5. avgusta, 2018 39 min to read

Deček Fig

Category : Bralni kotiček

Provokativna zgodbica za tiste, ki zgodbe berejo z odraslimi očmi
(ali pa nedolžna in življenjskih naukov polna zgodba za otroke).


Rojstvo

Pred davnimi časi, ko se je še bilo vredno čuditi, je za mnogotero gorami in mnogotero gorami živel par, ki si je sila želel dečka, vendar žena je umrla, preden bi se želja lahko izpolnila.

Mož je vedel za Gospodov vrt, v katerem so rasle prečudovite jablana in na teh jablanah božanski sadovi. Jablane so uresničevale neuresničljive želje in prav gotovo bi mu katera izmed njih poklonila dečka, ki si ga je tako želel. Vendar jablane so bila Gospodove jablane in stražil jih je črni pes, strašnejši od vsake kače in mogočnejši od vsakega zmaja. Vedelo se je, da je moč pristopiti k jablani, če se stražarja ustrezno plača.

Mož je bil reven, tako da si ni mogel privoščiti bajnega plačila, ki je bilo v obup celo kraljem, kaj šele njemu, da bi lahko pristopil k tem božanskim jablanam. Vendar mož je imel troje hčera, ki mu jih je zapustila pokojna žena. V zameno za obisk vrta je stražarju ponudil eno izmed njih in stražar je sprejel.

Mož je ponudil najstarejšo hči, ki je bila že nekoliko v letih in v zameno je lahko použil sad jablan, vendar želja se mu ni uresničila.

Prišel je naslednje leto in v zameno ponudil najmlajšo hči, ki je bila še otrok in v zameno je lahko použil sad jablan, vendar želja se mu ni uresničila.

Prišel je še naslednje leto in v zameno ponudil mlado hči in lahko je použil sad jablan, vendar želja se mu ni uresničila.

Ker pa ni imel več hčera in ker se je zavedal, da je prodal otroke pokojne žene za veli up, je moža popadel obup. Poznal je Gospodov vrt, saj ga je tolikokrat obiskal in v temni noči se je prikradel prav v osrčje vrta, kjer je ugledal jablano kakršno še nikoli do tedaj. Bila je vitkega debla, razvejane, mogočne krošnje in zdelo se je, da mesečina obliva le Njo na vsem širnem svetu. Mož je takoj vedel, da mu je prepovedana, vendar kakor je videl To jablano, je pozabil na svojo željo po dečku in se želel le prikloniti Njeni veličini. To je bila jablana, na kateri so rasli vsi sadeži tega sveta.

Jablana se je najprej ustrašila tatu, kajti mož ni bil nič drugega kot potepuh v Njenih očeh, vendar jablana je bila Gospodova izbranka in začutila je bolečino v moževem srcu. Poklicala ga je k Sebi in mu poklonila figo, katera je padla na tla med korenine jablane. Mož je razumel, pljunil na figo in iz fige je pred moževimi očmi zrasel majhen deček. Mož se je sila razveselil nenadejanega darila in se od sreče na glas zasmejal, vendar smeh je predramil Gospodovega psa, ki se je nemudoma pojavil pri Gospodovi jablani in možu v besu odgriznil nogo. Pes se je bal Gospodovega srda, vendar je bil pokoren ob Gospodovi jablani. Zavedal se je, da je tat vdrl v Gospodov vrt zaradi izgube hčera, tako da se je pretvarjal, da je deček le kupčija zanje, moža pa skupaj z dečkom nagnal iz rajskega vrta.

Mož je bil še vedno žalosten zaradi izgube hčera, vendar čutil je, da je prestopil sveta tla in po čudežu preživel, tako da si ni upal prevprašati naklonjene sreče in se namesto tega namenil vzgojiti dečka kot svojega edinega otroka.

Deček je bil vendarle sad Gospodovega vrta in sad prav Tiste jablane, tako da ni rasel kot drugi dečki, pač pa je že v par letih zrasel v prečudovitega mladca v ponos očetu in čudo človeštvu.

Oče se je potrudil, da mu je privzgojil le najboljše vrline, kajti deček bi prav lahko bil krvi prabogov in slednja se vse prehitro izpridi v svoji nečimrnosti med šibkim in mlahavim karakterjem ljudi. Nikoli pa ni mož omenil treh hčera, ki jih je brez povračila prodal, da bi lahko dobil dečka.

Življenje

Nekega dne je oče skupaj s prijatelji zapadel v omamo. Nepriseben je odganjal dečka, vendar deček se ni dal odgnati in je v najboljši nameri pomagal očetu domov. Med potjo nazaj je oče hlipajoč priznal vse, kar se mu je zgodilo od ženine smrti dalje in doma v solzah zaspal, preklinjajoč svoje ime.

Dečka je presunilo kaj se je zgodilo njegovi družini. Čutil se je, kot da je njegova krivda, da so sestre odšle od doma in zaklel se je, da jih bo iskal do konca svojih dni. Tako je zapustil solzavega moža v njegovi omami, pospravil po hiši, s seboj pa odnesel hlebec kruha, frulico in očetovo prazno mošnjo.

Hišo je obdajalo troje gozdov, stari gozd, mladi gozd in najmlajši gozd. Deček se je najprej odpravil iskati v stari gozd.

Ne koraka en dan, kar opazi, da mu sledi drobna ptičica. Zdela se mu je drobcena in nebogljena v velikem, strašljivem gozdu ali pa se je gozd vsaj zdel takšen dečku. Odrobil ji je kos kruha in kakor ga je pojedla, je ptičica zapela “Tvoje sestre so ujetnice Gospodovega vrta in celo če jih najdeš, boš moral prestati številne preizkuse. Prvo sestro straži strašna čarovnica in strašno čarovnico varuje orjaški medved. Če želiš osvoboditi svojo sestro, moraš premagati oba.” To rekoč se je deček zbudil in ugotovil, da so bile vse skupaj le sanje. Naj je še tako gledal okoli, ptičice ni mogel najti nikjer, vendar izginil je tudi odlomljeni hlebec kruha.

Deček ni vedel kako naj bi premagal čarovnico, niti kako naj bi premagal medveda, vendar sestre ni nameraval najti nič manj kot poprej, tako da se je odpravil naprej ter za vsak primer povpraševal, če kdo ve za orjaškega medveda.

Na poti skozi gozd pa je deček opazil lisico, ki je brez uspeha preganjala urnega zajca. Vselej ko je preiskala poslednji grm, je zajec pobegnil drugam in začeti je morala znova. Deček se je domislil kako pomagati obupani lisici. Posekal je nekoliko vsakega od grmov in se zavil v njihove veje, nato pa čakal. Ni čakal dolgo, saj je zajec že naslednjič priskakljal prav v njegov grm, nakar ga deček ujame in ga izroči lisici, ki mu nemudoma odgrizne glavo, tako da zajec obmiruje na mestu. Lisica se zahvali dečku in mu v zameno pove pot do medveda. Hkrati lisica dečku izda, da se medveda ne gre bati, saj se vsak dan odpravlja v lov na med, medtem ko ne ve kaj naj glede čarovnice, vendar vse čarovnice so si iste v tem, da imajo rade jantar, saj jih pomladi.

Deček se vzradoščen odpravi dalje, kajti končno je odkril, kje se nahaja ena izmed njegovih treh sester.

Prav res kmalu najde medveda. Bila je to gromozanska zverina, nič manjša od najvišjega hrasta v gozdu. Ob medvedu je vselej paradirala čarovnica in živela sta v orjaški votlini, kakor se za tako veličastnega medveda spodobi. Deček je vedel, da čarovnica skriva njegovo sestro prav v tej votlini, zato se ni trudil z raziskovanjem, niti ni šel do čarovnice, ko se je medved odpravil po med. Namesto tega je sledil medvedu vse do panjev in opazoval medveda, kako si je gobec basal z medom.

Medved je kmalu zaspal, tako da se je deček lahko približal razdejanim panjem in tudi sam poskusil med, ki je lahko pomiril samega medveda. Deček je v medu začutil moč in medtem ko so se čebele ukvarjale z medvedom, je ugrabil matico ter jo zaprl v prazno mošnjo.

Naslednji dan, ko se je medved odpravil po med, je čisto na rahlo razprl mošnjo in matici zašepetal, da jo izpusti, v kolikor mu nakloni skrivnost medu. Matica je privolila in deček se je oborožen z znanjem odpravil k čarovnici, vendar matice ni izpustil.

Deček se je predstavil kot trgovski popotnik in čarovnici nemudoma nakazal, da prodaja tekoči jantar, mnogo kvalitetnejši od običajnega, ker je v čarovnici zbudilo neizmeren pohlep. Začela je klicati “tat, tat, tat”. Prav lahko bi od njega pobrala vse, vendar medved je bil daleč proč sredi medene omame. Videč, da so njeni klici neodgovorjeni, je čarovnica postala in prisluhnila dečkovim besedam.

Dečkove je začel govoriti in kakor je deček govoril, tako so se njegove besede začele spreminjati v med. Čarovnica je pomočila jezik v med in v sebi začutila mladost. Planila je k dečkovim nogam in si začela v usta tiščati med, obljubljajoč zaklade medvedove votline. Vendar dečku ni bilo mar zanje in nehal je govoriti, s čimer se je prenehal pretakati tudi med. Kakor je čarovnica to videla, je zgrabila dečka za vrati in ga začela stresati, z grožnjami je zahtevala jantar, vendar dečka ni ubila.

Nad brlogom je raslo orjaško drevo. Deček je pod nezaupljivim očesom čarovnice splezal na najvišjo vejo tega drevesa in čarovnica mu je sledila. Na najvišji veji je začel šepetati v mošnjo medene besede in čarovnici so se od pohlepa začele rositi oči, vse njeno telo se je treslo v krču in v nebo je preklinjala svojo nesrečo, vendar ni ganila dečkovega srca. Čarovnici je pokazal mošnjo in dejal, da jo lahko ima, v kolikor mu pove, kje skriva njegovo sestro. Čarovnica se je obotavljala in deček je moral trikrat zašepetati v mošnjo in jo trikrat potresti pred njenimi očmi, dokler mu končno ni izdala, kje skriva njegovo sestro. Sedaj je deček vrgel mošnjo iz drevesa in čarovnica se je za njo pognala v prepad, vendar v mošnji je še vedno bila matica, ki je z mošnjo poletela nazaj v dečkove roke.

Ravno tedaj pa se je domov vračal medved in zaslišal kričanje. Pogledal je proti nebu in uzrl padajočo čarovnico. Čarovnica je preklela dečka in padla na medveda. Slišal se je strašen grom in skupaj sta tistega dne umrla. Deček se ni obiral in skupaj z osvobojeno sestro skozi gozd prisopihal domov.

Deček je starejši sestri razkril, da namerava osvoboditi troje sester in po nekaj obiranja mu je starejša sestra naklonila vselej spremenljivo pesem, ki odklepa nezaupljiva srca.

Deček se je tako s preostankom kruha, frulico in očetovo mošnjo odpravil v najmlajši gozd.

Ni korakal dolgo, kar je ponovno opazil, da mu sledi ptička. Odlomil je kos kruha in kakor ga je pojedla, je zapela “Tvoji sestri sta ujetnici Gospodovega vrta. Drugo sestro straži kačja pastirica, ki živi sredi gadjega gnezda. Če želiš osvoboditi svojo sestro, moraš premagati kačjo pastirico.” Rekoč te besede se je deček prebudil. Ni se obiral, pač pa je pohitel iskati kraj gozda.

Na poti skozi gozd je deček ponovno srečal lisico. Preganjala je kuno, ki je bežala s kuncem v gobcu. Deček je brž iz leskinih vej izdelal zanko, vanjo pa napletel medene besede, v katere se je ujela lisica. Pograbil je šop praproti in začel z njim pretepati lisico. Lisica se je čudila njegovemu početju, kajti praprot ji seveda ni mogla priti do živega, vendar je začela javkati, se zvijati in prositi miloščine pri zaigrani sodbi. To videč kuna postoji, izpusti kunca in tudi sama zgrabi šop praproti ter prične pretepati lisico. Deček tedaj izpusti lisico, lisica plane na kuno ter ji izpraska obraz. Kuna se pobere, lisica pa pobere kunca in se zahvali dečku. Deček ni vedel kot naj najde gadje gnezdo ali kačjo pastirico, tako da lisico povpraša po poti in lisica ga usmeri skozi gozd. Prav tako mu pove, da pastirica živi dvojno življenje. Zaseda mesto gadjega kralja, vendar v kolikor bi nehala vladati, bi jo kačoni nemudoma usmrtili in poiskali novega kralja. Deček se je vljudno zahvalil in vedro nadaljeval pot, kajti četudi je ravnokar izvedel, da je njegova sestrica v življenjski nevarnosti, je vendarle končno vedel kje jo najti.

Tako je deček sčasoma prispel do črnega vulkanskega jezera, v katerem so plavali za nogo veliki paglavci, krapi kot podrta drevesa in katerega so preletavale starodavne muhe enodnevnice. Vendar največje čudo tega jezera je bila črna vulkanska skala, na kateri se je nahajala deklica, ki je v transu plesala in pela in skupaj z njo je plesalo in sikalo tisočero najrazličnejših mladih kač, med tem ko so se po robovih pozibavali stari gadje. Izgledalo je, kot da ves kačji breg brbota kot vrelo mleko, tik preden prekipi iz posode. Vendar deklica je še kar plesala in pela in kače so še naprej plesale in sikale, kot da do konca dni ne nameravajo početi nič drugega. Deček je opazil, da ima deklica na glavi trnovo krono, ki ji je prikrivala oči, na obrazu pa širok nasmeh, poln mladosti, radosti in naivnosti. Mladost je bila njeno perilo, nasmeh njen okras in glas njena tunika, kateri se je uklanjal ves svet, kakor tudi ona sama. To je bila kačja pastirica.

Deček je pobledel v obraz, kajti ni ga videl načina, kako naj premaga pastirico in osvobodi svojo sestro, vendar ni obupal, kajti naloga pred njim je bila njegovo življenje. V razmisleku je odložil mošnjo, frulico in kruh ter se v jezero potopil za teden dni. V tem času je spoznal mnoge prebivalce jezera, med drugimi kot prašič velike ličinke, ki so vse dni plazile po nevidnem jezerskem dnu in se vselej znova ozirale po nedosegljivem nebu, obupujoč nad svojo ogabno naravo.

Pretekel je teden dni in jezero je obsijala svetloba polne lune. Črički so zapeli enakonočje. Pastirica je tedaj padla iz transa, obmirovala in začela prepevati otožno pesem. Njena rdeča lica so postala barve mesečine, njeno telo je bila podoba duha, odsev odseva, ki se je zrcalil na vodni gladini. Kače začnejo nevarno sikati proti mladenki in z jeziki previdno pokušati svojo kraljico.

Deček je naglo splezal na breg, vzel malho v roke in skozi luknjico zašepetal, da matico izpusti, v kolikor ga nauči skrivnosti medu. Matica mu ustreže, vendar deček je ne izpusti, pač pa naglo raztrosi medu po robu jezera, iz katerega začnejo lesti grdi členkarji. Mlade kače se kmalu nalepijo na med in stare kače jih hite reševati, medtem ko grdavsi začnejo žreti kačjo zalego. Deček vidi nered, v roke vzame frulico, nanjo pa zaigra pesem, ki mu jo je zaupala starejša sestra. Mlade kače tako kot poprej zaplešejo, ne meneč se za morijo, dečku pa odprejo pot do kačje pastirice.

Deček kmalu pride do vulkanske skale, kjer ga lahko sliši tudi odsev dekleta, ki se počasi začne prebujati vase. Kmalu se zasliši smeh, jok in se nasploh volja do življenja, vse v ritmu nikoli enake melodije. Deček pastirici sname trnovo krono in ji z vulkansko vodo spere oči. Pred njim se kačja pastirica prelevi v njegovo sestrico. Kakor je konec kačje pastirice, iz ogabnih ličink poskačejo kačji pastirci, ki začnejo plešoč nad jezersko gladino dirigirati kačje leglo, nekatere v vulkansko lužo, nekatere kraj nje, spet druge onkraj vode in svet je bil ponovno ubran. Deček in sestrica pa se ne menita za valovanje kozmičnih silnic. Vedoč le drug za drugega hitro ubereta gozdno pot ter se čez hribe in doline naposled vrneta domov, srečna in pomirjena.

Deček sestrici pojasni, da je njen bratec ter da se je zaobljubil, da bo rešil troje sestra, vendar še vedno ni našel mlade sestre. Sestrica mu v zahvalo in popotnico na uho zašepeta skrivnost, ki si jo lahko deček raztegne čez obraz in tako o sebi preslepi ves svet.

Deček se iskreno zahvali svoji ljubljeni sestrici in jo žalosten zaupa v oskrbo starejše sestre, kajti četudi je ni mogel vzeti s seboj, več kot polovico srca je že pustil doma. S to bolečino se deček odpravi iskati tretjo sestro, da pa bi ga sestri ne videli odhajati žalostnega, si čez obraz raztegne skrivnost. Tedaj je spoznal, da je skrivnost dvorezna, kajti kakor hitro jo je raztegnil čez obraz, vanjo ni prepričal le sveta, pač pa tudi sebe in vedrega obraza se je odpravil iskati še zadnjo od treh sestra v tretji gozd, s preostankom kruha, frulico in očetovo mošnjo.

Medtem ko je premišljeval kako skrivnosti preprečiti, da bi ga zaslepila, se je spomnil, da ga je ob tem času običajno obiskala govoreča ptička in poklical jo je k sebi, vendar ptičke ni bilo od nikoder. Šele proti večeru, ko je že opustil iskanje, se je ena od senc pred njim premaknila in videl je ptičko, sedečo na mrtvi smreki in vedel je, da ga čaka. V roke je vzel preostanek kruha, ga spoštljivo položil med korenine smreke in sklonil glavo. Zaslišal je glas “Tvoja sestra je ujetnica gospodovega vrta. Tretja sestra je služabnica jate črnih ptic. Če želiš osvoboditi svojo sestro, moraš poplačati očetov dolg.”

Deček je dvignil glavo in pred njim je stala mrtva smreka. Zaobljubil se je osvoboditi svoje sestre, to je bilo poslanstvo, ki si ga je zadal. Dolg ni bil njegovo poslanstvo, pač pa poslanstvo dolžnika. Ni se maral zaobljubljati čez mrtvo, v srcu je sledil temu, kar je bilo še živo. Upal je, da ne podvoji očetove napake. Tako misleč se je domislil, kako se zoperstaviti lastni skrivnosti. Iz mrtve smreke je potrgal vse veje, katere je mogel potrgati in jih podložil pod smreko. Sedaj je podkuril pod smreko in ogenj je gorel vso noč in grmel vse do jutra, kjer je zaspal s prvim soncem. Ostal je le kup pepela, v katerega se je sedaj vrgel deček in se v njem valjal vse dokler sonce ni dokončno vzšlo. Dečkova koža je posivela, vendar le dokler se deček ni nastavil soncu. Tedaj je pepelna barva izginila in koža je ponovno dobila zdrav mladostni lesk. Deček je raztrosil pepel in v njem našel tri mlade smreke. Zalival jih je in rasle so hitro, visoko in zdravo, vse do večera, ko se je deček začel odpravljati. Smreke so zajokale in deček je zbral njihove solze, vendar se je odpravil dalje.

Ni trajalo dolgo, kar je deček tudi v tretje zagledal lisico. Tokrat je preganjala tolstega škorca, ki se je preletaval iz veje na vejo, daleč izven lisičinega dosega. Dečku se je to zazdela sijajna priložnost, da preizkusi svojo novo moč. Čez obraz si je potegnil skrivnost ter se preobrazil v lisico, vendar v njegovi postavi je bilo toliko pepela, da je skrivnost prepričala ves svet in njegovo postavo, vendar deček sam, je bil varen pod pepelom. Tako je deček z obrazom lisice padel po tleh ter se začel na ves glas zvijati in tuliti, kako ga boli. Trajalo je nekaj časa, vendar škorec je prej ko slej priletel pogledati kaj dečka z obrazom lisice tako boli, deček pa se je zvijal dalje in dalje ter tulil kakor bi ga dajali iz kože, dokler se ga škorec že skorajda ni dotaknil. Tedaj je deček zgrabil škorca za vrat in ga izročil lisici. Lisica se mu je presenečena zahvalila ter mu odgovorila, kje se nahaja jata črnih ptic. Deček se je lisici vljudno zahvalil in se vzradoščen odpravil proti koncu svoje naloge.

Še preden pa je deček našel svojo zadnjo sestro, se je v njegovem srcu naselil dvom. Premagal je medveda in čarovnico, kače in pastirico, vendar kdo je on, ki si drzne vzeti kar je tako rekoč Gospodovega? Mar ni oče pošteno plačal s svojimi hčerami? Mar ima pravico poseči v svet, ki ga ni razumel, niti mu verjetno ni bil dorasel? Kaj se bo zgodilo, če mu spodleti? Kaj se bo zgodilo, če mu uspe? Za kaj bo živel od tedaj dalje? Dečka je pretresal dvom, kajti naj je bil otrok božanske jablane, vendarle je bil naslednik človekove vrline in kakor vzvišena je bila lahko človekova narava, ni bila dovolj velika, da bi se lahko povzpela čezse, s tem pa nad večne zakone stvarstva, v katerem je živela. Deček je od skrbi zbolel in se skozi gozd obotavljal torek, sredo, četrtek, petek, soboto in nedeljo, dokler ni sedmega dne prispel v ozko rečno sotesko, iz katere je odmevalo prhutanje peruti. Misel na končano nalogo je bila moreča, vendar misel na nedokončano nalogo je bila peklenska.

V tej soteski se je nahajala ptičja civilizacija. Raznobarvne vrane in krokarji so letali v sotesko in iz nje, se napajali iz potoka, prinašali plen, živež in material ter pustili, da je voda počistila ostanke. Izgledalo je, kot da so nekatere ptica s kljunom iz skal klesale srce premikajoče sence, medtem ko so druge podobno popisovale dogajanje čez dan in celo v noč, ko so z neba pobrale zvezde in jih posejale po svoji dolini. Med njimi ni bilo prepira in prav mogoče bi človek lahko občudoval kar je videl pred seboj, če ne bi bilo znotraj tega vrveža drobnega, v skalno votlino skritega detajla. Njegove iznakažene sestre. Vrane in krokarji so bile mnogoterih barv, modrikaste, rdečkaste, rumenkaste, rjavkaste, zelenkaste in vijoličaste, vendar ko je deček z skrivnostjo v podobi albino krokarja čez obraz našel svojo sestro, so se dečku zazdele vse te ptice enako črne. Preklel svoje obotavljanje.

Bil je čas za priprave. Kar mu je bilo storiti, ni bilo v domeni ljudi, pač pa bogov. Ne ker bi ne mogel ukrepati katerikoli prenapihnjeni črv, pač pa ker je bila tragedija te soteske onkraj zakonov svetega ali posvetnega.

Deček je v roke vzel malho, prislonil usta in skozi odprtino nežno zašepetal, da bo matico izpustil, v kolikor ga nauči skrivnosti medu. Matica je privolila, vendar je rekla, da gre za zelo veliko skrivnost, tako da naj prisloni uho čisto blizu malhi, da se skrivnost ne bi slišala v odmevu soteske. Deček prisloni uho bližje k matici, bližje, še bližje, dokler ni mogel slišati trepet mnogoterih čebeljih src. Matica je tedaj nežno zašepetala dečku v uho, potem pa se pognala vanj, da je deček za hip izgubil razum, izpustil malho, matica pa je skozi razprtino pobegnila v svet.

Deček ni bil žalosten ob izgubi matice. Bil je hvaležen, za njeno pomoč pri reševanju svojih sestra. Iz solz smrek je zgnetel dvoje kroglic, nato pa z medenimi besedam nanju vrisal oko, medeni obroč šarenice in voščene zenice, v katero je vtrl oglja in pepela. Svoje delo je spral v vodi gorskega potoka in ga posušil v soju zvezd. Pred njim sta bili dve novi očesi. Da bi preveril, če izdelane oči delujejo, si je izdolbel levo oko in ga zamenjal z ravnokar izdelanim artifaktom. Zatisnil je desno oko in odprl levo. Pred njim se je razprostrl svet, kakršnega še ni videl. Stene soteske so bile kakor puding, hitra voda je brnela od energije in celo sonce je spremenilo svoje obličje, nič več vir dobrega, sedaj kot mačeha, čakajoč da požre svoje tolste otroke. Že samo z enim pogledom je deček videl mnogo čudes, vendar ni se mu zdelo, da bi bila podoba sveta pravilnejša kot poprej. Videl je pravila sveta in razumel kako jih je mogoče upogniti, vendar svet je bil bolj tujec kot kadarkoli poprej. Kot prijatelj, s katerim si se na smrt skregal. Vsaka skala je čakala, da pade nanjo, dež je kot toča udarjal po njegovem zdravem telesu, vendar najhuje je dečku bilo v trenutku, ko je pogledal samega sebe. Groza videnega je bila tako velika, da je deček nemudoma pozabil kaj je pravzaprav videl. Zaprl je levo oko.

Izogibajoč ponovno pogledati svoje telo, si je deček pustil teči kapljico krvi, katero je pomešal s kapljico sečnine in prav tako velikim odmerkom sline. Tri telesne tekočine si je vtrl v umetno oko in enkrat pomežiknil. Pogledal je v svet in svet je bil ponovno dom. Z odporom je pogledal sebe in … videl je sebe. Še vedno drugače kot kadarkoli poprej, vendar dečku se ta svet ni zdel nič manj domač kot svet desnega očesa. Sedaj je postopek ponovil še na očesu namenjenem sestri, si prestrašen ohrabril srce ter se odpravil svoji usodi naproti.

Deček je imel na obrazu še vedno skrivnost albino krokarja. Krokarji so se posmehovali njegovi podobi, vendar deček se ni mogel pripraviti, da bi si nadel katerokoli barvo in se s tem primerjal z njimi. Približal se je sestri in se usedel kraj votline. Gledal je sestro, ki je imela eno samo oko. Okoli nje so bili zbrani krokarji in nekatere vrane. Ptica se je sestri približala, poletela kraj nje in ji v uho začela šepetati. Nihče ni slišal kaj je bilo rečeno, a vsi prisotni so poznali besede. “Leka leka daj, leka leka dam. Leka leka dam, leka leka daj. Leka leka daj, leka leka dam.” To ji je šepetala tako dolgo, dokler sestra ni pokimala, vendar običajno sestri ni bilo potrebno niti prikimati, da ji je ptica že izkljuvala oko, v njeno roko pa odložila kamenček. Sestra si je kamenček vsadila v do tedaj prazno oko in v njem je zraslo novo oko. A ne glede na to, če je zapolnila desno ali levo očesno votlino, vida si ni mogla povrniti, kajti vselej je v zameno zanj morala žrtvovati svoje oko. Tako se je dogajalo znova in znova in znova, dokler na vrsto ni prišel deček.

Sestra se je kakor vse ptice smejala njegovi klavrni podobi, vendar deček je slišal le krakanje vran in ni dolgo trajalo, da se je nagnila, da bi ji deček lahko prišepnil. Deček se je kakor ptice približal njenemu ušesu in vanj šepnil “Daj, daj; daj, dam; dam, dam”. Medtem ko je sestri v glavi odzvanjal njegov glas kakor glas zvonov, ji je deček iz očesne jamice vzel očesni kamen, v roko pa ji dal svoje oko in narejeno oko. Sestra je prestrašeno, vendar pohlepno zgrabila obe očesi in jih vsadila vase. Solze so ji zalile oči in črne ptice so vznemirjeno završale, kajti razumele so, da je nekaj drugače. Niso se menile za med, ki je dečku tekel iz ust, pač pa napadle njega v podobi albino krokarja in sestro, ki si še vedno ni opomogla od povrnjenega vida. Deček je sestro zagrabil čez pas, jo potegnil k sebi, prislonil obraz k njenemu in čez svoj in njen obraz raztegnil novo skrivnost. Njegova podoba se je spremenila v podobo velike divje mačke, podoba sestre pa v podobo ranjene vrane med mačjimi zobmi in kremplji. Ptice bi še vedno napadle, le da je bil njihov namen sedaj pregnati ga, kajti bilo je prepozno za rešitev ene od njih, vendar same niso želele postati mačji plen.

Tako sta deček in njegova sestra ranjena ubežala ptičji soteski. Deček je na sestrin obraz potegnil skrivnost človeka, saj je bila prepričana, da je ranjena vrana, šele nato je obe skrivnosti potegnil iz nje. Sebe in njo je nahranil in pozdravil z medom, nakar sta oba zbežala domov na drug konec gozda ter se srečna in prepotena združila z ostalima sestrama.

Mlajša sestrica je opazila, da ima deček na obrazu še vedno skrivnost, ki si jo je nadel ob odhodu v gozd. Zvedavo mu je potegnila skrivnost iz obraza in deček je zajokal. Naj je premagal medveda, kače ali vrane, naj je opravil vse preizkuse ali rešil vse svoje sestre, še vedno je bil deček. Stisnil se je v naročje svojih sestra in kakor je on vpil njihove tihe solze, kajti ni jim bilo nič manj hudo kot dečku, tako so one počasi vpile dečkove solze. Oče je umrl.

Smrt

Dečkova dejanja pa so dosegla tudi Gospodova ušesa in odpravil se je raziskati, kaj se dogaja na zemlji. Kmalu je odkril, da prihaja deček iz njegovega vrta in ni trajalo dolgo, da je razumel preostanek. Edina stvar, ki mu je ostala neznana, je bila dečkova mati, kajti čuvaj je raje hlinil nevednost, kot da bi Gospodu priznal, iz katere Jablane je padel čudežni sad.

Pes je preklinjal svojo neprevidnost, vendar storiti ni mogel nič. Če bi deček ostal v vrtu, bi se razvedelo čigav je, tako da ga je moral skrunitelj odpeljati. Skrunitelj je bil natanko tista oseba, ki je imela največ volje po tem, da zločin nikomur ne pride na uho. Kako bi lahko stražar vedel, da bo deček nato prerasel očetov greh in ga vzel nase? Sedaj je bil namreč deček tisti, ki je v očeh Gospodovega vrta dolgoval plačilo, namenjeno poplačilu Gospodovih sadov.

Troje pošasti je bilo tako poslano, da od dečka terjajo plačilo vredno Gospodovega imena. Črni pes, varuh vrta. Mavrična kača, varuh zakladnice. Bela pajkovka, varuhinja obraza.

Za dogajanje pa Je slišala tudi Gospodova jablana in Se ustrašila za zdravje Svojega plodu. K Sebi je poklicala ptičici in jima naročila, naj posvare dečka pred nevarnostjo, ki mu prete stran Njenega Gospoda.

Deček in sestre so z veliko napora uspeli obogatiti dom, da je bil lepši in razsežnejši kot kadarkoli poprej. Vsak od njih je lahko sedaj mirno spal, svoboden od svojih tegob, v katere jih je pognala nespamet staršev. Življenje ni bilo enostavno, vendar pot ki so ga potili iz dneva v dan je zalival Zemljo, v katero so sejali svoje srce in vsaka kaplja, ki je zalila še tako nehvaležno Zemljo, jim je v oči prinesla solze radosti, toliko bolj plodovite od potu njihovega telesa. Vse to ne bi bilo mogoče, če bi ne živeli na Zemlji, ki jim je pot in solze vračala v obliki sadov ali v kolikor teh sadov ne bi mogli porabiti za rast svojega doma. Kakor pa je velevala sreča, so se skupaj potili dalje in njihov dom je rasel dalje, počasi in neustavljivo, kakor narava, ki se plazi, vzpenja in pronica skozi razpoke človekove domišljije. Otroci so se igrali, družina je rasla in v nevihtni noči, snežnem metežu ali zavijanju volkov, bili so spokojni.

Dečka sta tako v spanju obiskali drobceni ptičici in ga posvarili, da ga je ošvrknil pogled Gospoda zavoljo njegove predrznosti. V dečkovih mislih so se izrisale podobe treh zveri, ki so prihajale nadenj in v strahu se je prebudil, nežno objel troje spečih sester, se oprtal z mošnjo, v katero je dal kvačke, frulico in žogo, sestram pustil sporočilo in se nemudoma odpravil v svet, kajti prehiteti je moral zveri, ki so prihajale nad njegov dom.

Ni hodil dolgo, kar je za njim pritekla mlada sestra in ga oštela. Tudi njo je popadla slutnja, videla je sporočilo in pohitela za dečkom. Deček je bil sprva vznejevoljen, kajti podvizal se je prav zato, da bi obvaroval sestre, vendar kmalu se je sprijaznil, da je to vsaj toliko boj njegovih sester kot njega samega. Ohrabril si je srce, kajti prav verjetno bosta kmalu za njim prišli še drugi sestri in manj kot kadarkoli poprej si sme privoščiti, da bi jih doletel srd, ki si ga je prigaral za greh svojih staršev. Deček ne bo pustil, da ga kaj takega kot je neodgovornost odraslih vkoplje v peščena tla, dokler ga ne odnese morje.

Tako sta hodila, kar naletita na psa čuvaja, ki se je ravno odpravljal iz vrta gospodovega. Sila sta ga presenetila, vendar hkrati si je oddahnil, kajti vrt je bil kraj, kjer je bil najmočnejši in dečka sedaj ne bo rabil iskati onkraj njega.

Bratec in sestra sta prav tako opazila psa, vendar se nista prestrašila, kajti pred njima je stala njuna usoda, naj bo dobra ali zla. Karkoli se zgodi, dala bosta vse od sebe. Bratec je sestri podal žogo, se sklonil k njej in ji čez obraz raztegnil skrivnost mlade psice. Sestra je nemudoma padla na vse štiri, se prevalila na hrbet, porinila iz ust jezik ter pričakujoče pogledala dečka, upajoč, da jo počohlja po trebuhu. Deček se je v odgovor kislo nasmehnil in jo prav res počohljal, da se je sestra radostno začela zvijati po travi. Neizmerno mu je bilo žal, da jo mora ponovno videti v tako pohlevnem stanju, vendar njegov cilj je bil onkraj Gospodovega psa.

Vzel je žogo in jo nekajkrat vrgel kraj sebe, sestra pa mu jo je vselej prinesla nazaj, ponosna na svoj ulov. Sedaj je deček vrgel žogo proti črnemu psu in gledal, kako je padla pred njegove noge, sestra pa se je pognala ponjo. Tik pred žogo se je ustavila, kajti opazila je črnega psa, odskočila in se po nekaj časa začela po trebuhu plaziti proti žogi in neizprosno proseče cviliti. Črni pes je vedel, da gre za prevaro in se sprva ni zmenil zanjo, vendar ni mogel povsem prezreti cviljenja psice pred njegovimi nogami. Zarenčal je proti njej, da je odskočila, vendar kmalu se je vrnila, ponovno proseča za žogo. Čez nekaj časa se je pasje srce vendarle omehčalo in pes je z gobcem dregnil žogo proti njej. Sestra je pograbila žogo in stekla vstran, vendar se je kmalu vrnila, vznemirjeno skakala, odvrgla žogo pred pasje noge in vznemirjeno zalajala. Če bi imela rep, bi vznemirjeno mahala z njim. Sedaj je pes dojel dečkov načrt in renče stopil proti dečku kraj vrta, vendar ni mogel prezreti klicev psice, ki ga je vabila v igro. Njegovo pasje srce je pretresal njen lajež in počasi, vendar neizbežno, se je pes spozabil ter vstopil v igro. Deček je previdno obhodil dvoje teles, ki sta se radostni igrali z žogo, pazeč da ne vznemiri spozabljenega psa in s to žrtvijo premagal prvo Gospodovo zver.

Kakor je vstopil v gospodov vrt, se je deček spomnil očetovih besed in začel iskati med rastjem, ki bi prav lahko bilo džungla ali deževni gozd, če ne bi vse raslo tako, da je imelo sled inteligence v mestu vsakega še tako majhnega poganjka. Vrt je bil brez dvoma obstoj, ki je presegal razum človeškega uma.

Ves ta red mu je omogočal, da je prav kmalu našel to kar je iskal. Predstavil se je pred jablano, za katero je verjel, da Je njegova mati in se poklonil, kajti verjel je, da je bila Ta jablana edini odrasli v njegovem življenju in onkraj, ki je bila od začetka do konca odgovorna z njim, naj je bila ta odgovornost še tako majhna. Verjetno je bila razen nje edina primerljiva podoba, podoba ptičice ali morda starejše sestre, ko je bila enkrat osvobojena izpod čarovnice. Ni se mogel znebiti občutka, da je vsa sreča, grenka ali sladka, nekako izvirala prav iz Te jablane. Deček je upal, da bo nekoč lahko rasel ponosno, tako kot Ta jablana pred njim.

Jablana je opazila dečka, vendar ni storila ničesar glede njega. Vesela je bila, da ga lahko ponovno vidi, vendar okoliščine so velele, da ga morda vidi poslednjikrat. Njeno listje je zašelestalo in zaslišal se je glas “Ko sem te videla prvič, si bil nič več kot poganjek. Sedaj te vidim drugič in si že mladenič. Morda se sliši nesramno od mene, vendar daj, da te vidim še tretjič.” To rekoč je obmolknila in deček je z žalostjo v srcu šel dalje, kajti razumel je, da bo naslednje srečanje njegovo poslednje.

Tako se je odpravil dalje in spotoma ga je dohitela najmlajša sestra. Deček jo je okaral, vendar sestrica se mu je le navihano zasmejala in deček je bil ponovno pomirjen, kajti to kar so počeli je bilo večje od njegove usode.

Deček in sestrica sta prispela kraj vrta, kjer se je nahajala vrata gospodove zakladnice v podobi slapu brez vrha ali dna, iz katere se je ravno odpravljala mavrična kača. Pes je bil odposlan prvi, kajti imel naj bi priložnost popraviti svojo napako, vendar kača ni nameravala veliko ostajati za njim. Bila je umetnica strupa in najmočnejša prav med Gospodovimi zakladi. Ni vedela kako je bil pes premagan, vendar bila je mnogo mogočnejša od psa, vredna varovati največje zaklade, zato se ni bala dečka, pač pa se je mnogokrat ovila okoli vrat in čakala, da deček stopi skoznje.

Deček je razumel, da je gora zakladov pred njimi kačina past, zato se je obrnil proti sestrici, ki še ni scela razumela bogastva, ki se je nahajalo pred njima. Deček je sestrici v roke stisnil frulico, na uho pa ji je zašepetal vselej spremenljivo pesem, ki odklepa nezaupljiva srca.

Sestrica je razumela. Slekla se je in si iz marjetic spletla krono, nato pa iz majnic krono spletla še dečku. Tudi deček se je slekel, kajti razumel je, da oblečen ne bo mogel skozi vrata Gospodove zakladnice. Sestrica se je nasmehnila, se odpravila proti mavrični kači in začela igrati na frulico ter igrivo poplesovati okoli, vsake toliko pa je frulico odložila in zapela nagovor mavrični kači, ki je bil nič več kot uganka, izštevanka ali uspavanka. Kače imajo sila slab sluh in le s težavo je lahko sledila ognjemetu zvokov in pomenov, ki so poplesovali pred njenim obličjem, zato se je sklonila bližje. Kakor se je kača premaknila k deklici, tako je deklico zalila voda, vendar deklica je v dežju pod mavrično kačo poplesovala naprej in kača, sposobna zadati smrt v tisočerih oblikah je ni pičila, kajti želela si je vedeti, kako se pesem konča. Tako se je prav počasi privijala vse bližje in bližje deklici, dokler ni bila njena mavrična koža v barvah onkrajštevnih smrti le še dotik stran od deklice, vendar ni se je dotaknila, pač pa je izgledalo, kot da kača, navita okoli dekličinega telesa pleše skupaj z deklico.

Deček je z grozo opazoval ples pred seboj in sestrice, ki je s svojo žrtvijo bila bitko z drugo Gospodovo zverjo, četudi si ni mogel kaj, da ne bi v sebi čutil ponos do sestrice. Previdno je obhodil onstranski prizor in gol ter bos zakorakal skozi slap zakladnice. Nebesna voda bi ga morala ubiti, vendar dečkovega telesa se ni dotaknila. Namesto tega je s silo neba odplaknila vse, kar je obremenjevalo dečka, tako da je deček zakorakal v zakladnico kot prerojen, četudi vendar nič manj izkušen. V zakladnici si je našel obleko in si jo nadel, da bi ne nag stopil pred Gospodovo obličje.

Kmalu je za njim pritekla starejša sestra, prav tako pomlajena in v novi obleki. Sestra je oštela dečka, vendar si je hkrati neizmerno oddahnila, kajti kar se je zgodilo, je bilo večino stvar potrebe, ne izbire. Vse kar je dejansko zamerila, je bilo, da je deček sestre pustil same doma, ne meneč se za njihove skrbi. Deček je tiho poslušal grajo in se razveselil, da ima priložnost ponovno slišati njene besede, četudi v tako brezupni situaciji, kajti bližala sta se Gospodovemu obličju.

Kraj zakladnice sta uzrla belo pajkovko, varuhinjo Gospodovega obraza in kraljico vseh spletk, nista pa videla Gospoda. Do koder je segal pogled so se razprostirale niti, včasih v podobi stropa, včasih tal, včasih sten, stebrov, vrat ali pohištva. Prav res se je zdelo, kot da je pajkovka napletla sam prostor, v katerem so se nahajali in morebiti ves svet ni bil nič drugega, kot klopčič pajčevine. Kakor sta se brat in starejša sestra približevala pajkovki, tako sta čutila, kako se vse bolj lepita med niti, vendar slednje niso segale le po njunih telesih, pač pa sčasoma so se vanje začele loviti celo njune misli in srci. Vsak korak proti pajkovki je bil korak stran od pajkovke, kajti vse manj sta razumela, zakaj sta tukaj. Zakaj hodita proti pajkovki? Mar ne bi morala stopiti k njej? Ji biti podložna?

Deček se je silno prestrašil in naglo iz mošnje vzel kvačke, ter jih izročil sestri, ki je začela naglo kvačkati niti, ki so se pletle okoli njunih misli, src in teles. Sedaj je ona iz njih pletla stole in pohištvo, orodje, orožje, stene, tla in zidove, kajti pajkine niti vendarle niso bile nič več kot kvalitetna nit, odlična za kvačkanje čez dan ali dolgo v noč, poleti ali v zimske dni. Starejša sestra je bila vražje pametna z angelsko veščino in zlahka je ujela še tako tanke in izmuzljive niti, ki so se hotele izmuzniti njenemu prijemu, sedaj ne več toliko grabeče po njiju, kot bežeče pred njenimi urnimi prsti. To je sestra počela tako dolgo, dokler ni začela razpletati celo samo pajkovko, kar je bilo brezkončen podvig, kajti življenje ni nekaj, kar lahko razpleteš, lahko ga le končaš ali kvačkaš v nedogled.

Deček je ponovno svoboden s ponosom in žalostjo pogledal tretjo sestro, kajti bila je tretja žrtev Gospodove zveri, ujeta v večni boj.

Deček se je uzrl naokoli in pred seboj zagledal štor nekdaj mogočnega hrasta, ki se je razprostiral čez celotno sobano, na katerem si je gnezdo spletel ptič, ki je bil pol petelin in pol orel. Ptič je razumel, da ga deček vidi takšnega kot je, zato se je pognal na dečka, še preden bi deček lahko ukrepal. Medtem ko je deček skubil strašljivega ptiča, mu je ptič s kremplji in kljunom zadajal globoke rane, trgajoč obleko iz njegovega telesa. Deček je hitel rane celiti z medenimi besedami, vendar nobena beseda ni mogla pozdraviti bolečine, ki jo je deček čutil pod ptičem. Ptič in deček sta bila bitko tako dolgo, dokler ni bil ptič že povsem oskubljen, deček pa je imel na sebi poleg razcafranih oblačil le še med in vosek. Oskubljenega ptiča je vrgel v gnezdo in podkuril. Ptič je besno prhutal, vendar ni mogel uiti plamenom, ki so obdajali njegovo gnezdo. Celo če bi jim ušel, je bil zunaj še vedno deček. Takrat je deček v gnezdu opazil troje jajc iz jantarja, ki so trepetala v vročini ognja. To videč je deček skočil med plamene, prenesel kljuvanje prestrašenega starša, pograbil troje jajc in skočil ven iz gnezda.

Razen ran po telesu je ogenj raztopil vosek in med, ki sta sedaj kapljala iz njega in ga kuhala pri živem mesu. Vendar deček je vedel, da mu je bilo tako ali tako umreti, kajti rane v boju so bile prevelike in lahko bi živel le še kot voščena senca samega sebe, čakajoč da dogori. Med in vosek sta začela odpadati in izpod njiju se je prikazala obrabljena koža, grbasta in trda kot gabrovo lubje. Deček se je odpravil poiskati svoje tri sestre. Čez obraz si je raztegnil skrivnost mladega človeka, kajti ni želel, da ga sestre vidijo v tem stanju. Po malem si je želel, da bi v njegovi koži ne bil pepel, ki mu je preprečeval, da bi tudi sam podlegel skrivnosti, vendar naglo je odgnal nepotrebno misel, kajti skrivnost ne bi odpravila njegovega bola, le skrila bi ga, tako da se ne bi mogel posloviti od svojih sester.

Najprej je našel najstarejšo sestro. Pajkovko je seznanil z Gospodovim koncem, tako da ni imela več razloga za spopad. Sestra mu je na hitro spletla nekaj oblačil, nato pa se z njim odpravila iskati najmlajšo sestro. Skupaj sta kači razložila, da je z Gospodom konec, tako da ni imela več razloga, da se bori proti njim. Kača je pred odhodom najmlajšo sestrico jezna oplazila, vendar najstarejša sestra je naglo pristopila k njej in izpila ter izpljunila strup, tako da si bo sestrica kmalu opomogla, do tedaj pa jo je bratec prenašal na ramenih. Sestrica je opazila skrivnost na dečkovem obrazu, vendar si ni upala ničesar reči, da ne bi bila dečku v breme. Skupaj so se odpravili iskati tretjo sestro, katero so našli sedaj že brez oblačil, kako se je še vedno divje igrala s psom. Deček je psu razložil, da je Gospod mrtev in se ob spominu na kačo pripravil, da obrani sestro, vendar pes je na njegovo presenečenje le olajšano zalajal nanj, nato pa se odpravil na svoja pota onstran vrta. Deček je sestri potegnil skrivnost iz obraza, tako da se je osramočena pobrala iz vseh štirih, vendar nihče je ni obrekoval, pač pa so vsi do nje čutili hvaležnost.

Sedaj je deček razložil, da se mora odpraviti in da mu ne morejo slediti, zapustil pa jim je troje jajc v varstvo in jih vse še poslednjič strastno objel. Sestre so oporekale odhodu svojega brata, vendar kmalu so opazile, da je čudno neomajen in razumele so kakor razumejo sestre. Čez čas so se poslovili, deček pa se je odpravil iskati Tisto jablano.

Našel je jablano, ki je nemudoma razumela in ga povabila med svoje korenine. Deček je hvaležen legel mednje in se naslonil na njeno deblo, iz svojega obraza pa potegnil skrivnost. Tako je deček ostal pri jablani, dokler ni zaprl oči in zaspal.

Nihče ne ve kaj se je nato zgodilo z dečkom, saj nihče ni nikoli več našel Gospodovega vrta, vendar če tam nekje ne živi deklica, ki ga s poljubom lahko prebudi, potem deček pod Tisto jablano z nasmehom na ustih spi in počiva še danes.

Aljaž Božičko


Prispevek je bil vključen v Špegel: Das Ü Magazin – julij 2018