20. julij, 2017 7 minutno branje

Fantomi v možganih

Rubrika : Bralni kotiček, Prazno

Možgani so bizarni. Nahajamo v njih. Besedilo
pred vami, je baje del možganov. Vi, svet, vse je del
možganov. Kdo jih pozna bolje kot vi, mar ne? Pa
vendar nas vselej znova preseneča, da je samoumevna
predstava sveta morda preveč poenostavljena.


Tokrat pišem o knjigi Phantoms in the Brain, napisala sta jo V. S. Ramachandran in Sandra Blakeslee. Predstaviti želim le nekaj zame zabavnejših ali osnovnih problemov iz knjige, ki bi vas lahko spodbudili k “preverjanju”. Nekaj stvari je na robu predstavljivega.

Življenje možganov

Svet je takšen, kot je, in večino časa smo ljudje z njim dokaj zadovoljni.  Zahvaliti se imamo stotero milijonov let trajajoči evoluciji, ki je postopoma, vendar v zadnjem času kar skokoma, poskusila urediti naše mentalno življenje. Možgani so v zadnjih tisočletjih rasli, se začeli manjšati ter ponovno rasti, pri čemer so primerljivo morali gostiti fevdalne kmete, absolutistične vladarje, lovce-nabiralce ter digitalne otroke. Glede na število možnih genskih okvar, bi bilo smešno trditi, da je vse omenjeno potekalo z jasno linijo napredka. In v tem je tudi štos. Možgani se nikoli niso prilagodili na nove načine življenja. Dokaj absurdno bi bilo trditi, da so se uspeli v par stoletjih reprogramirati za nove filozofije in nove načine življenja. Še vedno nas preganjajo in usmerjajo evolucijske travme, kakor tudi rešitve, ki so se porodile za potrebe drugega časa in povsem drugačnega okolja. Da možgani delujejo, je nuja. Da se nam svet zdi običajen, je priložnostna nuja. Kako bi vendar lahko izgledal drugače?

Fantomi v možganih si pogleda nekatere od primerov, ko možgani enostavno popustijo ali pa delujejo precej drugače, kot bi pričakovali. Primeri možganov, katerih običajno vsakdanje življenje je za vse ostale skrajno bizarno. Nikoli se niso uspeli prilagodili na naša življenja. Smo pa mi postali zelo kreativni na prilagajanje okoli cerebralnih sposobnosti, naj bo za prekoračitev dosedanjih sposobnosti ali za izmik vsem situacijam, ki bi nas lahko opozorile, kako skrpano smo sestavljeni. Če predpostavimo, da je poznavanje človeka pomembno za poznavanje družbe, bi bilo gotovo zanimivo poznati kako deluje telo, ki človeka omogoča. Žal večina ljudi ni navdušena nad idejo, da smo si ljudje življenja oblikovali tako, da se lahko izognemo čemur koli, kar bi lahko prevprašalo našo racionalnost ali kar senilnost. Še vedno je v zraku prepričanje, da smo narejeni dovolj popolni.

Pomagajte doktor, roka me hoče zadaviti

Zanimiv primer so ljudje z ločenimi možganskimi hemisferami, ponavadi zaradi kapi ali operacije raka na možganskem mostu. Živijo dokaj normalno življenje, le da se občasno razvijejo dokaj zanimive poteze. Takšen je primer ženske, ki pride k zdravniku in mu razloži, da jo leva roka vsake toliko z vso silo poskuša zadaviti. Ali pa recimo primer, kjer ena roka zapenja, druga pa odpenja suknjič in kjer se ena roka predvideno usloči v objem žene, medtem ko jo druga z vso silo udari. Gre za enega zabavnejših medicinskih primerov. Običajno možganom vlada močnejša od obeh polovic, a ker se povezava prekine, se začne druga polovica izražati samostojno. Večina centrov za informacije je sicer na obeh polovicah hkrati, vendar so evolucijsko novejši le na eni strani. Pojav ni splošno znan in raje kot skleniti, da je druga polovica možganov “malo po svoje”, se polovica s sposobnostjo govora odloči, da jo napada roka, ne oseba. V medicinski praksi gre sicer za enega bolje preučenih primerov, z dolgo zgodovino raziskovanja, saj so včasih s prerezom mostu blažili epileptične napade.

Boli me miza

Fantomski ud je pojav, pri katerem pacient izgubi ud, vendar ga lahko še vedno čuti ali celo vidi. Najpogosteje govorimo o občutenju bolečine, saj je dovolj neznosna, da ljudi prižene k zdravniku. Ljudje si podobne težave pogosto ne upajo zaupati okolici v strahu, da bodo označeni za nore. Sicer gre za vse bolje poznan pojav, vendar celo danes ni natanko moderno razlagati, da čutiš stvari “ki niso tam”. Hec je, da se fantomski ud lahko pojavi celo pri ljudeh, ki nikoli niso imeli uda, recimo zaradi genske kaprice. Gre za dokaj kompleksen pojav. V možganih imamo regije, na katerih nastane telesna samopodoba. Pri izgubi uda se običajno sosednja regija razraste na tisto “brez dela”. Izgubljeno dlan običajno preraste obraz, tako da če človeka zasrbi fantomska roka, se lahko popraska po obrazu in reši zagato. Priročna informacija, če nimaš roke, po kateri se lahko popraskaš in znebiš srbenja. Druga slika se običajno oblikuje v bližini štrclja. To rekoč, zabaven je primer moškega, ki čuti orgazem v stopalu. Genitalije se pri telesni samopodobi slučajno nahajajo ob stopalih. To ga je sila veselilo, orgazem je bil po njegovih besedah namreč močnejši, ker ga ni zamejevalo telo.

Nekoliko zabaven eksperiment sicer je, če daš pred udeleženca zaslon, tako da ne vidi svojega telesa na zaslonu pa telo lutke. Udeleženca in lutko hkrati dregaš, tako da dobi udeleženec občutek, da je lutka njegovo telo, četudi seveda ve, da gre za lutko. Po nekaj časa vzameš nož in drsiš vzdolž udov, mednožja ter vratu lutke. Udeleženec bo običajno postal precej živčen, četudi bo vedel, da gre le za lutko. Potem z nožem zabodeš lutko in udeleženec bo panično trznil. Eksperiment kaže, kako lahko ljudje preoblikujemo samopodobo tako, da kot prvo zaobjame naše telo, na katerega se recimo stalno privajamo skozi odraščanje. Kakor se mora ta samopodoba spreminjati skozi odraščanje, tako je lahko dokaj raztegljiva na povsem netelesne reči. Začutimo lahko recimo bolečino plišastega medvedka, ki pade po tleh. Reči, da je meč podaljšek mečevalčeve roke, ni iz trte izvito.

Kako se sliši ploskati z eno roko

Eden zanimivejših medicinskih primerov izhaja iz okvare regij, ki so zadolžene za svetovnonazorne predstave in spreminjanje le teh. V kolikor center za spreminjanje predstav o samih sebi odpove, bo oseba postala nesposobna spremeniti podobo o svetu. Ne le da nove informacije nanjo ne bodo imele običajnega vpliva, pač pa bodo možgani vztrajno obnavljali staro podobo. Še več, pri tem bodo izredno nasilni, kot da si želijo sami sebi dokazati, da je vse v najlepšem redu. Če torej oseba doživi kap, po kateri ima omrtvelo roko, vendar je hkrati odpovedal center za spreminjanje samopodobe, bo okolici brez pomisleka zatrdila, da v nekem trenutku na poziv ploska. V kolikor ji naročiš, naj si zaveže vezalke, bo poskusila in po nekaj časa našla izgovor, da je danes prav posebno štorasta ali da je nekaj narobe z vezalkami. Vselej znova bo sprejela nalogo, da odnese nadevan pladenj, pri čemer ga bo vselej znova prijela tako, kot da ga namerava zgrabiti z obema rokama.

Zanimivo pri vsem tem je, da oseba dejansko prejme vse informacije, ki so se zgodile in se sploh ne zaveda, da sprejema nemogoče naloge. Obstaja poseben eksperiment, v katerem lahko tovrstni osebi za nekaj časa ponovno vzpostaviš sposobnost dojemanja sveta. Izkaže se, da je osebi naenkrat jasno, da je mrtva na eno roko in da se ji zdi povsem bizarno, da bi kadarkoli v preteklosti sprejemala naloge, ki so v neskladju s tem. Ne more ploskati in si zavezovati vezalk. Zanimivo opažanje je, da vse skupaj presunljivo spominja na multiplo osebnost, le da druga osebnost nikoli ni izražena, četudi je vselej prisotna. Po eksperimentu se bo oseba vrnila v stanje vztrajnega zanikanja, da ima onesposobljeno roko, povsem sposobna videti, kako živahno taisto roko uporablja.

There are 36 little bugs in the code,

36 little bugs.

Take one out, patch it around,

there are 86 little bugs in the code.

Torej, telo je še vedno misterija, če kaj, večja kot kadarkoli, vendar predstavlja napredek, da se sploh zavedamo, da se tam dogaja nekaj čudnega :). Knjiga izraža upanje, da se bomo nekega dne sposobni povsem dostojno spoprijeti tudi z navedenimi primeri. Sicer pa, kot omenjeno, zabavno branje, še veliko je primerov, ki ti v tej knjigi podrejo četrto steno 😀

Jasna Janež


Prispevek je bil vključen v Špegel: Das Ü Magazin – junij 2017