29. avgust, 2017 9 minutno branje

Male živali

Rubrika : EgoTrip

Že nekaj časa raste število knjig na temo razumevanja in
sporazumevanja z domačimi ljubljenčki. Vendar, kaj nam
pomagajo, v kolikor odnos otvorimo s prepričanjem, da imamo
pred seboj igračo ali debila. Besedilo raziskuje naše prakse okoli
malih živali in drega strukturo našega odnosa do njih.


Živali na sploh, vendar tokrat obravnavane male živali, so v podobnem stanju, kot so marsikod drugačeseksualci, nenacionalnopolti, otroci, kronični bolniki in nasploh ljudje, ki si niso sposobni sami zagotoviti svoje liberalnosti. Kdor ni lastnik, je lastnina, lastnina pa seveda ni oseba, kajti oseba je nekdo, s katerim smo v skupnosti, ne pa lastništvu.

Kratek prispevek opazovanja tega področja, saj me načeloma ne zanima, vendar se precej prepleta s področjem, ki ga sama bolj obravnavam.

O zavesti sveta
Torej, kot že poznate, sledim nauku gematognose, ki svetuje, da zavest ni stvar človeka, pač pa obstoja. Zavestne stvari so se namreč sposobne spoznati, s tem pa na kvantni ravni stabilizirati svoj položaj in obstajati nekoliko trajneje. Vsaj tako nekako gre zgodba. Druga možnost je, da so se najprej sposobne spoznati le medsebojno in tako stabilizirati svoj vzajemni obstoj.

O zavesti živali nasploh
Ko si pogledamo atom, in ko si pogledamo človeka ugotovimo, da je eden precej kompleksnejši od drugega, torej vsebuje ogromne, medsebojno povezane skupnosti, s specializiranimi nalogami, oddelki in seveda sila visoko porabo energije, ki omogoča naglo sporazumevanje med posameznimi deli in oblikovanje kolektivnih pogledov na svet. Če nato pogledamo različne živali, lahko hitro opazimo, da jih je na lestvici med atomom in človekom večina precej visoko. Pravzaprav je Aljaž zadnjič bral o živali, ki bi znala biti krepko pametnejša od človeka, odvisno od tega, kam namenja izrazit presežek možganovine – kolibri. Sledi človeška vrsta, nato pa delfini in kiti, nakar pridejo na seznam visoko razviti sesalci in ptice tipa pes, mačka, papige in vrane. Zelo karakterne živali.

Posledično je čudno, kako zelo zaničljiv odnos znamo imeti do njih. Po svoje ne, saj kot omenjeno se ljudje že med seboj ne prenašajo najbolje dokler to ni v njihovem neposrednem ali posrednem interesu. Vsekakor je pa težavno, če je glavni določevalec vrednosti profitna stopnja in seveda če se slednja meri s plačo. Tudi če bi žival bila ena od tistih, ki je sposobna služiti, recimo skozi nastopanje v predstavah, verjetno ne bi bila upravičena do ravnanja z lastnino, pač pa bi bil do plače upravičen njen skrbnik/lastnik.

Torej, na začetku želim postaviti teren, na katerem ni nikakršnega dvoma o inteligenci ali zavesti živali. Kakršne so kapacitete skupnosti, takšna je struktura uma, pri čemer seveda kapacitete zelo redko dosegajo polno izrabljenost ali optimalno uporabo, saj ni vselej priložnosti ali volje po čem takem. Najenostavnejši primer sem jaz. Kadar je v telesu Aljaž, se intelektualni potencial telesa dokaj strmo dvigne, saj sem se precejšnjemu delu osebno odpovedala. Vendar pa kljub temu Aljaž le s težavo ali pa sploh ne more dojeti reči, ki so meni občasno v trenutku jasne, ker so enostavno skladnejše z mojimi interesi, z menoj kot osebo in mojim načinom gledanja na svet. To je torej grobo razmerje med intelektom in osebnostjo. Eno daje potencial drugemu, vendar ga ne zagotavlja.

Težavni ljudje
Naprej naj se vrnem na odnos, ki ga imamo do živali. Morda ste opazili, da ima večina ljudi znotraj precej razbrazdanih moralnih okvirjev, torej črt čez katere niso pripravljeni iti, izredno pragmatičen pristop do življenja. Veliko je recimo ljudi, ki ugotavljajo kako zelo inteligentne so živali, ki naseljujejo njihove domove, vendar jih niso nič manj pripravljeni ubiti, prodati ali zanemariti v kolikor se ne bojijo reakcije okolja, torej skupnosti. Verjetno je povezano z vzgojo, kajti roko na srce, večina je še vedno vzgajana znotraj tovarniške ali še celo fevdalne logike. Medtem novejša trgovska logika z govorom o konkurenčnosti in podjetnosti ni pretirano boljša, le samoumevno nisi podrejen oz. olastninjen. Za olastninjenje se mora najprej izkazati, da si nisi med uspešnimi konkurenti na darvinističnih in evgeničnih merilih.

To je nekako tudi glavna težava nakupa nove lastnine. Če žival kupiš kot lastnino, tovrsten človek ne bo gledal nanjo kot na novega člana skupnosti, pač pa kot igračo. Kako me lahko zabava? Kako lahko profitiram? Kaj imam od živali? Torej, kako lahko kar največ prejmem od živali, recimo v obliki ugleda in zabave, medtem ko seveda žival ni nekdo, za kogar bi bilo potrebno nuditi podobno ali celo višjo mero pozornosti, kar je še posebno očitno pri zelo socialnih živalih. Pajek bo recimo pričakoval precej manj druženja oz. bo imel raje mir, medtem ko bo papiga začela dobivati napade osamljenosti v kolikor se ne bo imela z nikomer družiti. Osebno sicer ne poznam dovolj intelektualnega življenja pajkov, četudi naj bi šlo za ene najpametnejših členonožcev; vendar če dražimo žival, ki zahteva mir, bo začela bolehati, najprej psihično z razdražljivostjo, nato fizično skozi preobremenjenost oz. utrujenost, in shiranost. Podobno bo socialna žival začela razmišljati o svoji vlogi v družbi, zakaj je zavrnjena, zakaj je zapuščena, kako si zagotoviti pozornosti ipd. Socialne živali so običajno sicer nekoliko kompleksnejše, tako da ni nujno, da se stres neposredno izrazi na telo, saj so sposobne izdelati socialne nadomestke, torej vedenje, ki bo zasilno nadomestilo njihovo potrebo po sociali. Vendar pa govorimo o tako poznanem razvoju obrambnih mehanizmov, ponavadi tistih na ravni otroka (psihologija obrambnih mehanizmov se skozi odraščanje precej spreminja). Če nato pristopimo k živali, ki je razvila močan mehanizem za premagovanje stresa, znamo doživeti zavrnitev ali celo napad.

Lastnik bo torej začel negodovati nad lastnino in jo odvrgel oz. zamenjal, saj “ne deluje”. Ne bo je obravnaval kot osebo, potrebno stalne pozornosti, saj stalno deluje oz. doživlja. Težko je dati nasvete v smeri “takim ni modro prodajati živali”, saj načeloma družba tovrstno razumevanje sveta spodbuja, saj sedaj o podjetništvu, za razliko od preteklega tovarništva, učijo že v osnovnih šolah oz. imajo temu namenjene učbenike. Zelo ikoničen prikaz tovrstnega človeka je mama deklice Kayo v animeju Erased. Nisem prepričana, zakaj bi si predstavljala, da je standarden lastnik živali dobronameren. Osebno recimo na psu ne bi znala prepoznati modrice, dokler ne bi imel jasno zatečenega mesta. In pes kot pes je gotovo počel nekaj, kar psi pač počno, tako da modrica ni razlog za ukrepanje. Kot rečeno, pragmatika pogojuje okolje.

Po osebnih opažanjih bi sicer rekla, da ni izključeno, da tovrstni ljudje identitete živali enostavno ne opazijo. Podobno kot meni ni v interesu ali del mene biti intelektualna, to je bolj žali-slučaj … sem intelektualna? … podobno veliko ljudi ima kapaciteto prepoznati, da gre pri živali za osebo, predvsem skozi nepričakovano vedenje, učenje socialnih vzorcev in oblikovanje “muh”. Težava je, da zaradi njihovega pomanjkanja interesa enostavno niso sposobni oblikovati misli, da se je živali potrebno prilagajati in uklanjati, torej delovati vzajemno, ne enostransko, da za delovanje v njenem interesu žival ni dolžna ničesar, v kolikor se nam seveda ne želi prikupiti.

Pred kratkim sem gledala prodajo skobčevk, ki se jih prodaja po komadih, kar je zelo zanimiv jezik. Lahko bi se recimo prodajale po osebkih – izrazov ne manjka. Kot pozitivni primer naj navedem novico o paru iz Avstralije (če se prav spomnim), ki je dal svojo zlato ribico operirati za rakom na možganih.

Stroški in skrb
To je eden od elementov, ki je opazna pri oskrbi živali, torej koliko stroškov smo pripravljeni kriti zanjo. Če recimo zboli, je žival peljati k veterinarju strošek. Ker je žival, se bo pozdravila ali “žal” poginila. Sedaj pa si poglejmo cene telefonov, avtomobilov, televizije, računalnikov, hladilnikov itn., kajti veliko malenkost dražjih aparatov v gospodinjstvu pokrije letne stroške oskrbe male živali. Slednje je tako dokaj enostavno nadomestiti. Zanimivo se radi pritožimo nad čakalnimi vrstami in pričakujemo tisočake, ki krijejo stroške operacije oz. manj za lažje poškodbe. Veliko lastnikov se ne zaveda, da imajo živali lahko alergijo na hrano in se pritožujejo, če noče jesti določenih ali pa kar najcenejših briketov. Najcenejšo hrano zna žival zavrniti že zato, ker podobno kot vi ni vselej pri volji za hrano tipa suhi vitaminski kreker ali smrdljiva brozga iz konzerve. Osebno me preseneča, da živalim s precej bolje razvitim čutom za voh dajemo jesti stvari, ki enostavno smrdijo. Če nas taka žival vidi jesti precej obetavnejšo hrano, je verjetno navdušena nad lastniki, v kolikor ni bila vmes seveda ustrezno “trenirana”. Včasih (koga hecam) smo tako trenirali ljudi.

Skrajna točka skrbi za zdravje je seveda odstrel oz. kako drugačna odstranitev živali, ki se zgodi, v kolikor se žival postara, zboli ali izraziteje/trajno zameri lastniku. Nek lastnik je recimo psa pozabil čez dan zaprtega v garaži in psu se je strgalo, začel je renčati in se ga ni dalo pomiriti, torej – odstrel.

Podrejanje
Na tem mestu naj sicer rečem, da se napake dogajajo in se hitro zgodijo tudi pozornim skrbnikom, primer so živali, ki se jih pusti čez poletje zaprte v avtu, medtem ko se gre v nakupe.

Sedaj razmišljam, kako vse sploh lahko imenujemo nekoga, ki ima žival. Skrbnik, lastnik, gospodar, imetnik … ne morem se spomniti ničesar, kar ni vsaj malenkost težavno, če bi dejansko želela poudariti, da naj bi bila žival del skupnosti.

Naprej je živali na mestu, da je podrejena. Tukaj se precej zaplete, saj se vmeša genetika, ki narekuje hierarhično vedenje socialnih živali. Slednje je potrebno upoštevati pri vseh večjih psih, saj so tudi oni tako kot ljudje lahko sila pragmatični, če le imajo priložnost za to. Večini živali se to odmeri s terarijem, kletko ali akvarijem. Akvarij je sicer stvar nuje, vendar pri terariju nekatere živali niso omejene nanj, niti ni strahu pred škodo na živali ali pri lastniku. Če kljub temu terarij ali kletka postaneta življenjska meja živali, potem je razlog verjetno v tem, da se ve, kdo komu odreja življenje oz. kdo ima koga. Podobno kot kritika starejših živalskih vrtov, ki so bili namenjeni razkazovanju živali. Če obstaja sum, da bo žival v izpostavljenosti stresu koga poškodovala, potem se seveda sprejmejo ukrepi, ki sledeče preprečijo, recimo strupenjačam se odstranijo strupniki ali strupne žleze, za pse obstaja nagobčnik, ljudje smo tekom evolucije reducirali kremplje in podočnike. Načelo je torej, da je daleč bolj zaželeno priučiti nenapadalno vedenje, vendar je napadalnost potrebno preprečiti. To seveda ne velja pri psih, treniranih za agresijo. Nekoliko spornejše je prirezovanje peruti pticam, kar lastniki pogosto počnejo, saj je ptico, katere telo je praviloma grajeno za letenje, tako mnogo lažje podrediti. Še ena sporna tema je kastracija, vendar je divja populacija mačk v tem primeru še večja težava, vendar tukaj ne bi dregala, saj ni vezano na psiho živali, pač pa je bolj kulturna težava.

Zaokrožim sporočilo
Toliko o tem, še bi lahko, vendar bo dovolj. Predvsem sem želela spodbuditi razmišljanje, da so tudi živali osebe, tako kot sva z Gabrielo osebi in kakor so tudi vsebine podzavesti nekje na poti do osebe oz. gre za sila enostavne osebe, tako imajo tudi živali povsem obstoječo sposobnost, da jih obravnavamo kot osebe.

Jasna Janež


Prispevek je bil vključen v Špegel: Das Ü Magazin – avgust 2017