6. maj, 2017 29 minutno branje

Peripetije v Rogu

Rubrika : Iskanje Resnice

Kako filozofirati s kladivom? Kako zabiti žeblje, ki
jih želimo imeti za svoje? Kdo so ljudje, o katerih je
smiselno govoriti? Kaj so teme, ki zaposlujejo misli
modernemu človeku? Prostor, kjer se transfuzija
končno začne udejanjiti? Ta prostor je Rog.


Uvod Matije Jana se mi zdi zanimiv.

Mika me, da bi na klasično ideološko vprašanje »Kaj ločuje Balkan od Evrope?« odgovoril z: »Prevladujoč vpliv dobre teorije nad slabo.«

Na tem mestu se zdaj spet obrnimo k Jankovićevim načrtom in ponovno zastavimo vprašanje: »Kaj bi preobrazba Roga v kulturni center pomenila za status teoretske produkcije v Sloveniji?« Odgovor je sila preprost, če pogledamo, kakšen je model, s katerim »kulturalizacija« v možni prihodnosti preobraža trenutni način obstoja Roga. Sterilnost prostora, zbirokratizirano delovanje, finančna profitabilnost zavoljo kulturniški sceni všečnih vsebin … Mar ne zveni vse to kot še en Kino Šiška, še eno Pritličje? In s tem seveda poneumljenje vsebin, ki postanejo prirejene za dušo malomeščana? Posledično ukinitev enega od najmočnejših centrov teoretske produkcije v slovenskem prostoru? Absolutno.

Rog je prejšnji torek odprl svoja vrata, vsi kompleksi razen tistih zastrupljenih, so priredili raznovrstne aktivnosti, ki so se razpotegnile čez dan in noč. Sam sem preživel dolg dan na faksu; ponedeljkov urnik je zopet vseboval predmet Globalizacija, ki mi je sicer ljub, samo moje telo je bilo zadnje čase navajeno prva jutra v tednu prespati. Mogoče tudi zato, ker se mi faks zadnje čase zdi vedno bolj enak. Najbrž je krivec mojega občutenja dejstvo, da sem že tretje tekoče leto Ljubljančan, upam da nisem s tem koga užalil.

Zgodba je sila podobna srednješolskim dnevom, ki so izgubljali na vsebini s postopnim približevanjem mature. Vstop v prvi letnik dodiplomskega študija je bil precej ovit v tančico z moje strani. Fakultetna izobrazba še ni bila a priori na mojem listu želja takrat, zato sem lahko večere več časa kot za knjigami preživljal s prijatelji v Rožni. To niso bili tisti stari prijatelji, saj sem po najdaljših poletnih počitnicah z večino izmed njih prekinil stike. V mestu sem se nadejal, da jih ne srečam, ko se mi bodo dogajale intimne nove stvari; bodisi na Kongresnem trgu, mogoče v Rožni dolini, kdaj pa kdaj pa v klubu.

Tempo prvega letnika je bil prehiter, da bi lahko iz njega pocuzal presežno vrednost mnogih izkustev, bolj natančen opis bi bil, če se lahko navežem na Ozzyja Osbourna, da se svojega dvajsetega leta ne spomnim. Ker to niso bile več najdaljše poletne počitnice, sem kljub določenem trudu ponavljal prvi letnik. V tem procesu mi je uspelo ujeti kanček pozitivne refleksije. Sedaj nimam več varoval, zavedam se, da nisem najbolj tehničen tip, fizično delo mi je še kako znano, saj imamo doma parketarsko podjetje. Vsakič znova se striktno odločim, da si nikoli v življenju ne želim početi, kar počne moj oče. Še vedno pa nisem prišel do te skrajnosti, da bi v sobi hranil deščico parketa, ki bi me spominjala na agonijo preživljanja časa na delu. Tudi želja postati profesionalni rokometaš je v tistem času splavala po vodi, mogoče tam nekje pri Ljubljanici, ko sem petintridesetič tistega leta šel ven.

Naslednjih dvanajst mesecev sem imel več časa da se izkažem, da sem idejo še bolj ponotranjil je poskrbela moja družina, ki ni bila zares prepričana v moje sposobnosti. Potreboval sem plan, ki jih bo prepričal v nasprotno. Nikoli nisem bil »samo« športnik; največ časa svoje mladosti sem preživel doma, v varnem naročju svoje mame, s katero se zares dobro ujameva. Mogoče se je zdaj, na stara leta, najin odnos malenkost spremenil. Kakor koli, všeč mi je še vedno tudi moda ali umetnost. Ker sem bival v »ženskem« okolju in počel »ženska« opravila so me v osnovni šoli zmerjali. Ko je tudi zame napočilo obdobje pubertete, sem dodal športnim še ostale, bolj »samovšečne« aktivnosti.

Epistemološki rez sem doživel z odkritjem Tumblerja. Slike so bile tako bogate z vsebino, da kot otrok brez dobro razvitega centralnega korteksa, nisem mogel več trezno razmišljati o perečih aktualnih problemih. Vse skupaj me je močno zavedlo, takrat še nisem vedel, da živimo ljudje v družbi spektakla. Imena kot so Guy Debord, Marshall McLuhan in Jean Baudrillard, mi niso pomenila nič. Močan spomin imam samo na Žižkov govor iz gibanja Occupy Wall Street. Fenomeni  ’’realnosti’’ so samo obstajali. Kljub temu, da sežanska srednja šola nosi ime po Srečku Kosovelu, je bil večinski poudarek na naravoslovnih predmetih. Če pogledam nazaj, so bile moje življenjske odločitve kar precej smiselne.

Ponovno vpisan, sem bil prvi semester večinoma prost. Za boljše razumevanje bom vključil Goffmanovo teorijo obrazov. Oseba ima vsaj toliko sebstev kot ima smiselnih interakcij z ljudmi. Ker smo zares heterogena bitja, imam tudi jaz posledično več polj interesov. Moj »nono« me je v mladosti vzgajal v duhu »komunizma«. Ker imajo telesne tehnike bolj primarni vpliv na človeka kot ideološke transmisije mnenjskih voditeljev na posameznike, je bil najin spor med Ameriko in Rusijo spektakularno neizbežen.

Dolgi samotni dnevi v majhni sobici so me vzpodbudili, da sem začel postopoma gledati srednje kritične video vsebine na platformi YouTube in brati članke o politiki, družboslovju in humanistiki. Še vedno nisem čisto izpeljal epistemološki rez, saj mi na kraj pameti ni kapnilo, da so prav knjige tiste, ki navkljub svojemu anahronističnemu načinu pridobivanja informacij način, da lahko človek zares postane razsvetljena priča v vsakdanjem življenju.

Polletna izkušnja dela v španski blagovni znamki Zara, me ni naučila biti dober prodajalec, svetovalec, kakor koli že oni poimenujejo prekarno zaposlenega študenta brez pravic. Kot dober opazovalec sem bil nenehno fasciniran nad prostovoljnim delom, ki so ga bile pripravljene sprejeti večinoma ženske kolegice. Ne samo, da so se podrejale vsaki minimalni želji redno zaposlenih uslužbencev, njihovo življenje samo je postalo del multinacionalne korporacije. V prostem času so proizvajale simbolično delo, torej informacijsko potrošnjo za špansko znamko. Njihovi kosi oblačil so bili kupljeni iz samo ene trgovine, sodelavci so postali prijatelji, delati v centru zraven Čopove pa je tvoril neizpodbiten privilegij.

Prav s takšnimi podlimi prijemi deluje liberalno suženjstvo, ki je zakoreninjeno v logiko neoliberalnega subjekta. Potrošnja, ki jo oseba izvaja je tudi potrošnja na sebi. Opremljen z novimi spoznanji, se še vedno nisem bil sposoben otresti lažnega vpliva posebnosti, ki ti ga vsiljuje modna industrija. Nekaj časa sem zares verjel, da je imeti barvne lase, odbit make-up in redke kose oblačil subverzivno dejanje. Družbeni upor sem videl skozi način samoizražanja in promocije.

Čez nekaj časa pa se je kot strela z jasnega v domu pojavil sostanovalec M. Pred tem ga sploh nisem smatral za subjekta na hodniku, saj mi je moj močno uokvirjen pogled onemogočal sprevideti njegovo zabavno naravo – možganski dražljaji, osredotočeni izključno na njegov vizualni izgled, so se do njegovega obstoja vedli indiferentno.

Nato je sledil dan, ko sem imel vijolaroza lase. Videla sva se v kuhinji in pohvalil je mojo pričesko, sam pa sem kompliment sprejel presenečen. Kljub začetni kognitivni disonanci je mojemu raciu uspelo prebaviti prejšnja prepričanja. Sprva sem imel napačen občutek, da so ljudje nastrojeni napram nam »posebnim« posameznikom, saj naj ne bi bili sposobni razumeti našega alternativnega načina izražanja.

Ko sva izmenjala par besed, sem postal radoveden. Njegov govor je bil presenetljivo dobro artikuliran, tudi njegov besedni zaklad je bil nedvomno nekaj spiral višje od mojega. Stvari, za katere sem mislil, da jih kar dobro razumem, ali pa celo obvladam, so bile postavljene na tanek led. Kar naenkrat moj sofističen način retorike ni naredil želenega odziva, najini debati pa ni bilo videti konca. Postala sva zelo spoštljiva drug do drugega. M mi je razlagal o novih socioloških dispozitivih, ki vladajo, jaz pa sem izhajal večinoma iz ideala temačnega kluba Berghaina.

Stekleni strop se je začel krhati, ko sva se dotaknila fenomenologije mojih barvitih las. M me je zelo vljudno opomnil, da ima izražanje svojo mero. S tem ni oznanil konca modi ali umetnosti. Resen problem spoznanja nastane, ko se topika govora začne nanašati na družbeno enakost. Ni enakovrednega argumenta, ki bi se mogel zoperstaviti njegovi preprosi tezi, da nenehna performativnost lastnega sebstva učinkuje na subjektovo moč političnega delovanja. Spoznanje se seveda ne nanaša v uveljavljeni družbeni red liberalne ideologije, katere ideja je prav toliko utopična kot ostale politične manifestacije dvajsetega stoletja. Liberalizem je v kapitalističnih družbah enačen z čisto demokracijo v filozofskem smislu.

Že Alain Badiou v svoji knjigi Kratka razprava o prehodni ontologiji odpravi z liberalno idejo. Ta je nesposobna posameznika obravnavati z vidika univerzalnega predpisa, ampak se nanj nanaša le preko posameznega predpisa. Demokracija kot filozofska kategorija prezentira enakost – tisto zaradi česar ne morejo nobeni predikati, ki bi bili formalno v protislovju z egalitarno idejo, krožiti kot politična imenovanja ali kategorije politike. Prav na tej točki pa se liberalizem in kapitalizem popolnoma stapljata. Indoktrinirane osebe tako niso več sposobne nasloviti realnih političnih problemov, ne da bi se ti neposredno vezali nanje, ki so dostikrat celo biološko pogojeni.

Ameriška politika je takšen tip logičnega sklepanja pripeljala do skrajnosti. Posledično je posameznike nemogoče mobilizirati za realne progresivne ideje. Osebe občutijo fiziološko krivico, samo če so vpeljane reforme naslovljene direktno na lastno bit. Identitetna politika tukaj doživi svoj vrhunec. V medijih morajo biti sporočila mitizirana, saj drugače ne služijo popularnim »hastagom« kot je naprimer »muslim ban« ali pa »women’s march«. Družba podobe je na trenutke resnično ogabna. V simulirani realnost smo ljudje postali ogledalo televiziji in ne obratno, kot smo si pred tem predstavljali.

V tem trenutku sem se odločil, da ne naredim filozofskega samomora.

Moj Facebook »news feed« je prvi doživel transformacijo vsebin in sledilcev, sledil mu je izbris Instagrama in poslušanje Radio Študenta. Dana odpoved v Zari je služila kot odrešenje, čeprav moram priznati, da me je še vedno nekoliko pekla vest privilegiranega posameznika. Sedaj kdaj pretiravam v drugi smeri, vedno hočem, da me ljudje prepričajo, ob sebi si želim raziskovalce, lahko bi rekli, da sem zamenjal eno odvisnost z drugo.

Nekaj dni nazaj sem premikal noge po Trubarjevi, ker je moja medenica nekoliko ukrivljena, je tudi hoja daleč od perfektne. Utrujen od seminarja o Lacanu, ki ga organizira Piflarski krožel, sem se hotel napotiti na predavanje na Filozofski fakulteti. Zapustil sem avtobus pri Drami in se odpravil malo naprej v desno uličico. Presenetila me je čudovita stavba z izredno visokimi vrati, na pročelju je izklesan deček z železno verigo okoli vratu. V popolni spokojnosti sem si ogledoval grafit kapital ližem in si zvijal cigaret. Nekaj časa sem razmišljal o Mirtu Komelu.

Vsak potegnjeni dim sem bil bolj prepričan, da si ne želim iti na predavanje o teoriji ideologije. Kljub svoji odločnosti po pridobivanju novega znanja, imam še vedno kdaj občutek neprijetnega stresa, ki ga vsebuje prihod v novo okolje. Moje zdaj samostojno življenje je nenehno priča podobnim intervencijam in v tistem trenutku si nisem želel še večje anksioznosti. Dovolj mi je bilo filofaksa, zato sem se odpravil proti Rogu, da nadaljujem pohod za pridobitev koristnega materiala za reportažo.

Čeprav sem španskemu prijatelju J rekel, da danes ne bo nič z druženjem, se je stvar v trenutku spremenila, ko sva se na poti zagledala. Vedno se rad družim z njim, sicer še vedno le okvirno veva, kaj je najino najgloblje polje skupnega interesa. Kakor koli, J je pisan prijatelj, vedno je zelo urejen, kdaj deluje kot najbolj kulski infantilni fant. To ne pomeni, da ne bi bil bister ali odgovorno natančen, samo delčki njegove mentalne palače se komaj zdaj podajajo na valove pubertete in ljubezenskega izkustva. Kot sam pravi, je proces zanj zelo zanimiv.

Zdaj, ko to pišem, se mi zdi, da sva že dobra prijatelja. Kdaj pa kdaj preprosto jezik naredi prepreko v najbolj intimni rabi besede, ki bi razčistila moje pomanjkljivo znanje umetnosti in njegovo nepopolno poglobljenost v humanistične tekste. Če izviram iz svojega narcisoidnega libida, mi J zagotovo daje občutek pripadnosti, samo enkrat doslej sem se počutil tako prijetno kot zraven njega. Pozdraviva se, se na rahlo dotakneva in odkorakava proti ljubljanskemu vzhodnemu zidu. Odpraviva se v Živko Skvotec, kjer je tekla beseda o pravnih in ostalih problematikah Roga.

Ko vkorakava notri le bežno pozdravim prisotne, nekatere izmed njih na videz poznam. V Ljubljani so primerjave med seboj neizbežne, tukaj ne izviram iz antropocentrične zahodne kulture binarnih opozicij, marveč je mesto samo ravno prav majhno/veliko, da posamezniku hitro prikroji občutek, kje se bo nahajala mladobudna intelektualna sfera. Lepa manifestacija opisanega se je zgodila na prejšnjem predavanju Matije Jana, ki je govoril prav tukaj o novi topologiji nasilja.

K nama pristopi B, idejni vodja tega teoretsko dodelanega prostora. Živko je imel takoj na začetku linijo Deleuze, Foucault, Nietzsche, Freud in ostali.

Z nama postopa zelo prijazno, zanimajo ga preprosta vprašanja, saj ne ve, da kljub najini nevidnosti nameravava tu ostati. Nisva samo na obisku kot se glasi polje v igri Monopoli. B je lepo oblečen, kot pravi predstavnik publikacije ŠUM, tudi njegova frizura je zelo ostra, kot bi simbolizirala javno soočenje med predstavnikom MOL-a in njim v oddaji Panoptikum. Zanimivi se mi zdijo tovrstni teoretiki, ki so sposobni vnesti estetiko v svoje polje raziskovanja, jaz kot komunikolog nimam aparatov, ki bi mi omogočili poglabljanje v polje arhitekture in drugih podobnih sfer. Zgrešil je pri svoji obutvi.

Dogodek se je začel, zato sva se z J prepustila prijetnemu ogledu parih kratkih filmov, ki prikazujejo nekatere aktivnosti v tovarni Rog. Vse skupaj je precej zabavno, med tem časom si ponovno zvijem tobaček in dam en evro v zameno za pivo Kozel.

Sledi diskusija pri kateri se nam pridruži še A. Celoten pogovor je zelo informativen, v njem poskušajo publiki pobližje predstaviti sporne vsebine pravnih in bivanjskih okoliščin, s katerimi se soočajo na dnevni ravni. Postavljena vprašanja niso zanimive narave, saj se vrtijo okoli »problema« varnosti Roga. Namesto kratkega odgovora nam B zavleče pripoved v deset ali več minutno razlago o ločevanju med varnostjo po standardu zakonskih pravil in dejanskim stanjem objektov – ti so čisto dovolj dobro urejeni, ne morejo pa doseči na primer sanitarnih standardov, saj ni povsod napeljana voda in podobno.

Punca, ki je postavila vprašanje je podobna Sneguljčici. Zelo lepi temni lasje, podobni lasem Michaela Jacksona, se mično prilegajo njeni bledi polti, rožnatim ustnicam in malenkost privihanem nosu, ki je preboden s srebrno sponko pri strani. Tudi s čevlji je zadela v polno. Takšno dojemanje interakcij med neznanci je ustvaril kapitalizem po mnenju feministično marksistične doktorske študentke Maye Andree Gonzales, ki prisili človeka v objektivizacijo Drugega. Presojanje naših kvalitet, odnosov, občutkov, simpatij, je neskončno prepredeno s tržno logiko kapitala. Celotna družbena sfera je skonstruirana na način, ki omogoči delavcu ceniti prosti čas in ga prepričati v naravno dejstvo doživljanja in ločevanja med prostim in delovnim, zasebnim in javnim.

V hiperrealnosti konstruiranja simbolov brez pomena, začno ljudje fetišizirati lastne odnose z drugimi in na koncu te sprevržene logike celo svoje sebstvo reducirati na potujoče blago. Človek sam sebi privošči vsemogočnost kapitala, želi si prosto potovanje med celinami, želi si občudovanja njegove lepote in vrednosti, želi si postaviti vrednost na svoj lastni obstoj.

Da J ni bil osamljen znotraj slovenskega doživljanja sveta, mu je priskočil na pomoč fant in mu tolmačil celotno predavanje. Ker sem pogovor snemal prek telefona, nisem bil stoodstotno prepričan ali snemanje zares poteka. Nisem si želel odgovarjati na prihajajoča sporočila, ki so od mene zahtevala, mojo lokacijo in smisel delovanja. Po dolgem upiranju sem nazadnje zares prijel za podaljšek svoje roke in izvedel kar »Thumbelina« najbolje počne. Virtuozno sem se igral s svojim modelom 5S in hitro odtipkal potrebno vsebino.

Za ta dva izraza se moram zahvaliti Marshallu McLuhanu in Primožu Krašovcu, ki sta mi nazorno zatrdila, da je naše (post)moderno delovanje uprizoritev francoske legende obglavljenega vojaka. Ker so ga njegovi tovariši usmrtili na vznožju hriba in prekršili ukaz, ki jim je naložil izvesti uboj na samem vrhu, je obglavljeni vojak sam nadaljeval svoj pasijon z glavo v naročju. Da to ni samo oddaljena legenda, nam je razložil francoski filozof Serres, ki vidi prav v novi tehnologiji eksternalizacijo človekovih možganov v njegove tehnološke podaljške.

Dojemanje vednosti se je zavoljo tehnoloških inovacij za vedno spremenilo – ljudje sami prvič v zgodovini dostopamo do informacijskega univerzuma. Mnenjski voditelji so izgubili svojo moč, edina stvar, ki jim še omogoča vzdrževanje njihovega privilegiranega položaja je nenehno izredno stanje, ki deluje v svetu. Periodične implozije simulakra spodbujajo prevladujoče medije v ustvarjanje vtisa o kaotičnem svetu. Ta je preveč zapleten za preprosto razlago povprečnega svetovljana, ki se v svoji zmedenosti na srečo še vedno obeša na nazive kot so doktor, predsednik, zdravnik, milijarder, pravnik itd.

Ko sem že mislim, da je zabave konec nam je A zabičala, da moramo nujno iti na večerjo v Second Home, kjer za nas pripravljajo večerjo afganistanski begunci. Najstarejši izmed njih je od vlade pridobil azil za bivanje v Sloveniji, ostalim trem pa je država odrekla pomoč. To zato ni bilo samo praznovanje. Second Home je zelo lep prostor, najbolj me veseli, kako se nenehno razvija. Sprva je bila na steni le slika podpore Rojavi. Kaj kmalu so se poleg nje pojavili tudi Malcolm X, različna antifašistična sporočila, sporočila solidarnosti, zadnja pridobitev pa je približek perzijski preprogi.

Večerja je zares krasna, zelo sem vesel gostoljubja, ki so nam ga pripravili. Prostor je gost s pozitivno energijo, glasba Bližnjega vzhoda pa deluje bolj domače kot kadar koli. Po krajšem čakanju na hrano si končno okorno naložim štiri različne jedi na plastičen krožnik, zares odprta kuhinja je vedno dobrodošel socialni eksperiment. Mešanica domačega vzdušja in tuje kulinarike hitro vrne posameznika še za čas pred pojavom Mcdonaldizacije. J je tudi prijetno razpoložen. Preko antropološkega aparata mi razlaga svojevrstnost slovenskih razmer, ki so omogočile vzpon zdaj tako živega skvota. Na zahodni obali Španije, v pokrajini Galicija, kaj takega ne bi bilo mogoče. Skupaj sediva za mizo in se pogovarjava o prvem človeku Homo Habilisu. Izvem, da je bil prvi pripomoček iz narave tanka paličica, s katero so si pomagali loviti termite.

Počasi se odpraviva nazaj proti Rožni, saj sem jaz še vedno s svojim prenosnikom, ki ni najbolj posrečen dodatek za žuranje. Prejšnje dopisovanje po telefonu je rezultiralo v snidenje, ki bo vključevalo še prijatelja A*, B bo zaradi zdravstvenih težav odsoten. Vzburjenje možganov se med hojo počasi pomirja, spet sva pristala v rutini čakanja trole številka štirinajst, ki naju bo odpeljala domov.

Ljubljana kar hitro postane monoton kraj – mesto ne ponuja alternativnih možnosti prevoza, zato je vsakodnevna rutina nenehno prisotna. Čeprav sem študent, je moje gibanje sila podobno ostalim zaposlenim. Vsak dan najmanj štirikrat prestopam. Večino časa prebijem na fakulteti zavoljo čim večjega izkoristka za moj kulturni kapital. Prehranjujem se slabo, kot je v navadi pravih novodobnih poslovnežev. Vitaminske in ostale tablete sem začel jemati zjutraj, moje vedenje je simptom neljubega dogodka, ki se mi je zgodil v mojem primarnem domu. Jutranje sonce in hladen vetrič, ki je vstopal v sobo preko na V odprtega okna, me je tako nasilno predramil, da sem se pognal h kljuki in doživel Harryjevo smrt, ko v popolni belini govori z Dumbeldorjem. Moje prebujanje je bilo nadvse konfuzno, saj v mladosti nisem bil nikoli dovolj hraber, da bi si upal izvajati tako imenovani »black box«.

Čeprav sem zgoraj moledoval za spremembami, mi letos ni uspelo izpolniti moje prijavnice za Erazmus program. Po tem lahko sklepam, da je očitno v vsakemu izmed nas kanček mučenika, mogoče pa je vse skupaj samo vzrok krute realnosti, ki vztrajno trka na zavest posameznika.

Skupaj izstopiva na idiosinkratično imenovani postaji študentsko naselje in se odpraviva proti sedemnadstropnem bloku. Rožna je danes zelo živahna, upam pa, da se nam je v zadnjih letih uspelo znebiti stereotipa razgrajaškega gozdička. Končno je napočil dan izganjanja zime, to še en v vrsti tistih dogodkov, ki človeku omogočijo lažje preživeti »small talk« v dvigalu.  Že na avtobusu sva lahko opazovala različno namazane ljudi, skupna kuhinja mojega doma pa je bila zavoljo tradicionalnega dogodka nabito polna. Hitro nama je postalo nekoliko neprijetno, saj je bila atmosfera popolnoma drugačna. Če pogledam nazaj, sem letos nad vsem skupaj najmanj navdušen.

Da ne bi prehitro zapadel v apatijo, se odpravim v sobo po Chivas viski. Ponovno vstopiva v kuhinjo in si nekako izboriva prostor. Ker je to praznik veselja in sproščenosti, ni imelo smisla, da bi se izbrana druščina vsaj malo potrudila in izgovorila kako angleško besedo. Kljub vsemu sem se še vedno veselil prihoda izgubljene prijateljice N. V prvem letniku sva se kar dobro ujela, predvsem zaradi podobnosti najini bioritmov.

Domovi v Rožni imajo to značilnost, da človeški faktor po enih zjutraj popolnoma izgine. Če ste bolj večerni tip človeka, je to idealen čas za kontemplacijo, saj je občutek človeške bližine in oddaljenosti vseprisoten. Ker si ljudje nenehno ustvarjamo zamišljene svetove, sem si jaz za ta namen izrabil visoko stoječi balkon. Moja ljuba spremljevalka, ki mi je pomagala iskati smisel v sončnem zahodu, ki se vsake toliko v svoji nežnosti razbuhti nad mnogimi Londonu podobnimi hišicami, prijateljica A**, je pred kratkim zapustila Slovenijo in odpotovala na območje, krmljeno s strani ameriških korporacij, ki jim ta zelena država ravnodušno oprosti plačevanje davkov.

Zdaj se moje izgubljanje časa na balkonu veže z vojerskim opravilom, ki me sili v nenehni eskapizem gledanja večinoma praznih oken tujih študentov; samo enkrat v lastnem obstoju sem bil priča oddaljenemu ekscesu. Da izkušnja ne bi mogla biti slabša, me je prepričalo moje nonšalantno poznavanje slovenske geografije, saj sem romantično predvideval, da se na levi strani horizonta nahaja domu bližnja gora Nanos.

Z J sva nekaj časa tiho, neprijetno vzdušje prebijam z vztrajnim srebanjem viskija. Nekdo mi celo reče: »Kakšen frajer pa si, kaj res počneš to, kar mislim da počneš?«. Skliceval se je na moje mešanje Chivasa s kokakolo. Sam si mislim, da smo ponovno priča še eni konvenciji, saj njegova trditev predpostavlja, da ima piti viski dejansko vrednost. Spomnim se »performance« poljske umetnice. Bolj kot njena podoba, mi je ostala v spominu podoba dekleta, ki je v sklopu interaktivnega gledališča nenehno prosila za ponoven dotok vina. Še ko se človek odloči piti alkohol mora slediti določenim normam. Ne čudim se, da na internetu zavoljo takšnega moraliziranja obstajajo »memi«, ki vsebujejo slikovno sporočilo na način – kajenje te bo ubilo, najstnica na spodnji sliki pa si medtem besna prižiga dve cigareti hkrati.  

Čez nekaj časa se prikaže izgubljena prijateljica. Sramežljivo se pozdraviva, kot bi se zavedala, da se je med nama zares veliko spremenilo. Moj virtualni profil je relativno mrtev, njen pa se je v zadnjem čase še kako močno razcvetel. Občutki tega fenomena so sila preprosti – v samem dojemanju drug drugega imam jaz neverjetno prednost. Moj javni nastop še ni prišel do izraza, moje misli lahko veliko lažje presenetijo opazovalca in navežejo na nesluten pogovor. Virtualna podoba je ustvarila multitudo, ki je speljala primat primarnega fiziološkemu življenju.

Arhetip kiborga je nova enota našega ustvarjanja po besedah ameriške feministke Haraway. Da to ni samo še ena teoretska ugotovitev, ampak dejanska fizična spojitev, je potrdila s tem, ko je svoj prejšnji naziv radikalne feministke preimenovala v kiborg.

Prijateljica N je bila v fazi kiborga, sledila je ustaljeni praksi objavljanja surovih, intimnih fotografij, ki so bile pospremljene s še bolj iskrivim tekstom, sila podobno kot to jaz počnem sedaj. Kritika je žal v veliki meri hipokritska, saj je moj skriti užitek prav dnevno gledanje tovrstnih intimnih fotografij, ki se izstrelijo iz privatne sfere kuhinje, kopalnice ali spalnice, po virtualnem kanonu v internetno vesolje. Človeku se ne sme očitati opolzkosti uživanja v gledanju te medenosti človeških teles. Dejstvo je, da so skupni odnosi prignani do takšne skrajnosti, da je večini oseb popolnoma onemogočeno doživeti podobne vrste intimnih dotikov, kot nam jih na dnevni ravni prikazujejo stilsko dovršene strani bodisi C-heads ali RGSP publikacije, za najbolj drzne je seveda platforma Tumblr fantazmagorija par excellence.

Sam nisem najbolj konsistenten tip človeka, ne želim si dojemanja stvari dogmatično. Marx ne more obstajati brez Foucaulta in Foucault brez Marxa. Vladnost je povezana s strukturo, upam da je zdaj to jasno. Problem pri prijateljskem odnosu nastopi prav v iskanju smisla. N kot moja prijateljica za mizo se je že razgalila, skoraj popolnoma. Ker je tako njena kot družbena seksualnost še vedno utesnjena, so tudi občutja nenehno zavrta. To ne pomeni, da imam jaz resnično afekcijo nanjo, še bolj sprevrženo pa se mi zdi ignorirati dejstvo, ki resnično nakazuje na fetišizacijo odnosov.

V simulakru smo priča nenehnemu ustvarjanju iluzije. Punca je igrala vlogo morske deklice, imela je rdeče lase, turkizno modro spodnjo majico z ujemajočim krilom podobnega vzorca. Nad njenim lepo oblikovanim make-upom se je navduševal J. Njena podoba me ne bi toliko intrigirala, če je ne bi spremljalo nenehno uprizarjanje diskurza, ki naj bi oznanjal, da je v resnici bolj podobna prostitutki. Ko sedim za mizo in razmišljam je celotna sfera ustvarjanja vedno bolj usmerjena v »girlfriend experience«, ki od osebe zahteva dojemanje svojega telesa v takšnem označevanju. Ključna funkcija te vrste dela je prav »outsourcing« njenega najbolj intimnega izkustva.

Kljub očitnim spremembam v zadnjih dveh letih sva kulturno sodelovala za mizo in si izmenjala nekaj anekdot. Na spoznanje, da se odpravljava nazaj v Rog, tokrat v Modri kot, je odreagirala presenečeno. Mogoče pa je moja virtualna podoba naznanjala spremembo v tej smeri? Prav misel psihoanalitika Jacquesa ali postmodernista Jeana nam opisuje fantazmatsko naravo realnosti. Po mnenju Baudrillarda je bolje prignati iluzijo do skrajnosti, kot pa se truditi slediti razsvetljenski logiki inteligibilnosti, ki posameznika ne pripelje nikamor. Ekonomska gibala so izničila ideal znanosti, ki je žalostno končal na smetišču zgodovine. Novo rojena znanost je postala zgolj suženj tehnologije. Masovno zbiranje podatkov individuuma razprši in iz njega narediti dividuum. Pretekla pozicija nas kot subjektov je zdaj potisnjena v anahronistično pozicijo. Konec koncev si sploh nisva tako različna.

Z J zapustiva prostor in se ponovno odpraviva proti centru. Po dolgem razmišljanju je udeležbo na zabavi dokončno potrdil A*. Zadnjo polovico leta je preživel v Berlinu in užival na industrial tehno sceni. V preteklosti je bil prijatelj, s katerim sem preživel največ časa, oznake najboljši prijatelj, pa sem se nenehno odrekal.

V temni noči hodiva po Tivoliju in opazujeva Ljubljano z viška. Občasno menjavanje perspektive je za človeka pomembno. Sami možgani se izredno hitro prilagodijo okolici in postanejo nezainteresirani za redke spremembe. Na koncu živimo samo v skonstruiranih spominih, ki jih imenujemo vsakodnevno izkustvo. Detajli na stavbah, mrčes okoli mestnih luči, novonastali grafiti, vse to utone v pozabo. Vse novosti postanejo med seboj tako podobne, da je njihov namen samo reprodukcija ustaljenih struktur. Na vznožju Rožnika sva imela zares lep pogled nad razsvetljeno Ljubljano. Če je Proust govoril, da ga v preteklost najbolj ponese spomin vonja, je zame definitivno najpomembnejši občutek sprememba zaznave atmosfere, zraka, ki napolni moja pljuča z energijo.

Še vedno sva daleč od Slovenske ceste, jaz pa postajam vedno bolj robusten zavoljo alkohola. Nova razmišljanja J naletijo na indiferentna ušesa, saj so moje misli ujete v toničnem krču. Ker ne zmorem poslušati se raje odločim za lansiranje mojih osebnih zgodb. Te kmalu napeljejo na novo vprašanje, ki ga še nisem mogel zastaviti svojemu prijatelju. Po poti govoriva o feminizmu, spolnosti in drag queenu, nekako tako sva se z J tudi spoznala v Monoklu.

Ponovno vstopiva skozi prehod, ki ločuje Rog od sveta. Zanimivo anekdoto sem slišal od člana Transforme zdaj Modrega kota, ki se navezuje na vhod. Na eni od preteklih skupščin so glasovali ali bo vhod odprt ali zaprt za jutrišnji prihod inšpekcije. Zgodila se je popolna diktatura prostega časa, saj je bila sprejeta odločitev plod peturnega prigovarjanja med najbolj vztrajnimi člani.

J je že dolgo časa zunaj, zato upam, da mu ne bo postalo naporno ponovno srečevati nove ljudi. Upam, da se bo dobro vzdušje preneslo tudi na nove člane, med nami bo potrebno kar precej samoiniciative, saj jaz ne zmorem več biti moderator. Raje se bom prepustil užitkom in temam, ki mi tisti trenutek najbolj sedejo.

Pred vstopom še vedno nisem bil dokončno sproščen. V preteklosti sem rešitev te zagate iskal v pogostem okajanju, ki je moje receptorje prignalo do skrajnosti. Trezen se nisem čutil dovolj kompetentnega govoriti o zadevah, ki naj bi bile na dnevnem redu v hramu alternativne kulture. Na mojo srečo se odnosna razmerja reprezentirajo – takoj ko sem opustil nezdravo navado, se je možnost, da imamo drug drugega v čislih, povečala.

Če sem hotel zbiti dolgčas iz mojega življenja, sem moral postati kot oni. Na tem mestu lahko malce ironično parafraziran Althusserjev opis ideologije: »poklekni, začni mrmrati verske tekste, premikaj ustnice, spuščaj primerne zvoke in postal boš subjekt, identificirali so te«.

Ko sva z J vstopila v Modri kot, sem v predprostoru zagledal M. Spomnil sem se na modrost knjige Psi, ki sem si jo pred leti podaril za rojstni dan. Ključ ljubezni se glasi: »Splet vseh načrtov je naključje, splet vseh naključij je načrt«. Do zdaj sem ključ podaril samo dvema osebama.

Ko sem občutil pripadnost je bil moj obstoj veliko lažji, prejšnje brundanje je izginilo z mojega obličja. M je sedel skupaj s znancem, ki mi ga ni uspelo spoznati. Preden je odšel, se je čudil nad mojo izbiro črne bodičaste majice. Ni vedel, da je bila izbira manj plod estetskega premišljevanja, ampak je nosila simbolno vrednost, saj sem se v N-jin spomin zapisal prav v tej odpravi.

Upam si trditi, da brez majice tudi naju ni več. Z M sva začela najino klasično debato, J pa je zavoljo neznanja jezika postajal vedno bolj zapostavljen. Ker vsak pogovor naznanja smisel, je bila tudi Foucaultova historično singularna forma izkušnje, uporabljena z razlogom. Prav M-jeva izkušnja mi je naznanjala spremembo. Ponovno se je spremenil.

Skupaj sedimo na kavču, nakar me predstavi še enemu prijatelju, in zatrdi, da sem najbolj kulski FDV-jevec. Da to misli resno mi potrdi z izjavo, ki se ne zmeni za starostno razliko med nama, saj sva enakovredna subjekta. Če njegovo odobravanje razumem kot pohvalo mojega nadjaza, sem lahko zadovoljen.

Hiter izbruh zadovoljstva med nama ni trajal predolgo, da ne bi vključila še J v pogovor. Pripovedoval nama je o mestu Vigo. Ker ga je asociacija morja spomnila na preteklo ekskurzijo na slovensko obalo, se ni mogel zadržati, da ne bi iz rokava stresel ostro kritiko nad Portorožem. Obalni prostor je postal samo še pustinja lastne podobe, stari okostnjak, ki se postavlja z ducatom ohranjenih zob.

V tistem trenutku se nam pridruži še A*. Večino časa je zelo pretenciozen in napihnjen, kot balon, ki bo poletel v zrak, če mu preveč časa dolivate plin. V primeru, da alegorijo prenesemo v fizični primer, lahko vzpodbudimo njegovo pulzijo z govorjenjem ali pretiranim zanimanjem za njegove lastne, individualne, redke izkušnje. Vsi smo kar naenkrat skupaj. Hierarhija potreb se še ni vzpostavila. Sklepam, da smo bili vsi nekoliko začudeni nad skupno sintezo tega dogodka.

Ker je minilo preveč časa, odkar sva se z A* zadnjič videla, je bila tema skupnih pogovorov že passé. Ameriškim volitvam se ni dalo izogniti. Sam kot podpornik stranke Zelenih in njene izbranke Jill Stein sem nenehno razburjen ob poslušanju kvazi pragmatičnih razlogov, zakaj je potrebno razmišljati v »realnem« okviru dveh strank. To poletje in jesen sem bil nekoliko obseden z medijsko podobo in razpravami o vseh štrih, hočem reči, dveh kandidatih. Ker sem »Thumbelina«, sem se pozanimal o pomembnih podatkih o strankah in kandidatih, moja profesorica pa se je tej analizi žal izognila.

V razredu je v svojih pol monologih skozi liberalni kanon začela vsiljevati iskreno sporočilo Clintonove. Demokratski ideali po njenem mnenju poosebljajo soimensko stranko; edina črna pika na nedolžnem telescu človeškega robota z imenom Hillary, je bila nepravilna uporaba elektronskega serverja, popravek elektronske pošte. Ker študentje govorimo v intelektualni kreolščini je natančno izražanje dejstev zahtevnejše. Samocenzura na fakulteti, je dostikrat tudi posledica nedotakljive identitete nadrejenih. Ker je to apolitična ustanova so radikalne zamisli pahnjene v ozadje, kar omogoča nedotakljivost pedagogov.

Družboslovne študije so velikokrat preveč usmerjene v pop kulturo, kar na koncu rezultira v nerazločljive vzporednice med kritičnim dojemanjem vsebin, ali raje nad njihovo fascinacijo. Pogovori v predavalnicah so občasno na las podobni primeru večerne oddaje Jimmy Kimmel Live!, ko v svojem studiu gosti Amy Schummer. Pogovarjata pa se seveda o njeni filmski uprizoritvi Barbi.

Ameriški konsenz okoli skupnega sovražnika je bil tako močan, da so bile tudi virtualne osebe, ki v svojem opisu razglašajo anarhistična in uporniška nagnjenja, pripravljene presedlati na vlak manjšega zla. Celotna diskusija o ameriški zagati ni bila nič več kot le simbolni boj, kako topološko umestiti naš novo spremenjeni kalejdoskop, skozi katerega si ustvarjamo vedno bolj trdna prepričanja o našem obstoju.

Končno se odpravimo plesati, ker pa smo sami bolj od tehno glasbe, raje zapustimo Modri kot in se odpravimo v Plac Boris. Tam za kratek čas ustvarjamo gibe po bitju srca, saj didžej vztrajno suče psytrance ritme. Ker je uživanje na elektronski glasbi samostojna izkušnja ni vredno dodati nič novega. Čez čas se ponovno znajdemo v spodnjem prostoru, izmučeni. Na steni ni več obraza Hanne Arendt. Odšli smo domov. Z M se še dve uri pogovarjava v kuhinji. Zanimiv pogovor prekinja M-jev zaspani obraz, ki vsake toliko zaniha gor in dol. Ura je že skoraj šest.

Maks Valenčič


Prispevek je bil vključen v Špegel: Das Ü Magazin – april 2017