Obstaja nek standard normalnosti in bolj kot od tega standarda
odstopamo, bolj nas opazijo in težje se je prilagoditi. Srečata
se dve skupini, nastali iz binarne delitve med normalnim in
drugim. Ena je podrejena in druga je nadrejena. In nobena izmed
njiju ne ve, kako naj na to srečanje reagira.

Stigma je pojem, ki se danes običajno nanaša na neko sramoto, zaradi katere je oseba zaznamovana. Lahko je neko stanje ali pa nek telesni oz. vedenjski znak, ki to sramoto sporoča. Stanje odstopa od t.i. normalnega oz. od normativnega modela tega, kar bi človek moral biti. Erving Goffman je v svoji knjigi  Stigma: Notes on the Management of Spoiled Identity proučeval stigmo kot tako, odnose med ’tistimi z napako’ in preostalimi, poleg tega pa tudi odnose stigmatiziranih do samih seboj.

Zanimivih mi je bilo predvsem par stvari v zvezi z odnosom normalni-stigmatizirani in načinom, kako oseba shaja s svojo percipirano pomanjkljivostjo.

Kar se tiče prvega, je bila stvar predstavljena predvsem kot ignoranca. Tu sicer ne gre zanemariti ene dodatne značilnosti kategoriziranja, po kateri se osebi z neko specifično nezaželeno lastnostjo brez posebnega upravičenja doda še cel kup drugih, dodatnih lastnosti. Tako dobrih kot tudi slabih, čeprav je razmerje med njimi verjetno odvisno od splošnega pogleda na osebe s tisto značilnostjo.

Če gre za neko posebno negativno telesno značilnost, v smislu da zelo ovira in otežuje življenje, lahko pride do pripisa krivde osebi s tovrstno lastnostjo. Če se vrnemo k definiciji stigme, ki jo imajo stari Grki, potem je stigma nek zunanji znak, ki sporoča slabo moralno stanje. Morala bi nas naj vodila v tem, kaj je dobro in kaj je slabo (oz. zlo, če sem malenkost bolj dramatičen).

Ker ljudje, ki so karseda uspešni, neradi verjamejo, da je njihov uspeh posledica naključnega spleta okoliščin, veliko rajši rečejo, da so do svojega bogastva in uspeha prišli (samo) z lastnim trudom. Dejavniki kot so sreča so zato izključeni. Uspeh so si torej zaslužili. Če zadevo obrnemo, je tudi na drugi strani, torej na strani neuspešnih, element sreče oz. nesreče izključen. Enako velja za okoljske dejavnike. Zaradi tega neuspešni/nesrečni ljudje postanejo lenuhi in/ali moralno gnili ljudje, ki se za uspeh niso dovolj potrudili ali pa si ga tako ali tako ne zaslužijo.

Kot nam kdaj tako prisrčno pove kakšen bogat imbecil: »Če bi bolj trdo delali, ne bi bili tako revni.«

Ampak če se vrnem k ignoranci v odnosu »normalnih« do »nenormalnih«. Vtis, ki sem ga dobil ob branju te knjige je, da normalni v bistvu ne vedo, kako naj se obnašajo do drugih. Zaradi hibe, ki jo druga oseba ima, je prva oseba ne more več razumeti kot običajno, zaradi česar se sesuje celoten sistem interakcije.

Problem je v tem, da prva oseba pravzaprav ves čas vidi tisto nezaželeno lastnost na drugi osebi in druga oseba, torej stigmatizirani, ves čas ve, da prva oseba vidi in tudi ves čas gleda to njegovo/njeno lastnost.

Tu sta mi posebej zanimivi dve vrsti reakcije.

Prva je »dobrohotnost«, druga je ignoriranje. Dobrohotnost ima navednice, ker gre v bistvu za pokroviteljstvo. Običajna oseba pride do neobičajne osebe z vso svojo prijaznostjo in toplino. Stigmatizirana oseba postane javna oseba brez svojega privoljenja in vsi ji začnejo govoriti, kako se jim smili, kako imajo sorodnika, ki ima prav tako neko podobno lastnost. Obnašajo se, kot da je nebogljena in potrebuje njihovo pomoč. Seveda, ne rabi iti v te ekstreme, lahko pa je reakcija tudi obratna, torej sovražni odnos (odvisno od tipa stigme).

Druga je ignoriranje. Tu gre bodisi za ignoriranje druge osebe oz. za ignoriranje moteče lastnosti druge osebe. Prva možnost je dokaj samopojasnujoča. Pri drugi možnosti pa se Goffman ne nanaša na obravnavanje osebe, kot da je običajna oseba, ampak gre za boleče, nerodno in predvsem zelo očitno pretvarjanje, da hiba ne obstaja.

Recimo, da nekdo sreča osebo, ki ima na glavi ogromno bulo. Prva oseba se pretvarja, da je vse v redu in normalno, ob tem pa bodisi ves čas bulji v tisto bulo ali pa gleda po zraku, levo, desno, vsepovsod drugam, samo v bulo ne.

Verjamem, da je takšna situacija precej neprijetna. Morda si druga oseba začne dejansko želeti, da bi prva direktno komentirala situacijo, namesto da bi obe skupaj ostali v vicah.

Kot drugo je bilo v knjigi precej rečeno o odnosu osebe do same sebe. V primeru, da je konkretno stigmo mogoče skriti, je ta odnos edini, ki obstaja, lahko pa pomeni celotno življenje v strahu pred odkritjem. Pretvarjanje, mogoče prekomerna kompenzacija.

Rečeno je bilo, da je ta del v bistvu najbolj problematičen, še posebej v primerih, ko »oseba z napako« prevzame norme in stališča »normalnih«, kar je običajno tako. Ena vrsta reakcije je maksimalna identifikacija s prevladujočimi normami, iz česar lahko izide občutek lastne nezadostnosti in/ali celo sovraštvo do vrstnikov, kameradov v stigmi. To je dejansko zelo pogost pojav. Represija ali nasilje iz lastnih vrst, ki je hujše od tistega, ki prihaja iz vrst drugih.

Še ena pogosta reakcija je ponovno pretvarjanje. Pretvarjanje o tem, da »napaka« ne obstaja. Pa tudi shajanje z neželeno lastnostjo.

Problem je v tem, da je vedno ko se svet deli na dve skupini, ta delitev neenakovredna. Ena skupina je standard, v drugi pa so preostali. Standard je tisti z vso močjo, medtem ko je druga skupina tista, ki ji nekaj manjka. Podreditev je najprej mentalna in šele nato fizična.

Ena značilnost, ki jo Goffman na vsak način želi vcepiti v glavo je dejstvo, da stigmatizirana oseba samo sebe običajno veliko bolj tepe kot jo tepejo drugi.

Obravnavana knjiga

Goffman, Erving. 1986. Stingma: Notes on the Management of Spoiled Identity. New York: Touchstone.

Dušan Klinar

Prispevek je bil vključen v Špegel: Das Ü Magazin – julij 2017