29. septembra, 2017 2 min to read

Imperij

Category : Bralni kotiček

Michael Hardt in Antonio Negri v svoji knjigi Imperij opisujeta
nov svetovni red, če temu lahko tako rečemo, na prehodu iz
nacionalne države in imperializma na svetovni Imperij, ki obsega vse.


Michael Hardt in Antonio Negri v svoji knjigi Imperij opisujeta nov svetovni red, če temu lahko tako rečemo, na prehodu iz nacionalne države in imperializma na svetovni Imperij, ki obsega vse.

“Konec ideologije” in “konec zgodovine” so nekateri poimenovali obdobje po razpadu Sovjetske zveze. Obenem naj bi pomenilo tudi zmago enega izmed polov, torej Združenih Držav Amerike. Gre za univerzalen red brez meja.

Imperij nima zunanjih meja in kot tak tudi ne omogoča več absolutne ločitve med državljani in ne-državljani. Vsi smo državljani sveta. V tem smislu je meja bolj nekaj kar ločuje stopnje državljanstva, stopnje dostopa, ki določajo kakšne privilegije posedujejo določeni geografski deli svetovnega Imperija oz. posamezne populacije. ZDA je bodisi center novega reda bodisi najbolj privilegiran del tega reda z največjim dostopom. Če vzamemo prvo možnost, potem pomeni oddaljevanje od tega centra postopen odvzem privilegijev, dokler ne pridemo na najbolj obrobne dele periferije.

Sistem je po knjigi sestavljen iz monarhije, oligarhije in demokracije. Prva je sestavljena iz G8 (danes bi morda lahko rekli G20) in mednarodnih organizacij. Druga so korporacije in druge države. Tretja so nevladne organizacije in združeni narodi. Vsaka raven je slabša od prejšnje, vsaj glede moči in vpliva.

Sovražnik v tem novem svetu ne pomeni več nekega ideološkega nasprotnika ali rivalske države, temveč gre tu za motilca globalnega reda, terorista. Vojna ne obstaja več, spremeni se v intervencijo oz. policijsko akcijo, sovražnik pa je, kot pravita avtorja, obenem banaliziran (preprost kriminalec) in absolutni Sovražnik (z veliko začetnico).

Ne vem sicer če je to nekaj kar je zapisano v tej knjigi, ampak celotna zadeva me močno spominja na kakšen James Bond film ali kaj podobnega. Imamo nek stabilen, funkcionalen sistem, potem pa pride zraven strahotno zloben kriminalec. Zlobnež se skriva v vulkanu (z obliko lobanje) in se hudobno reži ter nameri svoje medcelinske rakete na pomembno lokacijo, zato da bi sprožil paniko in uničil svet.

Svet pa nima več alternative oz. ima celo multitudo alternativ, med katerimi so zelo drobne razlike od ene notranje meje do druge, ker imperij homogenizira. Upor proti njemu s postavitvijo neke zunanje, drugačne alternative pri tovrstni postavitvi ni mogoč. Takšen poskus se konča bodisi s policijsko akcijo bodisi s prisilno podreditvijo širši celoti. Imperij ima posledično v primerjavi s preostalimi skorajda absolutno moč.

To me spominja tako na trditve o koncu zgodovine kot tudi na dokumentarec All watched over by machines of loving grace (Adam Curtis). Najde se bolj ali manj direktno izražena predpostavka o tem, da smo končni stadij razvoja že dosegli, zdaj pa sledijo samo še občasni popravki in optimizacija obstoječega. Sistem je nespremenljiv ali pa poteka počasna evolucija, ki ne dovoljuje političnega vmešavanja, zaradi česar je morebitne motnje potrebno odstraniti, na silo če ne gre drugače.

Obravnavana knjiga:

Hardt, Michael in Antonio Negri. 2003. Empire. Camridge, London: Harvard UniversityPress.

Dušan Klinar


Prispevek je bil vključen v Špegel: Das Ü Magazin – september 2017