Pripadnost skupini ne prinese zgolj očitnega. Lahko
je kategorija, na podlagi katere so nam avtomatsko
pripisane vse mogoče negativne lastnosti. Gilens
poveže odnos med percepcijo afriških Američanov
in negativnim odnosom do socialne države v ZDA.

Martin Gilens v knjigi Why Americans Hate Welfare predstavi svoje pojasnilo za poseben, vsaj tedaj ameriško-specifičen pojav sovražnega odnosa do socialne države in socialnih programov nasploh. Že iz podnaslova Race, Media, and the Politics of Antipoverty Policy lahko razberemo, da se predmeta raziskovanja loteva na nekoliko drugačen način, kot bi morda na začetku pričakovali.

Morda bi se pričakovalo, da bi zadevo razložili s pomočjo edinstvene ameriške ideologije, temelječe na ameriški zgodbi o uspehu in individualni odgovornosti vsakega zase. Toda stvar je nekoliko bolj zapletena. Ameriški ideal in  odgovornost vsekakor prideta v poštev, ampak bolj v povezavi z drugimi faktorji kot pa sama zase.

V času pisanja te knjige je welfare ali po naše socialna pomoč bila v glavah ljudi povezana predvsem z manjšinami, najbolj pa z le eno izmed njih. In kot lahko sklepamo iz naslova, gre za črnsko manjšino. Tukaj ne gre za preprost rasizem, ampak bolj za stereotipno povezovanje ene človeške lastnosti, v tem primeru barve polti, z drugimi lastnostmi, ki so sicer z začetno lastnostjo nepovezane.

Kdor je bral Goffmanovo Stigmoto dokaj dobro pozna. Stigma, neka lastnost zaradi katere smo drugačni od večine, s seboj vedno potegne tudi druge, drobnejše male stigme. Gre v bistvu za kategorizacijo, predalčkanje tistih, o katerih nimamo podrobnejših podatkov.

In čisto slučajno je (bilo?) z lastnostjo temnejše kože povezanih kar nekaj stereotipov, kot na primer percepcija lenobe in neodgovornosti črncev, kar je v direktnem konfliktu z ameriškim pogledom na svet. Kot trdi večina, katerim je postavljeno vprašanje, se ne strinjajo s tem, da se denar, ki je bil vzet z davki porabi za pijačo, droge in lenarjenje. Welfare sistem je vsaj v preteklosti bil v splošnem precej povezan s to rasno manjšino, in ker je bila ta skupina videti kot grupa neodgovornih lenuhov, se je tovrstna percepcija prestavila tudi na prejemnike socialne pomoči kot celoto.

Kot pravi Gilens, takšen pogled na pripadnike črnske skupnosti izhaja še iz sužnjelastniškega sistema v ZDA, kjer se je ta percepcija ustvarila najprej v glavah njihovih gospodarjev in se kasneje razširila med širšo populacijo. Sužnjem se namreč običajno ni kaj dosti splačalo preveč naprezati. Kot pripadniki te degradirane skupine niso imeli pravic in tudi niso imeli izbire, če želijo delati ali ne. Za svoje delo seveda niso bili nagrajeni, v bistvu celo obratno. V kolikor so bili sužnji preveč pridni, so njihovi gospodarji ugotovili, da so zmožni več. Dvignila se je kvota in tista nova količina dela je postala standard.

Če se morda spomnite mojega prejšnjega prispevka z naslovom Interesi, potem boste vedeli, kaj je tukaj problem. Že v uvodnem stavku sem rekel, da je pomembno, da ima oseba interes, da dobro opravi nalogo, ki ji je bila dana. Interesi delodajalca in delojemalca se morajo skladati in to se v primeru ameriških sužnjev zagotovo ni zgodilo. Več kot minimalni napor se zanje ni splačal, ne v materialnem ali katerem koli drugem smislu.

Gilens svojo trditev potrdi z dejstvom, da intervjuvanci najbolj negativno vidijo socialne programe, ki so tradicionalno povezani s črnsko manjšino, kot so na primer boni za hrano (food stamps). Negativna percepcija je značilna tudi za socialni sistem v splošnem; programi, ki so asociirani z drugimi manjšinami oz. skupinami, pa so videni v bolj pozitivni luči. Poleg tega Američani bolj podpirajo sisteme, ki omogočajo ljudem, da »se sami postavijo na noge«, kar ovrže morebitno tezo, da je sovražnost do sociale zgolj iz rasizma.

Medijski diskurz je, kar se tega problema tiče, zelo problematičen, sploh ko gre za diskurz razločevanja vrednih in nevrednih prejemnikov socialne pomoči, kjer gre za ločevanje, ki je pogosto popolnoma arbitrarno. Kako namreč določiš vnaprej, kdo bo svoj dobljen denar zapil in kdo ga bo pametno porabil? In kako dejansko to nadziraš, brez da bi posegel v praktično sveto vrednoto, ki jo imenujemo individualna svoboda? V praksi se zato zgodi, da se vredne in nevredne prejemnike ločuje na podlagi podobno arbitrarnih kriterijev, kot so izgled, rasa, velikost družine (večja družina stereotipno pomeni bolj neodgovorno obnašanje, posebej ko gre za manjšine) itn.

Razločevanje vrednih od nevrednih prejemnikov pomoči sicer spominja precej na nedavno dogajanje glede t.i. migrantske krize in ločitve na begunce, migrante, ekonomske migrante in verjetno še cel kup oznak.

Mediji reproducirajo stereotipno sliko različnih prejemnikov socialne pomoči. Gilens predstavi statistične podatke o tem, koliko slik črncev in koliko slik belcev je priloženih člankom, ki welfare obravnavajo bodisi pozitivno bodisi negativno. V člankih, ki temo obravnavajo z negativnega vidika (kakorkoli že to konkretno počnejo), prevladujejo slike temnopoltih, za pozitivne članke pa velja ravno obratno.

Morda sicer ne gre za nek popolnoma zavesten proces, ker je avtor v pogovorih z različnimi uredniki ugotovil, da so bili večinoma presenečeni, da so to razločitev naredili, ko jih je s tem soočil. Morda je bilo to presenečenje sicer vsaj deloma lažno, na drugi strani pa ta ugotovitev sugerira, da je reprodukcija te medijske slike v neki meri nezavedna.

Tu so problematične tudi razne javne politike, ki favorizirajo nižje davke in manj porabe v socialne namene, za oglaševalce katerih je prikladno, če so prejemniki videni v čim bolj negativni luči.

Vseeno pa knjiga sporoča, da pripadniki ameriške družbe niso proti socialni porabi perse, ampak do le-te čutijo odpor zaradi percepcije neučinkovitosti in pogoste zlorabe. Nasprotovanje tudi naj ne bi temeljijo na preprostem rasizmu ali nasprotovanju državni intervenciji, ker je, kot sem že rekel, stvar nekoliko bolj zapletena.

Obravnavana knjiga: Gilens, Martin. 2000. Why Americans Hate Welfare: Race, Media, and the Politics of Antipoverty Policy.

Dušan Klinar

Prispevek je bil vključen v Špegel: Das Ü Magazin – junij 2017