17. maja, 2018 18 min to read

Perečnost ljubezni

Category : EgoTrip

Vsi vemo kaj je ljubezen, ali pač? Tekst se potrudi obrniti na glavo
vse kar jemljete samoumevno okoli ljubezni.


Načeloma sem o tej temi že kar veliko govoril, vendar kot kaže nikoli v Špeglu. Temo vselej znova sestavim v svojih dolgih mailih. Predvsem želim imeti mesto, kjer bo stvar zapisana, tako da je ne bom rabil vselej znova obnavljati xD. Špegel se mi zdi za kaj takega idealen, saj tema vsebuje kritično držo in precej družbenega premisleka.

Uvod
Občasno me popade želja po raziskovanju kakšnega družbenega pojava, trenutno recimo preučujem “ljubkost” (cuteness). Tako je bil tudi čas, ko sem se zelo posvetil vprašanju ljubezni. Predvsem ker sem imel občutek, da je družbeno gledano in zame osebno nekaj pomembnega, vendar je ne razumem dovolj.

Pogodba
Kmalu sem odkril relacijo božje ljubezni in vsakdanje ljubezni. Pri tem sem seveda moral prepoznati, da božja ljubezen ima zgodovino. Bog je najprej deloval na človeka v “bogaboječnosti” in nebesa kot kraj “blaženosti”, kar se kasneje pod pritiskom sprememb v množični kulturi preoblikuje v “božjo ljubezen” in nebesi kot krajem “radosti”. Vprašanje je bilo seveda, kako lahko odnos, ki je bil zgodovinsko interpretiran kot strah, tako nedolžno spremenimo v ljubezen. Odgovor je “lastnina”. Diskurz ljubezni se namreč okoli boga razvije kot odnos “očeta do otroka” in “gospodarja do gospodstva”. Ljudje se nahajamo v “božjem kraljestvu”.

Sedaj lahko pomislimo, če ljubezen vselej pomeni enakost in odgovor je ne. Pogosto je zaljubljeni osamljen v svoji ljubezni in si le prizadeva vzbuditi povratno zvezo, nakar imamo primere v ljubezni povsem podrejenih gospodinj, stalker kulture (filmsko pojmovanje) in ljudi, katerim ljubljeni je umrl, vendar vztrajajo v ljubezni. Seveda ne smemo pozabiti že nakazane starševske ljubezni. Ugotovim torej lahko, da ima lahko že malenkostna sprememba v pojmovanju ali okoliščinah ljubezni izredno negativne posledice za vsaj nekoga od vpletenih. Ljubezen ne izključuje podrejanja, niti ne zagotavlja, da bo obojestransko potrjena ali sploh zaželena. Očitno torej postane, da obstaja nekaj globoko problematičnega v romantični predstavi ljubezni. Pravzaprav je še najboljše vprašanje, kako ljubezen sploh lahko uspe, v kolikor obstaja toliko možnosti, da se pojavi v iznakaženi ali morebiti bolje rečeno neiznakaženi (manj napudrani) obliki.

Iz vsega tega sledi naslednji sklep. Ljubezen temelji na sužnjelastniški pogodbi. Ta je lahko blažja od omenjenega, vendar radikalnejša ljubezen bo pozivala k radikalnejšemu izkazovanju oz. podoživljanju ljubezni. Na takšen način lahko pojasnimo večino problematičnih odnosov, v katere zlahka zaide pojem ljubezni, kakor tudi zakaj se tudi idealiziran tip ljubezni tako zlahka izpridi in zakaj je izrazu ljubezni tako težko oporekati. Enostavno ne potrebuje “potrdila” (acknowledgement), potrebuje le “zahtevo” (claim), četudi je potrdilo oz. sprijaznitev vsekakor zaželeno za stabilizacijo odnosa, sicer pride do “upora” in s tem poskusa prekinitve neformalne ureditve.

Ne pozabimo, da so običajni zakoni “formalni”, “pisni” in relativno “sprejeti”. Potrebujejo torej razglasitev, podani so v obliki primernejši za hrambo, potrebujejo pa nekoga, ki jih bo interpretiral, sprejel kot relevantne in jih nato uveljavil. Gre se torej za zelo kompleksno organizacijo že na ravni same zakonodaje. Zakoni pa ne rabijo biti tako izredno kompleksni za svoj obstoj, lahko so torej neizrečeni, neizvajani ali celo nerazpoznani, pa še vedno delujejo. Imajo potencial, da jim dvignemo raven, recimo skozi razmislek jih določimo, skozi pogovor jih razglasimo, skozi dejanja jih izvajamo. Poroka pa je recimo le nekaj, kar morebitno ljubezen spravi na papir, jo razglasi in spravi na raven ostalih zakonov, čeprav morda je bolj slab primer, ker je bistvo poroke v gospodinjstvu/družini, ne v ljubezni.

Skozi simboliko in rituale so udeleženi deležni določenih pravic, dolžnosti in prepovedi, ki se razlikujejo od prejšnjega stanja. Na ta način recimo lahko razumemo filmsko klasiko dekleta, ki ne razume svojih čustev, vendar še vedno čuti ljubosumje v kolikor se drugo dekle pogovarja z nagledanim fantom ali srečo, če se z njim pogovarja ona. Zakaj torej ljubosumje, če ni ljubezen niti na ravni razumevanja? Seveda ga čuti, saj drugo dekle posega v nekaj, kar si ona prizadeva prilastiti. V isti gesti tudi lahko nakažemo, zakaj ljubezen sama po sebi spodbuja zaskrbljenost nad tem, kaj se dogaja s pogodbeno lastnino, saj gre v osnovni za bran premoženja oz. teritorija. Manjka obvladovanja slednjega nas naredi ranljive, saj oteži predvidevanje priložnosti in nevarnosti, načrtovanje v skladu z njimi in nasploh določanje samih sebe, torej koliko premoženja, moči, stabilnosti itn. posedujemo. Ljubosumje, nezaupanje ali celo sovraštvo do potencialnih skrunilcev znotraj ljubezni postane zelo pragmatična gesta.

Naslednje vprašanje glede pogodbe je “Kako lahko prikrijemo pogodbeno razmerje?”. V kolikor je pogodba tako osnovni element ljubezni ali ni smiselno sklepati, da bi naj bila zelo očitna?

Odgovor je v tem, da kot bom nakazal, pogodba ni edini ali najpomembnejši del ljubezni in v tem, da pogodba ni nujno enostranska. Če si predstavljamo razmerje gospodar-suženj, potem je dokaj očitno za kaj se gre. Nista sicer sklenila pogodbe, vendar razmerje, torej neformalno priznavanje odnosa, ostaja. Najbolj stabilno je takrat, ko se suženj boji izstopiti iz razmerja, nesposoben preživetja ali pobega, kaj šele upora, torej gospodarja prepozna kot življenjsko nujo ali celo milostnika, ki bi ga lahko obravnaval slabše, kot ga dejansko obravnava, kakor je lahko razvidno pri ostalih sužnjih. V najmilejši obliki je suženj družabnik, za katerega gre skrbeti kakor za družinsko lastnino, še posebno v kolikor ima lastnosti, ki niso poceni ali lahko dostopne ali priučljive. Sedaj si pa predstavljajmo, da suženj in gospodar hkrati skleneta isto pogodbo, torej sta vsak vsakemu gospodar in suženj. Rodi se moderna ideja zveze enakosti. Vsak kraljuje nad življenjem drugega in vsak je vsakemu podrejen. Lep primer imamo v trenutni pravni ureditvi, kjer teoretično vsak lahko prisostvuje pri sprejetju zakona, vendar ne glede na to kdo ga je dejansko podpiral, smo mu nato vsi podrejeni. Tvori se skupnost lastnikov, ki se medsebojno idealnotipsko prepoznavajo kot upravičeni do udeležbe.

Posledično pragmatika ni več na ravni strahu gospodarja pred skrunitvijo lastnine in strahu lastnine pred neprepoznanostjo v očeh gospodarja. Pri obeh je primarno ljubosumje, v kolikor gre za samozavestna individuma, ali za strah, v kolikor gre za nesamozavestna individuma. Pomemben del, ki se zalomi tudi pri trenutni demokratični oligarhiji, je seveda nevarnost neenake sposobnosti ali volje po izvajanju oz. posedovanju moči. V kolikor je recimo eden od partnerjev močnejši v odnosu, bo pri njem bolj izražen element gospodarja, medtem ko bo pri drugem bolj izražen element sužnja. To je seveda posledica pomanjkanja ali pretirane izraženosti elementa gospodarja, ki vselej določa odnos in je najbolj samostojen v možnosti, da odnos vzpostavi ali iz njega izstopi.

Opozorim naj, da se osredotočam na liberalno idejo ljubezni, torej vse omenjeno ne velja za vse oblike ljubezni. Razlog je predvsem v dveh elementih. Je najbolj razširjena oz. prepoznavna oblika ljubezni, tako da je ta analiza tudi maksimalno relevantna. Je najbolj standardna interpretacija “prave”, torej idealnotipske ljubezni. Ljubezni, ki se jo nauči oseba, ko še ni seznanjena z ljubeznijo. Do takrat ima čustva, slednja pa so prepoznana ali razložena skozi idejo ljubezni. Smo torej socializirani v kulturo ljubezni. Ko ta socializacija poteče, bomo najverjetneje izpostavljeni liberalni socializaciji, torej prizadevanju, da vzpostavimo obojestransko priznanje, nakar se vzpostavi “property management”, torej če bomo tvorili zaprto skupnost ali bomo sledili drugi ideji liberalnosti, ponavadi povezani z odprto seksualnostjo. Osebno bi slednjo pripisal ugotovitvi, če smo dejansko enaki v svoji dominaciji seksualnosti drugega, potem smo tudi enako omejeni v preskakovanju plota, torej izvenpartnerskim seksom. To je seveda prisotno od nekdaj, vendar naenkrat je omejitev spolnosti toliko bolj absolutna, saj imata moč za vzpostavljanje zahteve dva namesto eden. Posledica je poziv, da se izvenzakonska spolnost legalizira, torej pogodba med partnerjema se prestrukturira in naredi za znosnejšo. To je seveda povsem pogojeno z željami udeleženih in naknadno pričakovanji družbe.

Osebno sem tako praktikant kot pristaš odnosa, da je čustva mogoče in zaželeno modelirati. To seveda ne pomeni nujno, povsem in vselej, gre se bolj za posledico premisleka, da bi z nekim čustvom lahko dosegli več ali da nam škodi. Poudarek bi dal na besedo modeliranje, ne nadzorovanje. Nadzorovanje je seveda del zgodbe, vendar veliko ljudi ima težavo določiti “pravo mero”, v kolikor naj bi bil nadzor bistvo zgodbe. Rezultat posega naj bi bila v končni fazi torej sprememba, ne omejitev.

To nam lahko da misliti, da v kolikor je lastnina problematični del ljubezni, jo lahko enostavno izbrišemo. Seveda stvar še zdaleč ni tako enostavna. Čustva ne čutimo in ohranjamo le za to, ker smo v to primorani, zgodovinsko se razvijajo v skladu s potrebami in predstavami populacije.

Lastniška pogodba ima znotraj ljubezni zelo pomembno vlogo in sicer dovoljenje po poseganju v drugega. V kolikor imamo družbo, ki si lahko prilasti tehnično karkoli, obstaja možnost, da bo to tudi storila, vključno s soljudmi, vendar to pomeni, da postanejo družbeni odnosi precej bolj predatorski, saj ima vsaj subjekt tveganje postati objekt. Ideja družbe lahko to prepreči, tako da imamo določeno mero pravice reči ne v medsebojnih odnosih, kar nas odvrne od pretnje vojne vseh proti vsem. Tega ne predstavljam kot naravno stanje, pač pa kot črni scenarij oz. pretnjo.

Kar omenjam so rešitve, ki ustvarjajo sprejemljivejše težave. Ureditev brez dogovora zadošča za družbo, ne zadošča pa za bolj povezano skupnost. Ne omogoča recimo vzpostavitve pričakovanj, ki so kaj več kot napovedi. Ne omogoča vplivanja in sovplivanja. Tesnejših družbenih integracij. Eden od načinov kako to bariero preseči, je prav lastniška pogodba oz. različne variacije le te. Ker je nekdo lastnina in nekdo gospodar, je seveda gospodar upravičen vedeti, kaj se dogaja z njegovo lastnino in ravnati z njo po lastni presoji. V naprej legitimira iniciativo. Tovrstne pogodbe je nato mogoče strukturirati v hierarhični model skozi nalaganje pogodb ali natančneje določiti kdaj, kdo in pod katerimi pogoji se za koliko spremeni iz subjekta v objekt. Tako je recimo mogoče pojasniti okoliščino, da vazal mojega vazala ni moj vazal. Pogodbe se nalagajo, vendar dopuščajo mero subjektivitete, s tem pa tvorbe neodvisnih pogodb.

To pa nas pripelje nazaj na potrebo po tovrstnih odnosih v ljubezni. Zaljubljena morata imeti za večjo integracijo argument, s katerih presegata svojo dovoljenje po subjektiviteti. Če recimo svoje dekle nedolžno ali sumničevo vprašam “Kaj si počela danes?”, si ne želim slišati “Kaj te briga, to je moja stvar”. V kolikor gre za naključnega človeka je to seveda povsem res, vendar to ne zadošča za dva, ki naj bi skozi ljubezen tvorila novo skupnost. Kot lahko vidimo na prvi pogled ljubezen resda deluje kot “nedolžno čustvo”, vendar mora za svoje uspešno delovanje izpolnjevati nekatere povsem pragmatične pogoje in neupoštevanje le teh nam ne more prinesti nič drugega kot težave in bolečino oz. meni ljubšo besedo … krizo.

Kot sem nakazal, ljubezen ni nekaj statičnega, razmerja niso nekaj statičnega, lahko so, vendar lahko so z nekaj truda tudi redefinirana. Stalno se primerjamo s specifičnim tipom ljubezni, ki tako določa vse ostale, med drugimi kaj je “prava” ljubezen in če nekaj še šteje kot ljubezen. Zanimiv primer ljubezni lahko recimo najdete v anime Overlord (sezona 2) in romanu Overlord (knjiga 6) med princeso Renner in osebnim stražarjem Climb. Anime temelji na pop kulturi in s tem seveda liberalni interpretaciji ljubezni, pri čemer je princesin brat odkrito zgrožen oz. vznemirjen nad sestrinim razumevanje ljubezni, ki pa ne odstopa iz parametrov, ki bodo predstavljeni v tem članku.

Norost
Samo z lastniško pogodbo še zdaleč ne uspemo pojasniti ljubezni, niti zakaj je tako privlačna. Naslednji izredno pomemben element ljubezni oz. nasploh kateregakoli od radikalnejših čustev je norost. Kot vselej naj takoj opozorim, da norost ne pojmujem kot nekaj samoumevno slabega, saj je za delovanje družbe lahko koristna oz. pogosto nujna. Za več na to temo si preberite Špegel članek O ideologijah, poglavje o norosti.

Norost pojasni večino neracionalnosti okoli ideje lastniške pogodbe. Nakazal sem, da namen pogodbe ni prvenstveno v premoženjski skupnosti, pač pa skupnosti nasploh, vendar to ne pomeni, da do prerazporeditve premoženja po pogodbi ne pride. Pragmatična poteza bi seveda bila vselej izbrati si partnerja, ki ima nekaj več kot ostali in da je to nekaj več kar najvišjega pomena. Premoženje, čustvena stabilnost, geni, možnost pobega, nekaj. Do te mere deluje večina ljubezenskih razmerij. Naslednja pragmatična poteza bi bila nato odstopiti od pogodbenega razmerja, kakor hitro se najde boljša pogodba oz. se koristi prvotne iztrošijo. Obstaja torej vrsta spremenljivk, ki lahko pogojujejo na pomanjkanje motiviranosti za ljubezen. Nepresenetljivo pogosto imajo kot del ljubezni pomembno vlogo v trajanju, intenzivnosti, stabilnosti. Močneje kot je oseba svoj odnos utemeljila na razmisleku, večja je verjetnost, da bo od njega po premisleku tudi izstopila. Vendar če bi bila pogodba dovolj, potem bi se večina zvez sklepala na pogodbi in znatni del zgodovine, kakor tudi nepretrgoma v sedanjosti, temu tudi je tako. Vendar se verjetno lahko strinjamo, da v tovrstnem odnosu ni nujno ljubezni, saj slednja potrebuje vsaj še norost, da se vzpostavi. Za ljubezen ni dovolj podpisati papir, na katerem piše “zaljubljen/a sem”.

Norost bo prelomila staro racionalo in vzpostavila novo. Racionalo nove skupnosti. Racionalo česarkoli, kar bo zaljubljena pogojevalo. V imenu ljubezni bosta pripravljena umreti, obubožati, kršiti pravila, pogojevati ostala socialna razmerja, spreminjati prehranske navade, spreminjati navade nasploh, spreminjati telo in osebni prostor itn., močnejša kot bo norost, močnejša bo ljubezen, posledično več starih racional bo opuščenih, uničenih ali pa bodo zgrajene nove, namenjene predvsem in v skladu z namenom stabilizacije ljubezni.

Obstaja več problematizacij ljubezni, ena od njih je “young wish to fall in love without falling” (mislim da sem misel slišal pri Slavo Žižku), torej “mladi se želijo zaljubiti, brez da bi se morali izpostaviti”. Upam, da sem ustrezno parafraziral. Osebno nisem prepričan, če je to natanko nov pojav, kot omenjeno gre za zgodovinski pojav, novo je bolj “pričakovanje ljubezni”. Standardi so drugačni. Se pa brez dvoma skozi odpoved “norosti” odpove radikalnemu potencialu, ki ga ljubezen predstavlja. To seveda predstavlja težavo že na ravni, da je tovrstni ljubezni težko še vedno reči čustvo. Razen tega pa gre opozoriti, da je s pragmatiko mogoče doseči vse, kar je že prej dosegljivo. Skozi ljubezen je dosegljivo več. Nepredstavljivo več. Seveda tudi mnoge stvari postanejo nedosegljive. Potenciali se ne toliko razširijo, kot se premaknejo.

Vendar norost ne rabi biti tako zamejena v svoji smeri. Lahko spremeni tudi sam pojem ljubezni. Sicer obstaja možnost, da se najdejo ljudje z identičnim pojmom ljubezni, ki se medsebojno ne izpodbija. Če recimo dva nameravata zasedati le vlogo gospodarja, potem bosta verjetno imela težave v komunikaciji. Prav tako v kolikor se ne bosta strinjala v svoji eni od mnogoterih individualiziranih vrst ljubezni. Norost bo predstavljala potencial, da se ljubezen prilagaja zaželeno tako dolgo, dokler se predstave ne uskladijo, s tem pa odnos stabilizira in neha nepotrebno izčrpavati udeležena.

Zanimiv podatek, ki velja recimo za ameriške študije, je stabilnost zaporedne zakonske zveze. Najstabilnejša naj bi bila druga zakonska zveza. To se pojasnjuje s tem, da se ženska v drugo zvezo poda s strahom, da bo ponovno razpadla. Ker je bolj ogrožena od moškega, se bo verjetneje podredila v vlogo gospodinje, s tem pa stabilizirala zvezo kot celoto. S tem seveda revitalizirajo tradicionalno družino, četudi kot kaže ni njihova želja, sicer bi to storile že v prvo. Pogodba je načeloma stabilnejša od norosti, četudi morda ni najboljša ali primarna “way to live” opcija.

Care [skrb]
Prav tako izredno pomembna sestavina, ki pa vendarle ni tako pomembna kot prejšnji dve, je skrb za dobrobit drugega. Opozoril bi, da to ni nujno romantična poteza, saj se lahko spomnimo skrb starša za svojega otroka in skrb plemiča za svojo posest (in tlačane). Ne gre se torej nujno za “pristanek” ali “enakovrednost” v odnosu, pa vendar je skrb izredno pomembna, saj brez nje ni “obeta”, ki ga ljubezen predstavlja. Obstaja seveda možnost, da je odnos kljub norosti povsem pragmatičen, torej oba udeležena imata nekaj od njega. Razen tega pa je izredno zaželeno, če se trudita odnos stabilizirati, negovati in se medsebojno podpirati (odvisno kdo in kako natanko ljubi). Skrb torej ne bo “nujna”, še posebno v kolikor bo ljubezen izrazno enostranska, vendar bo izredno zaželena.

Najverjetneje je prav skrb tisti element, ki ga običajno povezujemo s prvinami ljubezni, kadar o njej govorimo kot o nečem pozitivnem brez uporniške note, ko zahtevamo dokaze za njen obstoj in v kolikor opravičujemo svoja dejanja.

Težava se recimo pojavi, kadar skrb predpostavimo. Če ljubimo, seveda skrbimo. Vendar kot omenjeno temu ni nujno tako. Prav tako ni posebno določeno kako naj se skrb izraža, da bi še vedno štela kot skrb. Posameznik je seveda prost v svoji interpretaciji ljubezni. Posledično ni izven pričakovanja tip “starševske ljubezni”, kjer starš skozi kaznovanje “vzgaja” svojega otroka v skrbi zanj. Težava ni v tem, če je to res ali ne, vendar skrb pogosto ni dovolj močna, da bi presegla pogodbo. Lahko bi recimo poiskal za skrb “primernejšo” vzgojno metodo. V kolikor je ne najde sam, se lahko posvetuje. Izkaže trud. Koliko truda je dovolj in še sprejemljivo, je povsem prosto interpretativno in minimum je lahko ne “nič”, pač pa “nič kar si lahko privoščimo”. Ob že tako nenujnem elementu se torej soočamo še z morebitnim ne “neobstojem”, pač pa “odsotnostjo” elementa, ne glede na moč izraženosti.

Trust [zaupanje]
Zaupanje je naslednji element, ki je še manj nujen od skrbi, vendar je zaželen. Težava zaupanja je, da še mnogo izrazneje od skrbi zastopa kontradiktorno vlogo znotraj ideje ljubezni.

Nedavno je Igor Lukšič povedal zabavno zgodbo, v katerem žena pride domov in najde moža med seksom z ljubico. Žena zahteva, da ji mož to razloži in on ji odgovori “Žena, jaz te nikdar nisem varal. Nisem bil z nobeno žensko razen tebe.” Žena nato pravi kako more to reči, saj ga vendar vidi v postelji z ljubico in on ji odvrne “Povej mi, komu boš bolj zaupala, svojemu možu ali svojim očem?”.

Ta zgodba nakaže na vsaj dvoje kontradikcij, v kolikor želimo združiti ljubezen in zaupanje. Ljubosumje in pogojevanje zaupanja.

Zanimivo je vprašanje “Mi zaupaš?”, kajti v kolikor ti oseba odgovori “Ja.”, potem lahko nadaljujemo z “No, torej mi zaupaj.”. Drugače povedano, zaupanje bo pogojevalo zaupanje. Zato ker zaupanje že obstaja, zaupanje ne more več ne obstajati, kajti v kolikor zaupanje ne obstaja, potem je smiselno sklepati, da zaupanje nikoli ni obstajalo samo po sebi, pač pa je bilo vselej pogojevano. Torej ni bilo to samo po sebi, pač pa le logičen sklep okoliščin. Ne moremo torej govoriti o zaupanju kot prvini ljubezni, pač pa posledici upravljanja. Drugi način kako zastaviti isto vprašanje je, če ljubezen predhaja zaupanje ali zaupanje predhaja ljubezen. V kolikor zaupanje predhaja ljubezen, potem dejansko ne govorimo o ljubezni, pač pa o zaupanju, ki razvije prvine ljubezni. Uničeno zaupanje bo pogojevalo uničenje ljubezni, saj ljubezen nikoli ni bila bistvo odnosa. Vendar v kolikor ljubezen predhaja zaupanje, potem si lahko zastavimo vprašanje, ali je bila ljubezen kadarkoli ljubezen, v kolikor je uničena skozi zaupanje? Odgovor je, da ljubezen ne bi razpadla zaradi zloma zaupanja, pač pa zaradi skrunitve lastnine. To kar smo pridobili skozi lastniško pogodbo je spremenilo lastnosti in posledično spremenilo poželjivost. Lahko da smo lastnosti sicer spremenili mi, vendar to ni bistveno. Bistveno je, da lahko kljub temu ljubezen nadaljujemo, kar poznamo pod “brezpogojna ljubezen”. Predstavljajte si, da je nekdo zaljubljen v ženo ali moža nekoga drugega. Morda ga ta oseba celo sovraži ali prezira, vendar on to sprejema. Ali ga ta oseba v njegovi ljubezni ne izdaja? Je vredna zaupanja? Kakšno vlogo igra zaupanje? Ugotovimo lahko, da nikakršne, ki že ni zajeta v lastniško pogodbo in norost.

Drugi element na katerem lahko prevprašamo in določimo vlogo zaupanja, je ljubosumje. Ljubosumje bi ob predpostavki zaupanja kot pogoju za ljubezen ne smelo obstajati, saj bi ljubezen odpadla skupaj z zaupanjem, ki je v kontradikciji ljubosumju, sumu možne oporečnosti. V praksi seveda obe potezi gresta z roko v roki. Neuspeh suma pogojuje uspeh zaupanja, vendar je to mogoče le, ker nikoli ni bilo prevprašano zaupanje, pač pa ljubezen. Pogodba. Nadzor. Skrunitev. Zavist in strah pred izgubo. Zaupanje je tako mehanizem upravljanja nečesa, kar nima težav z uporabo bolj praktičnih, četudi kontradiktornih mehanizmov, norosti. Namesto “v norosti bom zaupal” nastane “v norosti bom pogojeval”. Bistvo je skupnost, kako jo ohraniti, ne kako vedeti, če je ohranjanje te skupnosti vredno še naprej, kar je naloga zaupanja.

Zaključna beseda
Ljubezen ima torej mnogo vrst, vendar najbolj razširjena bo imela dve bistveni lastnosti, h katerima se običajno vselej znova vračamo, vsaj dokler ne najdemo dovolj močno alternativo. Osebno sicer ne bi spreminjal norosti, saj je nujna za večino ostalih procesov in je bolj nekakšen abstrakten povzetek dogajanja nečesa precej kompleksnejšega, česar skupna lastnost bo prav norost. Precej lažje in smiselno bi bilo spreminjati lastniško pogodbo, torej najti drugačen način, kako ljudje tvorimo odnose in razumemo medsebojna razmerja. To je moment, ki zna ne le spremeniti posameznika, pač pa celotno družbeno organizacijo, kajti v lastniški družbi bi bil nelastniški odnos semantično nor.

Aljaž Božičko


Prispevek je bil vključen v Špegel: Das Ü Magazin – maj 2018