Članek se vpraša, zakaj s središče svojega življenja postavimo
natanko tiste stvari, ki so običajno najbolj brezpomenske.
Pred kratkim sem prijateljici omenil, da sem se z neznano osebo pogovarjal o njej, tema pogovora je bila osebna. Njen odgovor na to je bil precej liberalne narave, zakaj nisem delil še ostalih identitetnih informacij (za lažjo predstavo sem sodijo ime, stanovanje, rojstni datum, obiskovana šola ipd.). Moj odgovor je bil, da pri pogovoru o njej seveda nisem govoril o teh stvareh, saj niso pomembne, pogovarjal sem se o bolj vsebinskih težavah.
Predstavljam si, da je identitetno gledano oznaniti identiteto za nepomembno verjetno žalitev, vendar mi je to postavilo naslednje vprašanje. Zakaj za informacije, za katere se običajno bojimo, nimam pozornosti oz. jih prepoznavam kot nepomembne in zakaj bi bile ostale kaj bolj vsebinske? Nenadoma sem spoznal, da obstaja zelo jasna povezava. Nakazane “nepomembne” informacije nimajo spoznavne vrednosti drugače kot skozi spomin in identiteto.
Za ponazoritev, predstavljajte si trenutek, ko vas starši poimenujejo. Brez dvoma dokaj življenjska odločitev, vendar najverjetneje ne bo vplivala na vas osebno. Obstajajo sicer imena, ki vas lahko zelo zaznamujejo (8dsa%23#G, *(ˇ.ˇ)*, 666, Jezus, Fafamož itn.), vendar večina imen ne bo takšna ali bo imela zelo malo vpliva. To je res do te mere, da se lahko enostavno preimenujete in se ne boste bistveno spremenili, kvečjemu boste imeli nekaj težav z administrativno knjigovodstveno institucijo države. Sedaj si predstavljajte, da vidite utapljajočega se človeka in slučajno znate plavati. Kaj storite? Ne glede na to kaj storite, verjetno vas bo spodkopalo ali utrdilo v prepričanju in nasploh vplivalo na vaše življenje. V kolikor bodo ljudje poznali vaš odziv na situacijo, bodo lahko nemudoma začeli intenzivno sklepati o vas. Po drugi strani “Moje ime je Abel” o vas pove sila malo (živite v kulturi, ki verjetno vsebuje ime Abel kot eno od možnih). Vprašanje je torej, zakaj se ne predstavljamo z “Odločil sem se rešiti človeka iz vode, ker nisem imel nič boljšega za početi” ali “Nisem rešil človeka iz vode, ker se nisem želel zmočiti” ali “Skočil sem na pomoč človeku v vodi in se še sam začel utapljati, ker ne znam plavati”.
Odgovor na “zakaj se ne predstavljamo s pomenskimi vsebinami” je, kakor drage so nam te stvari, spreminjajo se. Več kot imajo pomena, bolj smo ujeti vanje. Obratno so imena običajno sila lahkotna. Kar je pomembno tudi za druge. Recimo da bi imel moj prijatelj ime s pomenom. Do njega bi se lahko opredelil. Opredelitev bi imela pomen, vrednost. To bi pomenilo, da v skladu z imenom tudi deluje, sprejema odločitve. Pojavi se potreba, da občasno spremeni ime. Zame bi bilo dokaj zmedeno, če mu recimo pišem pismo in ugotovim, da je vmes spremenil ime. Še več, kaj če ga pozdravim, pa mi odvrne “narobe”. Ali se sploh več ne odziva na staro ime, navajen na novega, morda v zadregi, da se še spomnim starega imena. Na podoben način so se s koncem Jugoslavije spreminjala imena ulic. Nekdo je sumil, da imajo pomen, vsebino. Kar je težavno, je seveda, da se niso spremenila vselej na manj pomenske. Ker so opomenjene, so vsebinske in kot takšne predmet bojev (razen če bi seveda kdo poskušal manj pomenske stvari narediti v pomenske kot del hegemonije).
Sedaj se pojavi vprašanje, v kolikor so te stvari tako brezpomenske, zakaj dajemo nanje takšen pomen? Krajši odgovor bi bil absoluti. Daljši odgovor bi bil, imele so -vstavite starost človeka- let, da se utrdijo. Praktično vsak vaš element je imel manj časa, da se nanj navadite, da predstavlja nekaj stalnega, zanesljivega, stabilnega v vašem življenju. To je pomembno do te mere, da lahko izguba imena sproži izgubo identitete, obiski pri sorodnikih ali v tujini znajo sprožati domotožje, malenkostna sprememba navad lahko sproži histeričen napad ali resetiranje sistema (vas). Posledice so izredno telesne, občutne do te mere, da jih ne moremo ločiti od potrebe po hrani, telo se odzove podobno krčevito. Če nekoga želiš indoktrinirati, mu najprej izbrišeš vse te nepomembne stvari, ki tvorijo identiteto, stalnost, nakar se pojavi potreba in prostor za nove.
Vedoč vse to, upam da sedaj bolje razumete sebe in druge, katerih reakcije se zdijo na trenutke pretirane. Ne pomeni, da morate biti kaj bolj sprejemljiv do njih, samo z razumevanjem boste morda imeli možnost reagirati bolje. Bolje kot z “manj travme” in “večjo žejo po raziskovanju”. To me spominja na tisti poskus z “wired and cloth monkey mother” ^^
Aljaž Božičko
Prispevek je bil vključen v Špegel: Das Ü Magazin – julij 2018
