20. julija, 2017 13 min to read

Zvočni zid

Category : EgoTrip


Članek se poda v misteriozni svet absolutov, njihovega
razumevanja okolja in kako to vpliva na mehanizme evolucije
ter naše razumevanje sveta. Nakaže kako lahko nevede
sprožimo spontani občutek napadenosti v bližnjih osebah ali
pa jih pripravimo k “pobratenju”.


Sedaj sem med bralci verjetno že poznan po vsebinah, ki se navezujejo na delovanje absolutov. Najprej sem se ukvarjal s strogo abstraktno teorijo in njenim neposrednim odražanjem v svetu, tako rekoč preslikavanje starih načinov razumevanja v nove. Vendar pa je raziskovalno delo dokaj omejeno, če se lahko opira le samo nase. Tukaj bom predstavil teorijo, ki je nastala s pomočjo gematognose, saj bi brez slednje običajna teorija enostavno imela preveč lukenj. Drugače povedano, je razumevanje sveta, ki brez gematognose ne bi bilo oprijemljivo.

Že dalj časom se posvečam fenomenu izvora zvoka. Opazil sem, da brez težav ali celo z navdušenjem mrmram in prepevam pesmi, ki mi slučajno švignejo skozi glavo ali za krajšanje dolgčasa. Po drugi strani zelo težko prenašam, če to počnejo drugi, naj bo to mamino prepevanje starih nepoznanih pesmi, sestrino neubrano ali celo burkaško petje ali glasba iz telefona. Kljub temu, da sem več let sodeloval v pevskem zboru, me poslušanje zborovskih skladb praviloma dolgočasi, prav tako ne hodim rad na koncerte, niti se nerad udeležujem ostalih glasbenih prireditev. Običajno se jih udeležim zaradi socializacije, torej ne glasbe, medtem ko nimam težave poslušati glasbe, ki si jo predvajam po telefonu ali računalniku. Vendar stvar ne bi postala teorija, v kolikor bi se ustavila le na meni in podobno diskriminirajočih ljudeh. Pravzaprav sem tovrstno potezo najprej opazil prav pri drugih, torej takratnih sošolcih, ki so se pritoževali nad drugimi sošolci in kasneje tudi nad menoj. Pravzaprav je tovrstna diskriminacija izredno razširjen pojav, ki ga do neke mere celo spodbujamo. Verjetno ste že bili opozorjeni, da se na javnem prostoru ne predvaja glasba, recimo po hodnikih institucij ali na javnih prevoznih sredstvih. Vendar oboji brez težav vrtijo lastno glasbo iz zvočnikov, ne da bi zbudili kakršenkoli odziv, razen morebiti ob pomanjkanju okusa. Ne gre torej za osebno zgodbo, ki bi jo moral rešiti le pri sebi, pač pa za družbeni pojav, kar mi je precej otežilo iskanje zadovoljivega pojasnila.

Verjetno je opazno, da sem nasploh usmerjen proti zmanjšanju diskriminacije, vendar bom spotoma nakazal, da obstaja upravičenost, ki ljudi spodbudi k sicer nepričakovanemu negativnemu odzivu. V skladu s tem ne želim preprečiti reševanja in posredovanja ob težavnih situacijah. Skozi razumevanje želim spodbuditi iskanje in uporabo kar najmanj nasilnih in kar najbolj družbenotvornih tehnik.

Rešitev se mi je porodila, ko sem se sprehajal skozi Ljubljano mimo parka, kjer se je odvijal študentski koncert. Na neki točki hoje po pločniku nisem več imel občutka, da sem mimohodec, pač pa da sem vstopil v nov prostor, kar je bilo presenetljivo, saj pločniki res niso pretirano ozemljena površina. Kljub temu sem doživel na telesu reakcijo prehoda. Ugotovitev je bila, da sem moral kot kaže sredi mesta in dokaj odprte površine prestopiti mejo, znotraj katere sem se počutil precej bolj ogroženega kot poprej, saj to ni bilo ozemlje, katerega del sem želel biti.

Vse to pa ni nekaj novega. Dokaj znano je, da nekatere živali, recimo ptice pevke, uporabljajo zvok za označevanje teritorija. Razumljivo je torej, da bi lahko primerljivo uporabljali zvok tudi ljudje. Razlika je seveda v tem, da udeleženi verjetno niso ozaveščeno izvajali teritorialnega razglasa. Vendar se tukaj pravzaprav še bolj zaplete. Se vse živali ozavestijo o svojem početju? Da bi lahko teritorij izvajale zavestno, bi morale imeti precej dobro razvito sposobnost učenja brez mentorja, kar pa nekako ni verjetno, prav tako pa ima veliko prenizko verjetnost za uspeh. Govorimo torej o živalih, katerih starostna doba od rojstva do pričetka teritorialnosti lahko traja le nekaj let, pri žuželkah lahko recimo le nekaj mesecev ali tednov. Za pojasnitev teritorija in zvoka potrebujemo nekaj precej bolj prvinskega kot je “naučeno vedenje”. Seveda je naučeno, vendar v tem primeru to ne pomeni nujno, da je bil proces učenja ozaveščen, s čimer mislim predvsem prisotnost samorefleksije. Poznamo torej primere, recimo shode, parade in koračnice pri katerih je prisotno predvajanje glasbe, skozi katero se nase pritegne pozornost oz. razglasi svojo prisotnost, torej razglas prevzema ali še enostavneje “prisotnosti” v prostoru. Vendar pa bi lahko vsaj trenutno tovrstno ozaveščeno delovanje pravzaprav razglasili bolj kot izjemo, saj celo na tovrstnih dogodkih udeleženim večinoma ni jasno, zakaj je glasba prisotna, vsaj ne v smeri teritorija. Običajno jo povezujemo s “kulturo”, kar seveda ni zadovoljivo, vendar je, kot bomo videli, presenetljivo blizu tukaj predstavljeni teoriji.

Vendar se tema še bolj zaplete. Ne le da večina udeleženih ne ve kaj počne. Tega pogosto nima namena početi. Kot rečeno, če predvajam glasbo v javnem prostoru, nimam nujno interesa razglašati teritorij, niti razglašati svoje prisotnosti. Razlivanje zvoka v prostor je torej “stranski učinek” mojega načina poslušanja glasbe. Podobno se glasni pogovor po telefonu preliva v okolico, kričanje ali sopihanje iz sosednje sobe se preliva v okoliška stanovanja in podobno se zvok preletavajočega letala preliva na bližnje stanovanjske soseske. Vprašanje je torej, če je teritorialno vedenje še vedno zadovoljiv odgovor, v kolikor udeleženi tega ne počnejo ozaveščeno ali voljno. Vprašanje je bilo torej, zakaj negativna reakcija. Torej, zakaj negativna reakcija, v kolikor udeleženi nima interesa po vzpostavljanju teritorija ali identitetne politike, torej razglašanja obstoja.

Tukaj nastopi gematognosa. Torej, do odgovorov sem prišel tako, da sem se vprašal, kaj se v primeru zvočnega teritorija dogaja na ravni absoluta. In nepresenetljivo – nič čednega. Poglejmo si torej, kako na dogajanje gledajo absoluti. Imate torej svojo skupino absolutov. Nenadoma v njen svet vdrejo absoluti, ki so ji nepoznani in nepričakovani. Vdor je torej izsiljen. Glasna glasba, glasen pogovor, popevanje v tišini. Nenadoma se zgodi dvoje. Te vsebine lahko obstajajo le, v kolikor vežejo pozornost nase. Ker Zavest dela z omejeno pozornostjo, torej omejenim naborom energije, je začne zmanjkovati za ostale. Še več, ker gre za neznan ali nepričakovan vir, je potrebno nameniti dodatno energijo samo zato, da se preveri kaj pričakovati od teh novih prišlekov in seveda kako ravnati v skladu z njimi. Še več, ne le da gre za porabo energije, pač pa nihče ne ve, če bodo novi prišleki morebiti izgnali ali zamenjali prav njega. V kolikor skupnost ni pripravljena na tovrstne situacije, imamo torej spontano mero ogroženosti in porabe energije, ki bi jo udeleženi verjetno želeli porabiti kako drugače. Vendar ko govorimo o človeku, je ta sestavljen iz teh skupnosti. Vse kar se dogaja v njej, se odrazi v njegovem razpoloženju. Posledično bo spontan odziv človeka na določene situacije negativen. To prav tako pojasni, zakaj recimo glasba na avtobusu ni težavna, če jo predvaja šofer in je precej verjetneje težavna, če jo nenapovedano predvaja potnik. Avtobus pričakovano predvaja glasbo, ki jo je slišalo že precej potnikov, tako da je slednja težavna predvsem v kolikor si želimo zaspati ali nam ni po volji. Naključna glasba je iz tega stališča precej večje tveganje, saj imamo precej manjši delež zaupanja v naključne soljudi.

To pa ne pojasni, zakaj recimo podobno reakcijo doživimo ob sorodnikih ali prijateljih. Za to pridemo do vprašanja izvora in “pravilnosti”. V kolikor torej poznamo vir in je spontana ogroženost absolutov nižja, vendar pa ne poznamo vsebine, potem še vedno doživljamo vdor tujkov ob nepričakovani priložnosti. Recimo, če se odpravimo na koncert, lahko pričakujemo, da bomo slišali nekaj pričakovanega, pravzaprav je to morda razlog, da gremo tja. Že v naprej te tujke označimo kot zaželene. To je torej primerljivo razliki med begunci, tujci in priseljenci. Načeloma ni razlike med enimi in drugimi, vendar turisti so že v naprej zaželeni, priseljenci so pogojno zaželeni, medtem ko smo pred begunci čez mejo postavili bodečo žico in jih začeli preganjati. Ne bi rabili reagirati nas tak način, vendar gre za dokaj spontano reakcijo na strah pred neznanim, torej neidentificiranimi, težko sledljivimi ljudmi nelastne kulture. Torej, ljudje smo sestavljeni iz absolutov, tako da seveda reagiramo kot kolektiviteta absolutov. Možnost primerjave posledično ne preseneča.

Težava se torej do neke mere arbitrarna, torej mogoče jo je popraviti z zavestno odobritvijo, vendar ljudje te zavestne odobritve niso pripravljeni narediti ali pa sledijo “intuiciji”, torej spontanemu občutku, ki je seveda le preslikava odnosov, ne reševanje le-teh.

Za primer kako deluje “pripravljenost” na nove vsebine, lahko navedem primer pevskega koncerta, ki smo ga nekoč imeli. Recimo, da smo se primerno naučili 8 pesmi, vendar se devete nismo (Dancing Queen od Abbe). Kljub temu smo imeli koncert in deveto smo izredno zblefirali. Kljub temu ni nihče, razen seveda vseh ki smo peli, vedel, da smo ga med petjem lomili na polno. Nihče od poslušalcev ni poznal zborovskega besedila, vendar tudi če bi ga, imamo pravico do priredbe v skladu z našo presojo. Sem pa doživel zelo negativno reakcijo, ko sem o tem želel pisati v šolskem časopisu, kjer je zborovodkinja pritisnila na urednico časopisa, šolsko knjižničarko, da je “popravila besedilo” in izpustila del o nepravilnosti, ker se “ne spodobi o tem pisati”. Torej, zakaj se je tako zelo pobrigala, da je ohranila raven slepega zaupanja v sposobnosti pevskega zbora? Verjetno zato, ker bi sicer v prihodnje toliko težje prišli skozi, ne da bi kdor koli posumil. Še več, morebiti bi kdo posumil, da gre za napako, tudi kadar napake ni bilo. Kot rečeno, ne pozna besedila, torej mora o naših napakah ugibati. Podobno se spomnim, da si besedilo določenih pesmi po radiu nisem povsem zapomnil in sem si jih popeval “malenkost po svoje”, kar je šlo skrajno na živce vsem, ki so besedilo poznali ali imeli pesem celo za katero svojih ljubših. Kot kaže sem sicer popeval sebi, vendar sem pri tem dregal ob nekaj, kar se je ob mojih “napakah” počutilo vznemirjeno.

Seveda obstajajo upravičeni razlogi za negativno reakcijo. Če nas sestavljajo različne vsebine, smo različni ljudje. Če nočemo biti iz določenih vsebin, moramo nekako diskriminirati vsebine, ki se kljub naši volji pojavijo v nas.

Vendar je to mnogo preveč samoumevno. Zakaj so določene vsebine kljub temu odobrene? Ker so prepoznane. Ena reakcija torej spremlja prihod neznane vsebine. Povsem druga pa spremlja prihod poznane vsebine. Občutek ponosa, da poznaš predvajano glasbo. Poznaš avtorja. Imaš ustvarjeno mnenje, izkušnje. Ali pa iz istega razloga vsebino zavrneš, v kolikor je premočna v tebi, torej si si jo predvajal preveč, ali v kolikor se je odvijala ob neprijetnih življenjskih dogodkih. Prepoznava skratka. Tako si lahko pozitivno vznemirjen, če slučajno slišiš na javnem mestu nekoga predvajati glasbo, ki ti je dobro poznana, vendar ni toliko popularna, da bi bilo kaj takega običajno. Občutenje, da te nekdo razume, če predvaja tebi poznano glasbo. Tako ustvarjen prostor je torej ne več le njegov nesluten teritorij, pač pa vajin teritorij. To je vajina glasba. Vidva jo imata rada in za druge vesta, da ne bo pustila tako spontano zaželenega vtisa. Lahko pa seveda vse skupaj trči ob kakšno načelo, kot je “kako lahko predvaja tako dobro glasbo na tako nesprejemljivem mestu?”. Strah te je, da bodo ljudje “tvojo” glasbo spontano povezali z negativnostjo. Torej, tukaj želim pokazati, da teorija, ki razlaga teritorij zdrži vse situacije, ne le tiste, ki se “slučajno ujemajo”. Govorimo torej o pojavu kulture. Identitete. Znane vsebine proti nepoznanim. Visoka kultura je recimo narejena tako, da si jo lahko privošči kar najmanj ljudi, s čimer večino odtuji od tistih, kateri so voljni in sposobni vanjo pristati.

Pri zvočnem zid kot zunanji meji zvočnega polja, pa ne govorimo samo v primeru poslušanja glasbe ali glasnega govorjenja. Pravzaprav je vse skupaj povezano z mnogo širšim vprašanjem eksistiranja in kako slednje vpliva na nas. Recimo, ker ne moremo videti sanj drugih ljudi, se obnašamo kot da jih ni oz. gre za nepomembne zgodbe. Ker ne moremo videti interneta, ustvarimo ločnico med resničnim in virtualnim svetom, do katerega dostopamo skozi jasno razberljiv ekran. Ker ne vidimo infrardeče svetlobe, nas ne motijo svetlobni odtisi. Ker ne zaznavamo magnetnih polj, nas ne moti bližina magnetov. Ker ne zaznavamo ultravijolične svetlobe, je svet smerokazov na cvetlicah, sicer izredno pomemben za žuželke, za nas neobstoječ. Kadar drugih ljudi in živali ne razumemo kot osebe, nas ne moti njihova smrt oz. nas zmoti drugače. Vse to je del dokaj sorodnega pojava. Stvari ki niso del nas, za nas ne obstajajo. Njihov prihod zmoti vsebine, ki so se tam nahajale poprej. Tako recimo z operacijo lahko povrnemo vid nekaterim od rojstva slepim ljudem, vendar bodo nekateri zahtevali, da se jim slepota povrne, nevoljni soočiti se z novoodkritim svetom, ki pretrese njihov “pogled” na svet in seveda sebe v njem. Seveda so vse te vsebine poprej “obstajale”, vendar hkrati niso. Stvari obstajajo natanko tako, kot si jih zamislimo, kar je izven tega, za nas nima obstoja oz. si ga mora izsiliti. Dokler nismo poznali raka, smo še vedno umirali, četudi rak ni obstajal. To skrivnostno umiranje nas je sčasoma spodbudilo, da najdemo vzrok in ta vzrok smo poimenovali rak, torej v telesu nepričakovano množenje ali širjenje nepričakovanih lastnih celic, ni pomembno katerih. Zaznava torej pogojuje eksistenco. Čutila pogojujejo eksistenco. In seveda, razumevanje pogojuje eksistenco. Ni pomembno, če gre za pridušeni govor (šepet), tren z očesom (pomežik), kremženje nad vonjem (smrad), ali lučk na nebu (zvezde) povsod bo izraz pogojeval eksistenco. Zato lahko univerzalno govorimo o zvezdah, svetlobna leta oddaljenih kupov plina, vendar praktično nihče ne pozna sveta ultravijoličnih smerokazov cvetlic, namenjenih žuželkam, ki je že tisočletja na dosegu naše roke. In seveda vse to je tudi razlog, zakaj laži delujejo, naj bo to muha v barvah ose ali zakaj nasploh ljudje že od nekdaj pogosto povsem uspešno lažemo in nasploh zavajamo. Zakaj recimo reklame delujejo, tudi kadar smo prepričani, da potvarjajo resnico.

Ugotovimo lahko torej, da ni pretirano pomembno katero čutilo vzburimo, pomembno je vzburjenje, da delujemo teritorialno. Pri človeku lahko to opaziš tako, da nekateri ljudje večinoma ne govorijo o lastnih željah in pogledih, pač pa željah in pogledih drugih ljudi. Podobno kot vse ostalo, tako tudi njihovo razumevanje samih sebe oddaja v svet eksistenco, ki si je morda niso voljni privoščiti. Za večji obstoj oddajaš več signalov: mačka se napihne, opica pograbi lonec in z udarjanje obenj plaši ostale opice, otrok joka ali kliče starše, vladarji sedijo na velikih prestolih, obratno pa se mlada srna uleže in povsem obmiruje, psi se v znak neogrožanja pritajijo k tlom z repom med nogami, ljudje nimamo besede, vojaško stojimo na mestu ali snamemo pokrivalo, morda celo sklonimo glavo, pokleknemo ali se na tleh poklonimo, s parfumom poudarjamo svoj pozitivno zaznan obstoj in prikrivamo neprijetne vonjave. Stvari niso nujno tako enostavne, recimo določeni signali so v prvi vrsti stvar komunikacije, torej vsebine, ne eksistence, vendar so običajno urejeni tako, da so pri komunikaciji kar najmanj (šepet) ali kar najbolj (kričanje) “moteči”.

Naj bo torej vid, tip, vonj, okus, sluh, razumevanje ali katero drugo nepoznano čutilo, vselej bo zaznava pogojevala teritorialnost, enostavno zato, ker bo vsaka zaznava delovala kot prišlek v skupnost absolutov, ki vas sestavlja. Upam torej, da boste upoštevajoč vse to od sedaj uspešneje znali odreagirati na zvočni vdor ostalih ljudi in predvideti reakcijo ostalih ljudi nase.

Aljaž Božičko


Prispevek je bil vključen v Špegel: Das Ü Magazin – julij 2017