17. maja, 2018 5 min to read

Socializem za 21. stoletje

Category : Bralni kotiček

Založba Krtina je leta 2016 izdala prevod knjige Ideja socializma,
ki jo je spisal nemški filozof in sociolog Axel Honneth.
Revidirani socializem, kot ga sam poskuša zasnovati, je predvsem
eksperimentalen in dinamičen proces, temelječ na svoboščinah
francoske revolucije.


V tokratni recenziji sledi kratki pregled osrednjih tez knjige, na katerih je osnovan novi koncept.

Revolucionarna zasnova zgodnjih socialistov je zaznamovana z dvema zgodovinskima dogodkoma: začetna faza industrijske in temeljna načela francoske revolucije sta oblikovali teoretsko smer, na kateri bodo misleci kot so Henri de Saint-Simon, Pierre-Joseph Proudhon in Karl Marx poskušali na novo definirati družbeno ureditev, ki bo osvobojena izpod prisil kapitalističnega načina produkcije. Za realizacijo normativnih načel enakosti, bratstva in svobode je prvotno potrebno spremeniti proces, ki določa način medsebojnih interakcij med udeleženci. Ti so v kapitalistični družbi prisiljeni v sprejemanje odnosov, kjer njihove želje ali interesi niso neposredno dostopni drug drugemu, temveč to postanejo šele naknadno, preko mediacije trga. Poleg tega pridobljene svoboščine – enakosti, bratstva in svobode – v tem stadiju privzamejo le nominalno vrednost, edina svoboda, ki je dejavna in spodkopava omenjene pridobljene svoboščine, pa je formalna svoboda delavca, ki na trgu prodaja vrednost svoje delovne sile. Ključna poanta je tako v tem, da je prav ta paradoksna svoboda, ki predstavlja hrbtno stran pridobljenih svoboščin tista, ki odločilno vpliva na medsebojne odnose med posamezniki.

Edini način za celostno aplikacijo normativnih svoboščin pretekle revolucije je tako odprava ekonomskih odnosov, ki te onemogočajo. Korak naprej od omenjene definicije, pa je storil nihče drug kot sam Marx. Zanj so postale tudi pridobljene svoboščine – svobode, enakosti in bratstva –, le še en reziduum družbenega reda, ki se bo ob napovedani socialistični revoluciji izkazal za nepomembnega. V Prispevku k židovskem vprašanju zapiše, da so normativni ideali pomembni le toliko, kolikor ti še vedno služijo nadaljnji realizaciji socialistične revolucije, v trenutku ko ta nastopi, pa postane tudi njihov obstoj nepomemben. Svobodna družba tako ne bi le nadzirala ekonomskih odnosov, temveč bi šele preko njih to postala – le v tem primeru lahko člani družbe kot »združenje svobodnih ljudi« dejansko sami urejajo in oblikujejo svoje medsebojno življenje.

Honneth je na tem mestu precej bolj skeptičen: »ker je bilo vse upanje v poznejšo spravo svobode in bratstva vezano le na obet komunitarnega preoblikovanja gospodarske sfere, so verjeli, da se bodo lahko vse individualne pravice brez preostanka zlile v skupnost subjektov, dejavnih drug za drugega«. Socialistični projekt je na podlagi zgodovinsko enkratnega izkustva – industrijske revolucije –, izvedel sklep o zaželenem redu vseh prihodnjih družb, poleg tega pa je celo predpostavljal, da se bo v prihodnosti mogoče odpovedati zagotavljanju individualnih svoboščin.

Nezanimanje socializma za pridobljene svoboščine, avtor označi kot osrednji problem nadaljnjega emancipatornega projekta. Ker so bile svoboščine kaj kmalu označene kot presežene, je bil tudi postopek aplikacije le-teh v različne sfere družbenega življenja znatno počasnejši. Razlika med – socialističnimi in liberalnimi – svoboščinami seveda obstaja; a projekt, ki stremi le k realizaciji poslednjega smotra, brez da bi poskušal postopno in sistematično preoblikovati različne sfere življenja – tako družbene kot institucionalne –, in ne le sprovesti njihov razkroj, težko vodi k približevanju, temveč v regresijo. Naj si na tem mestu privoščimo digresijo pisca recenzije.

Poskus uresničitve trditve – svobodna družba ne le nadzira ekonomskih odnosov, temveč šele preko njih to postane – je marksizem-leninizem, kjer je bila odprava zasebne lastnine produkcijskih sredstev izenačena s podržavljanjem in državnim načrtovanjem gospodarstva, čemur bi nato sledila tranzicija iz nadzorovanja produkcijskih sredstev s strani države v roke družbe. Pomanjkljivost te zamisli, je predvsem v tem, da razmerje med kapitalom in produkcijo jemlje kot zunanje razmerje. Če je bilo v zgodnjem kapitalizmu razmerje kapitala do produkcije zunanje oziroma formalno – spremenijo se pravna razmerja lastništva, ne pa tudi način dela –, je v kapitalizmu 20. stoletja realna subsumpcija kapitala že povzročila transformacijo samih produkcijskih tehnik in tehnologij na način, ki je prilagojen in ustreza kapitalu. Tako ni nobeno naključje, da je Stalinova politika postajala vedno bolj ekspanzivna, sovjetsko plansko gospodarstvo pa kljub pravnim spremembam ni moralo ubežati kapitalističnemu imperativu konkurence.

V Knjigi Ideja socializma pa se ne ukvarjamo z nadaljnjimi transformacijami kapitalističnega sistema in kakšne implikacije ima ta za sedanjo družbo. Nasploh Honneth uporabi praktično isti argument najprej za kritiko socialističnih gibanj 19. stoletja – njihova brezbrižnost do pridobljenih svoboščin –, in nato za nastavke novega socializma 21. stoletja. Tako se ponovno prepričamo, da je socializem projekt, ki omogoča vpeljavo normativnih svoboščin francoske revolucije v različne sfere družbenega življenja. Avtor v naslednjem koraku naveže svojo misel na teorijo ameriškega filozofa in psihologa Johna Deweya, ki je poskušal kompleksnost družbenih odnosov primerjati s kompleksnim delovanjem organizma.

Po njegovem mnenju je mogoče razložiti diferencirane družbene procese s specializiranimi procesi organov, saj ti v obeh primerih tvorijo skupek le teh znotraj ene samostojne celote, bodisi telesa bodisi družbe. Funkcija njihovega medsebojnega delovanja tako ostaja kljub svoji specifičnosti in specializiranosti še vedno v končni fazi skupna, uspešnost vzajemnega posredovanja pa ni povezana le z delovanjem kapitalističnih odnosov, ampak tudi z načeli proste in svobodne komunikacije med skupinami. Na takšen način tudi Honneth razume Deweyev sklep, saj v njem vidi politični potencial socializma za novo stoletje – ključ vzajemnega povezovanja in družbenega napredovanja proti bolj egalitarni prihodnosti avtor vidi v sproščanju meja v družbeni komunikaciji. Novi socializem je tako eksperimentalni in dinamični proces, sestavljen iz idej in smotrov različnih, a med seboj povezanih skupin.

Zaključek knjige je še vedno precej skop; če je cilj socializma sproščanje komunikacijskih meja, ali potem to pomeni, da današnja družba postaja vedno bolj socialistična? Pisanje teorije brez navezave na elemente iz okolja, osmišlja družbe brez pomoči naravoslovnih znanosti in opisovanje odstiranje komunikacijskih ovir brez upoštevanja tehnologije pač ne more delovati prepričljivo.

Maks Valenčič


Prispevek je bil vključen v Špegel: Das Ü Magazin – maj 2018