20. julij, 2017 10 minutno branje

Prenos podatkov

Rubrika : EgoTrip

Kakšen je smisel življenja. Kaj pa interes v življenju? Kaj
če življenju rečeš “ne”? Zakaj samomora ne pogojujemo s
plodnostjo? Zakaj ubijamo ostala bitja in osebe? Zakaj nas
občasno poskušajo ubiti lastne celice? Zakaj nas izda razum?
Članek predlaga nov način razumevanja sebe in drugih.


To je moj drugi članek na to temo. Prvega sem objavil pod naslovom Kriza, resnica in korist. Osrednji fenomen, ki me je tam pritegnil, je bil smisel življenja, ki ga imajo neplodni pari, torej pari, ki se zavedajo svoje neplodnosti, vendar kljub temu živijo življenje dalje. Udari se z evolucijsko logiko, po kateri naj bi bili ljudje omejeni na prenos genov, na kar smo nekako izpolnili svoje življenjsko poslanstvo in lahko mirno odmremo, morda vmes le še poskrbimo za potomce, vse ostalo naj bi bilo odveč ali drugače povedano – potratno, nezaželeno. V članku sem opozoril, da mora obstajati več kot le en način dednega prenosa podatkov.

Tukaj bi po letih opazovanj želel nadaljevati vprašanje prav tega članka. Pri tem predpostavljam, da naša predstava o svetu vpliva na naše delovanje v svetu. Naše sankcioniranje delovanja, naj bo lastno ali drugotno. Vendar pa bi najprej želel predstaviti izsledke in jih šele nato razložiti oz. postaviti svoje stališče do njih. Kot ponavadi se nahajam v epistemologiji gematognose, vendar bom tokrat nekoliko sprostil njeno razumevanje in poskusil vanjo vpeljati spoznanja naravoslovcev.

Eden od varnejših zaključkov je, da se za ohranitev navzlic umiranju potrebuje prenos, in da se za ohranjanje in hkratnemu prilagajanju navzlic spreminjanju okolice potrebuje center informacij. Nekaj, kar razlikuje prednostno informacijo od neprednostne. V kolikor temu ne bi bilo tako, bi bil prenos še vedno mogoč in verjetno precej hitrejši, vendar tudi mnogo manj predvidljiv, kar je zaželeno pri nekompleksnih, torej temeljnih sistemih, vendar nezaželeno pri kompleksnih. Kompleksnost poveča težavnost nepredvidljive napake in omeji sposobnost prilagajanja, vendar niža možnost predvidljivega konca. Je način nadzora, specializacije v znanem. Vse omenjeno sem naštel, da postavim načela, v skladu s katerimi se bo lahko ocenjevala uspešnost. Ljudje smo tako recimo dokaj uspešni kot specialisti, vendar smo recimo povsem nesposobni preživeti razmere drugih specialistov, kakor tudi dosegati osupljivo spontanost mikroorganizmov. Ljudje smo torej v zameno za kompleksnost izredno statični, tako v mislih kot v telesu.

Naš uspeh je posledica povečanja vpliva drugotnega dejavnika, ki pospešuje našo prilagodljivost – možgani.

Da bi torej lahko trajali na opisan način, se prvi center informacij nahaja v vsaki celici telesa. Ta vpliva na njeno delovanje in morebitno razmnoževanje. Opozoril bi, da celice nimajo nujno namena preživeti na katerikoli način, kljub temu, da imajo v svoji lasti mehanizme evolucije, torej DNK. Pravzaprav celico, ki se začne obnašati po načelih evolucije, ne da bi upoštevala okolje v katerem se nahaja, prepoznamo kot rakavo celico. Torej informacijski center, ki se neupoštevajoč okolico ali na njeno škodo v lastno korist deli dalje, ne voljan predati se usodi in enostavno odmreti.

Gematognosa nakazuje, da gre za mnoštvo zavesti z lastnim pogledom na svet, znotraj katerega pričakovanje ali ukaz telesa, naj celica enostavno odmre, za celico ne predstavlja vselej sprejemljivega scenarija. Vprašanje je torej le, koliko sredstev imajo za uspešen upor, torej razvoj raka, ki po možnosti hkrati ne bo ubil organizma. Podobno smrtonosne bakterije recimo ubijejo organizem kot stranski produkt, saj se s tem zmanjša njihova možnost razmnoževanja.

Zelo se trudim izpostaviti, da tukaj ni zgodbe o “dobrih” in “slabih” organizmih, centrih ali oblikah organizacije, pač pa je razumevanje dobrega in slabega vselej individualna priredba “zaželenosti”. Kot rečeno, če se celica telesa individualizira v raka, je presenetljivo, da jo na ravni telesa razumemo kot tujek, za pojav katerega nimamo odgovornosti. Če želimo misliti celokupen prenos podatkov, moramo iz našega mikro pogleda, našega slučaja, preiti na makro pogled, torej upoštevati želje vseh udeleženih, ne le tistih, ki delujejo nam v prid.

Vendar o raku vselej govorimo na ravni telesa, saj je nesposoben preživeti izven njega. V kolikor bi bil, bi verjetno postal nova vrsta mikroba. Za izventelesno razmnoževanje poznamo več tehnik, recimo neprekinjeno rast, torej nikoli zaključen in večsmerni poganjek. Tako je Pando gozd eno samo drevo, ki se je razraslo v gozd, vendar neposredno skozi razrast koreninskega sistema. Potem je precej znana delitev, torej nekaj podobnega kot rak. Še ena je infiltracija. Virus torej infiltrira celico in vnese informacijo za izdelavo sebi primerljivih združb, nakar jih celica v skladu z informacijo tudi izdela. Ljudje za izventelesno razmnoževanje uporabljamo spolovila, torej posebej prirejene celice, katerih namen je povečati naključnost prenosa informacije na podlagi uspešne informacije, torej organizma, ki je preživel vsaj do obdobja predvidenega za razvoj spolovil. Razlog za potrebo po tako naključnem dedovanju je predvsem v izredno nizki sposobnosti za razmnoževanje kompleksnih organizmov, saj je možnost za naključno mutacijo enostavno prenizka, da bi se ustrezno prilagajali spremembam v okolju in seveda tekmovali z ostalimi informacijskimi centri.

Torej, to je situacija telesa. Načeloma je celotna zgodba z razmnoževanjem zanj postranska, ni njegova stvar, vendar se je izkazalo, da če je ta del zanemarjen, nekako prej ko slej vsaka telesna združba zaključi svojo zgodbo in nič je ne nadaljuje, kar je seveda povsem ok za telo, samo malenkost dolgočasno, saj se vsa kompleksnost porazgubi skupaj s telesom. Nato imamo raven populacije, kjer se telesa zanašajo druga na drugo, kot se celice znotraj telesa zanašajo na vzajemen obstoj, tako da razmnoževanje na tej ravni presega “postransko” vlogo razmnoževalnih organov. Spolnost je torej pomembna ne individualno, pač pa kolektivno.

To je torej evolucijska zgodba. Pod katerimi pogoji smo sposobni in voljni z določeno verjetnostjo najprej ohranjati informacijske centre na ravni telesa in nato vzpostaviti nove izven telesa. Če telo torej ni voljno razmnoževanja, se ga enostavno ne bo lotilo, kar je tudi razlog, zakaj je večino organizmov za določen čas “zavedenih” v razmnoževanje, torej z dobrim počutenjem, nevzdržnim draženjem ali na trenutke kar nenadzorovanim vedenjem. Celic celotna zgodba ne zanima, je izven njihovega sveta, zato večina enostavno sledijo navodilom. To je rudi razlog, zakaj recimo drkanje in seks s kontracepcijo biološko delujeta tudi brez namere razmnoževanja, saj enostavno obvladujemo mehanizme vzpostavljene okoli razmnoževanja, ne da bi imeli kakršnokoli voljo se dejansko razmnoževati. Razlog za razmnoževanje je kot omenjeno na ravni kolektivitete, ne telesa. Telesen postane šele, ko kolektivitete primanjkuje, vendar jo še vedno potrebujemo za svoj obstoj.

To je seveda le en od centrov informacij v telesu; DNK je dokaj univerzalna po vsem telesu, vendar bi lahko rekli, da je dokaj specifičen način upravljanja z informacijami.

Drugi center s podobno vlogo, četudi precej drugačnim delovanjem, so možgani. Tehnično bi lahko možgane razumeli kot več manjših možganov, povezanih v ene velike, ki sodelujejo, vendar si v procesu eni deli podredijo druge. Zavest ki krmili telo, se pogovarja, kuha in počne vse te vsakodnevne reči, je torej tisti del možganov, ki si je podredil ostale. Kot rečeno, možgani ljudi imajo nekoliko drugačno zasnovo delovanja kot DNK. Slednja se prenese v celoti in se nato specializira glede na dane okoliščine. Možgani pa se ustrezno dogradijo šele spotoma, saj so mnogo preveč kompleksna struktura in seveda z drugačnim namenom. Omogočajo realnočasovno prilagodljivost, torej shranjevanje in presojo realnočasovnega dogajanja, ki naj bi bila hitrejša od celične oz. hormonske reakcije. So torej nekakšna evolucijska nuja na omejitve hitrosti prenosa podatkov DNK.

O možganih govorim kot o nuji, ker so grožnja za DNK, kakor je DNK grožnja za možgane. Kot rečeno, so informacijski center. Močna politična enota. Tako kot se lahko celice osamosvojijo v raka in nehajo delovati v interesu telesa, tako lahko to storijo možgani, le da imajo mnogo večjo in realnočasovno vlogo v telesu. Predstavljajte si recimo, da bi imelo srce povsem lasten center informacij, ki bi se lahko odločal, če bo bilo ali ne. Najverjetneje bi bil najpogostejši razlog srčno-žilnih bolezni odpoved srca, ker se je naveličajo delovati, ali ker želi nasprotovati svoji vlogi v telesu. Podobno je torej z možgani. Kar je za nas “samostojno življenje”, je za DNK “grožnja dopuščena iz sile okoliščin”. Ni recimo presenetljivo, vsaj če nisi evolucijski biolog, če se ljudje skladno odločamo ravnati povsem v nasprotju s potrebami ali željami telesa, saj možgani enostavno živijo lastno zgodbo, ločeni od telesne periferije. To je tudi razlog, zakaj ima telo za možgane pripravljenih celo goro sankcij, v kolikor se niso pripravljeni podrediti evolucijski tradiciji, recimo užitek vsaj ene strani pri seksu in občutek lakote.

Možgani pa imajo torej hkrati identično, vendar drastično drugačno pojmovanje sveta in idejo “prenosa informacij”. Tekmovanje absolutov je mnogo bolj dramatično, mnogo bolj intenzivno in z večjimi nagradami. Možgani porabljajo ogromno energije v relaciji na telo in to je tisto, kar si poskušajo absoluti izboriti. Vendar moramo biti pozorni, saj možgani igrajo dvojno igro. Nekatere strukture in povezave so vzpostavljene oz. izgrajene. Če imaš recimo kotlino in jo želiš prečkati, bo za DNK najbolj smiselno, če most izgradi vnaprej, govorimo o dedni zasnovi možganov. Vendar pa bo največja prilagodljivost dosežena, če DNK uredi le gradbeni material in navodila za izdelavo, nakar je most postavljen sprva naključno, nato vse spretneje in usmerjeno. Možgani so samostojni prav zato, ker v njih poteka dinamičen proces rušenja in izgrajevanja tovrstnih mostov, kar je seveda samo primerjava kako delujejo nevroni. V slednjih se nahajajo absoluti, torej strukture resnice, ki imajo interes priti do pozornosti in s tem energije, vplivanja in kopiranja v okolico. Podobno kot DNK tako tudi možgani oz. celokupnost posamičnih medsebojno povezanih enot, predstavlja informacijo.

Težava je, kako so možgani pri tem urejeni. DNK kot celična enota deluje stalno v skupnosti, ki je ustvarjena tako, da je prilagojena na njene potrebe. Je med sebi enakimi, četudi so si celice izredno različne. Možgani so osamljeni. In tudi če niso, če dobijo poročila o obstoju ostalih ljudi s podobnimi možgani, ni nobenega zagotovila, da bo med možgani obstajala kakršna koli sorodnost. Če kaj, so možgani bolj sorodni informacijskemu sistemu telesa, ki jih je izgradilo in vzgajalo, kot pa neki izventelesni skupnosti. Možgani se namreč niso, tako kot DNK, sposobni kopirati skozi celično delitev. So si pa, za razliko od DNK, sposobni tovrstno skupnost umetno ustvariti. Zaradi oblasti nad telesom so namreč sposobni zakodirati svoje vsebine v govor, gibe, pisavo, vonjave ipd., ter tako posredovati informacijo o sebi. Za uspešen prenos mora nekdo informacijo uspešno sprejeti, torej razkodirati in voilà, obstaja verjetnost, da so se možgani vsaj delno razplodili, torej da je nekaj prevzelo podobno formo, kot jo ima vir informacije. Na odraslem gre za tekmovanje vsebin, torej klasično zgodbo iz življenja absolutov, vendar ne pri otroku, ki ima le tiste mehanizme, ki jih izgradi na DNK osnovi in še te se da v večini primerov zaobiti ali podreti. Otrok tako mnogo hitreje napreduje v svojem obvladovanju sveta, v kolikor je pripravljen kopirati odraslega, kar pomeni, da imajo možgani možnost mnogo obsežnejšega prenosa, kot je običajno mogoče doseči pri odraslih ljudeh, torej najti ne le sebi primerljive, pač pa sebi enake, toliko bolj dobesedno, če gre za potomca, torej če ima ponovno prste vmes vsaj del poznane DNK.

Morda opozorim, da ljudje nismo nujno tako sila “prijateljski” kot tukaj opisujem, pač pa lahko absoluti druge absolute, torej možgani možgane, vidijo le kot dodaten vir energije in ugodja; govorim torej o izkoriščanju in podrejanju. Praviloma omenjena procesa nista optimalna pri snovanju skupnosti, saj jo precej zamejita s sposobnostjo nadaljnjega izkoriščanja, vendar z možgani je tako, da enostavno nimajo prirojenega oz. sistemskega interesa po tvorbi solidarnih odnosov, razen kadar želijo preganjati osamljenost in dolgočasje.

Mimogrede bi ponovno opozoril, da omenjena načina nista edina od posedovalcev informacij, pač pa je le količina shranjenih informacij precej večja od večine telesa.

Upam torej, da sem uspešno posredoval celokupnost vzajemnega delovanja telesa in seveda vašega lastnega pogleda na svet, ki poteka običajno izven našega slutenja. Kako nas tisto, kar ne obstaja manipulira za dosego lastnih ciljev in kako neuspešno je lahko za dosego tega. Spremljamo lahko tudi, kako zavedeni znamo biti v sledenju lastnim interesov, ki so v precejšnji meri pod vplivom nam neslutenih sil. Spodbujam torej razvoj odgovornosti in razumevanja nad lastnim delovanjem, ki upošteva kar največ interesov, predvsem pa ne le lastnih.

Aljaž Božičko


Prispevek je bil vključen v Špegel: Das Ü Magazin – julij 2017