23. junij, 2017 13 minutno branje

Moramo se pogovoriti o nekropolitiki

Rubrika : Iskanje Resnice

Kaj je skupno svobodi in oblasti? Lahko res trdimo,
da je projekt liberalne družbe bolj demokratičen
in manj avtoritaren? Kje je mesto politike in kakšno
vlogo ima ekonomija v kapitalističnem realizmu.
Zakaj obrat od biopolitičnega k nekropolitičnemu?


Spodnji zapis vsebuje obliko deltoida. Začetek in konec bosta seveda vsebovala določeno teoretsko zaledje, vendar je cilj vertikalne osi poglobitev, nekakšno gravitacijsko polje, v katero se bo potopila moja misel. Leva in desna stran pa vsebujeta trdni strukturi, zato sem pripravljen na horizontalno os vpeljati dva koncepta; in sicer idejo o negativni svobodi Isaiah Berlina in izredno stanje in suverena oblast Girorgia Agambna.

V današnjem globalnem času se zdi, da je prihodnost razpotegnjena do neskončnosti.

Nekatere alternativne ideje, ki so v preteklosti še imele veljavo in so s tem omogočale vzpostavitev socialnih antagonizmov in političnih sprememb, so danes ne le zadušene, ampak skoraj neobstoječe. Tej spremembi je sledila transformacija ideološkega reda, ki se sedaj ne več ukvarja s kontekstom, temveč je forma postala mesto njenega udejanjanja. Ideologija danes napačno prikazuje le samo sebe. Bolj resnična od same resničnosti črpa pomen, ki nevtralizira možnosti mobilizacije mnoštva in ustvarja prazno vrzel neskončnih možnosti znotraj zakoličenega horizonta idej. Najboljši prikaz za delovanje današnje postmoderne družbe je CT skener. Družbena hierarhija je določena, navpična raven ostaja nepremična. Ljudje, ki po njej potujejo, so pripravljeni podrediti svoje življenjske prakse, če seveda ustrezajo potencialnim pogojem družbene koristnosti in novih načinov učinkovitosti. Horizontalna os pa predstavlja množično partikularnost različnih oblik svobode kot območja, v katerem lahko človek deluje, ne da bi ga drugi ovirali. Sedanjost tako niha med njeno popolno praznino in hkratno preveliko nasičenostjo.

Ta proces repeticije je značilen za neoliberalni sistem, ki svojo nenehno proliferacijo vzporedno črpa z akumulacijo kapitala – z njegovo nenehno vzpostavitvijo in razrešitvijo dobrin. Neoliberalni proces je pod svoje okrilje prevzel države sveta; te mu sedaj služijo za njegovo administracijo in boljšo učinkovitost. S tem pa se niso zavezale le k ohranjanju konkurenčnosti na trgu, temveč je politična oblast spremenila sam način vladanja. Neizbežno se je v tem procesu pojavila postfašistična državna struktura, ki je zavoljo ekonomske ekspanzije pripravljena v svoje delovanje vnesti rasistične sisteme klasifikacije in s tem rasializacijo družbe. Opisane spremembe pogojujejo zamenjavo analiznega aparata, ki nam neustavljivo kaže na znake prehoda iz biopolitične v nekropolitično ureditev brezkompromisne akumulacije kapitala. Slavni Foucaultov rek: »Omogoči živeti in pusti umreti« je potrebno zamenjati z modernejšo verzijo: »Pusti živeti in omogoči umreti«.

Ako želimo opredeliti postmoderno delovanje Zahodne Evrope, moramo začeti pri padcu Berlinskega zidu. Prejšnja ideološka ločnica med obema blokoma, med demokracijo in avtoritarnim režimom, med kapitalizmom in komunizmom, je preko lastne politične polarizacije omogočala večplastnost, večdimenzionalnost sveta. Sesutje komunističnega bloka in divja privatizacija vseh dobrin na Vzhodu, je kapitalizmu dala zgodovinsko mesto, iz katerega bo postmoderna družba črpala svojo celoto. Umetna ločnica na Vzhod in Zahod zdaj ni bila več veljavna, ponudila pa se je druga možnost, možnost performativnega izbrisa zgodovine Zahoda, ki bo ne le pozabil svojo lastno kolonialno in suvereno preteklost, ampak sebe prikazoval kot prazni označevalec, ki lastno podobo zanika, jo predstavlja kot preseženo in ne več obstoječo. Biti pretekli tako vzpostavi proces pozabe, ki transformira Zahodne kolonialne in moderne hegemone prakse režimov moči (ki delujejo na način izredno agresivnih procesov akumulacije kapitala) in jih s tem naredi zanje nepristojne.

11. september 2001 je na izprijen način vzpostavil ne le duh terorizma, temveč tudi neomejeno in dokončno proliferacijo neoliberalnega ekonomskega sistema. Ti kontingenci so sledile tudi ostale suverene države, ki so spremenile svoje delovanje nacionalnih držav in v tem procesu postale vojne države. Lastno suverenost jim je uspelo ohraniti z zgodovinsko historizacijo kolonialnega prava, kar jim sedaj daje možnost (ravno možnost ne biti, daje nekomu možnost biti) delovanja na način izključevanja, zamejevanja in nadzora zavoljo neprestane sprostitve in hkratne akumulacije kapitala. V novi obliki vladnosti družbe nadzora nismo le udeleženi v prehodu iz disciplinskega načina oblasti, na zasuk poudarka k nadzoru in varnosti. Z novo paradigmatsko ureditvijo se spreminja tudi sam občutek za prostor. Zdajšnji svetovni red se ne več ukvarja s postavljanjem meja, ampak jih s procesom zooning out spreminja v teritorije, v katerih se izvaja taboriščna oblast. Na tem mestu družbeni red zaniha od biopolitične ureditve populacije v nekropolitično izvajanje suverene volje nad vključenimi, ki so z vključitvijo že izključeni. Nekrokapitalizem proizvaja nova in nova sveta življenja in jih pretvori iz subjektov v Homo Sacre.

Sveto življenje se v suvereni izjemi zakona uporabi na izjemni primer z neuporabo, z odmikom od njega; tako homo sacer pripada Bogu v obliki nezmožnosti žrtvovanja in je vključen v skupnost v obliki zmožnosti biti ubit. Življenje, ki se ga ne da žrtvovati, a se ga kljub temu sme ubiti, je sveto življenje.

Težavo, ki jo pravniki ne želijo razrešiti, je meja, na kateri se vzpostavlja ločnica med pravno določenimi zakoni in med možnostjo njihove popolne suspenzije, z vzpostavitvijo izrednega stanja v državi. Nova paradigmatska ureditev je ustoličila vojno državo in njeno možnost izvajanja suverene oblasti. Zakoni sedaj delujejo po principu možnosti, za svoje priznanje ne potrebujejo izvajanja, temveč se v sami možnosti uporabe nad določenimi življenji, ohranjajo kot legitimni.

Čista forma zakona je prazna forma odnosa; a prazna forma odnosa ni več zakon, temveč področje nerazločljivo med zakonom in življenjem ali izrednim stanjem. Suverena oblast se veže direktno na corpus, na fizično telo posameznika. Pravice pridobljene z državljanstvom, so določene z možnostjo biti odvzete, človeško življenje pa s tem tvega lasten izbris, umiranje življenja in s tem političnega subjekta. Osebe izven topološke ureditve zakona, postanejo zreducirane na golo življenje, brez vseh pravic in možnosti upravljanja z lastno identiteto.

Tovrstno delovanje privede do tega, da sta suveren in homo sacer simetrični figuri na obeh skrajnih mejah ureditve, ki imata enako strukturo in sta korelata v smislu, da je suveren tisti, glede katerega so vsi ljudje potencialno homines sacri, in homo sacer je tisti, do katerega so vsi ljudje potencialno suvereni.

Današnja matrica, ki omogoča delovanje nekrokapitalizma, torej upravljanja z življenjem in smrtjo posameznikov, privede do tega, da zakon sam postane nerazločljiv od življenja, življenje pa se samo spremeni v zakon. Na tej točki se golo življenje in forma zakona vzajemno izničita in preideta v novo dimenzijo – normo rasializirane družbene ureditve.

Polje taborišča je novi politični prostor izvajanja norme, ali natančneje rečeno, norma je povzročila novo konfiguracijo prostora, ki sedaj prehaja iz določitve meja v označevanje ozemlja. Bistvo nove ureditve je v materializaciji izrednega stanja in posledično stvaritvi prostora, v katerem golo življenje in norma stopita na prag nerazločljivosti in se spojita v svoji virtualnosti. Taborišče kot delokalizirajoča dislokacija je skrita matrica politike v kateri živimo, ki se jo moramo naučiti prepoznati v vseh njenih metamorfozah, od prehodnih con naših letališč do določenih periferij naših mest. To je četrti neločljivi element, ki se je pridružil in pretrgal staro trojico država – narod – rojstvo – ozemlje.

Ljudstvo zato v resnici ni enoten subjekt, temveč dialektično nihanje med dvema nasprotnima poloma: po eni strani množica ljudstvo kot celostno politično telo, po drugi strani podmnožica ljudstvo kot fragmentarno mnoštvo potrebnih in izključenih teles. Tam vključitev, ki zatrjuje, da je brez preostankov, tu vključitev, ki zase ve, da nima upanja. Po eni strani totalna država vključenih in suverenih državljanov, po drugi izobčenje – ali taborišče nesrečnikov, zatiranih, premaganih.

Nekropolitični projekt si želi prikazati ljudstvo kot homogeno celoto, brez njenih razpok. V tem je tudi paradoks moderne demokracije, ki s podeljevanjem svoboščin, privilegijev in državljanskih pravic ne izniči svetega življenja, marveč ga samo razlije in razprši v vsako posamično telo.

Življenje se zdaj deli na tri dele – na živo, mrtvo in inertno.

Še vedno pa to ne zadošča za celosten opis posameznikovega življenja v nekrokapitalizmu. Potrebna je nova diada; na eni strani je prazna forma zakona sposobna manipulirati s svojo uporabo, na drugem polu pa smo soočeni s praznostjo ideologije, ki v sebi ne več vsebuje politične komponente. Političnost vsiljuje z njenim mankom, saj je mesto ideologije prešlo iz konteksta na raven forme. Celotna mobilizacija liberalnih diskurzov za potrebe prevladujočega zahodnega ideološkega toka pa je zaznamovala analiza, ki se je osredinila na ideološko potentnost generične substance liberalizma, tj. na samo svobodo.

Tako je britansko-latvijski liberalni teoretik Isaiah Berlin v petdesetih letih prejšnjega stoletja artikuliral dve konceptualizaciji svobode; opredelil ju je kot negativno in pozitivno. Negativna svoboda omogoča posamezniku svobodo od zunanjih intervencij, medtem ko je pozitivna svoboda zmožnost udejanjanja svobode preko svoje lastne volje. Torej dve maksimi, ki sledita tej misli liberalnih teoretikov, bi bili: individualna svoboda posameznika ne rabi odgovarjati družbi za svoja dejanja, dokler njegova dejanja ne pridejo v navzkriž z negativno svobodo ostalih posameznikov. Ko pa se ta dejanja prevesijo v predsodke napram interesu drugih, postane individuum sam odgovoren in mora biti podrejen družbeni ali pravni odgovornosti.

Torej bistvo negativne svobode je izmikanje nekomu ali nečemu, tj. instanci, ki posega na območje posameznikove avtonomije, in ki skuša nad njim vzpostaviti oblast – se pravi kot izmikanje raznovrstnim despotizmom. Berlin je torej razumel, da pozitivna konceptualizacija svobode omogoči oblasti vmešavanje v subjekt, v svoji analizi pa je spregledal polje negativne konceptualizacije svobode. Pustil jo je v dozdevni ideološki negotovosti, ki je subjektu dozdevno omogočala, da se oblast vanj ne vtika.

Razvoj liberalizma pa je vladnost iznašel ravno v točki depolitizacije družbe, torej v njeni apolitični fragmentaciji posameznih življenj, ki jih sedaj ne več druži neka skupna politična entiteta ali razred, marveč so sami med seboj mediatizirani le preko menjave na trgu.

Po letu 2001, ko je neoliberalni red postal zares globalen, se je tudi zamenjalo mesto baze (infrastrukture) in nadzidave. Če sledimo staremu načinu opredelitve vladnosti, je bila vedno politična oblast tista, ki je v svoji nadzidavi vplivala na infrastrukturo družbe in njeno bazo. V neoliberalnem redu pa država konstituira infrastrukturo, medtem ko je ekonomija strukturno organizirana kot čisti ideološki diskurz – in je dejansko nadzidava.

Liberalna miselnost zreducira politiko na administrativno vlogo vladanja in s tem omogoči spojitev liberalne ideje (negativne) svobode in ekonomske ekspanzije. Priča smo čistemu transferju, inherentnemu sodelovanju med infrastrukturo/bazo in območjem nadzidave.

Torej, v prvem svetu tako zelo cenjeni koncept pluralizma, ki vsebuje stopnjo negativne svobode in priznava dejstvo, da je človeških ciljev več, deluje pod okriljem nadosebne družbenopolitične ureditve. Slednja temelji na načelih pozitivne svobode (svobode za nekaj) in znotraj katere so vsa načela negativne svobode podvržena ne le logikam kapitala, temveč tudi epistemološkim logikam kozmopolitskega središča kapitalizma, tj. prvega sveta.

Če torej domnevamo, da so bila Berlinova opažanja uporabljena pri postmoderni reorganizaciji kapitalizma, vidimo, da je na začetku tisočletja prišlo do eksplicitne združitve obeh konceptov svobode. Načela negativne svobode so bila aplicirana pod pokroviteljstvom osvoboditve posameznika izpod jarma kolektiva (družbe kot politične kategorije, države kot proizvajalke družbe), medtem ko so bila načela pozitivne svobode aplicirana v tolikšni meri, da sta se kapitalistična država in logika kapitala izenačili z ohranitvijo hierarhije izkoriščanja, ki je zdaj dobila priložnost, da deluje kot infrastruktura osvoboditve. To kapitalizmu omogoči, da politiko omeji na administrativno umetnost upravljanja s hegemonijo, medtem ko je ideologija oropana svoje povezave s politiko in organizirana tako, da postane instrument vsiljevanja univerzaliziranega pomena napredka, ki omogoča nenehno perpetuiranje epistemološkega evropocentričnega privilegija in geopolitične središčnosti prvega sveta.

Liberalizem je s pomočjo depolitizacije ideologije določil eno samo partikularno različico svobode znotraj določenega horizonta. Družba ni le izgubila lastno političnost, vendar je v tem procesu omogočila, da se vladnost izvaja direktno skozi njo samo.

Kot je ta proces opisal Santiago Lopez Petit, smo priča »želatinizaciji družbe«. Ideologija, ki je prevladovala v 70-ih, je priznavala dejansko materialnost družbe; sama je bila dojeta kot nujna lažna zavest, ki se vključi v družbeno predstavo realnosti, samo da lahko upraviči proces kapitalizma in njegovega delovanja trga. Sedanja ideologija ta proces zasmehuje, potisne ga stran kot preseženo, staro znanje. Materialnost ideologije je danes vzeta v performativno reprezentacijo realnosti, v kateri je materialnost ponovno vrnjena v obličje imaginarnega.

Nekoč trdna tla so še dopuščala možnost kritične intervencije, v procesu »želatinizacije« pa se je teren razmnožil in tako sam odstranil možnost skupne kritične refleksije »realnih« razmerij. Občutek o transparentnosti družbe, je potrebno zamenjati. »Želatinasta« osnova spreminja dogajanje v motno in nerazumljivo.

Globalni kapitalizem pod svoje okrilje ne le sprejema življenje in smrt, ampak se v svojem habitusu poigrava z inertnim doživljanjem zaprtega kapitalističnega sveta. Ali če parafraziram Jacquesa Derridaja, bi lahko dejali, da je naše življenje življenje sanj, ki jih preganja ideja zgodovine in preteklosti. V relaciji z ideološkim duhom, ne ustvarimo nobene druge interakcije, ki bi se ločevala od srečanja s samim seboj. Kar si predstavljamo kot preteklost je samo ideja, ki je sedaj prisotna. Svet ni več zgrajen na zgodovini. Vrženi izven sveta prejšnje materialnosti, smo izgubili direkten dostop do lastne prezence. Nova podoba sveta nam narekuje tempo, ki določa izkušnjo realnosti preko njene komodifikacije, v relaciji z njenimi blagi. Stvari narejene s pomočjo človeka, so postale samostojne in samosvoje. Ohranjanje povezave s preteklostjo in kulturo jim uspe le na način njene uzurpacije. Človeški subjekt je izgubljen, ko se poveže s »čudnimi« blagi, ki nam vzamejo možnost dostopanja do lastne preteklosti. Blag sam je rezultat vsakršne pretenzije subjekta, da bi ga interpretiral. Ni več transcendence, samo še krepitev znaka. Znak je sedaj na 4. ravni.

Ne zmožnost skupnega, ampak najti način ponovne priboritve in politizacije dogodkov vodi v proces popolne objektivacije posameznikov. Podoba objekta je tako privlačna, da ljudje smatrajo človeško življenje kot oviro. Antinomija realnosti se predstavlja v obliki fetiša – nadnaravne moči blaga, ki sili posameznika v opustitev življenja in novih fantazem o objektu. Postmoderna družba je privedla do skrajnega paradoksa. Če želi divja ekonomska globalizacija še naprej delovati, morajo nacionalne oblasti posegati po vedno bolj skrajnih oblikah suverenosti, še posebej v primerih perifernih ali pol perifernih držav. Edini način vladanja ne vsebuje zunanjih intervencij, ampak svojo dominanco oblikuje znotraj nacionalnega konteksta, s krepitvijo turbofašističnih oblik vladnosti, zapiranja meja, privatne zlorabe nasilja, teritorializacije družbe, verskega fundamentalizma, nacionalizma in vseh drugih cool praks ekskluzivnosti. Ideologija danes deluje na najbolj atavističen možen način.

Kulturna obsesija demokratičnih množic z zlikavci, gangsterji in katastrofami je Baudrillard videl kot možnost Drugosti znotraj zapolnjene sedanjosti. Zaradi prenasičenosti informacij, borznih špekulacij in kod algoritma, je posameznikov Jaz nenehno zmeden, preveč na udaru, da bi sploh lahko vzpostavil lastno identiteto. Namesto tega je postal »želatinast«, neke vrste hibrid, ki ni le podvržen lastni eksternalizaciji možganov s pomočjo tehnologije, marveč je v tem procesu izgubil tudi lastno esenco. Esenca je v tem primeru prignana do neskončne raznolikosti, ki se veže na človekovo življenje ravno toliko, kolikor je potrebno, da ga izloči in narediti za golo, čisto, nemočno telo, ki ga lahko najhitreje ubije.

V tem kontekstu bi lahko dejali, da je Jaz viden kot izmuzljivo občudovanje in nova vrsta obsesije množic z bilo kakšno obliko sistemske motnje, željo po estetizaciji življenja znotraj kapitalističnega realizma, na način njegove okrasitve.

Danes ne gre več za spreminjanje sveta, ampak za njegovo radikalizacijo.

Osnovno bazo mojega razmišljanja črpam iz dela Marine Gržinić in Šefika Tatlića.

Maks Valenčič


Prispevek je bil vključen v Špegel: Das Ü Magazin – junij 2017