5. avgusta, 2018 10 min to read

The Prince of Philosophy

Category : Iskanje Resnice

What can we learn from Spinoza?


Danes je tako najlažja kot najtežja stvar na svetu biti Spinozist, če začnemo z besedami Marka Fisherja. Ko beremo Spinozo se zdi, da pod površino njegovih besed in misli, obstaja še ena raven, veliko bolj surova in srhljiva; občutek nemoči nam daje Spinoza sam, ko pravi, da prihodnosti nič ne določa vnaprej, razen sila sama, ali z njegovimi besedami, naravno pravo. Namreč, pri avtorju so stvari relativno preproste: vse kar obstaja izhaja iz imanentnega bistva sveta samega – Narave –, to bistvo pa se ohrani le v primeru, ko se vsako posamezno bistvo sklada z bistvom Narave. Naj poudarimo, ohranjanje tegale stanja je inherentna lastnost vseh živih bitij; tako Spinoza razume samomor kot nemogoče dejanje, saj »v naravi pač ni samomora«. (Spinoza, 1997, str. 167) Ko se znajde skupina ljudi v podrejenem položaju, ali celo suženjstvu, moramo to pripisati posledici vpliva zunanjih sil, ki si je obstoječo entiteto podredila zase – lahko bi razpravljali o virusu. Takšen način razmišljanja v svet daje določeno stopnjo racionalno. Če stvari ni dano, da bi bila zmožna obstati v obstoju, čigar partikularno bistvo bi sledilo bistvu vsega sveta, tj. vsemogočni moči Boga, potem temu posamičnemu bistvu ne moremo pripisati neodtujljive pomembnosti, kaj šele se zanj izrecno boriti – kot zapiše Zdravko Kobe: »conatus, prizadevanje po ohranjanju v svojem bistvu, nima izhodišča, iz katerega bi izhajalo in za katerega bi delovalo, nasprotno, to delovanje je on sam.« (Spinoza, 1997, str. 146) Morda iz današnjega gledišča beseda boj privzema negativne konotacije, a najbolj preprosto povedano, če je boj uspešen, potem tej prevladujoči strani ni mogoče ničesar očitati (v določenem časovnem obdobju seveda). Kar Spinozova filozofija torej omogoča, je,  mešanica skepticizma do obstoječega in vitalizma do prihodnjega. Kot prvo, stvari niso takšne, kot delujejo na prvi pogled – konstelacija sveta je vedno arbitrarno določena, saj je sestavljena le iz skupka sil, brez nekakšnega teleološkega pomena. Drugo, ko v svetu obstaja močnejša sila, je za podrejeno nujno to, da se z njo spečati; to ne pomeni, da je ne more ponovno subvertirati in/ali preoblikovati, le da bo opozicijska drža brez možnosti mutacije rezultirala v še popolnejšo sublimacijo le-te. Za človeka tako ni nič boljšega, kot da živi pod vodstvom razuma. »Edinole s pomočjo razuma imamo moč spoznati, saj »božja moč po definiciji izraža njegovo samoafirmacijo in je zato usmerjena samo v tisto, kar predstavlja njegovo resnično korist, ali tudi, ker so vsi učinki, ki izhajajo iz bistva kake stvari, nujno tudi učinki, v katerih se izraža božji razum, zamejen s tem bistvom, se meja skladnost med ljudmi v celoti prekriva z racionalnostjo.« (Spinoza, 1997, str. 151) Danski filozof tako ni prava tarča apropriacije liberalnih teoretikov, saj njegov pristop do Drugega, ali druge entitete, čutečega, tujega bitja, ne ponuja avtomatične možnosti konsenza ali pasivizacije razmerja med njima. Sila v svetu ima svojo pot in to pot je potrebno iskati. Na tem mestu bomo poskusili povezati Spinozovo razmišljanje o imanenci z D&G (predhodno Artaudovim) konceptom TBO, predvsem pa s teorijo Cybernetic Culture Research Unit (CCRU). Naj Spinozove besede odzvanjajo v ušesih: »[K]ajti ker ima Bog pravico nad vsemi stvarmi in ker pravica Boga ni nič drugega kot prav njegova moč, kolikor jo obravnavamo kot absolutno svobodo, iz tega izhaja, da prejme vsaka naravna stvar iz narave toliko pravice, kolikor ima moči za ohranjanje in delovanje: saj je moč vsake naravne stvari, po kateri obstaja in deluje, prav moč Boga sama, ki je absolutno svobodna.« (Spinoza, 1997, str. 47) In še: »karkoli potemtakem človek stori v skladu z zakoni svoje narave, stori to po najvišjem naravnem pravu in ima v naravi toliko pravice, kolikor ima moči.« (Spinoza, 1997, str. 48) Problem, ki ga diagnosticira pa je naslednji. Človek v svoji naravi (bivanju) ne poseduje le moči razuma, ki bi ga lahko vodila k boljšemu spoznavanju samih možnosti obstoja, temveč je – kljub svoji upravičenosti do življenja –,  zaradi svoje inherentne pomanjkljivosti obsojen na konstantno trpljenje. Svoboda je mogoče le v parametrih razuma. Le delovanje po njegovem zakonu, lahko zastopa delovanje v skladu s svojimi interesi. Te besede pa ne morejo izničiti dejstva, da je človek kot organizem obsojen na to, da mu njegova relativna biološka determiniranost onemogoča uporabo intelekta na izključno tovrsten način – intelekt je že znotraj človeka operacijskega sistema podvržen različnim silam. V mnogih situacijah ali formah mišljenja so afekti tisti – Spinoza ločuje afekte na dve dimenziji; na dražljaje iz okolja, katerim se ne moremo upreti, in na čustva, ki posredujejo v miselne sheme mišljenja in disproporcionalno vplivajo nanje –, ki odločujoče in intenzivneje omrežijo stanje človeških odločitev. Iz tega lahko sklenemo, da je človeško prekletstvo prav ta ujetost. Ne moč subjektivne destitucije, ki bi bila sposobna preseči, transcendirati – človek je še vedno žival. Na podlagi te ugotovitve Fisher tako zatrdi, da »moramo prepoznati, na podlagi Spinozove ugotovitve, da se najboljši interesi človeške vrste skladajo s postajanjem nečloveškosti.« (Fisher, 2004) Kajti, če se spet vrnemo k diskusiji okoli koncepta TBO, lahko prek njega razrešimo ujetost različnih gonilnih sil znotraj človeka, čigar skupna pot ni prepletena. TBO je Spinozistični Bog. »Spinozovo zavračanje osebnega Boga, njegova trditev, da Bog ne more intervenirati v svet, ne more podati tako pohvale kot sodbe, nagrade ali kazni« (Fisher, 2004), avtorju ni pripomogla k odobravanju takratnih intelektualnih/verskih elit. »Toda jemati Spinozo za prikritega ateista pomeni ponovi napako«, kritika je še vedno impotentna, čeprav tokrat zavzema mesto sodobne kritike religije. »Spinozov bog gre celo onkraj indiferentnosti, veličastna pustinja brez interesa do česar koli. Intelektualna ljubezen do Boga, je v zadnji instanci identifikacija s kozmosom kot TBO. Spinozovo prepričanje, da občudovanje, čudenje in trepetanje – ne verjetje –, pooseblja edini pravilni pristop do Boga, ki je Veličastna Ničla (the Great Zero), nam daje možnost, da razumemo neusmiljeno materialistično spiritualnost«. (prav tam) Koncepcija narave kot potencialnosti, njene virtualne možnosti ustvarjanja in prehajanja tokov, tako predhodi, in je z njo nedvomno povezana, celo Marxovi analizi vzpostavitve subjekta znotraj forme, ki jo vzpostavi kapitalizem – tj. kako je subjekt pozicioniran v odnosu do kapitala in kako slednji določa formo odnosa in način participacije v njej. TBO tako predstavlja imanentno silo želja in afektov – je neskončna produkcijska sila kreacije. V trenutnem stanju to kreacijo omejuje kapitalizem, njegov specifičen način delovanja, ki določi način, kako bodo kaotični tokovi želja in afektov usmerjeni, način, na katerega postanejo ti tokovi uzurpirani v produkcijski proces kapitala, ki pred tem spontano povezovanje zameji s svojo logiko. Kot je v tem zgodovinskem obdobju že jasno, je sila človeka napram sili kapitala smešna. Spinozovo naravno pravo je doživelo vsaj semantični paradoks, saj je najmočnejši naravni agens ravno nečloveški, hladen proces, usmerjen proti neskončnemu pospeševanju in napredovanje brez vnaprej danega bistva, če seveda izpustimo bistvo kapitala samega. Tako lahko razumemo uvid skupine CCRU, ki kapital primerja z nečloveškim bitjem:

»Najbolj realistična deskripcija kapitala, je tudi najbolj kiberpankovska. Kapitalizem ne gre razumeti kot tajni produkt manjše skupinice ljudi (human cabal), temveč kot planetarni prevzem nečloveške, tuje parazitske entitete, niti malevolentne niti benigne, ampak nepopustljivo zastavljene (kodirane – moj dodatek) k sledenju svojemu edinemu cilju – ekspanziji sebe same.  Marx je verjel, da je kapitalistična svoboda le navidezna, iluzija, ki jo je mogoče spreobrniti v povezavi z odtujenim delom. Ampak, po kibernetiki, teoriji kompleksnosti in teoriji kaosa, ne smemo biti tako antropomorfni v našem dojemanju tega, kaj sploh moč delovanja (agency) obsega/predstavlja. Kapital resnično je planetarno-umetna-inteligenca, Matrica, živeča na energiji njenih človeških sužnjev. (Fisher, 2004)

Kot smo že dejali: nič ni dano v naprej. Človeški agent, po vseh teh letih superiornosti in masturbacije nad svojimi intelektualnimi sposobnostmi, čaka pomembna odločitev. Bo sposoben mutirati – tako genetsko kot tehnološko –, opraviti »hek« samemu sebi, ki mu bo podaljšal bivanje v kozmosu? Nismo se pustili zaslepiti, ponavljam, tukaj ne govorimo o Terminator prihodnosti; to bi bila še ena v vrsti antropomorfiziranih zadreg, v kateri smo (se znašli). Potrebna bo mutacija na bolj temeljni ravni, to, kar zdaj humanistične teorije dvigujejo v nebo, bo žal izbrisano. Ko se v bazo podatkov o človeku steče dovoljšna količina informacij, postane tudi sam, njegove najbolj superiorne in cenjene vrednote precej predvidljive. Kognitivna znanost nas uči, kako naše sebstvo ne poseduje unikatnega, neodtujljivega X-a, kot si to nekateri domišljajo, temveč »jaz« zaseda mesto vozlišča sil, ki se v končni fazi vzpostavijo kot človeška zavest – fenomenološki vidik zavesti je ravno ta, da mora objektom in izkušnjam nenehno dajati pomen. Ta subjektivna ujetost pa ni stvar (ultra)modernega človeka; od šamanskih praks, do Zen budizma, pa tudi tam do Nietzscheja – ki človeku poda ime žalostnega bitja –, obstaja nelagodje ali celo neznosnost občutenja oziroma zavedanja te klavrne človeške usode – filozofija pesimizma je pač morala iz nekje priti. A da ne bi slikali le teme, ali prazno opevali človeške anihilacije – čeprav si lahko tudi to dopustimo –, imamo na voljo rešitev; za nekatere boljšo, za nekatere slabšo, a najbrž edino realno, saj ta ne temelji na normativnih idejah kaj bi moralo biti, marveč je sama ideja o prihodnjem obstoju »človeka« zacementirana v samo prakso delovanja sistema. Delovanje človeških možganov sestavljajo tri ravni. Prva izmed njih služi izvedbi najbolj osnovnih funkcij preprostih živih bitij, tj. pred-subjektivne zaznave, ki telesu sporočajo pomembne dražljaje iz okolja, kot tudi iz svoje notranjosti. Druga raven temelji na zmožnosti občutenja, ki je na primer prisotna pri sesalcih in kaže na možnost skupnega povezovanja in delovanja – kultiviranja močnejših vezi –, kar sestavlja zmožnost empatije, čustvene inteligence. Tretja raven je, kot je zdaj že jasno, najbolj kompleksna in abstraktna. Predstavlja vse tisto, kar so sposobni človeški možgani, predvsem disproporcionalna velikost frontalnega korteksa – na pram drugih živalim –, ki daje človeku sposobnost simbolnega mišljenja, abstrakcije, spominjanja, itd. Tale trojni krogotok, ki preči človeka, za sabo potegne določene posledice. Ponovno je v ospredju nedeterminiranost – če je bil za industrijski kapitalizem človek optimalna delovna sila zavoljo evolucijske sprostitve sprednjih okončin, človeških rok, ki so prožne in zmožne opravljati različne funkcije – kar daje človeka nedvomno v ospredje napram živalim –, je sedaj, v informacijski ali, še bolje, kibernetski družbi, potencialnost ne toliko v telesu, marveč v možganih. Kot smo dejali, trije krogotoki služijo absorpciji tako notranjih kot zunanjih informacij, ki jih človek zaznava subjektivno, kot tudi ne-subjektivno. Podoben princip delovanja najdemo v kibernetiki. Kibernetika ni le stvar tehničnih strojev. Njeno primarno odkritje je povezano s povratno zanko/povratno informacijo, sistemsko možnost prilagajanja na predhodno delovanje. »Poanta kibernetike je v tem, da nič ni bolj kibernetično kot karkoli drugega. Obstajajo samo sistemi z manj ali več povratne zanke, in s tem različni tipi povratne zanke (pozitivni, negativni).« (Fisher, 2004) Kiberpank tako stopi napram kiborštvu, ne zanima ga ohranitev, modifikacija obstoječega hardware-a, k-punk beži proti kibernetiki organske razstave – raztelešenosti. »Spet, bodimo jasni. Ne bo ti uspelo razstaviti človeka s tem, ko boš zamenjal njegove dele z železnimi ali silikonskimi komponentami. […] Vsi organizmi so že kibernetski. Kar ima pomen, je organizacija teh medsebojno povezanih delov. Ali so deli med seboj povezani hierarhično – funkcionalno-specifični »organi« le s kibernetsko ustvarjeno notranjo konstrukcijo –, ali ti nasprotno operirajo kot deteritorializirani silnice, ki potencialnosti ne poskušajo zapreti, marveč jo odpirajo za Zunanjost« (prav tam) – (the great Outside). Kot pravi Nick Land, ko govorimo o TBO, govorimo o Spinozi.

VIRI:

Spinoza, B. (1997). Dve razpravi. Društvo za teoretsko psihoanalizo: Ljubljana.

Fisher, M. (2004, 13. avgust). SPINOZA, K-PUNK, NEUROPUNK,. k-punk. Dostopno prek: http://k-punk.abstractdynamics.org/archives/003875.html

Fisher, M. (2004, 7. avgust). ANTI-CAPITAL (SOME MODEST BEGGININGS). k-punk. Dostopno prek: http://k-punk.abstractdynamics.org/archives/003823.html

Maks Valenčič


Prispevek je bil vključen v Špegel: Das Ü Magazin – julij 2018