18. maja, 2017 5 min to read

Pretočnost

Category : Bralni kotiček

Vsak človek se je prisiljen podrejati kratkoročnim
zahtevam svojega obstoja, ki od njega zahtevajo da
živi iz dneva v dan, brez vizije prihodnosti. Nekateri
bolj kot drugi. Toda to ni zgolj problem nekaterih
posameznikov, ampak nekaj, kar zadeva nas vse.


Zygmunt Bauman v knjigi z naslovom State of Crisis skupaj s svojim soavtorjem (Carlo Bordoni) govori o vsesplošni krizi, ki zajema naš obstoj v tem času. S koncem povojnega reda, ki ga postavlja nekje okrog l. 1973, nastopi novo obdobje. V tem obdobju dejstva, ki smo jih prej jemali kot privzeta ne veljajo več.

Sama beseda kriza naj bi sprva pomenila neke vrste prehodno obdobje oz. morda celo zgolj nek začasen problem, ki ga je potrebno rešiti. Moment tranzicije, v katerem stari red ne velja več. Zaradi tega je potrebno narediti nov korak v prihodnost, ki je po svoji sami naravi negotov. Toda ta korak je nujno potrebno narediti, ker vrnitev nazaj ni več mogoča. V tem smislu lahko beseda kriza dejansko pomeni nekaj pozitivnega, spremembo, morda celo preporod – stvaritev nečesa novega.

V današnjem času je beseda kriza vse bolj vezana na ekonomsko plat družbe, kjer pomeni nekaj, kar je prejšnjemu pomenu obenem podobno in se od njega zelo razlikuje. Kriza je ekonomska situacija, če se lahko tako izrazim, ki je ni mogoče opisati na preprost način (na primer z besedo inflacija, stagnacija ipd.). To je zato, ker, kot pravi Bordoni, ta kriza črpa svoj izvor iz ekonomskih stav na globalnem nivoju, poskusi reševanja pa so izvedeni zgolj na lokalnem. Neverjetno uspešni poskusi reševanja krize 2008 nam lahko zelo lepo prikažejo neuporabnost takšnega načina delovanja.

 Toda, če se vrnem h koncu povojnega reda. Avtorja obdobje pred 1973 imenujeta moderno obdobje, to kar sledi pa naj bi bilo postmoderno obdobje. Postmoderno naj bi bilo bolj ali manj tranzicijsko obdobje. Edino logično se je zdelo, da bo nek nov red nadomestil starega, ki bo boljši in pravičnejši od prejšnjega.

Toda, to se ni zgodilo. Prejšnji red je resda bil odstranjen, oziroma morda je bolj pravilno reči, da je bil degradiran. Na nek način še vedno obstaja, toda v veliko šibkejši obliki, kot je bil prej. Nekateri deli tega reda, kot je npr. represivna moč države še vedno obstajajo, skorajda nedotaknjeni. Od tod beseda pretočnost, ker starega ni nadomestil novi red, kar je povzročilo, da je sistem ostal v negotovem stanju; nekakšnem trajnem stanju nestabilnosti.

Fleksibilnost je naenkrat postala pomembna vrednota. Eden od avtorjev je govoril o tem, kako nekatera podjetja v trenutku negotovosti odpuščajo svoje zaposlene ravno zaradi tega, da bi se pokazala kot dovolj fleksibilna, torej dovolj odzivna v tekmovalnem okolju. Svojim zaposlenim jemljejo stabilnost in jo s tem odvzamejo tudi sami sebi. Ironično. V svojem poskusu, da bi izpadli kot odgovorni gospodarji, storijo nekaj precej neodgovornega s tem, ko ogrozijo svojo možnost dolgoročne reprodukcije.

V tem obdobju fleksibilne likvidnosti* (ki naj bi bila mimogrede posledica verjetja, da prejšnja trdnost ni bila dovolj trdna) večino stvari deluje na način kreativne destrukcije. Torej, imamo neke strukture, ki jih nato stalno uničujemo in zamenjujemo z novimi. Nekateri, kot npr. Francis Fukuyama so verjeli, da se bo po razpadu Sovjetske zveze izkazalo, da smo prišli do konca, torej da imamo sistemsko ureditev, to je liberalna demokracija (v takšni obliki kot je obstajala takrat), ki bo od zdaj naprej in na večno tista v kateri bomo obstajali.

Ljudje, ki verjamejo v tržni fundamentalizem, torej v prepričanje, da bo trg preko svoje nevidne roke poskrbel za vse, verjamejo da svet v toku (in-flux) niti ni tako slaba stvar. Oziroma, da dejansko obstaja nek red, le vidimo ga ne. Če svet deluje po tržnih načelih, ki ga silijo v to, da postaja vse boljši in učinkovitejši, potem je to lahko samo dobro, ali ne? Zadaj same pretočnosti je red, ampak namesto neumnih smrtnikov ima vajeti v rokah nevidna sila.

Zelo spominja na religijo in zadaj je cel kup precej naivnih predpostavk, toda vsaj v enem aspektu imajo prav. Načeloma je takšno število močnih in pogosto nasprotujočih si sil precej težko obvladovati. Kot je to v preteklosti rekel že Keynes (John Maynard Keynes, eden od temeljnih ekonomistov) je zato kapitalizem potrebno voditi na nadnacionalnem nivoju.

Delno smo to začeli delati, vsaj deklarativno, z raznimi globalnimi institucijami in z Evropsko unijo, toda vsaj pri zadnji se je izkazalo, da skupnega reševanja ekonomskih zagat na tem nivoju ne bomo imeli. Ob obeh zadnjih preizkušnjah sta se poskusa reševanja problema izkazala za zelo mlačna in precej neuporabna.

Po Baumanu se je tudi sistem uporabe moči spremenil. Kot prvo, moč in politika nista več povezani. Moč na nacionalnem nivoju je precej pogojna in odvisna od finančnih trgov, sploh pri manjših državah, zaradi česar so lahko še najbolj iskreni poskusi politične akcije uničeni še preden se karkoli začne. Globalne akterje, ki se lahko prosto gibljejo po celem svetu in uporabljajo prosto gibljivo sredstvo – kapital, je preprosto nemogoče zamejiti z nacionalnimi mejami.

Namesto regulacij, nadzora in policije, tisti z močjo (to sedaj niso več voditelji držav) dosežejo, kar želijo z grožnjo svoje odsotnosti. Torej, posedujejo kapital in so ga vložili v našo državo, nato pa nam zagrozijo, da bodo izginili oz. bo izginil njihov denar v kolikor ne storimo to, kar oni zahtevajo od nas.

Sicer uporaba tega sredstva ni popolnoma omejena na globalne kapitaliste in korporacije, kot eden od avtorjev nakaže s primerom Merklove. Ta naj bi kot svojo vodilno politično strategijo uporabljala taktiki neukrepanja in zavlačevanja. Torej, jaz imam vse karte, naredila pa ne bom nič. Ker predraga kanclerka ne ukrepa, s tem omeji možnosti drugih akterjev. S svojo nedejavnostjo povzroča negotovost in s tem povečuje svojo moč. Toda ta moč je vseeno omejena, v geografskem smislu.

Ker pa je kapital popolnoma gibljiv in se lahko v trenutku izmuzne drugam, njegova moč v teoriji nima omejitve. In tu mislim da je point te knjige. Pretočnost je glavna značilnost družbe v sedanjem času, pa če smo v prehodnem obdobju ali pa je to že novo obdobje. V tem obdobju ni dolgoročne stabilnosti ali načrtov, ker je vse podrejeno muhavosti nestabilnega sveta.

*pretočnosti

Obravnavana knjiga: Bauman, Zygmunt, and Carlo Bordoni. 2014. State of crisis. Cambridge: Polity.

Dušan Klinar


Prispevek je bil vključen v Špegel: Das Ü Magazin – maj 2017