Rituali olajšajo življenje in ga naredijo
predvidljivejšega. Spoznaj, kako so pravila in
načini delovanja v preteklosti vplivala na člane
ameriškega senata, in kako se kršitev pravil
lahko včasih uporabi kot vir politične moči.

Kot pravi rek, smo ljudje bitja navade (creatures of habit). Navade lahko zelo poenostavljajo našo eksistenco in jo naredijo manj spremenljivo in bolj predvidljivo, predvidljivost pa je ena od stvari, po katerih običajno ljudje hrepenimo. Zelo splošno rečeno, seveda.

Navade oz. rituali takšne ali drugačne vrste oblikujejo naš vsakdanji obstoj. Rituali niso samo obredi nekih primitivnih ljudstev ali plemen, temveč jih najdemo tukaj in zdaj. Prav tako pa jih ne najdemo samo na najnižjih nivojih družbe, ampak na vseh.

Kot je to nakazano v knjigi Tribes on the Hill (Jack Weatherford), so rituali stvar vsakdana tudi v centrih moči in v veliki meri vplivajo in sooblikujejo politično realnost. Knjiga je postavljena v ameriški senat in  se dogaja v času

Obsežno obredje, ki je vseprisotno v ameriškem senatu, ne obstaja od vekomaj, ampak se je oblikovalo skozi čas, vse od osamosvojitve pa do sedaj. Je zagonetna in globoko zapletena mreža obredij, ki jih nihče prav zares v celoti ne pozna, niti t. i. mojstri obredij. Ti mojstri so tisti, ki lahko v neki meri določajo, kaj je dovoljeno in kaj ne.

Obredje vsebuje obsežno vrsto postopkov za »dobrodošlico« novim članom. Novi prišleki so vedno, vsaj na začetku, nekakšni outsiderji, ki si ne smejo preveč dovoliti, njihova pot do prave moči pa je običajno dolga in zapletena.

V času ustvarjanja knjige, o kateri govorim, so novi senatorji živeli v zgradbi, ki je bila fizično in mentalno oddaljena od senata. Do svoje službe so lahko prišli na dva načina: eden od njih je bil, da so šli čez mesto, kar je lahko trajalo precej časa; drugi način je bil, da so uporabili tunele svojih starejših kolegov. Slednje naj bi običajno vsebovalo precej ritolizništva in je delovalo kot odkrit prikaz njihove podrejenosti tistim »pravim« članom senata.

Novi senatorji niso imeli nikakršne realne moči in verjamem, da je podobno tudi danes. Kot predstavniki ljudi so na televizijskih zaslonih govorili prazni dvorani oz. dvorani, v kateri so bili samo njihovi mlajši in enako nemočni kolegi. Po televiziji je bilo videti, kot da imajo epski govor, v katerem se zavzemajo za vse vrste stvari, toda to je bila le iluzija.

Podan je bil zelo zabaven primer, v katerem je govorec v nekakšnem sprejemnem govoru za nove člane namenoma napačno izgovarjal vsa njihova imena. Glede na to, da so bili ti ljudje v nekaterih delih države zelo slavni preden so prišli v senat, je to služil kot zelo nazoren, četudi humoren, prikaz njihovega novega statusa.

Začenjate z nule.

Rituali za prišleke. So nekakšna ločnica med tistimi, ki želijo vstopiti in tistimi, ki so že noter.

Obstajajo seveda tudi drugi rituali. Nekateri določajo, kaj se sme reči in česa se ne sme. Kako se sme. Kdaj se sme.

Eno od zanimivih pravil je bilo, da tisti, ki dobi besedo, nikoli ne sme direktno nasloviti neke druge osebe. Če se želi držati neformalnega postopka, mora nekako po ovinkih in na zelo indirekten način povedati, koga naslavlja. To velja za člane senata, ne pa tudi za druge osebe.

Nekakšno implicitno določilo je torej: kdor obvlada rituale, obvlada senat.

Toda moč lahko izhaja tudi iz neupoštevanja ritualov. Če član senata v enem od svojih govorov namenoma prekrši eno ali več pravil, potem s tem lahko pridobi pozornost in potencialno pridobi moč, da nekaj stori.

Ena od drugih dognanj  Weatherfordaje bila, da se moč odločanja ugiba nadzoru. Televizijsko snemanje senata je povzročilo, da je dogajanje v dvorani postalo bolj dramatično, ritualizirano. Senatorji so televizijski prikaz izkoristili za nabiranje političnih točk med gledalci.

Odločanje pa se je prestavilo globlje v sistem, kam točno niti ni toliko pomembno.

Dogajanje v senatu je postalo dogodek, predstava za gledalce, resnična moč pa se je premaknila v ozadje.

Toda, določeni politiki so lahko s prekršitvijo neformalnih pravil političnega delovanja za hip dosegli, da se je moč začasno premaknila nazaj v senat. Ti posamezniki so senat prisilili v glasovanje o določenih problemih, čeprav stvar v ozadju še ni bila dogovorjena.

Moč lahko torej prihaja iz različnih virov in je lahko vseh oblik. Nekdo lahko uboga vsa pravila senata in na podlagi tega povzroči želene spremembe, lahko pa to naredi s kršitvijo teh istih pravil.

Kršitev je verjetno precej bolj tvegana, ker te načeloma ljudje bolj postrani gledajo, ko se ne obnašaš tako kot bi se »moral«. Zaradi tega se moraš obvladati in paziti, da ne kršiš kar vsepovprek, ampak pazljivo izbiraš, kje se boš uprl.

Še ena zanimiva stvar je pridobivanje moči preko odborov. Načeloma nekdo, ki prvič vstopi v senat, kar kmalu dobi vodstvo nad nekim odborom. Toda ta začetni odbor nima nikakršne resnične moči. A senator se potrudi, da ima njegova delovna skupina ime, ki zveni pomembno.

Avtor ta proces primerja s šopirjenjem mladeničev v plemenih. Ti mladeniči se trudijo, da izgledajo in zvenijo čim bolj osupljivo, toda njihovo pretvarjanje ne prinaša moči. Starci, ki nonšalantno sedijo okoli sosednjega ognja, so tisti, ki dejansko odločajo o prihodnosti plemena.

Tako so prišleki v senatu člani odborov z zelo impresivnimi imeni, politične starešine pa vodijo odbore s preprostejšimi poimenovanji.

Čez čas senatorji pridobijo novo osebje in sčasoma dobijo dejansko moč vpliva na zadeve in ne zgolj vpogleda.

Seveda je neizogibno, da so se stvari v zadnjih desetletjih spremenile, prav tako pa je ugotovitve nemogoče v celoti prenesti na kontekst druge države, toda vsak parlament in načeloma vsaka organizacija ima svojo vrsto pravil in vodil, ki jih lahko upoštevamo ali pa ne.

*če imaš kakšno bolj vljudno besedo za isto stvar, lahko uporabiš tisto

Obravnavana knjiga: Weatherford, Jack. 1985. Tribes on the Hill: The U.S. Congress Rituals and Realities

Dušan Klinar

Prispevek je bil vključen v Špegel: Das Ü Magazin – marec 2017