Je boljše biti pohlepen ali solidaren? Tretja, četrta, peta možnost?

To naj bi bil kratek članek, katerega namen je komentirati eno temeljnih kapitalističnih potreb “pohlep”, poznano tudi znotraj slogana “greed is good” (pohlep je dober) in lepo predstavljeno znotraj dela Adama Smitha Wealth of Nations (bogastvo narodov). Moj namen ni povsem ovreči pogled na “greed is good“, pač pa predstaviti relevantnost njegovega sentimentalnega nasprotja, solidarnosti.

P.S.: Ob nekaj poizvedovanja sem odkril članek, da je Adam govoril o nečem podobnem kot jaz v tem članku, tako da če koga zanima, si ga lahko pogleda tukaj 🙂

Osnova

Opozoril bi, da bo vse omenjeno narejeno na relaciji pohlepa in solidarnosti. Izven tega modela obravnava ne bo imela ustrezne relavantnosti.

Bistvo pohlepa sta koncepta “biti” oz. “imeti” in “poraba”. Torej kaj imaš in koliko porabljaš. Pohlep spodbuja v to, da v vsakem trenutku poskušaš imeti več in poskušaš porabljati več. Kontradikcija obeh poskusov je iskanje poželjivega v okolici in sčasoma izčrpavanje. Izčrpavaš nekaj, da lahko imaš ti več, tvoja pripravljenost na izčrpavanje je prepoznana kot pohlep.

Pohlep ne nastopi, če ne nastopi izčrpavanje. Razlog je v tem, da ne moreš hlepeti po neizčrplivem oz. se z nikomer ne rabiš boriti za neizčrpno. Če recimo si želiš film The Wolf of Wall Street, potem si lahko pohlepen na izčrpljivih in plačljivih (dobi kdor (več) plača) zalogah trgovine, vendar ne moreš biti pohlepen do vsem dostopne piratske verzije na internetu, razen če seveda želiš dostop omejiti. Če je torej film 5€, potem si ga v trgovini težje privošči del sveta z 5€ zaslužka na mesec, torej imaš šibkejšo konkurenco za film, kar te dela srečnejšega, torej pohlepnega.

Če si ogledamo silnice pohlepa, gre za dokaj osnoven “drugo proti tebi”.

Solidarnost temelji na vzajemni posesti. Pregovorno gre za nadgrajeno obliko vendar ni povsem razločljiva od predstanja pohlepa.

Bistvo solidarnosti bo ponovno na imeti, biti in porabiti, le da bo del tega “imeti” bil posredovan naprej, predvidoma s privoljenjem, podporo in razumevanjem. Kot prej omenjeno, solidarnost bi lahko prepoznali tudi v nekakšni kvazipohlepnosti, kjer si nekoliko pohlepen, vendar ne dovolj, da bi se lahko zoperstavil temu, da drugi jemljejo od tebe. Če v to pristaneš, si torej kvazisolidaren.

Starši so lahko recimo kvazisolidarni do otrok po pritiskom države, vendar so lahko povsem prostovoljno solidarni. Otroku morajo recimo nuditi določeno količino hrane, vendar mu lahko kupijo nekaj nenujnega, česar si otrok ne bi mogel privoščiti ali enostavno ne bi kupil.

Razlog zakaj solidarnost povezujem s pohlepom je v shemi silnic. Da bi lahko dal, moraš imeti. Več kot imaš, več lahko daš. Ljudje smo seveda dokaj omejeni v svoji produktivnosti. Pravzaprav smo lahko tako odtujeni od virov presežene produkcije, da lahko velike populacije živijo izključno na pohlepu. Ugibam da lahko v to shemo recimo prištevam sebe in verjetno tebe kot bralca. Vendar tovrstni pohlep je v prvi vrsti nuja za preživetje. Če bi stvar razširil na celotni ekosistem, bi bilo verjetno težavo najti nepohlepnega človeka, recimo ljudje ki živijo na odvrženih ostankih drugih so takšni. Rastlinojedci skozi pohlep pojedo rastline, te pojedo mesojedci, mi pa jemo kar vse tri, če sta nafta in premog fosilizirana sončna energija, potem pa smo pohlepni kar po samem soncu.

V mestu in izven tovarne je težko preživeti brez pohlepa. Poskušam pokazati, kako temeljna je tovrstna shema. Za primer, imaš rad špagete? Žitu se je brez tebe povsem dobro godilo in tudi če se ne osredotočimo na žito, je bilo iz površine polja izrinjenih kup vrst, namen česar je bil prehraniti tebe, ponosnega vegana, poraba je še vsaj desetkrat večja, če slučajno uživaš v zrezku. Zelo temeljna reč skratka. Novost je predvsem v tem, da stvar znotraj kapitalizma ozavestimo in napihnemo.

Solidarnost bo torej naslednji korak, v katerem bomo del presežka namenili drugim. Ne pove nam, če je to zanje dobro, pove nam le, da smo ustvarili silnico navzven.

Za primer, namesto jadrnice lahko kupu ljudi urediš šolstvo ali prehrano. Verjetno zanje koristna reč. Kdo bi vedel kakšen pomen ima, vendar oni so morda veseli. Vendar denar lahko nameniš Kickstarter projektu razvoja nove namizne igre, morda celo stokrat presežeš začetno zbiralno vrednost projekta. Verjetno bo ponovno precej ljudi srečnih, vendar zelo jasno nihče ne bi izrazito lažje živel.

Solidarnost ni nekaj samo po sebi dobrega, je bolj nadgradnja nečesa nedružbenega v nekaj družbenega.

Že nakazani paradoks solidarnosti je recimo bil, da moraš nekaj vzeti/dobiti da lahko nekaj daš. To nakazuje, da si spodbujen v okoriščanje, romantičen primer tega je recimo Robin Hood, vendar vsi niso tako plemeniti, da bi se spravljali na najpremožnejše in dajali revnim, precej lažje je ciljati lažji in manj donosen plen, ki pa ti na glavo ne bo razpisal pregona. Če greš premožnim v nos, ker posegaš v njihove davkoplačevalce in potrošnike, potem jim recimo lahko odstopiš del plena, pa se bo situacija morda pomirila. Kot nakazano, premožni običajno temeljijo na kopičenju, temelj česar je pohlep, vendar hkrati lahko nastopijo kot največji solidarneži.

Osebno nisem povsem naklonjen tovrstni shemi, vendar se mi zdi precej smiselna. Razlog je v naslednjem eksperimentu. Predstavljajte si, da pred seboj najdete še živega utopljenca. Z nekaj napori ga obudite k življenju, tako da se vam lahko začne zahvaljevati. Nato vzamete nož in ga zabodete v srce ali kakšen drug pomemben organ. Umre. Scenarij je torej, da ste nekaj dali in nekaj vzeli in to nekaj je bilo življenje. Ali lahko sklenemo, da je to vse kar se je zgodili, torej gre za ničelno vsoto? Sedaj za solidarnost le obrnite shemo, torej da prvo vzamete in nato date naključnim ljudem. Osebno menim, da je sicer omenjeno ničelna vsota, vendar edini udeleženi v njej je center pohlepa in solidarnosti. Gre se torej za dokaj egocentričen pogled na svet, ki spregleda obstoj in s tem individum (samostojnost) drugega. Solidarnost je bolj dodelana od pohlepa, vendar predvsem znotraj družbe individumov.

Primeri

Pohlep zna biti predstavljen kot skrivni, nujni element delovanja sistema. Razlog za skrivanje je v tem, ker kako lahko temeljimo na nečem, kar je intuitivno rakotvorno za družbo. Težko je trditi, da si dober človek, kaj šele del dobre civilizacije, če je slednja utemeljena na ideji okoriščenja, narcizma, egoizma oz. nasploh postavljanja sebe pred drugimi ali pred družbo. Lahko si dober pred seboj, ne moreš biti dober pred drugimi. S tem ko se pohlep naredi za sistemsko nujo, seveda zadržek do delovanja pade, vendar intuicija ne izgine. Skozi pohlep drugim lahko koristiš, vendar to ni tvoj namen, če kaj te spodbuja v jemanje, torej povzročanje škode. Posledično boš seveda celokupno neizbežno ob ustrezni izvedbi povzročil več škode kot koristi in edini razlog zakaj lahko tovrsten sistem deluje, je kazenska politika države in ljudi nasploh. Če dejansko daš pohlepu prosto pot, boš končal v zaporu ali brez zob. Namen tega ni toliko popravljanje tvojega delovanja, pač pa odvračanje od določene dejavnosti, ki se zdi družbi in ljudem težavna.

Če si predstavljate podobo iz postapokaliptičnega sveta, veliko enostavneje je biti bandit kot kmet, vendar če bi večina prisotnih ne bila kmet, torej dejanski pridelovalci, potem bi družba kot celota propadla.

Dokaz za to lahko recimo najdemo v zemeljski zgodovini. V času velikega izumrtja dinozavrov so bili verjetno prav plenilci tisti, ki so porušili oslabljeno ravnovesje sistema. Pred padcem lahko spremljamo dokaj stalno razmerje med rastlinojedci in mesojedci, katerega trend skozi milijone let je rast. Vse večji rastlinojedci so omogočali obstoj vse večjih mesojedcev. Ob padcu meteorita in verjetno naknadnih izbruhov vulkanov, je predvidoma za dve leti prah v atmosferi zastiral nebo in s tem zmanjšal razpoložljivo svetlobo. To je vodilo v masovno izumrtje rastlin po celotni Zemlji, ki so hkrati glavni pretvornik okolijske energije (sončne svetlobe) v snov, ki jo lahko preostanek ekosistema porabi za delovanje. Drugače povedano, če je sonce generator energije in rastline pretvornik, je bilo to za preostanek ekosistema kot da bi nekdo izvlekel kabel iz vtičnice za dve leti, tako da so morali preživeti na pohajajočih ostankih energije. Veliki rastlinojedci so bili seveda najprej na udaru, vendar njihova trupla so služila za povečanje naslednje generacije mesojedcev, ki so bili še vedno prilagojeni ogromnemu številu razpoložljivega mesa, večja telesa imajo večjo stalno porabo energije. Tako je na manj rastlinojedcev prežalo več mesojedcev, kar je sčasoma preobremenilo vrste, posledično druga stopnja izumiranja. Tretja stopnja nastopi, ko začne zmanjkovati mesa, tako da se morajo mesojedci, nesposobni nagle spremembe stila življenja, obrnili drug na drugega in s tem pospešili izumrtje. Ker so zmagovalci v tovrstnem boju običajno močnejši, je to vodilo v izumrtje verige mesojedcev, vendar kakor hitro je izumrlo dovolj šibkejši, varčnejših, so izumrli prav najmočnejši, saj so potrebovali največ energije na dan. Tudi če bi v tem obdobju rastline prišle nazaj, bi do sedaj veliki in srednje veliki mesojedci ne mogli več preživeti, saj so za preživetje uničili glavni vir hrane, rastlinojedce. Preživijo lahko torej predvsem majhni rastlinojedi in vsejedi, prilagojeni na skrivanje, hibernacijo ali nočno življenje. Tako se je zelo verjetno končala doba dinozavrov (razen ptic).

Kritika

Mesojedec predstavlja bandita oz. absolutnega pohlepneža. Ni primeren za predstavo kapitalizma, v katerem hkrati zavzemamo več vlog, vendar jasno nakaže kaj se zgodi, v kolikor sistem doživi krizo na običajno najstabilnejše ravni, ravni proizvajalcev. Mesojedec enostavno ne more obstajati brez stalnega dotoka hrane. Na podoben način bi opozoril, da naša družbe ne more obstajati brez stalnega dotoka plena, vsaj v kolikor je naše pojasnilo odnosov pohlep.

Solidarnost v tem pogledu ni veliko boljša, vendar omogoča precej več manevrskega prostora, saj je mogoče misliti družbo kot celoto še preden vsak posameznik zase propade v želji po preživetju.

Pohlep je učinkovitejši, boljši način pridobivanja surovin, vendar mnogo manj stabilen sistem, ki potrebuje izredno stabilno proizvodno bazo in ki se kanibalizira natanko tedaj, ko je najobčutljivejši. Škode pohlepa ne moremo razumeti na horizontalni ravni med “enakimi” ljudmi, takrat vidimo predvsem koristi. Škoda je opazna šele, ko pogledaš porabniško piramido in se vprašaš, kaj če kateri od spodnjih elementov odpade. Odgovor je, da tovrstno življenje ni vredno živeti, drugače povedano, preveč smo se navadili na izkoriščanje, da bi se lahko v kratkem odvadili. Kar nam daje tržno prednost in nas ogrozi kot civilizacijo, civilizacijo kapitalistov. Bolj kot smo pohlepu predani, bolj uspešni in bolj ogroženi smo. Solidarnost ni rešitev, je preventivna shema za slabe čase. Velike krize so redkost, vendar krize so stalnica življenja in nižje kot si, torej več kot je pritiska od zgoraj, bolj jih občutiš. Solidarnost je oblika pomoči lastnemu in nižjim slojem, zasilno preprečevanje sesutja, ki podaljša, ne pa prepreči sesutje, kar podaljša obdobje v katerem upamo, da si sloj ali posameznik opomore, tako da se lahko celotna shema porabe ohrani.

Sklep

Ne bi vam želel dati kakšnega zveličanega sklepa, bi pa nakazal, da pohlep ni samoumevna poteza celo znotraj kapitalistične družbe, kaj šele izven nje. Celotna obravnava se je koncentrirala na delovanje posameznikov, če je slednje postranskega pomena in je kaj drugega center pozornosti in delovanja, potem bi seveda prišli do drugačnih smiselnih modelov delovanja. Znotraj obstoječega sistema enostavno ne moreš mimo singularnosti, ki jo posameznik idejno predstavlja.

Aljaž Božičko

Prispevek je bil vključen v Špegel: Das Ü Magazin – julij 2018