18. maj, 2017 5 minutno branje

Mit o pripadnosti

Rubrika : Bralni kotiček

Kaj naredite, ko nekdo poskuša agresivno
obvladati ljudi okoli sebe? Mu to dopustite, ali se
mu uprete? Myths of Empire s primeri iz modernih
imperijev dokazuje, da je morda svojo moč pametneje
uporabljati na bolj prefinjen in subtilen način.


Vzemimo primer nekega imperija. Ta imperij ima ogromno moč v svetu, predvsem v vojaškem, pa tudi v političnem in ekonomskem smislu. Recimo, da je ta država svetovna ali pa vsaj regionalna velesila. Kar je pomembno je, da tovrstna sila nima nobenih pomislekov glede uporabe te svoje precejšnje moči za širitev svojega vpliva v svetu. Snyder je v svoji knjigi analiziral primere določenih modernih imperijev. Predvsem, v kolikšni meri in na kakšen način, so te države zasledovale svoje ambicije.

Kot sem omenil v uvodnem odstavku, je prišlo do spopada med dvema teorijama. V obeh primerih imamo v izhodišču močno državo, ki svojo moč uporablja za širitev svojega teritorija in na splošno svojega vpliva. Cilj je doseči avtarkijo, torej surovinsko neodvisnost od drugih delov sveta. Država torej želi biti čim bolj, optimalno pa popolnoma samozadostna. Želi, da so v njenem teritoriju pridelane vse surovine, ki jih bo kdaj koli potrebovala.

Če vzamemo prvo idejo – kako bodo druge države reagirale na tovrstnega igralca. Ekspanzivni imperij povzroči tako imenovani »bandwagon effect«.

To pomeni, da druge države občudujejo in se bojijo vojaške moči imperija. V upanju, da se velesila ne bi obrnila proti njim, se tej sili pridružijo. Močna vojaška sila torej že samo s svojo prisotnostjo k sebi privablja zaveznike. Države delujejo racionalno in vsaka zase, zaradi česar obstoj tovrstne sile onemogoča sklenitev zavezništva proti njej. Več teritorija, kot ta država zavzame, več drugih držav se ji bo pripravljeno pridružiti. Drugi igralci vidijo izjemno moč velesile in se odločijo slediti zmagovalcu.

Če verjamemo tej razlagi, potem pridemo do spoznanja, da imperij za svojo teritorialno širitev v bistvu ne potrebuje nikakršne utemeljitve oz. opravičila, ker druge sile tako ali tako sledijo moči. Pri tem Snyder doda, da sledilci te teorije druge akterje pogosto razumejo kot papirnate tigre. Torej, države, ki se zelo šopirijo, ampak se bodo hitro umaknile, ko bo imperij pokazal zobe.

Kot en zelo tipičen primer tovrstnega razumevanja politike je avtor vzel nacistično Nemčijo. Hitler naj bi vseskozi verjel, da lahko Veliko Britanijo pridobi kot zaveznico, v kolikor mu uspe pokazati dovolj moči. Če bi dovolj časa zmagoval in prevzel dovolj teritorija, bi Združeno kraljestvo spoznalo, da se je nesmiselno in pa predvsem neracionalno boriti proti njemu.

Verjetje v veliko širitev (overexpansion) izhaja iz ideje, da veliko ozemlja prinaša državi varnost. V kolikor  imamo ogromen teritorij, potem nas je težje napasti in zavzeti, ignorirajo pa se drugi problemi, kot naprimer premalo vojske, surovin, delovne sile. V primeru tako Nemčije kot Japonske (v času 2. svetovne vojne) naj bi vojaško vodstvo ignoriralo in marginaliziralo tiste ljudi, ki so svetovali previdnost in omejitev teritorialne širitve.

Čeprav je morda pametno omeniti, da v nekaterih primerih državne elite niso želele ali načrtovale pretirane širitve, ampak so do tega prišle zaradi kartelnega dogovarjanja. Imeli smo neko majhno število močnih interesnih skupin. Vsaka od njih je želela svoj kos pogače in to je privedlo do dogovora, v katerem so vsi dobili, kar so želeli. To pa je privedlo do veliko večje širitve, kot bi jo sicer pričakovala vsaka posamezna skupina.

Druga ideja je ravno nasprotna in po mnenju avtorja predstavlja realno stanje stvari. Ekspanzivni imperij povzroči, da se druge države združijo v velikem zavezništvu proti njemu.

Če imamo imperij, katerega zunanja politika je vojaško osvajanje sosedov, potem se sosednje in tudi druge, bolj oddaljene države, v strahu pred velesilo odločijo združiti proti njej. V nacistični Nemčiji je obstajal mit, da je Bismarck »z mečem presekal zapleten vozel politike in diplomacije«. Torej, Bismarck se naj ne bi šel te bedne igre in naj bi brez upravičila širil državo.

To ni bilo najbolj res, ker je ta voditelj deloval zelo previdno in je pazil, da so bile države, ki jih je napadel, prej diplomatsko osamljene, in da je bil v vsaki situaciji viden kot pravičnik, ki je zgolj reagiral na agresijo drugih držav.

Hitler naj bi do konca verjel, da se mu bodo Velika Britanija in morda tudi ZDA pridružile, v kolikor bo pokazal dovolj agresije in moči, a izkazalo se je ravno nasprotno. Dokler je imel neko formalno upravičilo, ko se je širil z razlogom, da zgolj poskuša združiti vse Nemce v eno državo, do tedaj ga ni nihče poskušal ustaviti. Ko pa je poskušal imitirati stare osvajalce sveta, so se mu države začele zoperstavljati.

Ob odkritju skupnega sovražnika se tudi stari nasprotniki, ki se med seboj ne marajo, utegnejo združiti. V svoji knjigi je Snyder predstavil več modernih imperijev. Vsak od njih je kdaj verjel prvi ideji, toda Britanski imperij, ZDA in Sovjetska zveza so nasedle dosti manj, kot so to storile Nemčija in Japonska v času druge svetovne vojne.

Na podoben način stvari delujejo znotraj posamezne države. Surova uporaba moči ti pridobi določene zaveznike, toda najde ti še več sovražnikov. Razen, seveda, če ti uspe ustvariti novega, večjega in še bolj zlobnega sovražnika v glavah ljudi.

Že sama percepcija moči je v določeni meri problem. Ljudje so običajno dosti bolj pripravljeni sočustvovati z nemočnimi posamezniki in skupinami (v kolikor so z njimi seznanjeni). Razni Drugi pogosto s pomočjo propagande dobijo veliko večjo navidezno moč, kot jo v resnici imajo. Begunci so bili v določeni meri predstavljeni kot vsemogočna, organizirana sila; enako je nekoč veljalo tudi za Jude, ki jih nekateri še vedno vidijo kot zlobne gospodarje sveta.

Včasih je dokaj smešno, ko prideš do primera, v katerem državne elite svoje državljane brezobzirno ščuvajo proti določenem državnem »sovražniku«, ne prepoznajo pa, ko isto nevede počnejo proti sebi, na mednarodnem nivoju.

Obravnavana knjiga: Snyder, Jack. 1993. Myths of Empire: Domestic Politics and International Ambition. Ithaca and London: Cornell University Press.

Dušan Klinar


Prispevek je bil vključen v Špegel: Das Ü Magazin – april 2017