29. september, 2017 4 minutno branje

Peripetija #3

Rubrika : EgoTrip

Anything can happen when you’re strolling through an unknown
city, without any usage of trip-advisors and other spontaneity
disruptive tools.


(2.7.2017)

Anything can happen when you’re strolling through an unknown city, without any usage of Trip-Advisors and other spontaneity disruptive tools.

Po dolgi hoji skozi Palermo sem bil željan počitka, kot Bela krajina tretje razvojne osi. Zagledam en lep spomenikec v centru mesta nasproti teatra Politeama, poleg gruča razigranih otrok, ki se igrajo s svetlečimi vrtečimi predmeti, ki jih prodajajo Bangladeščani.

Usedem na stopnišče poleg globoko zamišljenega skodranega temnopolteža. Očitno ne-Italijan, v črni Helly Hansen majci z belo vrečko, v kateri sem prepoznal francosko štručko. Ga pozdravim “Ciao”! Se spogledava, vrne pozdrav. Mineta dve minuti neprijetne tišine, nakar on “Se poznava”? Ne, samo pozdravit sem hotel. Na hitro se formalno izvprašava o državah porekla. Izvem, da je Maročan, ki že 15 let živi na Siciliji. Opozori me, da ni Arabec, temveč Berber, ki ne mara kolonizatorskih muslimanov in njihovega boga. V nadaljevanju večkrat prekolne Allaha “Allah bastardo!”.

Pogovor steče sam od sebe. Vidim, da človeka nekaj muči in da bi se rad nekomu izpovedal. Pove mi, da je nekoč opravljal časten posel gorskega vodiča po Visokem Atlasu blizu Marakeša. Posel je bil dobro plačan, zabaval se je, spoznaval razvite Evropejce. Po njegovih besedah so prihajali v prelepo, vendar močno korumpirano državo, na nedolžne počitnice z masko na očeh, da ne bi videli, kaj se v resnici dogaja okoli njih. Pove mi, da je magistriral iz prava leta 2002 ter ni nikoli imel posebne motivacije, da bi našel posel v svoji stroki. Vlekla ga je želja po Evropi. Pokaže mi sliko skodranega mladeniča iz leta 2003, ki je prvič prišel na Sicilijo, polnega življenjske energije in vneme v očeh, totalno nasprotje zdajšnjega starca.

Skozi pogovor se mu jezik vse bolj zapleta v komajda prepoznavno kombinacijo francoščine, italijanščine in angleščine. S topim pogledom v očeh mi zaupa, da mu za vse dol visi, saj je maloprej potegnil malo domačega hašiša. Iz vrečke potegne karton rdečega vina, po katerem človek začne ceniti cviček. Dotoči si bel plastični kozarec in ga z odporom popije. Natoči si naslednjega. Zaupa mi, da je nocoj izgubil 500€ na avtomatih, “Porca putana!”. Pogovor doseže prave globine in karton se počasi prazni. Svetuje, naj greva po alkohol v edino trgovino, ki je še odprta. Vzameva identično vino. Tokrat jaz častim, mu rečem. Papirnata embalaža se odpre, močan vonj cenenega zvarka me odvrne od pitja. Izgovorim se, da sem že prej pil in da mi ne paše več.

Kot neopiti opazovalec tako dobim, hote nehote, priložnost opazovati počasno propadanje človeka skozi vsak nadaljnji kozarec in njegovo pogrezanje v mlako samopomilovanja. Šele nekje na sredi pogovora ugotoviva, da se nisva predstavila. Reče mi, da mu je ime Ibrahim, vendar ga prijatelji zovejo Ibra.

Presenetljivo nima večjih težav z izgovorjavo mojega imena. Pohvalim ga, a mu rečem, da me lahko kliče po arabsko, Yusef. Zaiskrijo se mu oči, kot da je spoznal davno pozabljenega prijatelja iz otroštva. Vse bolj, ko pogovor postaja čustven, vse bolj Ibra naliva. Pove mi, kako ne mara Palermitancev. Kako so zaostali. Kako je mafija z navideznim pojenjanjem moči vse bolj močnejša in pretkana. Kako ni posla, razen za strahovladce in povzpetnike. Očitno je, da se Ibra ni “integriral”, če uporabim ta nehvaležen, dandanes nadvse popularen termin.

Očitno je, da je Ibra osamljen v mestu z dobrim milijonom ljudi ter da je razočaran nad potekom svojega življenja. Vendar se vseeno vztrajno izogiba srži problema. Skrbi me, kje bo Ibra danes spal.

V očeh ima prazen pogled, kot pozno jesenski lipov list, tik preden ga blagi vetrič pomete na hladna betonska tla. Zaskrbi me za njegovo življenje. Z moralističnim tonom ga vprašam, kako mu pri reševanju te zagate pomaga alkohol?! Tvegam in iskreno povem, kaj si mislim. Če ve, da ima resen problem, da je odvisen od kocke, od alkohola. Zakaj to še naprej dela?! Pogleda me, kot da sem mu preklel mater, a že čez sekundo spusti ščit in povesi glavo. Prizna. Vse prizna. “Obljubi mi, da je to tvoj zadnji kozarec, Ibra”.

“Obljubim, L’ULTIMO BICCHIERE!” Prekolne kazino in mi zagotovi, da ne bo več stopil vanj. Ibra me nagovarja, da ostanem še malo, naj mu zaupam še svoje probleme. Ob misli, da bi mu zaupal svoje “težave” me stisne slaba vest. Zaobjema jih dejstvo, da me izobilje možnosti, ki jih mam na izbiro oddaljuje od odločitev, s katerimi bi lahko spoznal pravo življenje. Bojim se. Na nek način sva si z Ibro podobna. Beg je najin skupni imenovalec. Zanimivo kako deluje zakon privlačnosti. Zlažem se, da je že pozno.

“Selam, Ibra”, “Selam, Yusef!” S pričakovanjem, da sem mu dal voljo za spremembe, se na polovici trga obrnem, da bi mu še enkrat pomahal v slovo.

Na svojo grozo spet zagledam istega globoko zamišljenega skodranega človeka z istim pogledom, kot ga je imel na začetku. Deja vú – kot da se je čas prevrtel nazaj in se nikoli ne bi srečala …

Vsak kraj, mesto, vas, skriva toliko živih zgodb, da me vsakič znova zbudi spoznanje, kako smo na koncu koncev vsi v istem dreku.

“Ciao!”

Jože Slobodnik


Prispevek je bil vključen v Špegel: Das Ü Magazin – september 2017