verjetno ne bo uspelo, saj je postal ničvreden.

Denar bo torej pogojevala možnost, da z njim v danem okolju nekaj storite. Nekoga v nekaj motivirate. Denar torej ni motivator zaradi vas, pač pa zaradi vseh ostalih, razen če ste vi tisti, ki naj bi postal njegov prejemnik.

Sedaj lahko razložimo, kaj določa vrednost denarja, torej kaj jo ohranja na mestu oz. viša ali niža. Vrednost pogojuje povprečna vrednost odzivnosti okolja. Recimo, da imate 100 €, torej neko zaokroženo vsoto denarja. Vse kar vam je na voljo sta dve majonezi. Celoten trg torej obsega vas in dvoje majonez. Ena stane 50 €, druga pa 25 €. Sklenem torej lahko, da je mogoče vrednost denarja drastično zvišati skozi znižanje količine, recimo s 100 € na 4 €, pa se še vedno nič ne spremeni. In dejansko je trg takšen, da se nič ne spremeni, saj bodo tudi cene pogojene z vrednostjo denarja. Pred sabo bom sedaj imel majonezo, ki stane 2 € in majonezo, ki stane 1 €. Zgodila se je torej deflacija, medtem ko bi vrednost obratno lahko uravnaval z inflacijo. Sedaj je seveda vprašanje, kako to storiti.

Dandanes je stvar mnogo zapletenejša od tega, vendar bi v tem modelu uničil 96 €, s čimer bi se preostanku vrednost povišala. Če bodo trgovci želeli ohraniti apel, bodo morali znižati ceno v skladu z znižano vrednostjo denarja. Celotna količina denarja predstavlja celoten apel trga. Opazimo lahko torej, da je nekaj narobe, saj imamo 4 €, medtem ko je na trgu le 3 € blaga. To pomeni, da razmerji nista uravnoteženi. Trgovci bodo skozi poslovanje prej ko slej ugotovili, da so na izgubi oz. bi v tako enostavnem modelu, kjer je vse vsem jasno to ugotovili že takoj. Ko se to ugotovi, se tudi cena prilagodi. Ceno torej pogojujejo tudi trgovci, ne le količina denarja. Trgovci bodo tako zvišali ceno prve majoneze na 2,66 € in druge na 1,33 €. V kolikor se lahko cene poravnajo le zaokroženo, torej prva 3 € in druga 1 €, vendar trgovca nista pripravljena priznati razmerja, se bo trg na tem mestu začel krčiti, saj bo trgovec z izgubo odstopil. Motivacija trgovca po prodaji je torej popustila. To je tudi razlog, da bi bilo morda boljše ohraniti vrednost na prvotnih 100 €, saj omogočajo več variacije, četudi zahtevajo več materiala, da se natisnejo in več prostora, da se shranijo. Ker je trgovec odstopil, lahko kot lastnik vsega denarja na trgu kupite le majonezo za 3 €, kar pomeni, da bo trgovec dvignil ceno, da bo enaka vašim 4 €, ali pa boste vi uničili 1 €, s čimer boste ujeli hotenje trgovca.

Seveda pa bi se takšen model že takoj zatem ali celo pred tem zrušil. Razlog je v tem, da trgovec nima razloga, da bi od vas želel denar, saj si z njim ničesar ne more priskrbeti. Ravno vam je prodal edino majonezo, torej majoneze verjetno noče, medtem ko je bila majoneza celoten obseg trga. Posledično se bo trg pred ali po transakciji nemudoma sesedel. Trgovec bo prodal majonezo le, če bo predvidel, da lahko z denarjem nekaj stori na nekem drugem trgu. Natanko kaj lahko stori, bo torej pogojevalo vrednost denarja, vendar več o tem drugje, saj nismo pojasnili še niti tega, kako je denar sploh nastal. Model je zadoščal le za ponazoritev osnovnih odnosov na že vzpostavljenem trgu.

Da bi lahko razumeli denar, moramo razumeti kapital, da bi pa lahko razumeli kapital, moramo razumeti motivacijo.

Načeloma osnove ekonomije delujejo že mnogo izpred časa, preden se pojavi človek. Rastlina razvije lastnosti, ki jo naredijo poželjivo, pri čemer porabi energijo. Te lastnosti so torej zanjo nepotrebne. Vendar pa kot rečeno zbudijo pozornost žuželke. Žuželka pri obisku rastline navleče nase pelod ter ga odnese na podobno poželjivo rastlino. Evolucijski logiki rastline je to zelo v interesu. Več energije je vloženo v privabljanje žuželke, vendar je porast le začasna. Rastlina se uspe razmnožiti mnogo uspešneje kot ostale, lahko tudi okrni drugačne načine prenosa genskega materiala in tako prihrani na energiji. Žuželka tako sicer nima ničesar, česar si rastlina želi, vendar pa stopi v ekonomijo z logiko, ki pogojuje razmnoževanje rastlin. Rastlina bo porabila energijo in seveda snovi ter privabila žuželko, ta pa bo ob obisku storila evolucijski logiki uslugo. Če bo torej rastlina porabila preveč energije za žuželko, se ne bo razmnožila, četudi jih bo veliko privabila. Če bo čebela preveč ali premalo izbirčna, ne bo dobila storitve, tako da bo v okolju manj tovrstnih žuželk. Ekonomija bo vselej delovala, vendar bo trajal le tisti trg, ki bo v danih okoliščinah proizvedel največ žuželk in največ rastlin – uspel se bo širiti.

Z vsem omenjenim seveda ne predpostavljam, da je slednje nekaj dobrega. Specialisti so recimo mnogo bolj ranljivi na spremembe okolja, vendar nam ponazori, kako se lahko že na ravni rastlin razvije razmerje, sorodno tržnemu. Ni stvar v tem, da bi rastlina želela več žuželk ali da bi si žuželka želela več ponudbe pri rastlini. Gre se za vprašanje, kje je tisto razmerje, v kateri si lahko vsaka privošči kar največ. Je primer simbioze. Trga, v katerem imata oba udeležena jasno korist.

Drug primer trga je recimo izkoriščevalski med antilopo in gepardom. Takšno razmerje ne bi moglo obstajati, v kolikor ne bi antilopa proizvajala drastičnih presežkov. Če bo gepard preveč uspešen, bo pobil vse antilope in izstradal ali pa bil prisiljen najti nov vir hrane. Če bo antilopa preveč uspešna, se ne bo zgodilo nič, razen da bo morda preobremenila vir hrane, podobno kot prej gepard. Antilopa torej nima ničesar za izgubiti, gepard pa vse, a vendar je antilopa tista, ki je zelo jasno izkoriščena, medtem ko se sama seveda ne koristi na gepardu. Pojmovanje ravnovesja je vsiljeno, pojavi pa se po milijonih let predpostavke, da je v okolju zelo potraten porabnik antilop – gepard. Če bo antilopa premalo uspešna, bo ponovno iztrebljena, medtem ko bo premalo uspešen gepard stradal in umrl.

Ko govorim o uspešnosti, seveda ponovno govorim o trgu energije in snovi. V kolikor ostane poraba s strani gepardov enaka ali se poveča in antilopa deluje brez presežkov, se pravi, da ni sposobna trgovati znotraj evolucijske logike, začne izumirati. Vsaka vrsta, pa tudi vsak organizem, vzpostavi do samega sebe nekakšen trg. Če porabi več, kot proizvede, se začne sesedati. Če proizvede več kot porabi, bo presežek morebiti usmeril v širjenje trga, torej vrste. Organizem izkazuje in dojema presežek nekoliko drugače kot vrsta. V vsakem primeru lahko prepoznamo osnovne zakonitosti trga, prav tako pri prisklednikih. Človeška družba ima tržna razmerja zgrajena še nekoliko kompleksneje, kar se tiče vzajemnosti, vendar si lahko predstavljate, kakšen odnos imam po povedanem do megaporabnikov in zakaj slednji do prebivalstva tako zlahka razvijejo podoben odnos, kot kmet do goveda. Pojmujejo se za superiorne, vrh prehranske verige.

To je tudi razlog, zakaj sem odsvetoval poznavanje mainstream ekonomije, saj je današnja ekonomija zgrajena s predpostavko, da so nekateri ljudje upravičeni do presežkov drugih, drugače povedano, da so sami po sebi drugačni. Kar tudi so, samo niso do ničesar upravičeni, kakor kmet ni upravičen do prašiča in lev ne do antilope. Odnos pogojuje razmerje moči.

Modelu lahko torej sledimo daleč v preteklost, tako da se boste morebiti povprašali, zakaj sem takoj na začetku odsvetoval branje naravoslovja ali kar nasploh znanosti kot na naravoslovju temelječe discipline. Da bi lahko razumeli te odnose, si ne bomo pogledali kako se obnašajo atomi in energija, pač pa kakšna je motivacija udeleženih. Kako se počuti antilopa nad možnostjo, da jo lev požre. Kako se počuti lev ob možnosti, da ne poje antilope. Še na nižji ravni bi lahko videli, kako se interes izraža na atomarni ravni, kjer se predstave o svetu različnih atomov povezujejo v organske celote. Za razumevanje torej ni dovolj empirija, saj lahko slednja le popiše, kaj se je zgodilo, ne more pa tega razumeti. Da bi to lahko razumela, mora preiti na območje družboslovja, ki pa ne bo podalo dejstva, pač pa razumevanje, torej relativizem. Se motivaciji leva in gazele v njunem odnosu izključujeta? Misliti oboje hkrati je možno le v relativizmu, saj beleži več ravni resničnosti.

Sedaj ko poznamo osnove motivacije, se lahko premaknemo le malenkost dalje, vendar še vedno ne na kapital. Vse opisano so bili namreč nezavedni procesi. Evolucija ni proces, ki bi se dogajal ob razumevanju organizma, niti niso prehranski odnosi ali ekološke niše. Sicer se znotrajskupinski odnosi in s tem razmerja primerljiva našemu dojemanju sveta razvijejo že mnogokrat pred človekom, vendar nas zanima predvsem človek, ker uspe stvar premakniti korak dlje – do kapitala.

Ni si težko predstavljati, da je skupina nabita z motivacijo posameznikov in skupnosti ter skupin znotraj nje. To je na tej ravni valuta. Pogledamo si, kaj komu koliko pomeni. Prvi praekonomisti so bili tako ljudje, ki so razumeli kdo kaj hoče in kaj je pripravljen storiti za to. Lahko so omenjeno usmerili vase, torej se na poznavanju interesov okoristili v vlogo vodje ali pa so znanje uporabili pri uravnovešanju, umirjanju ter prosperiteti skupnosti. Razlika je samo v porabi. Vodje imajo več priložnosti, da začnejo zgoščevati politično moč in nato usmerjati presežke skupine proti sebi, medtem ko bodo manj hierarhične vloge predvsem optimizirale interese. Že tukaj imamo seveda razlikovanje med proizvodnjo in potrošnjo, vendar se slednja že zapleta, saj se vloge posameznikov aktivno spreminjajo ali pa so pogojene s potrebami drugih. Antilopa recimo morda ne bi želela biti proizvajalec in lev ne porabnik, vendar nimata ravno besede pri tem. Ljudje pa za razliko od njiju lahko do neke mere zamenjajo vlogo ali jo ustvarijo, oboje zavestno.

To, kar torej loči vodjo od lovca ni preživitvena nuja, pač pa nabor veščin, vez in odločitev. Prav tako ljudje predvidljivo menjajo vloge skozi starost, kar pomeni, da morajo poskrbeti, da bo nekdo na neki točki prevzel njihovo vlogo. Zelo dinamična situacija skratka. Kar koli bo komur koli predstavljalo motivacijo, bo lahko uporabljeno za kontrauslugo, torej menjavo. Jaz popraskam hrbet tebi, ti meni.

Seveda vsi odnosi niso tako enostavni, kot so tržni, vendar vselej pridemo do vprašanja, kdo si želi in kdo ima, naj bo to čustvo, storitev, odnos ali stvar. Okoli hotenj se oblikuje politika. Iz politike se oblikuje predstava o skupnosti. Ne le o skupini, pač pa o tem, kdo mora komu kaj, da bo prišel do česa. Mreža odnosov. Naj opozorim, da za denar in kapital ni potreben trg, vsaj ne, kot ga pojmujemo, kar sem ponazoril že prej. Ne rabiš nečesa imeti, da bi nekaj dobil. Lev nima ničesar in nič ne da, pa vendar nekaj dobi. Podobno je v družbi, le da bolj prefinjeno. Če ne želiš, da se ti nekaj zgodi, daj. Ali pa tako ali tako vzameš. Proces lahko poteka z najboljšimi nameni, pa se vseeno razvijejo odnosi, ki ne temeljijo na osebi, pač na vlogi, te pa določa politika. Vloga je trajnejša od osebe.

Oblikujejo se kapitalski odnosi. Naj opozorim, da jim vladajo ista pravila, kot tista v bolj enostavnih oblikah, le da so tukaj mnogo bolj dodelana. Ekonomija ironično spominja na ekosistem, v katerem imaš obdobja stabilnosti in rasti ter obdobja, v katerih se sposobnost proizvajalcev za zagotavljanje apetitov odjemalcev preobremeni, kar vodi v kolaps, lahko pa seveda kolaps ali rast sprožijo zunanji vplivi, ki prinašajo ali odnašajo energijo ter motivacijo s trga. Tukaj so odnosi le poenostavljeni in izčiščeni, vendar seveda le na formalni ravni.

Oblikujeta se dva pojma, ki sta seveda povsem mistificirana, kar enostavno pomeni da se o njuni vrednosti v relaciji na celoten trg vselej le ugiba, zato vselej naredimo “stavo” ali “pristanek”. Stavo, kadar poskušamo oceniti sebi v prid, vendar ne vemo, kako in zakaj bodo ostali odreagirali na nas. Pristanek, ker nimamo vselej možnosti ali volje, da bi ravnali v skladu z lastnimi predstavami ali hotenji. Ti dve sili, ki pogojujeta procesa sta motivacija in sposobnost. Denar je torej motivator, njegova vrednost je izključno v tem, da motivira delovanje na ravni sposobnosti. Sposobnost bodo surovine in energija ter natančen proces porabe le teh, ki jih želimo uravnavati z motivatorjem.

Par primerov.

Trgovec poskuša znižati ceno, s čimer bo konkurenčen ostalim trgovcem, kar bo spremenilo njegove artikle, ki delujejo hkrati kot motivator in sposobnost. Motivator, ker si jih nekdo želi, sposobnost, ker lahko z njimi predvidoma nekaj počne. Vendar pa je sposobnost fiksna, medtem ko je motivacija dinamična. Z reklamami bo sposobnost mistificiral. S povečanjem želje bo povečal motivacijo po nakupu, ne da bi zvišal sposobnost artikla. Tako bo po eni strani poskušal narediti stavo, da ponuja kar najnižjo ceno v relaciji na ostale trgovce. Stavo, da zastavi kar najvišjo ceno v relaciji na ostale trgovce, in pristanek, v kolikor posluje na robu svoje poslovne sposobnosti. Opozorim naj, da trgovec lahko le ugiba, kako bodo ravnali vsi ostali udeleženci na trgu, zato se mora zanašati na omejeno mrežo informacij o potrošnikih ter ostalih akterjih na trgu. Zaradi statične narave in osebnega interesa ne gre za to, da bi trgovec želel prodati kar najslabši izdelek za najvišjo ceno, pač pa trgovca sposobnost izdelka enostavno ne interesira. Oceni jo le toliko, da določi motivacijo po nakupu, torej ceno, pri čemer mora povprečje nakupov omogočiti, da pokrije vsaj svoje življenjske potrebe ali da seveda profitira, kar ga ohranja v poslu. Njegova glavna prednost je, da je v tem poslu trajno, zato lahko na podlagi izkušenj poda kar najboljšo oceno in razvije najboljše tehnike za povečanje motivacije po nakupu. Vendar pa imamo sedaj potrošnika, ki ima denar, ki si ga trgovec želi, četudi z denarjem nima kaj za početi.

Motivacija denarja je izključno v tem, kaj ugibaš, da boš lahko z njim počel dalje, torej ocena njegove vrednosti na določenem trgu. Skozi motivator dostopaš do sposobnosti. Prav to pa je relacija med kupcem in trgovcem. Kupec upa, da bo lahko porabil kar najmanj denarja, saj mu bo tako ostalo kar največ motivatorja za ostale nakupe, pri čemer ni nujno domač v gibanju cene. Običajno tudi on le ugiba primerno ceno na podlagi izkušenj. Pogosto je pripravljen kupiti izdelek, katerega sposobnost ne upravičuje motivacije, saj motivacija pride iz reklame, ki sproži precenjevanje sposobnosti, ali pa s strani družbe. Ljudje recimo kupujejo znamke, ker ostali ljudje vedo, da so drage, kakovostne ali imajo kakšno drugačno posebnost. Recimo da je bila embalaža reciklirana, tako da bo kupec v svojih očeh in/ali v očeh drugih prepoznan drugače, kot če bi kupil artikel druge znamke. Artikel ima torej sposobnost, ki presega enostavno razumevanje artikla.

Prav tako lahko na obnašanje kupca vpliva okolica kako drugače, recimo skozi alkoholiziranost, kot je značilno za restavracije. Ponavadi bo torej kupec naredil pristanek, če bo ponudba omejena in bo sprejel visoko ceno, ali pa bo naredil stavo, saj bo ugibal, da je dobil izdelek po kar najboljši možni ceni glede na sposobnost izdelka. Pri slednjem mu je prav malo mar za trgovca, kakor tudi trgovca ne zanima blagostanje potrošnika, v kolikor mu to ne omogoči, da dvigne ceno. Kupec bo lahko sposobnost izdelka ocenil šele skozi prakso, morda skozi leta uporabe. Kupljen hladilnik lahko recimo oceni skozi leta delovanja in porabo energije, kar je težko oceniti ob samem nakupu, v kolikor informacija ni na voljo.

Sedaj ocenimo delovanje javne fakultete. Fakulteta posluje z letnim programom, v katerem ne more oceniti, kaj vse se bo vmes zgodilo, pač pa lahko poda le načrt delovanja, kateremu se trudi slediti oz. vmes zmanjšati stroške. Največja težava fakultete je, da poskuša delovati po tržnem modelu, pri čemer odjemalec storitev ni jasen. V kolikor je odjemalec študent, je fakulteta akademska, s tem pa aristokratska ustanova. V kolikor je odjemalec delodajalec, je fakulteta tržna, s tem pa metirokratska ustanova. V kolikor je odjemalec skupnost, potem je fakulteta državna, s tem pa socialna ustanova.

Posledično imamo težavo oceniti kaj se na fakulteti dogaja. Akademska ustanova bo namreč ponujala drago storitev, iz katere bo sposobna pometati nižje sloje, s tem pa zagotoviti razločevanje med tistimi, ki vedo, in tistimi, ki delajo. Draga storitev bo zagotavljala delovanje fakultete in njen razvoj. Plača študent ali družina študenta, ki tudi ocenjuje delovanje fakultete, kar pomeni, da mora fakulteta ohranjati dobre odnose s starši.

Tržna ustanova bo pobirala denar posredno od države ali neposredno od tržnih instanc, ki bodo fakulteti dopustile toliko svobode, kolikor bo to nujno za razvoj novih znanj, medtem ko bo usoda fakultete vezana na uspeh taistih tržnih igralcev. Fakulteta more torej predvsem skrbeti za dotok kvalitetne delovne sile ali povezovanje z ustreznimi partnerji, razen če jo financira država. Če jo financira država, je ocena delovanja precej bolj misteriozna, saj mora predvsem zagotoviti, da so njeni študentje kar najbolj zaposljivi.

V kolikor je fakulteta socialna ustanova, potem se mora odpreti kar največ ljudem, pri čemer je njena glavna naloga ustvariti kar najbolj tekoč prenos znanja in zagotavljanje okolja, v katerem lahko nastaja in se koncentrira novo znanje, pri čemer ga usmerja le toliko, da ga spodbuja v interes družbe, ki jo plačuje.

Precej srednjeevropskih fakultet ima težavo, ker je zmedenih s kom stopajo v odnos oz. se okoli njih pletejo zelo zapleteni interesi. Aristokratski je recimo natanko nasproten interesu skupnosti, kar se tiče cene storitev. Aristokratskega je mogoče skozi šolnino kombinirati s tržnim. V tem primeru bo fakulteta ustanovila drage, mogočne in odtujene institucije. Njena poglavitna naloga bo, ne le zagotavljanje najuglednejšega znanja, pač pa ustvarjanje občutka v študentih, da so večvredni od tistih, ki podobnega procesa niso bili udeleženi, recimo skozi ocene. Kdor se ne udeleži procesa je praktično nerazločljiv od nekoga, ki ni izdelal šole, torej je tako rekoč padel. Podobno bo uporabila ocene meritokratska univerza, le da bo sama aktivno iskala in vabila študente, ki so se kar najbolj izkazali v nižjih šolah. Visoke ocene pomenijo visoko stopnjo odtujenosti od družbe, s tem pa vzgojo v lojalnost in sistem nagrad organizacije. Fakulteta bo najela drage, moderne in nasploh takšne prostore, ki bodo izkazovali moč sponzorja, razen če je posredni sponzor država, kar bo pomenilo kombinacijo z modelom skupnosti. Državna fakulteta bo šla izključno v državne interese, torej v disciplinaren duh za potrebe vojske in birokracije ali pa bo sledila socialističnemu modelu, v katerem je fakulteta za študenta brezplačna, vstopni prag nizek, ocene niso bistvene, prostori pa so narejeni po načelu odprtosti.

Če aristokratska univerza ne pritegne denarja aristokratov, bo propadla, če meritokratska univerza izgubi sponzorja, bo propadla, če socialistična univerza izgubi zanimanje javnosti (število študentov), bo propadla. V vseh primerih mora fakulteta sprejeti stavo, kako se bo razvijala, torej kaj lahko vključi v letni program in samopromocijo, saj ne more zadovoljiti vseh. Hkrati mora sprejeti pristanek, da se bo omejila v svoji ponudbi in pristanek, s koliko in katerimi partnerji je pripravljena stopiti v stik, kar bo drastično vplivalo na njeno delovanje. Udeleženec vselej zakupi storitev, ne predmeta, recimo uporabo prostorov, prisotnost na predavanjih in uporabo knjižnice. V procesu upa, da bo prejel sposobnost, ki jo fakulteta ponuja.

Kot omenjeno sicer fakulteta redko stopi v odnos s študentom. Posledično ne beležimo, če je storitev prejel študent, pač pa plačnik. To recimo pojasni, zakaj študentje niso nujno motivirani za prejemanje storitve, pri čemer naj opozorim, da večina nima sredstev za nakup, tudi če bi imela, pa ima manjšo možnost za uspešno oceno nakupa kot katerikoli od prej omenjenih akterjev. Aristokracija se namreč prenaša skozi generacije, sponzorji skozi leta nadzirajo delovanje fakultete, medtem ko država nadzira porabo javnih sredstev ter “kvaliteto storitve”. Študent je od vseh omenjenih kupcev najbolj amaterski.

Toliko o razmerju med motivacijo in storitvijo. Poglejmo si, kako nastaja profit znotraj podjetja.

Opozorim naj, da ni podjetje samo po sebi nič drugačno od katerega koli delavca na trgu. Samo se je nesposobno preživeti, zato prodaja svoje blago oz. storitve. V zameno za njih dobi denar, s čimer si lahko zagotovi sredstva preživetja, pri tem pa ne rabi imeti osebnega odnosa do artikla oz. lahko tovrsten odnos celo kvari uspešnost poslovanja. Opozorilo je na mestu, ker je to tržni odnos. Za uspešno delovanje skupnosti torej ne potrebuješ denarja ali trga, saj je slednji na tej ravni le sredstvo za prerazporejanje dobrin in zagotavljanje storitev. To je recimo razlog, zakaj lahko roparske družbe povsem mirno delujejo.

Recimo, da greš na banko in ukradeš milijon dolarjev, vendar iz nekega razloga ostaneš nedotakljiv. Da bi ti preostanek trga lahko preprečil porabo, bi moral ukiniti valuto ali jo povsem razvrednotiti. Torej uničiti in ponovno ustvariti ekonomijo, pri čemer bi nekako moral poskrbeti, da ne boš tako kot ostali stare valute enostavno menjal za novo. Enostavno povedano, trg ne pozna pravice. Trg ni sposoben delovati samoprotektivno. V kolikor imaš moč, ga je dokaj enostavno zlorabiti. Samo toliko ga ne smeš, da bi ga bili ostali voljni zavrniti, bodisi ker so tako odvisni od njega, bodisi ker jim kljub temu zagotavlja dovolj dostojno življenje.

Ko govorim o ekonomiji, torej pozabite na kakršnokoli idejo o pravičnosti. Govorimo lahko kvečjemu o načelih prerazporejanja kapitala, kar nima nikakršne veze s pravico, pač pa z ideali. Pravica enostavno ni del igre in tisti, ki bi jo želeli vnesti v trg, so obsojeni na propad. Le vprašanje je časa, kako dolgo lahko vzdržujejo tovrsten umetni svet, ki deluje kot storitev.

Torej, sedaj, ko je to urejeno: v podjetju ne obstaja nič takega, kot je pravica. Ne more, ne glede na obliko organizacije. Podjetje deluje ali ne deluje, torej upravičuje ali ne upravičuje svojega obstoja. Zgodba se začne pri viru, ki si ga nekdo prilasti, ne da bi za to plačal kar koli. Na tej ravni deluje enostavna moč, tako za preprečitev kot omogočanje izkoriščanja. Vir je vse, kar je udeleženo v proizvodni proces, razlikuje se le po stopnji in pomenu. Podjetje tako potrebuje delavca, kateremu mora plačati dovolj za hrano in ostale osnovne potrebščine, da preživi, vse ostalo je stvar pogajanj in moči. Delavec tako predstavlja vir, ki bo obdeloval ostale vire, upravljal stroje in nasploh skrbel, da proizvodnja poteka nemoteno.

Primer. V lesni industriji je drevo vir, stroj je delavec in delavec je vodilni delavec. Vrednost, ki jo ustvari delavec, izračunamo tako, da ugotovimo končno ceno lesa. Od te odštejemo kapital za nakup stroja in bencin za njegovo obratovanje ter izhodiščno ceno lesa, ki je enaka ceni za nakup ali osvojitev zemljišča, na katerem raste drevo. Nato odštejemo stroške za potrebščine, ki delavca ohranjajo pri življenju. Kar ostane je dobiček, ki ga je pridelal delavec. Podjetje posluje uspešno, v kolikor bo delavcu nato izplačalo manj, kot je pridelal. Večja razlika, večji profit. V kolikor dela na izdelku več delavcev, je potrebno računati povprečno vrednost. To ni celotna zgodba, vendar jo poenostavimo.

Torej:

(prodajna cena) – (cena zemljišča) – (čas delovanja stroja)*(cena stroja)/(celoten čas delovanja stroja) – (potrebe delavca) = (proizveden kapital delavca)

Nato:

(proizveden kapital delavca) – (plača delavca) = (profit podjetja)

To seveda ni nič novega, opozoril bi le, da proizvedenega kapitala ne moremo oceniti oz. ne obstaja, dokler ni proizvedeno prodano na trgu. Torej, delavec proizvaja potencial, ki se nato realizira v kapital, del katerega se vrne delavcu, kar je razlog za njegovo udeležbo. Lahko torej govorimo, da delavec proizvaja, vendar to ni kapital sam po sebi, tudi če je delavec tisti, ki nato proizvod proda. Seveda ga ne rabi prodati. Lahko je neposredno podarjen ali zamenjan za kaj drugega. Tako recimo gre lahko isti les znotraj istega podjetja v izdelavo miz. Ponovno bomo imeli stroje, delavce in vir, pri čemer ne bomo računali “cene zemljišča”, pač pa “ceno vira”, bodisi tržno, če je bil kupljen, bodisi proizvodno, v kolikor ga je proizvedlo isto podjetje. Temu prištejemo še ceno transporta. Torej, nič mističnega ni prisotnega, le vrednost končnega produkta ni bila nikoli proizvedena, pač pa je znan le kapital, ki je bil porabljen za dosego produkta.

Nekoliko drugače se odvijajo odnosi okoli storitve. Prostitutka recimo ne proizvaja ničesar, pač pa določi pogoje in pravice uporabe nečesa, kar sicer ni dostopno. Hkrati temu doda določeno vloženo delo oz. energijo, ki popestri doživetje, pri čemer se vložek, v kolikor ni povzročena škoda, ne more primerjati z izkupičkom. Lokali so dvoživke, saj sicer ponujajo hrano in pijačo, vendar jo pospremijo s storitvijo, ki dvigne ceno in poveča povpraševanje.

Omenjeno poudarjam, ker je pri storitvah veliko očitneje, da je mogoče brez proizvodnje ali celo skozi povzročanje škode priti do kapitala. S tem ne pravim, da je ponujanje storitve nekaj slabega, le opozoriti želim, da storitev ne bi bila mogoča, v kolikor ne bi nekje drugje nastajal in bil koncentriran presežek, ki ponudnika storitve pripravi do tega, da je kot prvo voljan, kot drugo pa sposoben storitev nuditi. Vsaka storitev je namreč vsaj do neke mere proces obraten proizvodnji. Prostitutka recimo potrebuje hrano za preživetje, sicer ne more opravljati storitve, kakor tudi pripomočke za dvig svoje vrednosti, medtem ko lokal potrebuje ustvarjanje želenega okolja, torej postavitev in obnavljanje prostorov ter ohranjanje atmosfere, recimo toaleta, klima in glasba ter seveda oskrba osebja. Obstoj storitve je dokaz o obstoju presežka, naj bo ta kapitalistični ali povsem individualni. Življenje samo po sebi je mogoče, ker je prišlo do precejšnjega presežka energije v oskrbi s hrano in prenehanje hranjenja bo sprožilo porabo rezerv in naposled smrt.

Tem tokovom od proizvodnje k storitvam rečemo tok kapitala. Del ga je namenjenega obnovi in širjenju proizvodnje, del pa gre v presežek. To nam ne pove veliko o kvaliteti porabe, precej pa nam pove o pogojih porabe.

Do sedaj sem razložil, zakaj je kapitalizem težaven le skozi odnos proizvajalca in potrošnika, vendar je težava veliko globlja. Dejansko ni nikoli šlo za odnos med proizvajalcem in potrošnikom, pač pa med proizvajalcem in kapitalom. To seveda ne drži, če v igri ni kapitala, drugače pa se je pomembno osredotočiti nanj. Omenil sem, da ima kapital le toliko vrednosti, kolikor odziva na trgu lahko proizvede, kar je tudi razlog za inflacijo in deflacijo v skladu s cenami ter naraščanjem in spuščanjem količine denarja na trgu.

Sedaj se vprašajmo, kaj pomeni, če kapitala ne misliš porabiti? Kaj če si delaš rezervo? Iz ekonomije namreč vemo, da imajo bogati ljudje velike količine denarja; ultrabogati dovolj velike, da imajo težavo porabiti denar kako drugače, kot da ga podarijo.

Odgovor je, da tovrsten kapital proizvaja revščino. To seveda ni nujno, je pa neizbežno. Revščina prav tako ni posledica neporabljenega kapitala, je pa brez dvoma pomemben faktor pri ohranjanju njegove vrednosti. Primer: Imate 100 € in trgovec ima 10 kladiv, kar je celoten trg. Če bo trgovec spustil ceno za polovico, bo tudi vrednost vašega denarja padla za polovico, sicer se bo trg zaključil s presežkom. Če bo trgovec dvignil ceno, bo vrednost denarja narasla, sicer bodo ostali neprodani proizvodi, in nihče si jih ne bo mogel privoščiti, torej bodo za trgovca brez vrednosti. Če vam dodamo denar, njegova skupna vrednost pade, saj si lahko privoščite le toliko, kolikor je na trgu. Če del denarja skurite, se mu vrednost poviša, saj predstavlja oceno celotne vrednosti trga. Odnosi niso nikoli tako čisti, kot navajam, vendar ko se izgubi razlog za spremembo, torej prenehata delovati taktičnost in trma, se trg popravi po načelu “tako pač je”. Kapital ne more imeti vrednosti, ki presega oceno trga. Vsa njegova vrednost je v oceni, kako se bo trg pripravljen odzvati.

Sedaj pa recimo, da polovico denarja ne želite porabiti, pač pa ga shranite. To za trgovca pomeni precejšen šok, saj pomeni, da bo lahko prodal le 5 kladiv, ostala bo pa tudi on moral shraniti, v kolikor bo ocenil, da denar še vedno obstaja, le porabljen še ni. Sedaj pa recimo, da se stanje vleče tri leta. Če v tem času trgovec pozabi, da denar obstaja, lahko zavrže kladiva, ki postanejo neuporabna. Nastopi torej inflacija in zaradi majhnosti trga bi se trg zaključil. V želji po prodaji lahko sicer spusti vrednost kladiv, in ker je to celoten trg, bi tudi vrednost denarja enakomerno padla. Če torej želite ohranjati vrednost denarja, morate trgovca prepričati, da ste še vedno v posesti denarja in si želite nakupa, le izvedli ga še niste. Če namreč s prihranjenim denarjem pridete na trg, ki je na vaš denar že pozabil, bo nastopila inflacija oz. se bodo cene dvignile, da bi ustrezale novi realnosti. Vaš prihod ne bo nič drugačen od prihoda novega denarja. To predstavlja dvojno nevarnost. Če torej bogat človek z velikimi količinami denarja postane pozabljen, nato pa ponovno pride na trg, bo sprožil inflacijo. Vendar pa je nesmiselno predvidevati, da ga bo trg pričakoval. Posledično cene ne bodo popravljene, tako da se bo bogataš okoristil v primerjavi z drugimi, podobno kot se okoristi kdorkoli, ki odkrije in izkorišča rudnik zlata, če je zlato motivator na trgu. Posledica nepričakovanega vnosa kapitala je tržni šok.

Druga nevarnost leži v primeru, da denar ni bil pozabljen. V tem primeru bo na trgu morala obstajati motivacija, ki se bo ohranjala, vendar ne bo porabljena. Verjetnost, da bodo to motivacijo ohranjali trgovci, je mizerna, saj bi to pomenilo imeti skladišča robe, ki si jo bogataš želi, torej imeti rezervo odziva na shranjen kapital. Večja verjetnost je, da bodo to motivacijo ohranjali ljudje sami. Če bo torej bogataš želel ohranjati vrednost denarja, bo moral poskrbeti, da obstaja delovna sila, ki se je pripravljena odzvati nanj oz. na njegov kapital. To je seveda mogoče le, če obstaja želja, oz. za večje količine kar potreba, po kapitalu – revščina. Ti reveži bodo ohranjali vrednost shranjenega kapitala. To je tudi moja glavna kritika kapitalizma, da za ustvarjanje presežkov potrebuje revščino.

Reveži seveda niso celoten obseg delovne sile, ki se je pripravljena odzvati nate, vendar so se pripravljeni odzvati bolj verjetno in dalj časa, preden bodo začeli tudi sami varčevati. Govorimo seveda o ocenah. Naše dojemanje kapitala namreč ohranja njegovo vrednost, vendar izkušnje pokažejo, kako so za denar dojemljivi posamični sloji. Načeloma bi lahko rekli, da je za ohranjanje vrednosti bolje imeti manj dobro plačanih ljudi, vendar le, če je naša želja ohranjati vrednost. Bogataš nima te želje. Razlog za zbiranje denarja je povečevanje odzivnosti trga.

Revež je torej precej vrednejše blago, saj se bo primerljivo odzval za manj denarja, kar sicer pomeni, da potrebuješ več revežev, vendar iz tržnega vidika tovrsten odnos pomeni presežek.

Upam, da nisem izpustil česa pomembnega. Na omenjenem je še precej teorije, vendar dokler lahko razumete, kaj je “motivator” in kako deluje, kaj je “potencialni kapital” in kako se razlikuje od “storitve”, ste na dobri poti, da pogruntate kako deluje preostanek sistema. Ne pozabite, večina omenjenega bazira v naših predstavah, ocenah in hotenjih, kar je tudi razlog, zakaj ga je v dokaj naravoslovno naravnani družbi težko misliti. Uniči predstavo in uničil boš vrednost. Rešitev se lahko nahaja na dosegu roke, vendar če ne veš kaj iščeš, je ne boš našel, kar je recimo obveščevalna funkcija reklam. Kraje nam ne preprečuje racionalna odločitev, pač pa naša nesposobnost predstavljati si same sebe kot tatove, v kolikor to nismo. Identiteta. Lahko torej zagotovim, da vladajo tem procesom podobne sile, kot vladajo naravi, le da bi opozoril, da naravi ne vladajo nujno sile, v katere trenutno verjamemo. Slika je mnogo bolj kompleksna in mnogo manj statična.

Aljaž Božičko

Prispevek je bil vključen v Špegel: Das Ü Magazin – maj 2017