29. avgusta, 2017 27 min to read

Virtualno

Category : Iskanje Resnice

Pogosto slišimo pritožbe na račun odtujene, nečuječe, v virtualni
svet ujete mladine. Besedilo poskuša podreti predstavo o “onosti”
virtualnega. Prvi od treh delov raziskuje virtualno identiteto,
ki si jo oseba zgradi za nemoteno delovanje na omrežju.


Želel bi napisati sklop treh člankov, tako da se vse skupaj ne sprevrže v precej težje obvladljiv megačlanek. Tale, prvi, se nanaša na virtualno identiteto, drugi govori o virtualnem svetu in tretji o razmerju med svetom virtualnega in občega.

Na začetku bi opozoril na Žižkove pomisleke o virtualnem, ki so bili povod v pomemben del razmišljanj tega članka. Te pomisleke je mogoče najti na YT Zizek – Personality.

Žižek nam predstavi namišljen, vendar povsem realen scenarij, v katerem je oseba X v občem življenju plašna, impotentna, neumna oseba, medtem ko na spletu postane brutalna, rasistična in poniževalna.

Za hip naj navedem, da je bil natanko takšen moj prvi stik z MSN, kar se sicer ni ponovilo, vendar me je zelo presenetilo, da sem za tiste pol ure dobil mnogo agresivnejši jezik, ki mi je bil na občutek povsem tuj in me je že za čas doživljanja šokiral. Ta izkušnja je pripomogla k mojemu vživetju v zgodbo.

Žižek nato postavi pod vprašaj, če je oseba v občem življenju res bolj resnična od virtualne osebe. Postavi tezo, da je virtualna agresija morebiti bolj resnična od omikane podobe, ki jo ta oseba živi v družbi znancev.

Na splet namreč ne moremo/ne rabimo vstopiti s telesom in uporabiti njegove podobe, zato si oblikujemo avatar, nadomestno telo, nadomestnega nosilca identitete. Ta avatar seveda ne rabi biti osnovan na našem telesu, zato lahko deluje kot maska. Žižkova teza je: kaj če je ta maska resničnejša od osebe pod njo. Torej, kot otelešena osebnost smo izpostavljeni socialni danosti, v katero smo rojeni. Obstajajo precejšnje omejitve gibanja in načina delovanja. Če želimo ohraniti sebe, ki ni skladen z družbenimi pričakovanji, moramo ali začeti spreminjati družbo v skladu s svojo podobo ali pa se potuhniti. Avatar nima tovrstne družbene omejitve, saj se lahko teoretično pojavi kjer koli na spletu, pogosto pa je lahko ustvarjen neomejenokrat, kar med drugim pomeni, da si lahko okolje do določene mere izbira, pri čemer se lahko v primeru zavrnitve enostavno ponovno rodi v isto okolje skozi nov avatar. Posledično si lahko izbira okolja, ki mu ne bodo nasprotovala ali ga izzvala.

Osebno ne bi dejal, da je stvar tako enostavna, kot je “maska je resničnejša od osebe, ki jo nosi”. Slednje je verjetno bolj provokacija kot temeljno stališče. Navsezadnje je tudi telo, torej organska gmota iz obče realnosti, “le” avatar, ki nas nosi. Prejšnji mesec sem za Špegel: Das Ü Magazin v prispevku Prenos podatkov pisal o razmerju med duhom in telesom.

Tudi sicer pogosto govorimo o tem, kako s telesom prikrivamo kdo v resnici smo z nadzorom govorice telesa, nadzorom sproščanja telesnih energij, obleko nasploh, kozmetičnimi operacijami in raznimi dodatki.

Prav tako ni nobene garancije, da se tudi brez telesa razumemo kot “to kar smo”. Nemalo ljudi mora poklicno ali privatno prilagoditi čutenje, da bi zadostili potrebam družbe, nakar govorimo o človekovi podzavesti kot nečem, kjer človek “je to, kar je”, enostavno, ker ima težavo vršiti zavestni nadzor nad njo. Ampak stvar potemtakem dejansko ni stvar resnice, pač pa stvar nadzora, nekakšno iskanje izvorne, nedotaknjene narave, kar je pa tako zgrešeno, kot iskanje človekove narave v otrocih. Na to temo priporočam ogled YT filmčka RSA ANIMATE: How To Help Every Child Fulfil Their Potential.

Zelo kmalu pridemo do tega, da “resnice” ni nikjer oz. so vse ravni enako resnične, je pa brez dvoma veliko maskiranja, da bi se posamični deli prikrili, izstopili, poustvarili ipd., kar pa ima lastno raven resničnosti, saj ni vsaka oseba pripravljena tvoriti vsake maske oz. opravi izbiro tako pri izbiri maske, vanjo vloženem trudu, kot sploh sami pripravljenosti po izdelavi oz. nadzoru. Tako kot to velja za občo realnost, tako to velja za virtualno realnost, le da je tam vse omenjeno še lažje, saj avatarja pogosto ustvariš praktično iz nič, medtem ko telo zasedeš v že dokaj dodelani in za vzdrževanje zahtevni formi (Maslowa hierarhija potreb).

Drugače povedano, laž je sama po sebi vsaj toliko resnična kot to, kar prikrije oz. zanika. Za poznavanje resnice moramo poznati tako odkrite kot prikrite dele, zanemarjanje kateregakoli dela nam da površno podobo o dogajanju.
In natanko to je prepogosto v presoji virtualne resničnosti. Zanemarjanje virtualnega kot docela umetnega. Vendar pa je hec koliko reči lahko vržemo v povsem isti koš. Don Kihot recimo parodira med drugim na viteške romance, saj je glavni junak nastal na prebiranju premnogih povesti. Dandanes se jadikuje, kako knjiga nima več mesta v življenju človeka. Prav tako je tako rekoč večna debata med različnimi verovanju, kateri bogovi so koliko resnični. Ne glede na njihovo resničnost bog, duh, prednik in ostale reči začnejo obstajati skozi človeško delovanje, torej ideja pusti posledice v občem svetu. Pokopališča so lep primer, koliko truda in novcev gre v ukvarjanje s posmrtnim. Razloži staršem, da jih po smrti zagrebeš v obcestni jarek ali jih uporabiš kot krmilo prašičem, ker smo tako sila varčni in racionalni. Prav tako je ideja umetnega žarišče same umetnosti. Zanimivo bi bilo umetniku razlagati, da je njegova umetnina umetna, s čimer ne mislim le slikarstva ali kiparstva, pač pa seveda tudi glasbo, ples, kulinariko, arhitekturo itn. Torej, veliko od omenjenega je prav tako zanemarjeno, vendar verjetno ste se našli v vsaj eni od tem. Gre za to, da znamo biti v svojih sodbah skrajno selektivni. To je seveda normalno, vendar težavno za življenje v skupnosti, v kolikor so drugi selektivni na drugačen način.

To premiso ne bi rad pretirano nadgrajeval, nekaj uvodnih misli, vendar smo jo mnogi že zdavnaj pustili za seboj. Kot omenjeno, zanemarjanje virtualnega kot neresničnega ni nova gesta v človekovem vedenju. Žižek v podobni maniri reče, da ne bi želel živeti v družbi, kjer bi sicer imel neke osnovne pravice, recimo kot gej, vendar bi se moral vselej znova braniti pred napadi ostalih. Raje kot obstoj bi debatiral delovanje.

Pozornost bi usmeril na dejstvo, da virtualno resda lahko ustvarimo avatarja ali celo več različno dodelanih avatarjev, vendar lahko upravljamo le omejeno število, ne glede na to, o kakšnem avatarju govorimo. Za primer, v kolikor smo skoncentrirani na avatar v igri, bomo vse manj zaznavali svoje telo v obči realnosti. Prav tako lahko vodimo hkrati le omejeno število avatarjev, tako da poseben avatar recimo sprejema našo e-pošto, tako da se ukvarjamo z njim, ali pa preklopimo zavihek in se začnemo ukvarjati z avatarjem na socialnem omrežju Twitter ter skozenj čivkamo v svet, nakar preklopimo na spletno igro Card Hunter in se posvetimo D&D boju ali opremljanju svoje skupinice bojevnikov. Torej, vsak od teh avatarjev še naprej obstaja, vendar začne počasi izginjati iz naše zavesti, naj torej govorimo o telesu ali katerem koli od avatarjev “uporabniškega računa” (sumljivo podobno kako vas vidi in spremlja država, banka, delodajalec). Imate torej zavest, ki občasno sicer lahko vodi več avatarjev hkrati, vendar ima omejeno sposobnost tovrstnega mnogodelstva in običajno gre na škodo kvaliteti upravljanja s posamičnimi avatarji.

Dva primera, ki sodita v isti koš.

Verjetno poznate Cortano, Siri, Google Assistant, Alexa ali katero drugo umetno inteligenco, ki jo personalizirate na svojem virtualnem vmesniku? Stvar je v tem, da seveda nič od omenjenega ni dejansko sposobno živeti v vaši napravici. Slednja je tako neprimerna kot bi bilo vam živeti v telesu žabe (možganske funkcije bi šle večinoma adijo). Dejansko se z vami sporazumeva superračunalnik v lasti podjetja. AI sicer vodi pogovor z več uporabniki, vendar ohranja oz. nadzoruje en sam avatar.

Drugi je bolj vsakdanji. Večkrat se mi je že zgodilo, da sem si pustil kakšen predmet tik ob zaslonu, recimo knjigo, ki jo bom seveda prebral kakor hitro preigram naslednjo HeartStone partijo, kar naj bi me odvrnilo od naslednje. Hec je v tem, da je knjiga sicer jasno v vidnem polju, vendar jo nato opazim par ur kasneje. In s tem dobesedno mislim opazim. Ne gre za to, da bi jo vedno znova opazil in si rekel “le še eno”, pač pa zame enostavno neha obstajati.

Podobno se da za vsaj pol dneva preložiti obrok hrane, higieno ali toaleto. Piti greš recimo, ko ti oči ne delujejo več kot bi morale, jesti ko začne kruljenje in zvijanje pobirati koncentracijo, higiena morda nekoliko traja, da te v kar koli prisili, vendar pa je dokaj nujno, kar si pojedel prej ko slej izločiti, torej ko druga možnost ni več mogoča. Če malo ješ in malo piješ, se sicer tudi to obdobje dostojno podaljša. Še ena od potreb je recimo duševni mir, tako da če se ti med igro začnejo tresti roke, je morda dobro imeti deset minut pavze, isto za močnejše glavobole od nespečnosti, kateri koli razlog že vas je prilepil za zaslon. Kaj drugega je to kot zanemarjanje avatarja? Zelo tečnega avatarja, četudi ga imamo seveda radi. 15 minut na dan zanj zna nekatere dni biti enostavno preveč.

Omenjeno seveda nakazuje moč virtualne identitete. Načeloma katere koli identitete nasploh. Ljudje že od nekdaj preživljamo podobna odrekanja za takšne in drugačne cilje, vse od virtuoznih pa do nekoliko bolj zloveščih ali maščevalnih. Sedaj je ta identiteta, v prid katere spregledaš avatar telesa, le nekoliko pomnožena. Z mnogimi, mnogimi avatarji, ki se okoli nas spletejo na spletu.

Podobno situacijo sicer doživimo, v kolikor sanjarimo. Ego enostavno ni isti avatar kot telo, pač pa se bolj ali manj le namesti nanj oz. zavzame njegovo podobo, pri čemer se lahko slednja spreminja dokaj sunkoma. Posledično se lahko vidimo v pogovoru z drugo osebo ali v svetu izven občega sveta (domišljija), pri čemer zlahka zdrsnemo iz telesa.

Pravzaprav je še največja težava, kadar avatarja ni, vsaj ne očitnega. Za Word in PowerPoint tako načeloma ne potrebujemo avatarja, kar seveda ni povsem res, saj ga nujno ustvarimo vselej, ko namestimo nov operacijski sistem na to ali ono škatlo. Vendar recimo, da to ni neka jasna stvar, kot je recimo nekoliko resničneje pri osebnih telefonih, torej mobitelih. Na njih je še posebno včasih bilo sila težavno locirati avatarja. V tem primeru imamo drugačno težavo in sicer, da se avatar ne oblikuje. V tem primeru je mnogo očitneje, da naprava ni več nosilec identitete, pač pa le del nje. Orodje. Usta, ušesa in koža. V tem primeru imajo ljudje precej različne reakcije. Nekateri imajo težavo vstopiti in ohraniti kontakt z nečim, kar je identitetno tako izpraznjeno. Ohranjati pozornost. Rekel bi, da večina ljudi uporablja elektroniko na ta način. Nekateri pa lahko sčasoma spremenijo napravo v del občega avatarja. Nekaj podobnega, kot če bi se ure pogovarjal z ogledalom, le da bi ti ogledalo navdušeno odgovarjalo nazaj, medtem ko se je v prvem primeru le slično odzivalo nate. Če nekdo recimo ne more zamenjati tipkarskega stroja za Word na računalniku, potem je verjetno slednji postal del njegovega občega avatarja. Tako kot zobje. Osebno menim, da s tem ni nič narobe, vendar bi bilo zaželeno imeti avatar, ki bi olajšal prehod in preprečeval pretirano navezo na nekaj, kar naj bi služilo le kot vmesnik. Podobno je povsem jasno, kaj je tipkovnica, kaj pa moj profil na fb in ni težav dostopati do njega s katerega koli računalnika, da le slike in besedilo ostanejo na mestu.

Pravila za avatar so enostavna. Bolj kot je odziven, bolj kot se da poistovetiti, lažje kot ga je obvladovati, in bolj kot je zaznaven, bolj bo “obstajal”. Bolj kot obstaja, lažje je zlitje z njim. Nekaj takega kot superego/nadjaz. Eden najbolj občih posegov je, da mu določite ime in videz. Osebno recimo mrzim, če na socialnem omrežju prejmem “ime je že zasedeno”.

V bistvu ne gre za nič drugega, kot kar ljudje počnemo že tisočletja drug z drugim in s samim seboj. Vselej si oblikujemo predstavo o človeku, nakar v skladu z njo ravnamo. To je tudi razlog, zakaj so laži tako uporabne, saj ciljajo prav na te predstave. Tako je npr. Freud precej presenetil, ko je omenil koliko neraziskanega podstrešja še ostaja v človeku.

Eno je seveda izdelati avatar na ravni podobe samega sebe, odtisa samega sebe ali laganja o samem sebi, vendar je tovrsten pristop še vedno povsem koncentriran na občo realnost. Veliko naprednejša je izdelava povsem nove podobe, ki izven virtualnosti (ali domišljije) ni mogoča. Nekakšna igra vlog. Sicer se je potrebno precej potruditi (predvsem avtor karakterja in okolice), da identifikacija ustrezno steče, vendar je mogoča, četudi nikoli ni popolna, saj obstaja še ena raven identifikacije več kot skozi virtualno identiteto. Pa vendar, v igrah se pogosto znajdemo v situacijah, ki sicer ne bi bile dostopne, torej vladanje imperijev tipa Europa Universalis 4, izpostavljenost nedojemljivi grozi tipa Amnesia ali sprejemanja odločitev o življenju in smrti tipa Walking Dead. Težkokategorijski igralci iger tipa World of Warcraft razlagajo, da sčasoma začneš na svet gledati drugače (Beyond the Game). Spremljaš gibanje, vidiš povezave in nasploh opaziš stvari, na katere se običajno ljudje požvižgamo in prisodimo preganjavici, vendar so dokaj pomembne za zmago v nekaterih igrah. To je težko pojasniti drugače, kot če je avatar igre postal tako zelo pomemben del identitete, da je načel prevladovati nad telesnim, celo kadar se ne nahajamo v bližini virtualnega prostora. V kolikor pazimo, se lahko naučimo marsičesa o sebi in uporabimo za nadaljnjo rast oz. kar koli si že želimo početi z življenjem.

To pa seveda ni konec poti, torej ponovno, kako prenesti virtualno v obče. Na spletu se je mogoče ustaliti za dalj časa, torej postane telo vse bolj sekundarni avatar. To je pogosto kritizirano početje, vendar ni brez smisla. Zna povoziti, vendar če živiš v okolju, v katerem nikomur ni mar oz. ti ne pusti biti političen, v katerem je glavni motiv okolja, kako iz tebe izbezati denar ali kako te spraviti čim ceneje za tekoči trak, potem je virtualnost rešitev. Mesto umika. Nekdo gre na Havaje, pri čemer gre gora goriva in denarja, pa še časovno omejeni in občasni so, medtem ko je splet precej dostopnejši. To je seveda skozi način izbega, iskanja mesta, kjer se lahko za hip počutiš kot oseba, vendar če splet omogoča to, potem seveda omogoča še mnogo kompleksnejše in manj mrakobne skupnosti, ki so v stalni navezi in živijo virtualnost vsaj tako živo kot telesno raven. Čar vsega je seveda, da je tovrstni avatar mnogo lažje menjati ali ukiniti od telesa, za katerega velja game over.

Naprej naj se dotaknem še ene teme prednosti virtualnega avatarja. Verjetno ste že slišali za otroke, ki so ugrabljeni na cesti ali v veleblagovnici. Podobno, vendar manj kočljivo je z virtualnimi avatarji. Kakor se ljudje pritožujejo nad otroci na internetu, tako lahko mirne duše rečem, da so varnejši v e-trgovini kot kateri koli veleblagovnici. Internetne poti so prav tako umazane, prevarantov je veliko in človek je hitro prizadet, vendar nimam izkušnje, da bi bil opevan obči svet kaj prizanesljivejši. Otroka lahko sošolci napadejo virtualno in ga napeljejo v samomor, vendar to ni natanko nekaj novega, le teren se je razširil oz. prestavil. Če bi bilo enostavneje to početi na ravni telesa, bi se zagotovo polastili tovrstnih načinov. Prav tako sicer spletni napadi (psihološko) niso manj boleči od telesnih, vendar se jim je mnogo lažje izogniti. Večino ljudi ni mogoče dati na mute ali blokirati, tako kot lahko to običajno počneš preko spleta ali pa se odločiš zamenjati spletišče, ki ti tega ne omogoča. Naprej si večini neprilik dejansko izpostavljen šele, ko deliš domačo lokacijo oz. mnogo bolj, kadar se izpostaviš “v živo”, torej izpostaviš tisti avatar, ki ima minimalne možnosti obnove. Verjetno ga tako intimno razumemo prav zato, ker smo na obči ravni najbolj izpostavljeni. Lahko bi rekli, da dejanska težava ni splet, pač pa naša zmožnost ostati v njem. Dejstvo, da se moramo prej ko slej posvetiti telesu in njegovim potrebam, se izpostaviti nepopravljivi škodi, se izpostaviti ostalim ljudem v želji po preživetju in dobrem počutju … to je tisto, kar je glede spleta najbolj ogrožajoče, vendar je to premetavanje težave, ki dejansko ne izvira v virtualnem.

Naprej naj opozorim na prednost avatarjev kot že omenjenih “ušes in ust”, četudi postopoma začenjamo uporabljati vse bolj dovršene in selektivne metode komunikacije. Sicer razumem prednost neposrednega sporazumevanja, vendar kot introvert povsem razumem, zakaj je človeku lahko mnogo lažje, če sedi meter narazen in si piše namesto pogovarja. Komunikacija zna biti adrenalinska, kar je mnogo bolj obvladljivo na virtualni ravni. Prisila po komunikaciji v živo lahko sicer pomeni intimnejše odnose, vendar vsaj toliko verjetno pomeni le umik v osamo in občutek izločenosti, še posebno ker je v občem svetu v tvoji neposredni bližini na voljo precej manj ljudi, ki običajno niso razvrščeni po področjih zanimanja. Drugače povedano, prepričan sem, da v kolikor ljudje poznajo več načinov komunikacije, da izbirajo tisto, ki jim najbolj ustreza, medtem ko neuporaba metode verjetno ni toliko težava človeka kot odraz neprimernosti ali neučinkovitosti metode. Argument “starih časov” oz. “je del mene” ni pretirano različen od igranja retro iger.

V bistvu me je nekoliko vznemirilo, koliko ljudi ima negativno reakcijo na emotikone kot neprimerno obliko sporočanja. Opozoril bi, da ponovno govorimo o komunikaciji, torej ni toliko stvar “primernosti” kot “učinkovitosti”, nakar seveda lahko govorimo o tem, kaj si želimo. Tako je recimo moja preferenca po daljših in celovitejših sporočilih precej drugačna od učinkovitosti sporočanja, pri katerem je poved razbita na kose in spotoma posredovana skorajda kot del tekočega pogovora. Vendar je to nekaj drugega kot jeza nad emotikoni. Emotikon je simbol. Tako kot je simbol črka, tako kot je simbol beseda, tako kot je simbol vejica, presledek in številka. Njegov primarni namen je olajšati komunikacijo. Primernost tukaj enostavno nima vloge, saj postavi bariero na enostavnost in spontanost komunikacije, katere se naučimo v občem življenju. Tako kot bi imeli težavo sporazumevati se s poker obrazom, tako je občasno zelo težavno posredovati sporočilo brez emotikona ali celo z njim. Eno je nekaj izraziti, drugo kako se počutimo glede tega. Razlika med “hvala za darilo, zelo sem vesel” brez izraza na obrazu in “hvala za darilo” s širokim in prisrčnim nasmeškom zna biti precej očitna, predvsem zato, ker emocija sicer je opisljiva, vendar opis dejansko ne posreduje čutenja. Je opis, ni stvar sama po sebi. Emotikon naj bi presegel opis in postal izraz čustva sam po sebi. Izraz emocije. Emotikon.

Vidimo lahko, da si ljudje pogosto sami otežujemo komunikacijo, s tem ko omejitve telesa poskušamo hraniti ali celo poudariti v virtualnosti. Precej bolj vznemirljiva je misel, da omejitve presežemo. Tako recimo deluje Snapchat, kjer lahko med drugim posreduješ fotografijo ali video, kar je povsem nezamisljivo s telesom, ki stvari ne posreduje skozi posnetek, pač pa skozi opis. Kaj drugega je to kot nadgradnja, podobno kot je film, sicer igran le enkrat, vendar nato lahko gledan mnogokrat. Za animirane filme celo ta enkrat ni več nujen.

Na podoben način letijo komentarji tipa “ljudje manj berejo”, vendar te splet dejansko sili v nenehno branje in tudi sicer beremo precej več, saj je dostopnost pocenila do te mere, da greš v spletno knjižnico tipa Library Genesis in najdeš iskano knjigo tako rekoč brez plačila. Podobno velja za filmski material, glasbo in seveda igrovje. Obstajajo omejitve, vendar je skupaj z večjo dostopnostjo ter ponudbo povečano vsrkavanje materiala.

Tako kot je težko brati knjigo in hkrati imeti inteligenten pogovor, tako se tekoča komunikacija skrči skupaj s količino pogledanega materiala. Filmovje in besedila torej štejem pod nedirektno komunikacijo. Torej se moramo odločiti, kaj imamo raje. Po moji osebni izkušnji večina ljudi ni voljna ali sposobna za globoke debate, četudi imajo običajno zanimive zgodbe, ki so ponavadi ali pod ključem “zasebno” ali pa se jih enostavno ne spomni. Težavo imam torej dojeti, kaj natanko je samoumevno boljše v pogovoru v živo, kar seveda ne pravim le, ker bi to motilo le mene. Verjetno se marsikateri introvertnež najde v teh besedah.

Vendar pa omenjeno ni edini način, kako nam digitalno zleze pod kožo. Osebno sem povsem prebledel, ko je oče enkrat v jezi zgrabil moj prenosnik in ga zabrisal v tla. Hec je v tem, da se je takrat uničil kup podatkov, ki jih še sedaj pogrešam. Sicer sem nato dobil boljši prenosnik, vendar so podatki ostali izgubljeni. Dogodek bi primerjal s požigom hiše, kjer ti pogori kup osebnih predmetov. Večkrat pravim, da je moje življenje na trdem disku, kjer hranim pogledane filme, preigrane igre, napisana besedila ter pesmi, nabrskane slike, filme in kdo ve kaj vse še. Spomnim se, ko mi je disk enkrat izdihnil in sem moral za reševanje podatkov odšteti dvesto evrov. Od tedaj podatke hranim na dveh oz. treh diskih + prenosnik. Sedaj pa k temu prištejte še vse, kar se nahaja naloženega in napisanega na spletu. Drugače povedano, moje življenje je digitalizirano. Če omenjeno izgine, izgine izredno zajeten kos mene. Služi podobno kot podzavest v katero hranimo stvari, da se jih lahko pozabi in posveti pomembnejšim rečem, nakar se jih ob priliki ponovno prikliče v zavest. Ni težko nadaljevati, da uporabljam tovrsten način shranjevanja podatkov prav zato, da sebi olajšam delo. Nimam najboljšega spomina, medtem ko ima elektronika dokaj odličnega. Če na njej pustim wordov dokument s svojimi mislimi, ga vezje ohrani. Isto besedilo možgani po par letih povsem razcefrajo, če zanje sploh še obstaja. Zadnjič sem se želel spomniti besedila pesmi, ki sem si jo prepeval in na netu odkril še štiri pozabljene kitice in ime Bilečanka. Ne le, da se lahko koristim na svoji spominski bazi, pač pa na bazi drugih ljudi. Nekaj takega kot knjižnica. Na podoben način sem si moral prepevati besedilo Slovenskega naroda sin kar tri dni, da sem se nazadnje spomnil celotnega besedila in še to bolj po sreči ter tresavega prepričanja.

Nauk tega je: če je naš spomin virtualiziran, kako lahko rečemo, da naša identiteta ni. Tako kot se je nekdaj spomin shranil na papirus, tako se zdaj skrije v spomin telefonov, računalnikov, serverjev in nasploh trdih diskov. Elektronika je torej tudi v tem pogledu postala podaljšek ali kar nadomestek tega, kar se sicer odvija v lobanji.

Še ena posebnost tega področja je že omenjena umetna inteligenca. Osebno zavest sicer pripisujem že podatomskem svetu, vendar inteligenca običajno izraža nekoliko bolj koncentriran pojav slednjega. Osebno se ne bi spuščal v to področje, kateremu sem včasih namenil veliko misli, dandanes pa se mi zdi prevroče. AI je ali bi bila nekakšen dokaz, da je človeka mogoče virtualizirati, torej organsko nadomestiti z elektronskim ali kar digitalnim. Kar, kot omenjeno, že počnemo.

Seveda pa je potrebno nasloviti še lažnivost virtualnosti. Osebno sicer nisem prepričan, če gre pri tem bolj za manjkanje medgeneracijske komunikacije, strah pred neznanim ali inherentno nevarnosti virtualnega.

Dogaja se torej prehod, v katerem se generacija, zrasla ob internetu, vse bolj spreminja v starčke; nevpletenim so na voljo učiteljišča uporabe računalnika, medtem ko se razvijajo novi prijemi ohranjanja komunikacije med svetovoma. To temo bi podrobneje načel drugje, vendar bi opozoril, da se je del populacije počutil vse bolj odtujenega, saj je mladina veliko bolje poznala tehnologijo, medtem ko sam recimo ni znal vklopiti ali izklopiti vmesniških naprav. Glede na poznavanje delovanja človekove zavesti ni težko ugotoviti, zakaj bi se ta del populacije počutil, da se mladina ukvarja z nečim, kar ne obstaja. Vendar bo ta del verjetno kmalu prešel, saj tehnologija začenja vdirati celo na podeželje, naj se okoli nje pojavlja še toliko vraževerja in obupanih staršev, ki izgubijo kontakt, pogosto pa seveda tudi nadzor nad otrokom. Ne bi se pretvarjal, da pogosto ne gre za to, da je težje vzeti v strah nekoga, ki je sposoben v katerem koli trenutku vstopiti v stik s posvetovalnico, preveriti izrečeno na vsevedju in se nasploh ima kam umakniti, če ga izsiljuješ skozi socialne stike ali pripor. Represivne metode enostavno niso več tako učinkovite kot nekoč in to zna mnoge starše, ki so odraščali ob njih, gnati v obup, elektroniko pa razumeti kot delo hudiča Amerika. Mimo so časi, ko so tovrstne stvaritve na veliko nastajale na domačih tleh. Seveda pa gre mnogokrat zaslediti, da bi bila komunikacija potrebna, vendar zaradi neznanja ene strani po uporabi vmesnika ni mogoča. Težko si je pisati pisma z nekom, ki ne zna pisati, vsaj tako težko pa je imeti e-komunikacijo z nekom, ki ima težave prižgati vmesnik in nanj namestiti ustrezne programe.

Druga reč je strah pred neznanim. Torej, na netu je marsikaj. Kaj natanko? Marsikaj. In pričakuje se, da to poznaš. Vendar je jasno, da je tam precej nevarnosti, še posebno za laike. Nigerijski kralj je umrl in ti zapušča par milijonov premoženja, želi podatke tvoje bančne kartice. Če ne odgovoriš, ga zaskrbi, ali si prejel prejšnji mail. Naprej je nekdanji cimer razlagal, da drka le še na pogovore v živo, ker so porniči kao pod njim. Naprej, virtualnost je hekabilna in zlahka se ti zgodi, da tvoj avatar ni več toliko tvoj, kot pričakuješ. Podobno kot z multiplo osebnostjo, ni nujno zabavno, če nekdo brez tvojega vedenja kolovrati naokrog in govori svojskosti. Vendar se tudi brez vdora v račun da avatar locirati in napasti. Spomnim se, da sem na stare dni pozimi pri sosedu lovil internet. Veselo brskam po facebooku, kar me en tečen sošolec napade zaradi enega mojih komentarjev. Sicer so se sošolke nemudoma spravile nanj meni v bran, vendar mi je ob branju takoj padla telesna temperatura, skozi bundo me je premrazilo in za naslednji teden sem fasal gripo. Ni si težko predstavljati, kako na psiho in telo človeka vpliva bolj intenziven napad. Kot omenjeno, telo imamo le eno. Vse omenjeno na stran, to niso nove reči, so pa brez dvoma težavne. Običajno se zacelimo, se naučimo postati odporni na njih ali pa se enostavno umaknemo, morebiti celo postanemo močnejši. Vendar to ni svet, kakršnega vidi laik, saj ga vse to še čaka. Ve, da bo ob vstopu laik. Prejel bo praske. In morda ne bo imel nekoga, na kogar se lahko obrne. Če je starejši mu je morda izpod časti obrniti se na mlajše vedce ali pa ga upravičeno skrbi, da ga slednji kanijo zasmehovati. Vendar tudi brez tega starši vedo, da bo njihov otrok doživel nekaj takega iz vseh mogočih poučnih vraž, vendar oni ne bodo mogli biti tisti, ki bodo ponudili pomoč, saj bodo verjetno znali še manj kot on. Zaskrbljenost je deloma na mestu. Kljub temu, pocenitev komponent pomaga in počasi ni več bizarno, če se spraviš na splet z nič več vneme, kot se spraviš poskusiti novo sadje v trgovini.

Osebno nisem prepričan, kakšne bi bile inherentne težave virtualnega razen tistih, ki se nanašajo na strah pred privatizacijo linije, kar je v teku, in težav povezanih prav z manipulativnostjo virtualnega prostora. Čakam dan, ko bo država med drugim napadla splet druge države ali rezala kable ter sestreljevala satelite in tako prekinila sociogospodarsko aktivnost slednje. Ker trenutno vojne vršijo le bogate države nad revnimi, je tovrstna vojna nesmiselna, vendar bi bila v prvem svetu že kar osmišljena. Na manjši ravni je podobno pokrasti kar koli se nahaja na elektroniki mnogo lažje kot kar se nahaja v glavi. Ali uničiti. Ali izsiljevati z napadom. Vendar gre načeloma za prenos starih reči na nov teren in še vedno gre manj jokati, če vam uničijo avatar, kot če izgubite tistega, ki je v dometu zdravstvene stroke, živilske industrije in komunalnih storitev.

Vredno je še omeniti reč, ki se baje začenja pojavljati pod izrazom postresničnost in je deležna številnih kritik. Razumem težavo, vendar jo osebno hkrati pozdravljam. Navezuje se na to, da predvsem ameriški politiki, vendar se stvar širi, nimajo več težave javno lagati. Vendar temu ni tako, ker bi bila javnost popustljivejša. Bolj je stvar tega, da jih stvar več ne zanima. Slavni primer je blondinec Trump. Še več, trend ni v tem, da bi lagali, saj je slednje večnost, pač pa, da nato poveš, kaj natanko si storil narobe ali si celo izmisliš, tako da morajo udeleženi razmišljati, kaj od povedanega se je dejansko zgodilo, saj si ustvaril lažno laž. Namen je zbegati ter odtujiti, predvsem pa osebo narediti nedotakljivo.

Osebno to pozdravljam, ker deluje osvežujoče. Pričakoval bi, da se bo javnost prej ko slej prilagodila in razumela, da politika enostavno ne želi imeti ničesar z javnostjo, tako da se bo ponovil proces, v katerem javnost zahteva vse več politike zase in je ni več pripravljena “prenašati” na ljudi, ki dokaj jasno niso v kontaktu z javnim, saj jim čeke pišejo nekoliko premožnejše in manj zahtevne stranke. Še najbolj na udaru so seveda novinarji, ki se še vedno trudijo ločiti zrnje od plevela in super, da to počnejo, vendar bi opozoril, da se jim je od nekdaj pripisovalo preveč pomena. Stvar je v tem, da so si monopolizirali področje, katerega inherentno niso bili sposobni obvladati. Vselej so namreč odvisni od plačnika in vira informacij. Posledično večina novinarskih hiš, še posebno večjih, ni sposobna preseči forme, v kateri se v zameno za branost zavežejo mundanosti. Izpustijo ali enostavno ne raziskujejo največjih problemov, ne prevprašujejo sistema kot takega, se zavežejo posamični politični opciji ter nato bijejo informacijsko vojno z ostalimi. Torej, ni težava, da se to dogaja, saj je to stara reč, težava je, da ni v interesu novinarjev, da je sistemska impotenca pretirano očitna. Upam torej, da se razbije ta izgubljena pat pozicija in da možnost nastanku nečemu novemu, kar se ne zanaša toliko na prenos odgovornosti na jebigaveter entitete.

Vse to je seveda dobilo zagon skozi virtualnost, kjer je informacija mnogo bolj tekoča in obogateni informacijski mehurčki toliko izvedljivejši. Oseba se lahko prepriča v skoraj kar koli in pogosto tudi se. Izpraznjena politike in sposobnosti opazovanja, kako njene odločitve vplivajo na svet, je povsem dislocirana znotraj virtualnega raja, ki je pušča zabave (desert of joy). Kruha in iger. Kruha za telo, iger za duha. Ostalo so monopolizirali bogovi današnjega časa.

Osebno na omenjeno raje gledam kot na priložnost. Če je ali ni, nekako prihaja in raje bi zgrabil bika za roke z obema rokama kot pa nekako na pol :). Je velik del mene. Vključno s temle člankom, ki je prav tako virtualiziran; od nastanka članka, platforme za objavo pa vse do objave in prebiranja.

Aljaž Božičko


Prispevek je bil vključen v Špegel: Das Ü Magazin – avgust 2017