17. maja, 2018 8 min to read

Narekovati realnost

Category : EgoTrip

Ima lahko norost terapevtske učinke? Tekst zapopade vprašanje,
če lahko kršitev prepovedi blagodejno vpliva na posemeznika.


Kot vselej temeljim na gematognozi, medtem ko se tokrat predvsem opiram na Gramšijev koncept hegemonije. Inspiracija za ta tekst prihaja iz Steins; Gate.

gematognoza – epistemološka pozicija, ki temelji na ideji žive ideje – absoluta, pri čemer je vse absolut, ki je tudi sam zgrajen iz absolutov
hegemonija – ideološka prevlada nad določenim prebivalstvom, običajno iz strani najpomembnejših ali najmočnejših delov družbe, določa družbo

Načeloma ne pišem o ničemer novem, posvetila se mi je le osupljiva razsežnost že znanega, ki bi jo rad na kratko zapisal in delil.

Naša moč temelji na dani resnici. Natančneje, na Resnici. Izognil se bom pojmu absoluta, saj ni najprimernejši za dano temo, vendar je še vedno zamenljiv z Resnico. Karkoli počnemo, karkoli mislimo, ni mogoče brez vsebin in struktur, torej nekih splošnih določil ali spoznanj o svetu. Težava nastane, ker nič ni samoumevno, medtem ko je teoretično število Resnic neskončno. To pomeni, da se bomo vselej omejili na relativno arbitrarni nabor Resnic, vendar katerih Resnic?

absolut – zgornja in spodnja mera spoznavnega, ki ima sposobnost avtonomnega mišljenja, hotenja, razmnoževanja, povezovanja itn., pri čemer je najobsežnejši nam znani absolut naša zavest
Resnica – abstrakcija resnice, izčiščena resnica, resnica sama po sebi oz. brez tega kar predstavlja

Resnice med drugimi potrebujemo za komunikabilnost med ljudmi, torej “apple” = “jabolko” = “japka”. Hkrati moramo še vedno upoštevati njihovo naravo kot absolut, torej vse Resnice se ne ujemajo, nekatere Resnice se ujemajo bolje in poteka boj med Resnicami. Če želimo dobiti nekaj tako kompleksnega (ali enostavnega) kot je človek, in hkrati živeti v družbi, potrebujemo sprejeti določen nabor Resnic. V kolikor jih ne, ne le da ne bomo sprejeti v družbo, pač pa sploh ne bomo sposobni biti del družbe, saj ne bomo komunikabilni.

komunikabilen – sposoben komunikacije

Kot je moč pričakovati, je to glede na dano populacijo (nekaj milijard) skrajno nevarna predpostavka, ki pa je hkrati sila očitna. Njeno uničevalno moč vidimo npr. v mednacionalnih, meddružinskih in medreligijskih spopadih. Vendar še preden pride do teh, se odvijejo znotrajnacionalni, znotrajdružinski in znotrajreligijski spopad. Vse našteto so dejansko primeri ideologij. Šele po dovolj pomirjenem stanju teh spopadov, torej ko ideologija proizvaja več energije kot jo porablja, je moč govoriti o zunajideoloških konfliktih. V kolikor temu ni tako, potem je ideologija naravnost samomorilska, potisnjena v kot ali usmerjena na preusmerjanje pozornosti iz notranjih pomanjkljivosti, vendar v vsakem primeru deluje tvegano. S predpostavko, da celo takšno stanje sicer zahteva določeno mero neposredne indoktrinacije, lahko ugotovimo, da smo v večini situacij večkratni subjekti. Podrejeni smo torej mnogim ideologijam z mnogimi pričakovanji, katerih izvor nismo mi. Tako smo mi recimo lahko subjekti slovenstva, vendar ne odločamo o tem kaj slovenstvo je. Smo stalno v vlogi podrejenega, nikoli odločevalca ali soodločevalca. Seveda se vsake toliko najde kdo, ki narekuje kaj slovenstvo je oz. priredi stare Resnice o njem, vendar je to dokaj redko. Nekoliko pogosteje si priborimo pravico dodati “kaj še” slovenstvo je, kar se bo označilo kot bastadizacija slovenstva. Če bi to počela hkrati večina ljudi, potem bi dokaj hitro ne bilo več jasno, kaj je slovenstvo, saj bi bile instance tako različne, kot razlika med francozom in kitajcem. To se v veliki meri recimo dogaja z angleščino kot jezikom.

bastardizacija – nekaj, kar izvira iz nečesa, vendar je zaradi zunanjih vplivov oz. neodvisnega delovanja tako iznakaženo, da je razumljeno kot manj, nečisto, nepravilno, sramotno v primerjavi z virom
ideologija – nabor idej, ki se povezujejo v delujočo celoto, sposobno pogojevati resničnost
slovenstvo – esenca slovenskega, na katero se veže slovensko

Podrejenost je torej do neke mere nujna, vendar prihaja z negativnimi posledicami. Pravica do spremembe je privilegij. Kdor spreminja oz. spremembo pogojuje, je vselej v položaju, v katerem si lahko zagotovi, da bo sprememba v skladu z njegovimi potrebami oz. ne bo v nasprotju z njimi. Obstaja torej določena poželjivost po tem položaju, biti določevalec. Vendar se pa v življenju relativno redko znajdemo v tovrstnem položaju, še posebno zaradi zahteve po racionalnosti. V kolikor je določena racionalnost že dana za bivanje v družbi, torej imamo nepogrešljiv nabor racionale, in v kolikor mora biti vsa nadaljnja racionalnost združljiva z danim naborom, potem smo prekleto omejeni v naši sposobnosti določanja česarkoli, kar nam ostane na voljo. Družba si vzame levji delež določanja Resnice. Lahko se seveda zavajamo, vendar naši absoluti preklemano dobro vedo, kako sila omejeni so v svojem delovanju glede na svoje želje in potrebe.

racionalnost – sklop idej, ki se znotraj iste epistemologije med seboj vzročno – posledično podpirajo oz. so sposobne določiti katere ideje so na lastni vzročno – posledični predpostavki neracionalne

Običajno se referiramo na nekaj, kar naj bi bilo predvsem v našem dometu pogojevanja, identiteto, vendar je to zelo redko res. Ime določi družina, pričakuje tudi nošenje družinskega imena. Okus je posledica socializacije. Isto velja za večino ostalega, kar naj bi bili “mi”. Videz pogojuje naše odnose z družbo, zato je varna poteza izgledati tako, kakor družba pričakuje ali kakor ji ugaja. Osnovne resnice o svetu so že tako povsem družbene in nevarno jih je prevpraševati. Jezik je neizogibno stvar družbe. Vse omenjeno se seveda da spreminjati, vendar je potrebno biti zelo pazljiv, sicer kot prvo tvegamo odnose, kot drugo komunikabilnost. Če ta propade, potem smo post facto izločeni. Posledično ni čudno, če se pri ljudeh pojavijo razne preganjavice in določen eksistenčni strah pred “drugačnim”. Če je drugačno komunikabilno, potem ga lahko ponotranjimo in če ga ponotranjimo, tvegamo.

post facto – posledica dejstva

Tako pridemo do glavnega dela tega članka, ki je dejansko mišljen kot terapija in kot omenjeno temelji na Steins; Gate, tako da če želite primer, veste kje iskati. Ne referiram se sicer na ravno izhajajočo sezono Steins; Gate 0, ki omenjeno storywise opusti. V Steins; Gate nastopa precej karakterjev, ki se aktivno udeležijo tvorbe vzporedne realnosti ali pa so vsaj aktivno udeleženi participacije v njej. Bistvo je v tem, da se v tej vzporednosti podpirajo. Ker še vedno temeljimo na nekih osnovnih Resnicah, je seveda tovrstna realnost le sekundarna, pa vendar ima emancipatorni učinek. Udeleženi lahko preverijo svojo individualno moč. Skozi prakso vzporedne realnosti jo potrdijo. Za potrditev je dovolj, da se naslednji dan zbudiš z glavo na ramenih oz. brez jasnih sankcij, ki ostanejo “kvečjemu” na ravni groženj okolice. Serija to uporabi za jasnejšo predstavitev karakterjev, vendar iz njihovega stališča bi šlo pa predstavitev samih sebe oz. njihove osebne moči. Kakšno moč ima moški, ki je povsem ženska. Kakšno moč ima bogata hči, ki je hkrati mačji idol. Kakšno moč ima študent brez denarja, ki želi biti na frontirju znanosti. Kar vse povezuje je vzporedna resničnost, namenjena tej skupinici nepričakovanih ljudi, ki jih načeloma nič ne veže in so vsak zase v naprej izločeni v svojih prizadevanjih živeti življenje.

frontir – meja, na kateri se odvijajo stalni boji z namenom premika meje ali preprečitve premika
participacija – pripadnost
sekundaren – drugoten, drugi
storywise – v skladu z zgodbo

Zanimivo je kako potekajo prehodi. Ko potrebujejo nekaj iz občega sveta, morajo na hitro preveriti, če se pogovarjajo o isti resničnosti. Da imajo moje besede težo, se lahko oprem tudi na naslovljeno zgodbo. Brezproračunski znanstvenik asistentko brezproračunskega laboratorija kliče Christina namesto Chris. Ona seveda vztrajno nasprotuje preimenovanju, ki je identitetno gledano seveda sila nasilno dejanje, torej vzeti si moč poimenovanja in s tem identifikacije. To v novi seriji obrazloži z zadrego. Bilo ga je preveč sram, da bi jo klical po danem imenu. Tega sramu ni težko razumeti. Ona je znana in sposobna znanstvenica, medtem ko je on le amaterski nihče, drugače povedano, v ničemer ji ne more biti nadrejen, sprejeti mora svojo podrejenost. Podrejenost je posledica nasilja statusnih razlik med znanstveniki. Nepripravljen to storiti (tudi zaradi teoretskih razhajanj), izvede hegemonsko nasilje. Vztraja v stalni subjektivaciji Chris v vsem, dodeli ji recimo laboratorijsko številko, naredi jo za svojo asistentko, označuje jo kot perverzneža, dodeli ji fizična dela ipd.. Znotraj vzporedne racionale povsem samoumevne poteze, nikakor pa kot del družbene resničnosti in njega kot znanstvenika, torej racionalnega bitja.

brezproračunski – brez denarja ali brez prihodkov
subjektivacija – proces podrejanja nekoga ali nečesa

Sicer nekoliko drugačno izkušnjo sem imel tudi sam, le da ni bila tako izbirna. Ko sem si delil telo z dekletoma, torej trije v enem telesu, sem skozi razglašanje seveda izzival družbeno. Na tak način dokaj zlahka preveriš kolikša je v katerih okoljih dejansko tvoja moč določanja resničnosti, s tem pa svojega morebitnega ugnezdenja v družbeno.

Terapevtsko bi torej priporočal tovrstne začasne neracionalnosti, predvsem kot način identitetne oskrbe ali rezerve. Tvorite torej resničnost, katere izvor ali sooblikovalec ste predvsem sami in nato živite v skladu z njo. To bi seveda potrebovalo določeno mero družbene koordinacije, da si ne bi pretirano stopali po prstih, kakor tudi hegemonsko priznanje. V kolikor ste med poskusom uspešno zatrti, potem je sporočilo seveda povsem nasprotno, torej nimate moči pogojevati resničnosti na družbeni ravni, čemur bi se bilo zaželeno izogniti. Ne govorim torej o nečem, kar bi bilo izvedljivo iz danes na jutri, vendar bi bilo zanimivo, če bi se na tej ideji delujoča praksa nekoč izoblikovala kot terapevtska tehnika. Opozoril bi, da je pri tovrstnem delu verbalna raven mnogo šibkejša od peformativne. To kar se vam dogaja, to kaj občutite, vse to je pri tovrstni terapiji mnogo resničnejše od kateregakoli pogovora. Cilj terapije namreč niste vi osebno, pač pa vsi ostali v vašem telesu, ki delujejo mnogo bolj izkustveno od vas. Če vas recimo nekdo udari in se vam nato opraviči, si boste vi morda zapomnili predvsem opravičilo, vendar telo si bo vselej zapomnilo predvsem udarec. Natanko to raven cilja ta terapija.

Aljaž Božičko


Prispevek je bil vključen v Špegel: Das Ü Magazin – maj 2018