Ne živimo v logičnem svetu. Ok, do neke mere.
Nekateri živijo zase, drugi za družino, tretji
ljubezen, spoštujejo zakone, moralo … kdo bi vedel
zakaj. Vendar resnica morda ni nujno nekaj, kar
odkriješ, pač pa nekaj kar določiš ali sprejmeš.

Strah je svoboda!

Podrejanje je osvobajanje!

Kontradikcija je resnica!

To je realnost tega sveta.

Dobro poslušajte, prašiči v človeških oblačilih, in se podredite tej realnosti!

Kill la Kill

Že dolgo nisem slišal tako bogatega in za moje pojme izredno postmodernega izraza. Morda na hitro opišem okolje, v katerem se nahaja in zakaj me navdušuje. Izreče ga Kiryuin Satsuki, hči vodje megakorporacije, ki ima čez 99 % svetovnega trga z oblačili. Njena mati varuje parazitska vlakna, ki so kickstartala evolucijo človeka le za to, da bi ga lahko par milijonov let kasneje požrla. Ta vlakna korporacija všije v vsa svoja oblačila, prebujena vlakna pa uporabniku podarijo nadnaravne sposobnosti. Hči torej ustanovi akademijo, katere namen se je boriti proti imperiju svoje matere, vendar se pretvarja, da je del njega. Z njenega stališča imajo te besede torej smisel. Njena strahovlada ponuja svobodo. Prav njena brutalna oblast nad akademijo osvobaja. Kar trdi je res, četudi ne ustreza realnosti dostopni opazovalcu. Zanjo je res. Ljudje okoli nje so le hrana za parazita, ki nimajo druge izbire, kot da se ji skozi surovo moč podredijo v boj. Ljudje so prašiči, ki se odevajo v podarjeno človeškost. Privilegij je biti hlapec, saj je več od klavne živine. Ljudje v tem svetu bodo ostali hrana, če ne spoznajo svoje bede in se uprejo spečemu gospodarju.

Hkrati so taiste besede neresnične s katerega koli drugega stališča. Niso res za opazovalce in udeležence njenega sistema, razen za zelo ozek krog ljudi, ki pozna njen načrt. Niso res za upornike, ki poskušajo sesuti njeno strahovlado. Niso res za njeno mati, ki je počaščena, da lahko služi organizmu mnogo imenitnejšemu od sebe. Besede so torej lahko privlačne, vendar so omejene na izredno ozko skupino ljudi, znotraj katere imajo pomen. Večina sledilcev ne razume njihovega pomena, medtem ko večina podložnikov sploh ni vrednih njene pozornosti, saj niso dovolj močni, da bi ji lahko služili vsaj kot laiki. Vlakna so dejstvo in znotraj tega dejstva tudi zanjo človek brez obleke ni nič drugega kot prašič, ki se nenadzorovan vse bolj prepušča svoji naravi. Ne bori se za ljudi. Bori se za prašiče.

Vendar pa je Satsuki oseba izredne moči tako v duhu kot v telesu, katere volja sama po sebi je dovolj, da zlomi človeka. Je oseba neprevprašljive čistosti. Trupla se je ne dotaknejo in tudi če je odgovorna zanje, niti za trenutek ne podvomi, da je upravičena v svojih dejanjih. To, kar počne ni dobro, pač pa nujno za preživetje človeštva. To ji ni opravičilo, pač pa le dejstvo. Prašič bo umrl tako ali drugače, v njegovem življenju ni pomena. Ob vsem navedenem je ravno to tista reč, ki me kot teoretika postmoderne privlači. Satsuki je popolna oblast. Njene besede zame niso na prvem mestu besede človeka ali prašiča, pač pa besede oblastnika. In to je izredno pomembno. Predstavljajte si, da bi vse omenjeno povedala kot le eden od prašičev, ki se slučajno zaveda svoje vloge. Prazne. Torej, imele bi pomen, lahko bi se pridružila uporniškemu gibanju, vendar njene besede bi bile prazne. Natančneje, bile bi praznejše. Izgubile bi na substanci. Ne bi jih podpirala surova moč nje kot izrekovalke. Kot oblastnica je sposobna določati realnost mnogim ljudem. Kot prašič je sposobna določati realnost le sebi in morda pripraviti še koga, da ji sledi. Verjetno ji ne bi. Razlog, da ji kdor koli sledi je prav dejstvo, da ima možnost upreti se dodeljeni usodi. Vlakna so oblastnik. Določajo realnost, vendar so hkrati parazit, saj realnost skrijejo. Poznavanje realnosti oz. moči vlaken bi lahko ogrozilo taisto moč. Ona je drug oblastnik, ki prav tako določa realnost, le da jo uporablja za boj proti vlaknom. Določa realnost. Organizira mase.

Za postmoderno teorijo skorajda ni čistejše pozicije. Na istem mestu se pojavijo resnica, laž in odločevalec. Ne gre se le za boj med tem, kaj je in kaj ni res, ki ga običajno spremljamo v vsakdanjem življenju. Tukaj je bil ta boj že zmagan. In Satsuki ga razodene. Resničnost njene izjave ni pomembna. Njen obstoj, kakor tudi njene besede, je kontradiktoren. Pomembno je, kdo bo določil resnico. Določa jo ona in njena resnica je kontradikcija. Resničnost je izbira. Izbira vodi v odločitev. Odločitev v določitev. Določa to, kar je. Kar obstaja. Kar je živo. Kar je dovolj močno, da je oblastno. Ni svet, ki ga podpiram. Oblast se običajno ne izraža na tako odprt način, ker je preveč tvegan. Zahteva ogromno moči. Mogoča je le zaradi absurdne razlike v moči med običajnim človekom in Satsuki. Ne le kot osebo, pač pa tudi skozi oblačila, katera si nadane. Lahko zanikaš njeno oblast. Ne moreš zanikati njene moči, ki bo odločila o tvojem življenju. Ta moč te bo prisilila, da njeno oblast sprejmeš ali pa umreš v zanikanju. Ona ima moč. Lahko bi izbrala drugače. Lahko bi služila vlaknom. Lahko bi ostala nevtralna in čakala konec sveta. Ona ima moč. Brez te moči ni natanko pomembno kaj si misli. Je zelo pomembno za razumevanje celotne realnosti sveta, kakršen bi lahko bil. Je povsem nepomembno za razumevanje sveta, kakršen je.

Skozi to opazovanje sem želel torej pokazati apel postmoderne teorije. Večina ostalih teorij se ukvarja s svetom, kakršen je. So običajna oblast. Poskušajo določiti stvari, kot so. Postmoderna teorija je kontradikcija. Tudi ona sama temelji na relativizmu. Ne prinaša gotovosti, prinaša vpogled. To ni dovolj. Za dosego ciljev potrebuješ jasnost. Potrebuješ oblast ali pa vsaj organizacijsko strukturo, ki bo brez oblasti sposobna organizirati množice. Oblast že obstaja. Ne govorim o vlaknih, pač pa o mnogih centrih moči, ki se borijo za prevlado nad svetovnim, kontinentalnim ali še bolj lokalnim dogajanjem. Oblast določa resnico. Resnica je že zunaj. Če želimo svet spremeniti, potrebujemo moment kontradiktorne oblasti. Vsaka oblast deluje kontradiktorno, vendar se le redke razglasijo za kontradiktorno, saj običajno s tem razkrijejo svojo diaboličnost. Potrebujemo postmoderno. Potrebuješ uvid v delovanje moči, da se lahko postavi nova pozicija, ki se ne bo izkazala kot le ena od mnogih, ki se že borijo za moč. Potrebujemo nov model organiziranja moči, kakor seveda tudi idejo za kaj natanko bi želeli organizirati novo obliko moči, vendar tega seveda ne bomo našli v postmoderni.

Uporaba postmoderne teorije ni nekaj novega. Prakticira se že v najnovejših vojaških taktikah. Uporabljena je že v predsedniških kampanijah velesil. Uporabljena je v obvladovanju političnih občestev držav. Lahko bi rekli, da je skrajni čas, da moč postmoderne teorije začnemo uporabljati tudi mi. Sicer se nam zna zgoditi, ne le da ne bomo uspeli ustvariti nove pozicije moči, pač pa da bo obstoječa oblast tista, ki jo bo uporabila postmoderno za krepitev svoje moči. Nič neobičajnega zgodovinsko gledano, poražencem ukradeš tehnologijo, nacistom se je recimo zgodilo. Postmoderna ni več nekaj, kar bi lahko akademija sprejela ali zavrnila. Postmoderne prakse so nekaj, kar že pronica v naša življenja in vprašanje je samo, če se želimo vdati v ugodnejšo pozicijo in upati, da imamo v očeh nosilca moči vsaj pozicijo hlapca.

Aljaž Božičko

Prispevek je bil vključen v Špegel: Das Ü Magazin – junij 2017